Metka Adamič je povsem predana svojemu poklicu. (Foto: osebni arhiv)

Kaj je tisto, kar vas žene, da ste tako predani svojemu poklicu?

Vsak dan znova, ko sem v službi in tudi ko sem doma ali kjerkoli, razmišljam o ljudeh, o njihovih težavah, ter o tem, kaj vse bi se še morala naučiti, prebrati, v kaj bi se morala bolj poglobiti, da bi lahko pomagala. Še vedno je zame najbolj pomemben Človek ...

Rada pa imam tudi veliko drugih stvari, zanima me vesolje, glasba, lepa knjižna beseda, poezija, izrazna umetnost, ples ... Kadar sem v naravi in vidim kakšen čudovit prizor, ki traja trenutek in ga takoj zatem ni več, sanjarim o fotografiji, ki mi je bila od nekdaj v veselje in hobi. Zdi se mi, da ti včasih podari ujeti trenutek življenja, trenutek večnosti. Trenutek, ki te kasneje spomni na nekaj, na čas, na veselje, na žalost, na okoliščine ... Trenutek ... Pa saj je nenazadnje tudi naše življenje le en sam neskončno kratek trenutek v primerjavi z večnostjo ...

Vonj po ambulantah, po bolnišnici (ki ga na žalost danes ne občutim več tako močno kot v otroštvu; tolažim se, da je to zaradi dobrega zračenja in klimatskih sistemov) je zame vonj po medicini, po dobrem delu, po pomoči ljudem ... Še vedno se v takšnem okolju počutim dobro. Hudo mi je, kadar poslušam, gledam, berem o tem, kakšne težave imajo ljudje, na kakšne težave naletijo, ko iščejo pomoč; hudo mi je, kadar se srečam z nevoščljivostjo, karierizmom, nekolegialnostjo. Toliko kot je ljudi, toliko je težav, toliko je področij in podpodročij, ki so še vedno odprta, zanimiva, nedorečena.

Zakaj se dogajajo napake? Odgovor je po moje čisto preprost in verjetno že malo zlajnan: ''Ker smo vsi le ljudje.'' Nikoli to niso namerne napake. Na eni strani je pred nami bolnik, obremenjen s svojimi težavami in skrbmi, preteklostjo in sedanjostjo. Nikoli in v nobenem trenutku si nista dva posameznika enaka, in če se zdi neka situacija še tako preprosta, nikoli niso težave dveh bolnikov enako rešljive, odgovor oziroma rešitev ne sme in ne more biti uniformna ... Zdi se mi, da je to ena od najbolj pomembnih resnic, ki se jih mora vsakdo izmed nas, ki dela v zdravstvu, najprej zavedati! Pa vendar, smo tudi mi, na drugi strani, ljudje, posamezniki, ki s svojimi čuti, znanjem, izkušnjami, osebnostjo, okoliščinami, ne reagiramo enako. Veliko je tistih drobnih elementov, ki lahko privedejo do kratkega stika. In hudo mi je, kadar začutim, da ob takšnih trenutkih številni ljudje, ki pravzaprav poznajo le polresnice, sodijo po svoje; velikorat so takšni tudi novinarji, če želite, željni „kruha in iger“ in odmevnosti.

Če bi imela kakršenkoli vpliv na „politiko“, bi najbrž poskušala prepovedati javno razpravljanje, zgražanje, moraliziranje o duševnih in telesnih stiskah posameznikov. Čeprav vem, da to ni mogoče, pa saj sanjarjenje ni prepovedano.

Paciente opozarja pred nevarnostjo sončenja. (Foto: osebni arhiv)

Bolniki so vse bolj osveščeni, vse več vedo, je to za vas zdravnika dobro ali ne?

To je dobro. Prav je, da se človek zaveda samega sebe, svojega telesa in psihe. Da se zna opazovati, da lahko vpliva na dejavnike, na katere je moč vplivati. Če se navežem na dermatologijo in morda pri tem kar na kožnega raka (raka se vsi bojimo, v to sem globoko prepričana, saj je zahrbten in lahko ob prepoznem odkritju tudi usoden); kako zelo pomembno je samoopazovanje, poznavanje osnovnih sprememb, na katere moramo biti pozorni pri opazovanju kožnih tvorb, pigmentnih znamenj …Nadalje, kako pomembno je poznavanje dejavnikov, ki lahko vplivajo na nastajanje kožnega raka, saj se jim le-tako lahko izognemo in s tem zmanjšamo možnosti, da bomo oboleli …Pomembno je tudi, da s svojim vedenjem in znanjem zaščitimo svoje najbližje, otroke …

Na drugi strani pa mislim, da je ob poplavi različnih informacij, ki jih je posameznik danes deležen z vseh strani in ki so si včasih zelo nasprotujoče, velikokrat tudi težko presoditi, kaj je zares pomembno in kaj ne.

Večkrat se spomnim misli pisatelja in znanstvenika Umberta Eca, ki jo je povedal med intervjujem ob svojem nedavnem obisku v Ljubljani – žal ga ne znam dobesedno citirati –“Internet nudi čudovito dostopnost do vseh možnih informacij; žal pa so dobre in pomembne samo za tiste, ki jih znajo “filtrirati”, ki neko materijo zares dobro poznajo in znajo izluščiti dobre informacije od številnih manj dobrih in slabih; in je na drugi strani zelo slab za tiste posameznike, predvsem pa za mlade, neizkušene in žal tudi ne kritične, ki si s pomanjkljivim znanjem na določenem področju ustvarijo napačno sliko o nečem, saj ne zmorejo ločiti zrna od plevela”.

Naj se s primerom s svojega področja navežem na prejšnjo misel. Povsem jasno in dokazano je, da so ultravijolični žarki kancerogen dejavnik in da se je potrebno sončnim žarkom in solarijem izogibati. S tem zmanjšujemo možnost nastanka kožnega raka in tudi številnih drugih zdravstvenih težav, ki so povezane z zmanjšanjem imunske odpornosti. Pa vendar, nedavno sem zasledila vpadljiv celostranski članek v eni najbolj branih slovenskih revij (šele naknadno sem ob pozornem pregledu cele strani ob strani zasledila majcen tekst, ki je oznanjal, da gre za oglasno sporočilo).

Tema članka pa je bila, da so ugledni strokovnjaki, zdravniki, objavili vest, kako “zdravi” so ultravijolični žarki in da solariji predstavljajo varen način pridobivanja barve in da so zdravju koristni. Kje so meje takšnega zavajanja, kdo je odgovoren za takšno zavajanje? Kako naj nekdo, ki bere takšne prispevke, ve, kaj je prava in kaj promocijska/slaba informacija. (Da ne bo pomote, nikakor ne mislim, da so vse promocijske informacije slabe. Menim le, da bi morali glede takšnih objav povprašati strokovnjake z določenih področij o njihovem uradnem strokovnem mnenju.)

Pri pacientih ima rada osebni stik. (Foto: osebni arhiv)

Kaj je tisto, česar si želite pri svojem delu? Kaj bi vaše delo naredilo še bolj celovito, še boljše?

Realno si želim, da bi se bolj plodno in brez posebnih zadržkov srečevali s kolegi, nesebično delili znanje, izkušnje, si pomagali. Da nas pri tem ne bi ovirala medsebojna zavist in druge človeške slabe lastnosti. Vsakdo izmed nas ima veliko znanja, veliko modrih misli, včasih se ob deljenju mnenj ta krešejo, izostrijo, obrnejo v drugo smer, včasih se potrdijo, poglobijo. Vse za dobro naših bolnikov. Vem, da bi jim tako vsi mi lahko še bolj pomagali. In vsakdo med nami bi zagotovo imel svoje malo področje, kjer bi bil suveren, kjer bi lahko dosegel svoje strokovne cilje, jih nadgrajeval, jih delil bolnikom in kolegom. Za vse in za vsakogar bi bilo vsega dovolj, to je moje prepričanje, ki ga razlagam od nekdaj. Tudi naša stroke bi lahko veliko pridobila na ugledu. In nenazadnje, tudi širše, medicina bi bila bolj podobna tisti, ki si jo idealno predstavljajo otroci – z veliko znanja pomagati drugim, vsakomur, na enak način in z enakimi možnostmi.

Zagotovo ne more biti na kateremkoli širšem področju absolutno vsevedna neka “ozka skupina ljudi”, ki se sčasom organizira z nekimi, bolj ali manj zavestnimi nameni in zaradi želje po oblasti in vodenju. Opažam, da nekateri ljudje sčasoma postanejo nesamokritični in ne upoštevajo mnenja in kritik drugih, velikokrat bolj razgledanih in usposobljenih kolegov na določenih ožjih podorčjih. To me moti in tega nikoli nisem marala in še manj, v takšnih grupacijah nisem želela sodelovati.

Zakaj se zgodijo napake? Ker smo vsi ljudje. (Foto: osebni arhiv)

Kakšno je vaše mnenje o sodelovanju pri Popovih zdravnikih?

Iskreno sem vesela in si štejem v čast, da že od samega začetka lahko sodelujem pri tem in da lahko s svojim znanjem in izkušnjami prispevam k reševanju problemov in splošni razgledanosti tistih, ki prisluhnejo mojim besedam, najdejo v njih rašitve zase ali pa le zaradi želje po širši razgledanosti prebirajo naše odgovore.

Moti pa me, da se vprašanja ponavljajo, da se ljudem ne ljubi (morda pa se ne znajdejo) pregledati že objavljenih odgovorov.
Ob tem poskušam razumeti, da ima najbrž za posameznika posebej nanj naslovljen odgovor bolj osebno noto in da takšno informacijo sprejmejo bolj osebno, namenjeno izključno njemu samemu.

Dela skupaj z zdravnikom Milošem Pavlovičem, ki je prav tako Popov zdravnik. (Foto: osebni arhiv)

Kako skrbite za svoje zdravje, kaj svetujete svojim domačim?

Na žalost pri tem nisem ravno vzorna. Rada imam dobro hrano, pri tem nisem izbirčna. Srečo imam, saj je zame dobra hrana v glavnem tudi kvalitetna – saj sta mi sadje in zelenjava med najljubšimi hranili, mastnih stvari pa ne maram preveč.
Na srečo sem bila že kot otrok živahna, vedno v akciji, rada sem tekala po travnikih, se skrivala po “gmajni”, plezala po drevesih, telovadila, plesala, plavala. Zdaj pa mi pri tem (tolažim se, da zaradi preobilice obveznosti) primanjkuje samodiscipline; žal se sama ne uspem lotiti redne vadbe. Občutek imam, da mi za to ves čas zmanjkuje časa. Tako da se raje priključim organiziranim vadbam, kamor redno hodim – dvakrat tedensko na fitnes, kjer imam odličnega in strokovno visoko usposobljenega trenerja, ki mi v zadnjih sedmih letih pomaga vzdrževati kondicijo, hodim še na pilates in v zadnjih mesecih tudi enkrat tedensko na salso, ki je čudovita kombinacija vadbe in sprostitve ob prijetni glasbi. Za slednje sem uspela navdušiti tudi moje dobre prijatelje in celo moža, ki se mu to sicer “zdi” precej “nemoško”. Ampak se vsakokrat prijetno zabavamo in tudi kar dodobra ogrejemo.

Prepričana sem, da k dobremu počutju veliko prispeva tudi redno, na žalost kratko življenje v naši primorski “oazi”, kjer preživljam praktično vsak vikend. Tam me pomirja narava okoli nas, pogled na morje, moje sivkino polje in oljčnik, druženje s prijatelji ...

Kadar se nama z možem pridružita zdaj že polnoletni hčerki, je moja sreča skoraj popolna. In tako ohranjam, kolikor se pač da, tudi svoj duševni mir in zdravje. In premagujem izzive, ki mi jih prinaša vsakdan.