Šele pregled pri iridiologu je pokazal, da je vzrok za njeno zdravstveno stanje pred leti prebolena viroza, ki ji je pustila posledice na nadledvičnih žlezah. Čez dva meseca, po razstrupljanju in nevtralizaciji žlez, je bila ženska spet zdrava.

Iridodiagnostika (iris v grščini pomeni šarenica), je stara metoda diagnosticiranja bolezni notranjih organov, znana že v nekdanji Kitajski, v stari Indiji in Egiptu. Priznana je tudi v številnih evropskih državah. Gre za branje znakov s šarenice, ki govorijo o stanju skoraj vseh notranjih organov. Pri zdravem človeku je šarenica čista, blesteča in je skoraj brez znakov, pri bolnih ljudeh pa se na šarenici kažejo precejšnje spremembe. Impulzi se namreč preko živcev prenašajo iz bolnega organa na določeno mesto na šarenici, kjer se odtisne znak posebne barve, oblike in globine. Izkušen iridiolog lahko na podlagi teh znakov razbere bolezni notranjih organov pa tudi že prebolele in na podlagi teh ugotovitev napove morebitne bodoče bolezni. (Foto: iStockphoto)

Kako s pomočjo očesne šarenice iridiolog diagnosticira bolezni notranjih organov, smo se pogovarjali z magistrom Sergejem Kajumovom, ki je svojo poklicno pot začel kot zdravnik, specialist nevrologije in športne medicine.

Mag. Sergej Kajumov je povedal, da so zdravniki v nekdanji Sovjetski zvezi dodatna znanja iz komplementarne medicine lahko pridobivali uradno. Študij akupunkture so že leta 1925 predavali na katedri. Še danes v Rusiji delujejo katedre za homeopatijo, za akupunkturo in tečaji za osteopatijo. (Foto: Dare Čekeliš)

Po končanem študiju sem najprej delal v atletski ekipi nekdanje Sovjetske zveze, potem pa skoraj deset let kot nevrolog v bolnišnici ministrstva za notranje zadeve v Talinu. Že takrat sem se začel še dodatno izobraževati.

Tako sem leta 1986 na Inštitutu za nadaljnjo izobrazbo zdravnikov v Kazanu opravil tečaj iz vertebrologije in manualne terapije, leta 1987 iz akupunkture, leta 1988 in 1989 sem pri društvu iridiodiagnostikov v Moskvi opravil tečaja iz iridiodiagnostike, leta 1990 tečaj iz elektroakupunkture po Vollu, leta 1993/94 pri avstrijskem društvu homeopatov na Dunaju tečaj iz homeopatije, leta 1993 sem spet opravil izobraževanje s področja iridiodiagnostike.

Na Inštitutu pastorja Felke v Ettlingenu v Nemčiji sem se leta 1994 v nemškem društvu kiropraktikov v Berlinu učil kiropraktike, leta 1995/97 sem se ponovno izobraževal na področju elektroakupunkture, se leta 1998 učil resonančne terapije, med letoma 2001 in 2003 sem v St. Petersburgu obiskoval študij osteopatije in leta 2005 v St. Petersburgu zagovarjal disertacijo na temo osteopatija. Pred disertacijo sem se še dodatno izobraževal na področju iridiodiagnostike, se učil aurikulo medicino in colon-hidro-terapijo.

Zdaj že več let delate le še kot zdravnik komplementarne medicine. Kako kombinirate znanja, ki ste jih pridobili s študijem uradne medicine?
Velikokrat mi pride prav znanje, ki sem si ga pridobil kot nevrolog. Ko pride k meni bolnik, lahko takoj prepoznam, ali je njegova bolezen psihosomatskega ali organskega izvora. Recimo glavobol. Pacienta najprej vprašam, kdaj so se začele bolečine, in če mi pove, da so se začele v prvem razredu osnovne šole, je to zagotovo posledica stresa. Potem ga vprašam, kje ga boli. Ko mi pokaže mesto bolečine, spet vem, kaj to pomeni.

In zakaj ste se sploh odločili, da iz klasične medicine presedlate v komplementarno?

Ugotovil sem, da je uradna medicina uspešna le pri akutnih primerih, ki pa jih je le okoli 20 odstotkov, kar 80 odstotkov pa predstavljajo kronične bolezni, ki pa jih uradna medicina ne zna pozdraviti in potem pač pišejo recepte. Uradna medicina zdravi zgolj posledice, vzroki je ne zanimajo. Pa tudi zdravil ne poznajo. Kaj pa uporablja uradna medicina? Skalpel v kirurgiji, antibiotike, umetne hormone, protibolečinske terapije, najbolj razvito, in tu nas uradna medicina prekaša, je samo področje kardiologije. Ko bolnikom zdravniki napišejo recept za zdravila, jim ta pomagajo le toliko časa, kolikor jih jemljejo, ko jih ne jemljejo več, se bolezen ponovi. To, da nekdo za visok pritisk deset let in več jemlje tablete, zame ni zdravljenje. Zdravljenje mora imeti svoj začetek in konec. Pri homeopatskem zdravljenju, ko bolnika pozdravimo, praviloma nekaj let ne sme imeti nobenih simptomov bolezni, ki smo jo zdravili.

Iridiodiagnostika je dokazano skoraj 85-odstotno natačna pri diagnosticiranju notranjih organov. "Čeprav jaz menim, da gre za približno 90- do 95-odstotno natančnost, bolezni dojk in prostate lahko določim celo 100-odstotno, bolezni možganov pa le z okoli 40-odstotno natančnostjo," je povedal doktor Kajumov. (Foto: iStockphoto)

Nam lahko opišete kako izgleda pregled pri vas?

Ko postavljam diagnozo, si pomagam z enako napravo, kot jo imajo zdravniki v oftalmoloških ambulantah. Najprej naredim pregled šarenice s pomočjo špranjske svetilke, naprave, ki jo oftalmologi uporabljajo za diagnostiko oči. Naprava je povezana z računalnikom, tako da sliko oči lahko shranim in si jo pozneje podrobneje ogledam. Iridiodiagnostika je zelo natančna pri diagnosticiranju bolezni notranjih organov. Uradno naj bi bila natančnost diagnostike notranjih organov 85-odstotno zanesljiva. Čeprav jaz menim, da gre za približno 90- do 95-odstotno natančnost, bolezni dojk in prostate lahko določim celo 100-odstotno, bolezni možganov pa le z okoli 40-odstotno natančnostjo.

Katerih bolezni pa z iridiodiagnostiko ne morete zaznati?

Z iridiodiagnostiko pa se ne da zaznati krvnih in psihičnih bolezni, tudi gibalni sistem je slabše viden.

Kaj še omogoča iridiodiagnostika?

Na pregledu lahko vidim bolezni, ki ste jih že preboleli, vaše sedanje stanje in prognozo za naprej. Kadar potrebujem še dodatne potrditve za svoje ugotovitve, si pomagam tudi z elektroakupunkturo po Vollu.

Kaj sledi, ko postavite diagnozo?

Odločim se za ustrezno metodo zdravljenja. Kadar gre recimo za glavobol, ki je nastal zaradi bolezni ledvic, je najboljša metoda izopatija plus homeopatija. Če je glavobol nevrotičnega izvora, potem ga zdravim z akupunkturo. Pri zdravljenju si pomagam tudi z zdravili in sicer s homeopatskimi in izopatskimi.

Na kakšni osnovi so narejena izopatska zdravila?

Izopatska zdravila so zdravila, ki jih dobimo iz mikroizvlečkov patološko spremenjenih organov človeka in živali pa tudi iz mrtvih virusov in bakterij. Uporabljamo jih predvsem za razstrupljanje organizma po prebolelih infekcijah in pri boleznih, kot so prebolela gripa, borelija, angina, razne bolezni ledvic ...

Iridiodiagnostiku Sergeju Kajumovu lahko tudi vi zastavite svoje vprašanje.