Pogumna Aimee pozira pred fotografi in dovoli, da jo brez lasulje vidi ves svet. Tako želi sporočiti vsem, ki so zboleli za alopecijo areato, naj se ne sramujejo samega sebe. (Foto: Daily Mail)

Njena mati je med česanjem opazila, da ima hči na glavi okrogla področja gole kože.

„Nobena od naju takrat ni zagnala panike, saj sva domnevale, da so lasje izpadli zaradi pentlje, ki sem jo nosila v laseh,“ se spominja danes 26-letna Aimee Blinkhorn iz Manchestra. Čez nekaj mesecev pa se je pojavilo še več plešastih predelov po vsej glavi, ki so bili dvakrat večji od prvega. „Čeprav sem v šoli nosila pokrivala, pa ta kmalu niso več zadoščala, da bi pred sošolci skrila plešavost.“ Ne le to, kmalu je pričela izgubljati še dlake in trepalnice: „Nekega dne sem se pogledala v ogledalo in ugotovila, da imam vedno manj trepalnic. Počutila sem se kot spaka.“ Aimee so diagnosticirali neozdravljivo bolezen, imenovano alopecija areata.

Aimee se je s svojo boleznijo sprijaznila, si dala vtetovirati obrvi in si kupila lasuljo iz pravih las. (Foto: Daily Mail)

Gre za bolezen, ki samo v ZDA prizadene štiri milijone odraslih in otrok. Po podatkih NAAF (National Alopecia Areata Foundation) je takih oseb okoli dva odstotka v vsaki populaciji, ne glede na geografsko lokacijo ali raso. Samo v Sloveniji naj bi bilo obolelih okoli 40. 000 ljudi. Vzrok za bolezen znanstveniki še ne poznajo, sprožilec pa bi lahko bil stres. Bolezen alopecija areata prej prizadane ženske kot moške, prvo izgubo las in dlak pa 60 odstotkov ljudi doživi še preden dopolnijo 20 let. Čeprav bolezen še ni ozdravljiva, pa pri lažjih oblikah občasno pomagajo razne steroidne kreme ali injekcije, ki pa so izjemno boleče, koža oteče, rezultat pa je vprašljiv. Zdravljenje s steroidnimi kremami in injekcijami pa je preizkusila tudi Aimee. Z njo so ji želeli stimulirati lase, da bi ponovno zrastli, vendar pa je bil vsak trud zaman. Njen zdravnik dr. Nick Lowe pravi: „Pri tistih, ki imajo lažjo obliko te bolezni, to zdravljenje pomaga in čez nekaj mesecev jim lasje ponovno pričnejo rasti, žal pa Aimee ni pomagalo.“

Kar štiri leta je tako Aimee preizkušala najrazličnejša zdravljenja in obiskala številne zdravnike, homeopate in podobno. „Imela sem prelepe dolge temno rjave lase, ki so mi bili res v ponos. Najraje sem jih spletla v francosko kito,“ se spominja Aimee dni, preden je zbolela za alopecijo areato. Tako je bila izguba las zanjo velik šok in razočaranje: „Cele noči sem jokala in nikakor nisem mogla dojeti, da se mi to dogaja. Želela sem biti le normalna deklica in zelo me je prizadelo, da sem bila sedaj drugačna od drugih.“

Nato pa se je nekega dne naveličala svojega obupa: „Naveličala sem se nenehnih zbujanjev upov in se odločila, da denarja in energije ne bom več vlagala v zdravljenje, ampak raje v to, da se bom v svoji koži počutila dobro.“ Sprijaznila se je s svojo boleznijo in rešitev poiskala drugje. Dala si je vtetovirati obrvi in si kupila kvalitetno lasuljo iz pravih las: „Končno sem si bila spet podobna,“ pravi. Ponovno je pridobila samozavest in spoznala svojega moža Neila, ki mu je takoj razkrila, da je zbolela za boleznijo alopecijo areato. Neila to ni prav nič motilo, pravzaprav se mu je Aimee zdela izjemno lepa tudi brez lasulje in kmalu sta se poročila. „Toliko solz sem potočila zaradi te bolezni. Zdaj pa sem se z boleznijo končno sprijaznila in zaživela svoje življenje.“