16.11.2018
LJ
11° / 6°
Sok Če hujšate, ne bi smeli piti sokov Paradižnik Katero zelenjavo je bolj zdravo jesti skuhano? Rebeka Dremelj Rebeka ni mogla verjeti svojim očem Barack in Michelle Obama Michelle Obama razkrila podrobnost iz njunega zakona

Izpoved matere, ki je izgubila 11-letno hčer

''Sem mati dveh deklet, ene, ki živi in druge, ki živi z mano v mojem duhu,'' se na svoji spletni strani predstavi newyorčanka Jacqueline Dooley, ki je za The Huffington Post spregovorila o svojem žalovanju, ki ga doživlja po smrti svoje 11-letne hčere Ane, ki je izgubila boj z rakom.

Žalost
''Sem mati dveh deklet, ene, ki živi in druge, ki živi z mano v mojem duhu,'' se na svoji spletni strani predstavi newyorčanka Jacqueline Dooley, ki je spregovorila o svojem žalovanju po smrti 11-letne hčere Ane. (Foto: iStock)

Svojo hčerko Ano sem izgubila pred 16 meseci. Ko je bila stara komaj 11 let, so ji diagnosticirali redko obliko raka. Njena najstniška leta so se vrtela le okoli bolezni. Ana je umrla v svoji sobi, v svoji postelji. Moje zadnje besede, ki sem ji jih izrekla so bile: ''Rada te imam. Uredu je, če greš.''

A resnica je, da nič ne bo več uredu. Truplo mojega otroka smo v sobi obdržali tri ure preden smo poklicali pogrebno službo. Še enkrat smo jo videli naslednji dan, ko je ležala na postelji pokrita z rjuho do brade. Njen obraz je bil miren. Njene oči so bile zaprte. Njeno čelo je bilo mrzlo kot kamen. Bilo je isto čelo, ki sem se ga dotaknila neštetokrat, ko sem preverjala, ali ima vročino. Bilo je čelo, ki sem ga poljubljala, ko je bila dojenček, malček in nasmejan otrok, ki je oboževal žabe in jagode. Njen obraz sem poznala bolje kot svojega. Kljub temu sem se morala posloviti. Morala sem oditi. To narediš, ko nekdo umre. Le, da to ni bil samo nekdo. Bila je moja Ana, moja ljubka deklica. Želela sem se uleči zraven nje in umreti tam z njo, a vseeno je bil to trenutek, ko sem izgubila še zadnji del svojega otroka - njeno fizično telo.

Jesensko depresivno vreme
Vsako leto, ki gre mimo, se razdalja med fizično realnostjo Ane in mano povečuje. Pričakujem, da se bo moja izkušnja Ane spremenila, tako kot bi se, če bi Ana še živela naprej. Njeno otroštvo bo počasi zbledelo - vsi trenutki, vonji, zvoki in barve - in nekaj drugega bo prevzelo njihovo mesto. (Foto: iStock)

Tudi v prvih svojih urah žalovanja, sem vedela, da želim biti čim dlje ob njej, saj sem vedela, da se bom sčasoma morala posloviti od njenega telesa in da bo kmalu prišel trenutek, ko bom lahko le še zadnjič pogledala v njen lepi obraz.

Odkrila sem, da ko je govora o smrti, čas pomeni distanco. Sedaj teče že drugo leto od kar Ane ni, a se mi zdi, da je tako daleč stran od mene. Včasih imam občutek, kot da se mi meša, saj se sprašujem, ali je sploh bila živa. To je nekaj novega zame. Sprva nisem mogla verjeti, da je njena smrt resnična in da je res ni. Morala sem se spomniti zadnjih nekaj minut njenega življenja in tistih nekaj najbolj bolečih trenutkov na pogrebu, da sem se opomnila, da je to res. Da mi nikoli več ne bo poslala sporočila, da me nikoli več ne bo prosila, če ji naredim sendvič s sirom. Da bo njena soba ostala prazna. A sedaj. Njeno rojstvo, njeno otroštvo in obljuba, da bo živela lepo živjenje - je bilo vse to res? Na moje najslabše dni me preganja ta misel. Posmehuje se mi. Napolni me z občutkom sramu. Kako lahko dvomim, da je moja lastna hči res obstajala?

Žalovanje spreminja svojo obliko. To je še ena stvar, ki sem se jo naučila. Prvo leto je ostro in boleče. Bolelo me je srce in stiskalo me je. Sedaj se je žalovanje usedlo na moja ramena. Včasih me zaradi žalovanja boli celo telo, a včasih ga lahko nekoliko zmanjšam in znova najdem zadovoljstvo v življenju.

Tudi občutek sreče ima sedaj drugačno obliko. Dejstvo, da jo lahko izkusim brez Ane, me preseneti in prestraši. Ali to pomeni, da sem šla naprej? Ali to meni, da se moja duša zdravi?

Kot starš, ki je izgubil otroka, sovražim izraz, da sem šla naprej ali da se moja duša zdravi. Ti dve izjavi se zdita tako narobe. Še vedno nosim Ano s seboj. Čutim jo ob sebi, a se je ne morem dotakniti. Obupano si želim, da bi se lahko dotaknila njene roke ali slišala njen glas, a vem, da tega nikoli več ne bom mogla narediti. Žalujem za stvarmi, ki jih ni mogla izkusiti in za odraslo žensko, ki je ne bom mogla spoznati. Ne morem preboleti, da bo moja prihodnost brez mojega otroka. A naprej bom mogla iti, če to želim ali ne.

Depresija
Nosim jo s seboj, saj je to mesto, kjer je nemogoče, da bi jo pozabili. (Foto: Thinkstock)

Šele pričela sem se zavedati obsega te izgube. Zavedam se, da bom vedno žalovala za njo. Vsako leto, ki gre mimo, se razdalja med fizično realnostjo Ane in mano povečuje. Pričakujem, da se bo moja izkušnja Ane spremenila, tako kot bi se, če bi Ana še živela naprej. Njeno otroštvo bo počasi zbledelo - vsi trenutki, vonji, zvoki in barve - in nekaj drugega bo prevzelo njihovo mesto. To se je že pričelo dogajati.

Večkrat si predstavljam, kako njen duh obstaja nekje na nekem mestu, ki meni ni dostopno. Včasih sem prepričana, da me lahko vidi ali sliši, a ne glede na to, kako močno se trudim, je ne najdem. Ves čas se pogovarjam z njo. Pišem ji pisma. Predstavljam si njen glas v mojih mislih, ko mi odgovori na vprašanje in mi poda nasvet.

Nosim jo s seboj, saj je to mesto, kjer je nemogoče, da bi jo pozabili. Včasih se mi zdi, da sem sama s tem bremenom, da se jo spominjam in da me bo oklepanje na ta spomin povleklo v temo. A da bi jo spustila, to ni opcija.

To je izpoved, ki bo razburila nekatere ljudi, ki bi radi, da bi že prebolela. A izgube svojega otroka ne preboliš. Lahko se samo naučiš, kako obstajati v novi realnosti. Ljubezen je še vedno tu in je neskončna. Tako je tudi moje žalovanje za njo.

FB članek - join us

Glasuj

Komentarjev: 0
Več komentarjev

Iskanje po vsebini

E-novice

Prijavi se na e-novice in bodi na tekočem z aktualnimi novicami.

Ne prezrite

Anketa

Paradižnik

Ste vedeli, da je določena zelenjava celo bolj zdrava skuhana?

Uporabne povezave