13.12.2018
LJ
/ -5°
Endokrini sistem To moramo vsi vedeti o hormonih Mafini Praznična sestavina, ki je povsem zdrava Rdeče meso Samo ena porcija na dan poveča tveganje za srčni infarkt Debelost Poglejte jo danes, ko ima 58 kilogramov manj

Je perfekcionizem nekaj pozitivnega ali negativnega?

"Perfekcionizem je človekova težnja, da bi v vseh stvareh vse naredil najboljše možno in brez napake," pojasnjuje klinična psihologinja Aleksandra P. Meško. Medtem ko to deluje kot povsem lepa in smiselna želja, pa je napaka perfekcionistov, da ne znajo ločiti, kje bi bilo perfekcionizem smiselno uporabiti, kje pa ne. Kar vse bi moralo biti popolno. Tu pa se potem zalomi.

Popolna poslovna ženska
Perfekcionizem nam v resnici vsiljuje že družba sama, saj slavi tiste, ki delujejo čim bolj popolni. (Foto: iStock)

Perfekcionizem se po navadi pojavi zaradi določene izkušnje. "Velikokrat so perfekcionisti odraščali v takšnih družinah, kjer je bilo pomembno vse narediti maksimalno, se potruditi pri vsaki stvari," razlaga Aleksandra P. Meško, specialistka klinične psihologije. "Če je otrok kaj naredil površno ali pa je kaj poenostavil, so se odrasli odzvali zelo negativno. Kaj šele, če je naredil kakšno napako! Lahko so iz tega naredili celo tragedijo. Tako je lahko tak otrok pri sebi sklenil, da mora biti, da bi bil sprejet in ljubljen, vse popolno." Tak otrok pa se, ko enkrat odraste, prav tako počuti, da ni dovolj dober in da bo nekaj zelo narobe, če mu ne bo uspelo vsega narediti najboljše možno. A dan ima samo 24 ur in obveznosti je veliko.

Ni nujno, da vrednoto perfekcionizma privzgojijo prav starši. Pravzaprav je to danes vrednota, ki nam jo vsiljuje družba. Mi slavimo ljudi, ki delujejo, da so izredno uspešni v karieri, da imajo popolno družino, da so vedno dobro videti, zraven pa še vedno, ko pridejo na obisk, prinesejo domače pecivo … "To so neke družbene vrednote – mi bi morali biti maksimalno delavni, popolni, najboljši možni, vedno prijazni in ustrežljivi, vedri, močni … Ampak to so potem preveliki pritiski, saj vsega tega mi v realnosti ne moremo izpolniti. To pa postane težava, če mi nosimo v sebi prepričanje, da nas bodo imeli radi le, če bomo popolni, če pa tega ne bomo izpolnili, nas ne bodo sprejeli."

Klinična psihologinja doda, da lahko otrok privzame perfekcionizem tudi od drugega otroka. Lahko vidi, kako njegovega sošolca hvalijo, ker je najboljši v šoli, najboljši pri telovadbi, vedno prijazen … Nato si otrok zaželi, da bi tudi on kdaj požel toliko navdušenja in dobil toliko ljubezni. In razloži si, da bo to dosegel le, če bo postal najboljši.

Aleksandra Meško
Aleksandra P. Meško, klinična psihologinja (Foto: Damjan Žibert)

V življenju je treba izbirati

Vsi imamo čez dan toliko in toliko nalog in nemogoče je, da bi vse vedno izvedli popolno. "Zato moramo vsakodnevno delati selekcijo,” poudarja Meškova. “Nekatere stvari naredimo boljše, druge naredimo bolj površno, tretje sploh ne naredimo, ampak jih prestavimo na naslednji dan. Četrte naloge poenostavimo … Denimo lahko si danes rečem, da bom pospravila kuhinjo, ampak to pomeni, da bom samo pomila in pospravila posodo ter pospravila in pomila pult. Perfekcionist bo imel nato notranjo težnjo, da še pospravi in počisti vse omare, predale … Zanj to, da samo pomije posodo, ni dovolj dobro. Notranji glasek mu govori, da to ni dovolj dobro."

In to je ključna težava perfekcionistov. Niso se naučili poenostavljati. "Potem pa se jim zaradi tega začne dogajati, da se pogosto določene naloge sploh ne zmorejo lotiti, začnejo odlašati. Zakaj? Ker če se moram za izpit naučiti tri učbenike in mislim, da se jih moram naučiti od pike do vejice, se to enostavno zdi prevelik zalogaj." Napačno imamo perfekcioniste za učinkovite ljudi, pravi klinična psihologinja. "Pravi perfekcionisti v resnici niso učinkoviti, ker se ne znajo odločiti, kdaj je treba določene stvari poenostaviti, izpustiti …"

Čiščenje
Perfekcionistu ni dovolj, da zvečer pomije posodo in pospravi kuhinjski pult. S seboj ni zadovoljen, če ne pomije še pečice, kuhinjskih omaric ... (Foto: Profimedia)
Študiranje
Študent, ki je perfekcionist, misli, da mora vse zelo natančno prebrati. Zaradi tega se veliko krat učenja sploh ne zmore lotiti, ker je to prevelik zalogaj. (Foto: Profimedia)
Stres
Vse to se lahko konča s prevelikim stresom, anksioznostjo, depresijo, izgorelostjo ... (Foto: iStock)

Kaj storiti, če ste se prepoznali?

To je vedno prvi korak k spremembi, poudarja Meškova. To, da prepoznamo, kaj je naša težava. "Nato pa naredimo s pacienti načrt, pri katerih nalogah in v katerih situacijah bomo kaj poenostavili ali naredili površno. Dobro je, da imamo načrt, kajti, ko bomo pomili samo posodo in pult, ne pa cele kuhinje, se nam bo zgodilo, da se bo oglasil notranji glas, da to ni dovolj dobro." Pričakovati moramo, da se bomo počutili slabo ter to vzdržati. "Perfekcionist potrebuje izkušnje, ko vidi, da je nekaj naredil slabše, pa se zato še ni zgodila katastrofa, da se svet ni podrl." Še vedno se ljudje z njim družijo, še vedno ima službo … Ugotoviti mora, da ni treba, da je vedno vse popolno. Nato pa mora vztrajati in vedno znova delati načrte, kje se bo potrudil, kaj pa bo naredil bolj poenostavljeno in površno.

Seveda bo občutek krivde močan, pravi klinična psihologinja. "Toda mi se nato s pacienti učimo, kdaj to notranjo samokritiko ni dobro vzeti preveč resno. Kdaj jo je treba vzeti samo še kot eno misel, ne pa kot neko realnost. Učimo se, katere misli in kritike bomo upoštevali in se v skladu z njimi ravnali, katere pa bomo pustili, da gredo mimo, brez da bi jih upoštevali."

Dodaja, da moramo pričakovati tudi, da nekateri ljudje ne bodo zadovoljni, če mi več ne bomo perfekcionisti. Do sedaj so bili navajeni, da je bilo vse vedno narejeno popolno. "Če pa se je perfekcionist zdaj odločil, da mu ena od teh stvari, ki jih je do sedaj za tega človeka delal popolno, ni več tako pomembna, zato jo bo naredil samo tako dobro, kot jo v danem trenutku lahko, se mora pripraviti tudi na morebitno kritiko. Učimo se torej sprejemati samokritiko pa tudi kritiko drugih."

Bistveno za perfekcioniste je torej, da ugotovijo, da ni treba, da vse opravijo popolno. Naučiti se morajo izbirati, kaj bo popolno, kaj pa bo samo dovolj dobro. "Nato pa morajo tudi spoznati, da dovolj dobro ni slabo. Dovolj dobro kosilo ni slabo kosilo. Tudi z dovolj dobrim kosilom smo lahko zadovoljni." Samo s takšnim odnosom do življenja namreč ta ne bo le tekma s časom, ampak tudi nekaj, v čemer nam je dovoljeno uživati.

 

FB članek - join us

Glasuj

Komentarjev: 0
Več komentarjev

Iskanje po vsebini

E-novice

Prijavi se na e-novice in bodi na tekočem z aktualnimi novicami.

Ne prezrite

Anketa

Ingver

Ali v kuhinji uporabljate ingver?

Uporabne povezave