09.12.2018
LJ
/ -0°
Srce Kaj o vas pove hoja po stopnicah? Tofu Živilo, ki pomaga preprečiti kap Sreča 7 stvari, ki jih najsrečnejši pari delajo drug za drugega kašelj Poglejte redek krvni strdek, ki ga je izkašljal moški

Rdeča luč naj zasveti, ko preležite cel vikend in ste utrujeni še v ponedeljek

Če si po službi ali čez vikend želite le počitka ter ste nato kljub dvodnevnem poležavanju utrujeni še v ponedeljek, je to znak za alarm, pravi psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. med., spec. psihiatrije. Pogovarjali smo se, kdaj je stres normalen, kdaj pa ga je preveč. In kdaj nam zaradi stresa pripada tudi bolniška.

Glavobol
Kaj je preveč? (Foto: iStock)

Kdaj govorimo o stresu, ki je prekomeren?

Stres je normalen odziv organizma, ko se soočimo s spremembo. Sam po sebi je stres nekaj normalnega. Male strese doživljamo nenehno. Zavemo pa se, ko se zgodi kaj hudega. Takrat je občutek stresa lahko tako velik, da preseže tistega običajnega. Odziv telesa prav tako preseže tistega običajnega. Ljudje pridejo v takšnem stanju na pogovor k psihiatru in mislijo, da je z njimi nekaj narobe. Ta velik stresen odziv jim povzroči dodaten strah. Jaz pa jim razložim, da gre za normalen odziv na nenormalne okoliščine. Prav je, da gredo ljudje, ko se jim kaj hudega zgodi, k zdravniku in ta jih bo v redkih primerih tudi poslal k psihiatru. Večinoma sicer zadošča pogovor z domačimi. Po drugi strani hud stres lahko v človeku sproži celo vrsto težav, ki so tiho čakale v zasedi in sedaj dobile priložnost. To je en razlog za obisk zdravnika. Drug pa je, da človeku, ki se mu je zgodilo nekaj hudega, pripada bolniška. Tak človek ne more naslednji dan v službo, četudi se morda počuti delovno sposoben. Si predstavljate pilota, ki upravlja letalo čez Atlantik, prejšnji dan pa mu je umrl otrok? To ne gre.

Kaj pa če ljudje doživljajo stres, ko jim ne bi bilo treba? Oziroma je njihov občutek stresa prevelik za dejanske okoliščine?

Recimo da pade sneg in vi niste prepričani, če boste lahko prišli pravočasno v službo, zaradi tega pa ste iz sebe. Začne vas boleti glava, ker človeka, ko je ves napet, začne boleti glava ... Seveda ste se odzvali na stres, na katerega smo se morali vsi. Vendar pa je vaš odziv pretiran. To pa je lahko zaradi različnih razlogov. V vas lahko tli zametek anksiozne motnje, denimo generalizirane anksiozne motnje. Lahko dobite paničen napad. Imate lahko fobijo in se v takem vremenu ne upate na cesto. Ali pa gojite neizmeren perfekcionizem in ste prepričani, da se vam ne sme zgoditi, da ne bi točno prišli v službo. Stresni odziv na sneg je normalen. Pretiran odziv pa lahko kaže na neko težavo v ozadju.

Kako pomagate v takem primeru?

Mi na vsaki točki svojega življenja zmoremo določene stvari. Za otroka je ogromen stres že to, da gre v vrtec. To je nekaj, kar si želi in česar se hkrati boji. Mi v življenju nato določene strese prerastemo. Kar nam je bilo pri petnajstih neopisljivo težko, nam je danes smešno lahko. To doživljamo skozi celo življenje. Mi ves čas izboljšujemo svoje sposobnosti in s tem tudi sposobnosti soočanja z različnimi okoliščinami.

Lahko pa se pojavi težava, ker smo prepričani, da moramo biti tako odlični, da nam vedno vse teče gladko. Lahko mislimo, da moramo vse sami. Lahko si ne vzamemo dovolj odmora. To pa vodi v izgorelost. A nekaj let mine, preden se pojavi izgorelost. Ne obležiš prvi teden.

Mojca Zvezdana Dernovšek
Mojca Zvezdana Dernovšek (Foto: Aljoša Kravanja)

Kako vedeti, kje je meja?

Rdeča luč mora zasvetiti, ko preležite ves vikend in se vam ne ljubi niti na sprehod. Ko ste v ponedeljek še vedno utrujeni. Lahko vas čaka praznovanje, lahko vas čakajo počitnice, vam pa je to obremenitev, ne razlog za veselje. Prav tako vam pade učinkovitost. Delate manj učinkovito, za isto delo porabite več časa. Od tu gre samo navzdol.

Kaj rečete tistim, ki imajo občutek, da morajo 24 ur odgovarjati na službeno elektronsko pošto, službene klice ...

Vprašam jih, ali imajo kredite in ali imajo otroke. Potem imajo motiv, da ostanejo v službi, ki to od njih zahteva. Sicer ga ne bi smeli imeti.

In če imajo kredite ali otroke?

V tem primeru naj ugotovijo, koliko časa bodo morali to zdržati ter se tempirajo. In do takrat naj zelo aktivno skrbijo zase.

Kakšna naj bo ta skrb zase?

Za dobro soočanje s stresom morate imeti dobro psihofizično kondicijo. Lotevajte se aerobnih dejavnosti – hodite, tecite, plavajte, kolesarite, veslajte ... Tistim, ki so lenobe, rečem, da je najtežje obuti superge.

Ko je naše telo polno adrenalina zaradi stresa, mu dobro dene občutek, da se nekam premikamo, da nekam gremo. Kot bi šli stran od težav. Pri tistih, ki jih med stresom, bolj kot hrbet boli ramenski obroč ali imajo glavobole, pa je še bolje, če se lotijo pospravljanja ali čiščenja. Ampak ne z majhnimi gibi, temveč s temi večjimi, kot bi recimo pomivali okna. Take gibe možgani razumejo kot boj. Ljudje, ki jih med stresom bolj bolijo ramena in glava, imajo bolj potrebo po boju kot po tem, da bi odšli stran. Pa še bolje se bodo počutili, ko bodo imeli vse pospravljeno in počiščeno. Dobra metoda soočanja je tudi metanje stvari stran. To je simbolično. S tem mečemo stran težave.

Kakšne so posledice, če stres postane kroničen?

Če se ne zaustavimo, gremo v izgorelost. Čeprav človek lahko ogromno zdrži. Pri ljudeh, ki so zelo uspešni, boste videli, da znajo zelo dobro upravljati s svojim časom. Ne tekajo zmedeno iz ene na drugo stvar. Tudi če zamujajo na sestanek, bodo ostali mirni, saj si bodo rekli – brez mene se tako in tako ne bo začel. Cel dan tako speljejo mirno.

To da se znaš organizirati, tudi pomeni, da veš, kaj je dobro zate. Ne slediš najnovejši uspešnici o upravljanju časa, če ti ta svetuje nekaj, kar je nasprotno tvoji naravi.

Z leti se spreminjamo in tudi po petdesetem letu nimamo več energije, ki smo jo imel pri dvajsetih. Imamo pa takrat veliko izkušenj in se bomo zato znali bolje organizirati. Pravzaprav se vse življenje prilagajamo.

Utrujenost
Kronični stres se konča z izgorelostjo. Nekaj let sicer mine, ne obležimo prvi teden. (Foto: iStock)

Kdaj pa potrebujemo strokovno pomoč?

Ogromno ljudi pride na posvet enkrat pa me potem ne potrebujejo več. Ugotovijo, kaj delajo narobe, in da bodo res postali moji pacienti, če tega ne spremenijo. Včasih pridejo čez tri mesece povedati, kako jim gre.

Lahko pa je človek zelo ujet. Ker je bil recimo vzgojen, da nekaj mora, da nekaj ne sme ... Da so najprej drugi in potem jaz ... Če je nekaj takega zelo zažrto v vas, svetujem, da gre človek na psihoterapijo, da se nauči postati malo manj trd do sebe. Ali bolj! Druga težava je lahko, da si do sebe premehak, ker ti je bilo malo prelepo v življenju.

Razvajenost?

To so ljudje, ki si nič ne znajo odreči. Če so lačni, bodo jedli. Če se jim gleda televizijo, bodo gledali televizijo. Ti ljudje so lahko kasneje v življenju zelo nesrečni, ker postajajo čedalje bolj sami. Okolica zanje več nima potrpljenja. Poleg tega čutijo, da niso izpolnili svojih potencialov. Težava je, da so sposobni zdržati zelo malo frustracije. Jaz jim takrat svetujem, da izboljšajo telesno kondicijo, saj imajo po navadi zelo slabo.

S tem se naučijo uživati v tem, da nam je včasih nekaj zoprno, vendar pa se potem, ko to naredimo, počutimo boljše. Nelagodje je treba sprejeti kot del življenja. Ampak največja težava je, da je v ozadju po navadi še vedno kakšna mama ali oče, ki ima slabo vest in podpira to nedejavnost, kar je zelo slabo.

So še kakšni slabi vzorci, ki vodijo v stres?

Veliko jih je. Recimo narcističen pogled na svet. Midve sva bili recimo danes zmenjeni ob treh, ampak ste me mogli čakati, ker sem napačno ocenila, da bom ob treh že končala prejšnji sestanek. Vi bi se lahko ujezili name, ker bi si mislili, da se vam pa že ne sme zgoditi, da vas nekdo pusti čakati. Večja kot je takšna egocentričnost, večja je verjetnost osebnostne motnje. Ni pa bistvo osebnostne motnje, kako se človek odzove, ker ste se verjetno tudi vi že kdaj ujezili, ker vas je nekdo pustil čakati. A potem ste spoznali, da je lahko nekdo zamudil zaradi nekih zunanjih okoliščin, in ste se naučili, da vam jeza v teh okoliščinah ne pomaga. Nekdo z osebnostno motnjo se tega nikoli ne nauči. Ko je star sedemdeset let, je enako jezen, kot ste bili vi, ko ste bili stari dvanajst in se še niste naučili, da vam v nekaterih primerih jeza ne pomaga. Nekateri ves čas uporabljajo iste vzorce, ki niso dovolj zreli, zaradi česar so lahko ves čas v stresu.

Ker se svet ne odziva, kot mislijo, da bi se moral?

Tako je. Mi se naučimo, kako se bo svet odzival. Tega se učimo celo življenje, ker prehajamo iz enih okoliščin v druge. Ves čas se prilagajamo. In spreminjamo sebe in okolje. Če pa izhajamo samo iz sebe, nikoli ni dobro. In če izhajamo samo iz drugih, pa pri tem pozabimo sebe, spet ni dobro. Modrost je v pravi meri.

Potem se borimo proti stresu tudi tako, da ne bežimo stran od okoliščin, ki so za nas stresne? S soočanjem se naučimo s takšnimi okoliščinami spoprijeti brez stresa?

Vedno iščemo način, kako se odzvati. Mi se ves čas uglašujemo. In vedno smo malo v disonanci, ker je pač le nemogoče biti vedno povsem uglašen.

Bi morda svetovali še kaj?

Naj se ljudje poglobijo vase in iščejo načine za polnjenje baterij, za sproščanje. Naj najdejo svoj način. Tisto, kar njih sprošča. Da ni boj proti stresu še ena obveznost. Izberite nekaj, k čemer vas vleče. Da lažje prenašate službo, ker veste, da vas to čaka popoldne. Da lažje zdržite teden, ker veste, da je sobota vaš dan. Ne da si v soboto mislite, kako boste končno lahko ležali.

Slikanje
V življenju je treba najti nekaj, k čemer vas vleče. Da lažje zdržite službo, ker veste, da vas to čaka. (Foto: iStock)

Tek pozimi
Za dobro soočanje s stresom morate imeti dobro psihofizično kondicijo. Lotevajte se aerobnih dejavnosti. (Foto: iStock)

Enkrat ste rekli, da ljudje veliko krat sedijo pod hruško in čakajo jabolka.

Delajo eno, pričakujejo pa, da se bo zgodilo drugo. Lotijo se nečesa, vlagajo v to, čakajo ... Mislijo, da je jablana, pa ni.

To je pogosto danes?

Ljudje delajo ogromne kompromise. Saj je življenje kompromis, vendar ljudje delajo res velike kompromise. Takšne, s katerimi izgubijo sebe. Lahko so celo uspeli in so glavni, a niso realizirali sebe. Pod napačnim drevesom so bili. Ugotoviti je treba, kdo si in kaj je zate zares pomembno.

To pa ni najlažje.

Ves čas se spoznavamo. A ne tako, da sedimo doma in razmišljamo. Spoznamo se ravno v različnih okoliščinah.

Jaz em recimo prejšnji teden našla neko novo vrsto flomastrov, ki omogočajo posebno senčenje. Cel kup jih je bilo in prešinila me je misel, zakaj ne morem živeti še sto let, ker je to tako sijajno in bi rada risala s temi flomastri. Pri službenih zadevah kaj takega še nisem doživela. In mi je dalo misliti. Potem sem se odločila, da prestavim risanje malo višje na prioritetnem seznamu dejavnosti.

Preberite si še, kaj svetuje psihologinja, če vas muči nespečnost.

FB članek - join us

Glasuj

Komentarjev: 1
 
komir10 02.03.2018 19:01:19
blablabla...
Več komentarjev

Iskanje po vsebini

E-novice

Prijavi se na e-novice in bodi na tekočem z aktualnimi novicami.

Ne prezrite

Anketa

Ingver

Ali v kuhinji uporabljate ingver?

Uporabne povezave