Vprašanje: pozdravljeni
naša babi se je selila v poznih letih, proti svoji volji iz ene stanovanjske hiše v drugo. seboj je pripeljala številne stvari, ki pa jih v 15 letih še ni razpakirala.. poleg tega ima vse prostore polne oblačil v kopalnici namočeno perilo, v hodniku številne vrečke..iz vsake hrane dela pomije in jih pušča več dni namočene.. počasi ji zmankuje prostora za bivanje saj spi v kuhinji na stolu, čeprav ima na razpolago dve spalnice. poleg tega kupuje številne pripomočke, posteljnino, ki pa jih nikoli ne uporabi.. kadar koli se želimo pogovoriti in ji pomagati pospraviti se začne prepirati in začne govoriti o stvareh, ki pa nimajo nobene veze z začetim pogovorom.. radi bi j omogočili, da svojo starost preživi v miru in v čistem in urejenem stanovanju.. v hiši kjer je prej živela, je bila priženjena in ni imela nobene besede pri odločanju, tako o hiši, kot tudi o vzgoji svojih lastnih otrok..prosim pomagajte nam, di bi jo prepričali, da ji želimo s tem dobro..
Odgovor: Spoštovani,
Težava, ki jo opisujete, sodi med simptome obsesivno kompulzivne motnje, o katerih si lahko več preberete na povezavi
OKM . Dokler se boste jezili in ukvarjali samo s simptomi (zbiranjem in shranjevanjem), ne boste dosegli nič razen konfliktov, dobro bi bilo ugotoviti vzrok za tako njeno početje, vendar to lahko stori le strokovnjak. Simptomi te motnje (OKM) so relativno pogosti in se pojavljajo v razponu od zelo blagih, s katerimi se občasno srečuje vsak med nami, pa vse do izrazito močnih. Najbrž so se določeni simptomi OKM motnje pojavljali že prej, a verjetno v bolj blagi obliki, zato morda niso bili tako opazni.
Če vaša babi svojega vedenja ne doživlja kot motečega, boste težko karkoli dosegli, zato ji lahko le vljudno občasno ponudite pomoč pri urejanju. Če jo bo zavrnila, boste zavrnitev morali spoštovati. Lahko ji tudi obzirno predlagate pogovor s strokovnjakom, vendar je odločitev, ali bo poiskala pomoč, povsem njena in odvisna od tega, če sama ni zadovoljna s svojim življenjem.
Če bi se taki simptomi pri babici pojavili pred relativno kratkim časom in bi jih spremljali še kakšni drugi znaki (npr. motnje spomina, zmedenost…), bi lahko morda pomenili začetek starostne demence, vendar navajate, da so prisotni že 15 let, zato najbrž ne gre za to. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 09.12.2012
Vprašanje: Spoštovani,
hčerka , 15 let, ima težave v šoli (nemotiviranost, nizka koncentracija), pri postavljanju vzgojnih mej smo postali neuspešni, najbolj smo pa zaskrbljeni za potrjeno obsesivno kompulzivno motnjo, ki se kaže preko kompulzij pretiranega umivanja rok. Psihiatrinja ji je predpisala zdravilo. Hčerka že leto dni obiskuje tudi psihoterapevta, prav tako tudi mi starši, kar ne bi opustili.Nikakor pa nismo pristaši zdravil. Zanima me ali obstaja možnost zdravljenja njenih težav, predvsem pa OKM, s homeopatijo.
Odgovor: Spoštovani,
najstniška leta so seveda težavno obdobje in nemalokrat ga ni lahko navigirat. Meje so še posebej v današnji družbi, ki je zelo zanihala v permisivno vzgojo, nujne in biti morajo trdne. Tudi kaznovanje na žalost sodi v (dobro) vzgojo, saj se drugače ne konča dobro. To so zadeve, ki jih že poznate.
OKM pa je seveda stanje, ki se lahko pojavi. Homeopatsko zdravljenje je lahko uspešno, ne pa nujno. Na splošno pa izkušnje kažejo, da nimamo slabih rezultatov pri uporabi homeopatije za to motnjo in seveda tudi apatija in slaba koncentracija se popravita, če nista prisotni že iz zgodnjega otroštva.
Lep pozdrav,
Živan Krevel, dr. med., univ. dipl. biol., 10.06.2012
Ključne besede: OKM, samopomoč
Simptomi: Obsesivno-kompulzivna motnja
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni,
Brala sem članke o obsesivni-kompulzivni motnji in sem se v tem tudi jaz našla. Ze od majhnega sem morala določene zadeve večkrat ponoviti izvajati neke rituale, ki se jih zavedam, ... več
Vprašanje: Pozdravljeni,
Brala sem članke o obsesivni-kompulzivni motnji in sem se v tem tudi jaz našla. Ze od majhnega sem morala določene zadeve večkrat ponoviti izvajati neke rituale, ki se jih zavedam, da jih delam. Prav tako se globoko v sebi zavedam, da so banalni, da se misli - škodljive, ki mi hodijo po glavi ne morejo uresničiti. Vendar se kljub vsemu tega ne morem rešiti. Zadeva je že tako daleč, da na dan porabim več kot 4-5 ur na dan, sem fizično in psihično izčrpana, spim lahko celi dan in to mi je do pred kratkim tudi najbolj odgovarjalo, kajti le v spanju sem imela nekakšen mir. Sedaj pa se ze kar zbujam in moram početi te rituale. Zadeva me omejuje, ne morem ostati zbrana ko si želim. Prav tako opažam, da sem se umaknila v neko osamo, kjer lahko izvajam te rituale ne da bi kdo opazil. Poskusila sem že vse, s tem da ponavljam besede, da so misli le bolezen in da jo moram premagati, do tega da sem začela pisati na list kaj se ne more uresničiti (s tem imam v milih te misli - ko mi pride na misel, da se bo mojim bližnjim kaj slabega zgodilo). vem, da se zadeva zdele mogoče malo čudno sliši.
Zanima pa me ali je sploh možno, da to premagaš sam, se lahko kdaj tega dokončno znebiš in živiš normalno. Vem, da moraš veliko sam narediti z veliko volje, vse to sem že poskusila ampak ne gre. Pred sabo imam kariero v kateri si te nezbranosti niti za sekundo ne morem privoščiti, zato zadeve tudi nikomor ne povem, da ne bi bila onemogočena. Lepo prosim za kakšen nasvet, kako če je sploh možno premagam to sama?
Za odgovor se vam ze vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.
Odgovor: Spoštovani,
Do neke mere vsi včasih vedemo kompulzivno (ponavljamo rituale) ali se ne moremo znebiti nekaterih obsesivnih misli. A pri večini ljudi so ti znaki tako mili in redki, da ne vplivajo na kvaliteto življenja, tak kot se to dogaja vam. Sodi med anksiozne psihične motnje. Ponavljanje nesmiselnih dejavnosti je njen glavni simptom. O tej motnji si lahko več preberete na povezavi
OKM . Zdravljenje je
psihoterapevtsko ali pa kombinacija zdravil in psihoterapije. OKM, ki je izražena do te mere, kot pri vas, običajno ni mogoče premagati le s samopomočjo, saj žal simptomi niso odvisni od naše volje, medtem ko strokovna pomoč, (kjer je ključna psihoterapija, zdravila dolgoročno ne zadostuejjo), lahko zelo olajša te težave. Poiščite torej strokovno pomoč in pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 06.05.2012
Vprašanje: Pozdravljeni. Že nekaj let se srečujem s težavo, da
določene stvari, ki jih opravim preverjam nekajkrat
(tudi do 5 krat grem preverit) še za tem, če so tako
opravljene, kot morajo biti, čeprav vem, da so. Npr.
če so vrata zaklenjena, če je štedilnik ugasnjen, če
voda teče, če mam obvezne dokumente ... Ta
težava se mi zadnje mesece pojavlja še pogosteje
oziroma spremlja me na vsakem koraku, kar koli
počnem in s čemer koli se ukvarjam. Postajam
preobsedena. Stvar me psihično in fizično zelo
utrudi.
A mi lahko prosim svetujete, kako naj obvladam to
stanje.
Odgovor: Spoštovani,
Simptomi, ki jih opisujete, so značilni za obsesivno kompulzivno motnjo (OKM). Sodi med anksiozne psihične motnje. Ponavljanje nesmiselnih dejavnosti je njen glavni simptom. O tej motnji si lahko več preberete na povezavi
OKM . Zdravljenje je
psihoterapevtsko ali pa kombinacija zdravil in psihoterapij . Poiščite strokovno pomoč in pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 11.09.2011
Ključne besede: odščip rjave pike
Simptomi: Obsesivno-kompulzivna motnja
Deli telesa:
Opis: Pozdravljeni,
kakšno je vaše mnenje o odstranitvi rjave pike, ki je izbočena, pri splošnem zdravniku, in sicer z "odščipanjem", sicer bo šlo v nadaljne preiskave in menda tako znamenje ne bo nikoli ... več
Vprašanje: Pozdravljeni,
kakšno je vaše mnenje o odstranitvi rjave pike, ki je izbočena, pri splošnem zdravniku, in sicer z "odščipanjem", sicer bo šlo v nadaljne preiskave in menda tako znamenje ne bo nikoli maligen, po njegovih besedah.Hvala za odgovor
Odgovor: Pozdravljeni!
Žal rjava izbočena pika ne pomeni nič - lahko bi bil melanocitni nevus, ali pigmentirani fibrom, ali, seboroična keratoza. Če že gre v nadaljne preiskave, verjetno ni popolnoma jasno za kaj gre. Drugo je vprašanje kakšen estetski izid si želite. Torej le vaš zdravnik lahko ve kaj je najbolj primerno v vašem primeru.
LP
Prof. dr Miloš D. Pavlović, dr. med., 02.06.2011
Vprašanje: Pozdravljeni!
Moja punca ima težave z OKM ( obsesivna kompulzivna motnja ). Večkrat sem že opazil da dela nesmiselne reči : npr. večkrat gle gledat na internet če je naredila izpit, vglavnem ponavlja reči ki jih je že večkrat naredila. Prosil bi vas kako ji lahko pomagam!!! Jaz mislim da bi ji dosti pomagalo tudi pogostejše komuniciranje z vrstniki in drugimi osebami. Opažam da se nezna vpeljati v družbo, ni ji do pogovorov ko je med ljudmi. Skoraj vse življenje je doma v svoji sobi ter v študentskem domu ter se vedno uči. Ni vajena družbe. Zato jaz mislim če bi to vsaj malo spremenila bi ji že blo boljše?? Prosim za nasvet!!!!!!!
Odgovor: Spoštovani,
Obsesivno kompulzivna motnja (OKM) sodi med anksiozne psihične motnje. Ponavljanje nesmiselnih dejavnosti je njen glavni simptom (o tej motnji si lahko več preberete na povezavi
OKM . Zdravljenje je
psihoterapevtsko ali pa kombinacija zdravil in psihoterapij . Siljenje osebe v dejavnosti (npr. druženje), ki jih ne želi, LAHKO STISKE CELO POVEČA in s tem poveča tudi število in intenziteto simptomov. Socialna izolacija je lahko posledica stisk zaradi te motnje, lahko pa je OKM pridružena še socialna fobija, a za diagnozo bi bil potreben obisk pri strokovnjaku. Bližnji lahko pomagajo človeku s tako motnjo na več načinov. Ključno je, da razumejo, da človek ne uravnava sam svoje stiske, da je torej z »voljo« in več »družabnosti« TE MOTNJE NE DA ODPRAVITI. Pomagajo pa lahko z obzirnim vzpodbujanjem ter upoštevanjem stisk, s katerimi se človek z OKM srečuje. Najbolj jim pomagajo, če jih podprejo pri odločitvi za zdravljenje pri strokovnjaku.
Zato: ne silite vašega dekleta v družbo, če jo to spravlja v stisko, saj to ne bo zmanjšalo njenih težav. Lahko jo le zelo obzirno vzpodbujate in ji pomagate, da obvladuje svoje stiske, ko se sama napoti med ljudi. Podprite jo pri odločitvi, da si poišče strokovno pomoč pri psihoterapevtu, če pa so simptomi pogosti in zelo moteči, pa tudi pri psihiatru, ki lahko predpiše ustrezna zdravila. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 13.03.2011
Vprašanje: Prebrala sem vaš odgovor pod "moteči zvoki", tudi jaz sem vam že enkrat pisala glede tega, tako da imam podobno težavo kot jo je opisala ta bralka. Najbolj od vsega me moti cmokanje (čiščenje hrane med zobmi z jezikom). Da se spomnem tega, da slišim ta zvok, v sebi "znorim". Sama se zavedam da je vse v moji glavi,mislim si tudi da izvira iz mojega otroštva,tudi na primer da imam raje mir. Ampak zaradi te moje motnje se moram vsakodnevno boriti v sebi da se mi ne zmeša. Ne morem jest kosila z domačimi, prijatelji, si predstavljate da imam skoz v glavi kdaj bo kdo kje jedel, kako naj se temu izognem...res je grozno. Imate kakšen nasvet da me bi ti zvoki nehali motit? Sama sem se že probala prisilit, ampak ne gre. Najtežje je ker me drugi ne razumejo, še sama ne razumem zakaj me tako moti. Rada bi samo da me neha motit. Kaj naj sama storim, možnosti da grem k psihiatru ni, ker si tega ne morem privoščiti. Se mogoče lahko preko interneta na koga obrnem, tako kot sem se tukaj na vas? Hvala za pomoč.
Odgovor: Spoštovana,
Brez strokovne pomoči najverjetneje ne boste mogli zmanjšati svojih težav. Ne razumem, zakaj si ne bi mogli privoščiti psihiatra, saj jih večina deluje v okviru javnega zdravstva. Ustrezna pomoč na daljavo ni mogoča, zato se opogumite in o težavah najprej spregovorite s svojim osebnim zdravnikom, ki vas bo napotil naprej. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 04.12.2010
Vprašanje: Pozdravljeni!Imam dokaj nenavadno težavo, ki v bistvu ni tako problematična, postaja pa vedno bolj moteča. Že kar dolgo imam probleme z "nevrotičnostjo", če lahko temu tako rečem. V bistvu sploh ne vem kje naj začnem... Moti me žvečenje hrane(in to ne samo tisto res nekulturno:) ) drugih ljudi, tiktakanje ure, glasno dihanje drugih ljudi ipd. Zdaj pa v podrobnosti: To ni samo nekakšno navadno negodovanje ob različnih zvokih( motijo me nareč samo zvoki) ampak se komaj zadržim, da ne bi "eksplodirala" po domače. Da ne govorim, kakšne misli mi grejo vse po glavi medtem... Starši so že od začetka seznanje s to mojo "nervoznostjo", ki so jo pripisali takrat še puberteti in me tolažili, da bo minlo, vendar sem zdaj stara že 23 let in še kar ne mine...V bistvu je vedno huje. Smešno pa je, da na primer zaspat ne morem pod nobenim pogojem, če tiktaka ura(v ta namen sem odstranila vse analogne ure iz stanovanja:)), če pa kdo opravlja glasna gradbena dela(vrtanje ipd.), pa lahko spim kot dojenček(brez kakršne koli nervoze). Vem, da je problem psihični in da sama sebe prepričujem podzavestno, kaj mi gre na živce in kaj ne, vendar sama opredelitev problema še vedno ni rešitev mojih težav, pa če se še tako trudim sama sebe prepričat, da je vse v moji glavi. Vem, da se problem sliši smešen, vendar je za mene kot sem že omenila vedno bolj moteč. Težko ostanem dobre volje med družinskim kosilom, ker me kar "trga" in bi najraje zbežala v drug prostor dokler se vsi ne najejo. Zadnje čase pa opažam, da spet ne morem zaspati, ker me moti že samo dihanje partnerja (kar me doslej še nikoli ni; skupaj sma 6 let) in moram spati z zamaški za ušesa(kar me je tudi sram povedati). Smrči pa na srečo ne. Preden zaključim, še moram povedati, da sem na vseh ostalih področjih v življenju lahko zelo umirjena, znam umirjeno reagirati na kakršnokoli stresno situacijo, nisem nervozna v smislu kot si ga ljudje predstavljajo(živčna razvalina, ki se ji že navzven vidi nevrotičnost).Stojim trdno na tleh,nisem depresivna, sem vse prej kot to-zaljubljena v življenje...:) Obstaja pa ta en problem...Upam, da imate kakšen nasvet, lahko pa mi poveste, da sem samo malo čudna :) Hvala!
Odgovor: Spoštovana,
Določene zvoke doživljate kot posebno moteče, medtem ko z drugimi, celo mnogo glasnejšimi shajate brez težav. Če bi bila posredi slušna preobčutljivost, potem bi se podobno odzivali na vse zvoke, tako pa gre najverjetneje res, kot ste že sami ugotovili, za spremenjen odnos do določenih zvokov, za spremenjeno psihično odzivanje. Vzroki za to so lahko različni, omenila bi le tri, ki so najpogostejši. Prvi, najenostavnejši ,bi lahko bil, da ste skozi vzgojo dobivali sporočila, da so taki zvoki - cmokanje (ali kakšne druge vrste vedenja pri mizi) neprimerni, morda so vas nanje opozarjali na način, ki vas je prizadel ali užalil. Ta vzrok je sicer mogoč, a manj verjeten, glede na to, da se vaša preobčutljivost širi tudi na druge zvoke (tiktakanje, dihanje). Premislite oziroma se poskušajte spomniti, če so katera vzgojna sporočila v vašem odraščanju lahko povezana z odporom do teh zvokov.
Druga možnost je, da je vaša preobčutljivost le način (simptom), skozi katerega se kažejo določeni vaši občutki (npr. jeza, užaljenost). Morda vam gre v resnici »na živce« človek, ki glasno žveči (npr. vas je razjezil, pa te jeze niste pokazali), ali pa partner, ki diha zraven vas. V določenih primerih naši odrinjeni oziroma potlačeni in neizraženi občutki lahko pridejo na dan kot »preobčutljivost) na kakšnem drugem področju. Premislite torej, ali morda na ta način ne izražate drugih svojih negativnih občutkov do določenih ljudi ali situacij (npr. tiktakanje ure nas lahko moti celo v primeru, ker zjutraj ne želimo vstati za šolo ali službo), dihanje partnerja nas lahko moti zato, ker smo jezni nanj, pa mu tega ne pokažemo ali pa smo se prepirali z njim, pa smo nanj še vedno jezni in podobno. Na vaše (morda pretirano) nadzorovanje izražanja občutkov in čustev lahko opozarja naslednje … da sem na vseh ostalih področjih v življenju lahko zelo umirjena, znam umirjeno reagirati na kakršnokoli stresno situacijo…
Tretja možnost pa je, da se s temi simptomi izraža t.i. prisilna nevroza (obsesivno kompulzivna motnja OKM), ki sodi med anksiozne motnje. Sami ste pravzaprav opisali, da so vaše misli prisilne (Da ne govorim, kakšne misli mi grejo vse po glavi medtem... ) in v vas sprožajo močno tesnobo ( …) ampak se komaj zadržim, da ne bi "eksplodirala" po domače…). Ponavadi se OKM pojavi v obdobju pubertete (…ki so jo pripisali takrat še puberteti…), čeprav je njene začetke lahko včasih opaziti v otroštvu. Več o tej motnji (vzroki, značilnosti) lahko preberete na povezavi
OKM . Zdravljene je psihoterapevtsko, oziroma s kombinacijo
psihoterapije ) in zdravil (slednje predpiše psihiater). Ne glede na vzroke vam v primeru, da svoje težave doživljate kot moteče za vaše vsakdanje življenje, predlagam, da poiščete ustrezno strokovno pomoč (psihoterapevt, psiholog v primeru, da gre za OKM pa tudi psihiater). Pazite nase,
, 19.11.2010
Ključne besede: OKM
Simptomi: Obsesivno-kompulzivna motnja
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni! Stara sem 16 let. moj problem je v tem da v določenih prostorih ne prenesem prižganih luči. Poleg tega me spravijo ob živce še stvari kot so: napol odprt predal, neenakomerno zavezani ... več
Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 16 let. moj problem je v tem da v določenih prostorih ne prenesem prižganih luči. Poleg tega me spravijo ob živce še stvari kot so: napol odprt predal, neenakomerno zavezani čevlji, kozarec v kateremem je še kak centimeter tekočine itd.. te obsesije se vlečejo že vrsto let. nekatere izginejo, večinoma pa ostanejo. S tem imam težave že celo življenje. Že večkrat so me starši (pa tudi sama) poskusili tega odvaditi, vendar brez uspeha. zadeva iz leta v leto postaja hujša. če so naprimer luči prižgane, preverjam tudi po 20 minut. Če nisem popolnoma prepričana da luč ne gori, mi koncentracija popolnoma upade in se ne koncentriram na nič drugega kot samo na luč. v zadnjih dveh letih sem postala tudi precej agresivna in ne znam kontrolerati svoje jeze (predvsem zaradi obsesij), poleg tega zelo težko navezujem stike. za odgovore se vam v naprej zahvaljujem.
Odgovor: Spoštovani,
težave, ki jih opisujete, kažejo na obsesivno kompulzivno motnjo. O vzrokih in značilnostih te motnje si več preberite na povezavi
OKM . Zdravljene je psihoterapevtsko, oziroma s kombinacijo
psihoterapija ) in zdravil. Svojemu osebnemu zdravniku opišite težave in usmeril vas bo na ustrezno strokovno pomoč (psihoterapevt, psiholog in psihiater). Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 22.08.2010
Vprašanje: Pozdravljeni!
Stara sem 26 let in že nekaj več kot leto dni se zdravim zaradi anksioznosti in panične motnje. Vseskozi pri tem uživam cipralex, ki sem ga pod nadzorom psihiatra od začetka postopno zviševala in nato po določenem obdobju, ko se je stanje bistveno izboljšalo spet postopoma zniževala. Moj največji odmerek je bil 15mg, najnižji 5mg. Po nekaj časa se je stanje zopet začelo slabšati in anksioznost je postajala vedno hujša, zato sem po priporočilu psihiatra zvišala odmerek cipralexa na 10mg, vendar je moje stanje še vedno daleč od normalnega. Hkrati mi je psihiater postavil tudi diagnozo agorafobija, v zadnjem času pa so me predvsem začele obsedati negativne mislli, predstave o poškodovanju drugih, kar pa je popolnoma v nasprotju z mojimi vrednotami in je moj strah povečalo do take mere, da se izogibam druženju. Na vas se obračam, ker me je resnično strah teh črnih misli. Čeprav sem prepričana da česar takega ne bi nikoli bila zmožna storiti me to tako okupira, ker jih ne znam ustaviti. Kakšno je vaše mnenje? Mar cipralex ni dovolj za odpravljanje tovrstnih težav? Obiskujem tudi psihologa, vendar me je enostavno stram kaj takega povedati naglas. Bi bilo primernejše kakšno drugo zdravilo?
Za odgovore se vam že vnaprej zahvaljujem.
LP,
G
Odgovor: Spoštovana,
Predstave o poškodovanju drugih bi lahko kazale na obsesivno kompulzivno motnjo (več si lahko preberete na povezavi
OKM . Za vse navedene motnje je ustrezna pomoč
psihoterapija , antidepresivi so le podpora, ki zmanjšujejo simptome za čas, dokler ne začnete odpravljati vzrokov zanje s pomočjo psihoterapije . Svojemu psihologu zato brez sramu povejte o vaših vsiljivih mislih, saj so nasilne predstave najpogostejše med vsiljivkami, zato jih vaš psiholog (verjetno je tudi psihoterapevt) zagotovo pozna in vam bo znal ustrezno pomagati oziroma ustrezno usmeriti. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 20.06.2010
Vprašanje: Pozdravljeni!
Že dolgo časa opažam , da me nekaj muči.Sem
mlada mamica 2 otrok, z možem sva se odločila še
za tretjega. Imam dobro službo in finančno oz
materialno smo preskrbljeni. Čedalje pogosteje se
mi dogaja, da ponoči sanjam o najhujših scenarijih
kaj se lahko zgodi mojim najbližnjim. Do neke meje
se mi sicer zdi to normalen strah, vendar pa je to
že zelo začelo vplivati name. Negativnih misli se ne
morem znebiti niti čez dan več, zelo me
obremenjujejo in tudi fizično občutim to nelagodje.
Ker se mi te črne misli vsilijo čedalje pogosteje in
tudi moj spanec zaradi takih mor ni tak kot mora
biti, sem seveda pristala v nekem čudnem stanju,
ko se mi zdi , da mogoče rabim pomoč, saj mi
negativne misli ne gredo iz glave. Vsekakor sem se
v prvi fazi pogovorila s partnerjem, ki mi je seveda
v oporo. Sama pa ta trenutek ne znam več
potegniti ločnice kaj je zdrava meja negativnih
misli in kaj ni. Sicer sem zelo optimistična oseba,
stabilna, uspešna...in me to dogajanje v moji
duševnosti počasi spravlja iz tira, saj menim, da le
ni vse tako lepo , kot mora biti. Res je ,da imam
odgovorno službo, kar s seboj prinese stres in
morebiti so to posledice. Vendar kako naj se
znebim takih misli (vidim v detajle vse najhujše
kombinacije, ki lahko doletijo moje, v glavnem
samo smrt in smrt). Vsekakor ne želim zapasti v
kako depresijo(če to je), zato želim prej narediti
nekaj zase. Za vaše mnenje vam bom zelo
hvaležna.
Odgovor: Spoštovana,
Opisujete simptome, ki bi lahko kazali na anksioznost oziroma na obsesivno kompulzivno motnjo (o teh motnjah si lahko več preberete na povezavah
anksiozne motnje ter
OKM ), lahko pa tudi na depresivnost (
motnje razpoloženja ). Vsiljive misli in more, povezane s smrtjo najbližjih, bi težko povezali z obremenitvami v službi. Psihoterapevtska praksa kaže, da za to bolj običajni ležijo vzroki v globokih tesnobah in strahovih (morda strah pred izgubo) ali pa morebitni odrinjeni jezi, ki se nanašajo na doživljanje partnerstva ali materinstva, na kar bi morebiti nakazovalo tudi to, da »tudi fizično občutim to nelagodje«. Najustreznejša pomoč je psihoterapevt, ki bi vam bo pomagal razkriti vzroke za vaše težave. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 09.05.2010
Vprašanje: Pozdravljeni!
Star sem 27 let in lani sem se po 16 letih nehal profesionalno ukvarjati s športom. Vzrok za končanje je bila zasičenost. Sedaj delam kot trener na fitnes centru. Stranke me imajo zelo rade in tudi sam rad opravljam to delo.
Problem je v tem, da zadnje leto skoraj vsak dan razmišljam o boleznih(največkrat raku). Zelo se ga bojim,včasih tudi sam pomislim,da ga imam. Lani(marca), v času aktivnega igranja sem imel težave s pritiskom. Opravil sem veliko preiskav in vsi izvidi so bili ok. Pritisk se je uredil po 10 dneh. Vzrok za povišanje je bila najvrjetneje pretreniranost oz. preobremenjenost(treningi,tekme, faks...)Od takrat dalje kar ne morem prenehati razmišljati o raku.Nikoli prej nisem imel hipohonderskih nagnjenj.
Živim zelo aktivno, zdravo življenje. Vsak dan se športno udejstvujem( fitnes, smučanje,kolesarjenje v naravi,tek,...), pazim tudi na zdravo prehrano. Problemov s spanjem nimam,rad hodim s prijatelji ven,spoznavam nove ljudi, imam voljo do življenja...Samo teh vsiljenih misli se nikakor ne morem znebiti. Včasih si grem že sam sebi zelo na živce,ampak si ne morem pomagati. Kaj naj naredim,da bodo misli "izginile"? Ali je to neka vrsta depresije?Bi moral poiskati strokovnjaka glede tega?
Hvala za vaš odgovor in lep pozdrav
Odgovor: Spoštovani,
Vsiljene misli (vsiljivke) so lahko povezane z obsesivno kompulzivno motnjo (več o njej na povezavi
OKM ), čeprav so vsiljivke lahko tudi simptom drugih psihičnih stisk, povezanih z življenjskimi spremembami. Pri vas so se pojavile po zaključku profesionalne športne kariere, do katere je prišlo zaradi zasičenosti. Kaj zasičenost pomeni? Preveč napora za premajhen rezultat? Izguba motiva, ciljev? Razočaranje pričakovanj? Ste dosegli športne cilje, ki ste si jih zastavili ali pa so morda ostali neuresničeni? Zaključek pomembnega dela življenja je ponavadi povezan tudi z žalovanjem za njim. Pri vas se zdi, kot da vaše vsiljivke nezavedno sporočajo, da se s koncem kariere »končuje« tudi vaše življenje. In tudi na nek način se, končalo se je življenje poklicnega športnika in vse, kar je povezano s tem, začenja pa se odraslo življenje z drugačnimi cilji in odgovornostmi. Vas to veseli ali pa vam to sproža negotovost in stiske? Vas morda celo jezi, da ste morali zaključiti s športno potjo? Če bi se vsiljive misli nadaljevale ali stopnjevale, poiščite strokovno psihoterapevtsko pomoč, da odkrijete izvor vaših stisk. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 05.04.2010
Vprašanje: Pozdravljeni!
Stara sem 21 let in imam zadnja leta vedno večje probleme s tem, da hodim okoli avta in preizkušam če sem ga zaklenila, pogosto preverjam če sem ugasnila luč, ali sem ugasnila štedilnik, vodo, vedno ko grem iz hiše preizkušam če so vrata zaklenjena in to ne naredim samo enkrat ampak kar nekajkrat, pa čeprav vidim da so zaklenjena itd.
Vse stvari morajo biti postavljene v ravni vrsti, ves čas se obremenjujem s tem, da so vsepovsod bacili itd.
To se mi dogaja že nekaj let, ampak se s tem nikoli nisem obremenjevala, zadnje čase pa ugotavljam da to postaja vedno hujše.
Zanima me, kako se to lahko zdravi, in kje oz. kdo bi mi nudil pomoč? Torej kam se lahko obrnem za pomoč?
Hvala za odgovor in lep pozdrav.
Odgovor: Težave, ki jih opisujete, kažejo na to, kažejo na obsesivno kompulzivno motnjo. O vzrokih in značilnostih te motnje si več preberite na povezavi
OKM . Zdravljene je psihoterapevtsko, oziroma s kombinacijo psihoterapije in zdravil. Poiščite strokovno pomoč. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 15.03.2010
Vprašanje: Spoštovani, sem mamica 10 let stare punčke. Že nekaj časa smo pri njej opažali, da prijemlje, se dotika predmetov med hojo, igro,..(npr. okno, kljuka, stena), samo da se dotakne, če je možno si predmet ponese tudi do ust (copat, igračo,barvico), ko smo se z njo začeli pogovarjati zakaj to počne, postalo je namreč zelo moteče, opazili so že sošolci, nam je razložila, da to pač mora narediti,nekaj v njej ji to narekuje, ker sicer se bo nekaj zgodilo,nekaj slabega ali nam v družini ali pa se ji prikazuje neka krogla, ki se miglje sem ter tja. Naj omenim, da ne prenese misli na vesolje, ko vse pada oz. leti, postane jo prav groza. V zadjem času se je pričela bati tudi teme, tako da sedaj spi pri lučki, prav tako se ne počuti prijetno če ostane sama v prostoru, čeprav do sedaj s tem ni bilo težav. Vseskozi ima tudi težave z odhodom v šolo, prav tako je bilo že ko je obiskovala vrtec, čeprav pravi, da ko pride v šolo, je potem vredu.
Sicer je nagajiva in vesela punčka, čeprav učiteljica pravi, da je v šoli izredno mirna in tiha, doma se vsekakor sprosti, sama bi rekla, da skoraj ne zna biti na miru, če ji omeniš, da bi lahko dala malo miru, npr. vsaj pri hrani, reče da ne more biti na miru, da je dovolj, da je že v šoli,.., ko piše domačo nalogo se v hipu zgubi v igri, ni pomembno če nima pri sebi prave igrače, zna se zaigrati že s kosom papirja, barvico, radirko,..,zadnje čase pa prične jokati kar tako naenkrat,včasih tudi ponoči, ko pa jo vprašaš kaj je narobe, nam vedno znova pojasnjuje, da mora nekaj naredit, čeprav ne želi, sicer bo nekaj narobe, npr. danes je rekla, da mora pogledati neko risanko na CD, ki ji sicer ni všeč, pa sva se najprej dogovorili, da je ne rabi pogledati, če ne želi, da res ne bo nič narobe, ko se je popoldan ponovila ista situacija, sem rekla, da prav pa naj jo vseeno pogleda, tudi če tega ne želi, šla jo je gledat in zraven jokala, potem sem se ji zraven pridružila sama, da bom ji pomagala pogledati, sicer je nehala jokati, gledala pa je težko, na koncu je bila zelo srečna ko je bilo konec in potem je rekla, da se bolje počuti.
Sami smo poskusili s pogovori, vendar smo sedaj že kar malo obupani. Sedaj se sicer trudi, da stvari prijemlje manj, vendar se vidi, da se komaj zadržuje. Kot, da ima neko stisko, kot da jo nekaj drži v prsih?! Pa nam ne zna razložiti drugače, kot sem sedaj jaz vam.
Prosim za nasvet. Hvala.
Odgovor: Pozdravljeni!
Znake, ki jih opisujete pri hčeri, je vsekakor dobro natančneje preučiti. Podobne težave se pojavljajo pri obsesivno-kompulzivni motnji, ki se pojavlja tudi pri otrocih. Vsekakor vam svetujem obisk pri psihologu ali pedopsihiatru, kjer boste natančneje pogledali, kaj se s hčero dogaja. Takšno dogajanje ni povsem običajno in zahteva strokovno pomoč. Srečno!
Mag. Mateja Hudoklin, univ. dipl. psih., 21.03.2010
Vprašanje: Spoštovani!
Sama pa se na vas obračam, ker že vrsto let pri sebi opažam en problem, ki bi ga res rada odpravila. Stara sem 25 let, sem pred parimi meseci diplomirala, zdaj pa iščem službo. Moj problem pa je ta, da ne morem dati od sebe nobene stvari (dopisa, vloge, prošnje...), ne da bi vse 100X preverila, če je vse prav napisano, če se nisem kje zmotila, če ne manjka kje kakšna vejica, velika začetnica...in potem to preverjam, najdem napako, popravim, grem še enkrat brat, spet najdem kakšno napako, grem še enkrat prebrat in potem se vse to še nekajkrat ponovi...Vse skupaj mi vzame ogromno časa in potem traja, da neko zadevo dam naprej in z njo zaljučim...potem zgleda, da sem počasna, ampak v bistvu nisem, samo to pregledovanje mi vzame dosti časa. Sem tudi kar nekaj let delal preko študentskega servisa in sem vedno soočala s tem problemom (čeprav zdaj se ga bolj zavedam kot sem se ga prej). In bi res rada odpravila to zadevo, ker v moji bodoči službi nobeden ne bo zraven gledal tega mojega početja. Sicer se zavedam, da gre za neko obliko nesigurnosti in nesamozavesti, ki pa se mi bolj odraža na tem področju kot na katerem drugem (s svojo zunanjo podobo namreč nimam nobenih problemov, prav tako sem tudi družabna oseba, ki se ne bojim izraziti svojega mnjenja, tudi če je v nasprotju vsem ostalim). Torej, kaj mi svetujete, kako lahko odpravim svojo težavo in zakorakam samozavestno svoji karierni poti naproti?
Za odgovor se vam iskreno zahvaljujem!
Odgovor: Spoštovana,
Znaki, ki jih opisujete (kompulzivno preverjanje), bi kazali, da gre pri vas morda za obsesivno kompulzivno motnjo, kateri lahko več preberete na povezavi
OKM . Zdravljene je psihoterapevtsko, v hujših primerih pa kombinacija psihoterapije in zdravil. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 17.02.2010
