''Vem, da gre za gimnastiko in da je za ta šport pomembno, da se otroke začne vzgajati zgodaj, a nad tem sem bil popolnoma šokiran,'' je za BBC pred leti povedal Matthew Pinsent. (Foto: oddee.com)

Vsak vrhunski šport zahteva odrekanje, veliko treninga in kar nekaj bolečin, če si posameznik želi osvojiti olimpijsko zlato, pa je davek še večji. A kje je meja? Mnogi so prepričani, da jo na Kitajskem v želji, da bi dosegli svojo mednarodno slavo in odličja, prestopajo.

Zunanja podoba čudovitih in glamuroznih gimnastičark skriva črno ozadje, kjer se trenerji zaradi olimpijske slave poslužujejo nehumanih strategij, opozarja športna novinarka Joan Ryan. (Foto: Reuters)

Olimpijska legenda, Britanec Matthew Pinsent, je na to opozoril že leta 2005, ko je obiskal športno šolo Shi Cha Hai v Pekingu in na lastne oči videl, kako tam potekajo vadbe. ''To je bila precej grozljiva izkušnja. Vem, da gre za gimnastiko in da je za ta šport pomembno, da se otroke začne vzgajati zgodaj, a nad tem sem bil popolnoma šokiran. Ti otroci so zlorabljeni in ko sem pozneje govoril s predstavniki šole, so rekli, da je tepež že v nasprotju z zakonom, a da so jim starši dali dovoljenje zanj,'' je za BBC povedal Pinsebt. Novo generacijo olimpijcev v tej komunistični državi namreč začnejo vzgajati že zelo zgodaj, metode, ki jih uporabljajo, pa so za mnoge sporne. Pomemben je le cilj, in to je uvrstitev v reprezentanco, kjer pa štejejo le odličja. Na žalost so ta mesta rezervirana le za peščico otrok, številne pa nehumana vadba pusti s fizičnimi in psihičnimi poškodbami.

Črno ozadje gimnastike in umetnostnega drsanja

Na psihične in fizične poškodbe pri tem športu je v svoji kontroverzni knjigi "Little Girls In Pretty Boxes" opozorila tudi priznana ameriška športna novinarka Joan Ryan. Večkrat nagrajena športna novinarka je namreč opravila več kot 100 intervjujev z nekdanjimi gimnastičarkami, drsalci, trenerji, športnimi psihologi in drugimi strokovnjaki ter pridobila vpogled v ozadje gimnastike in umetnostnega drsanja. Kot pravi zunanja podoba čudovitih, glamuroznih, sofisticiranih in prefinjenih gimnastičark ali drsalk, skriva črno ozadje, kjer se trenerji zaradi olimpijske slave poslužujejo nehumanih strategij, ki deklicam prinašajo motnje hranjenja, šibke kosti, zakrnelo rast, izčrpanost, dolgoročne poškodbe in druge psihološke težave, kot sta depresija in nizka samopodoba. Zaradi pogostih treningov so po njenem mnenju deklice izolirane od svojih staršev in vrstnikov ter se odrekajo izobrazbi in izgubijo možnosti, da bi izživele ''otroštvo''. Prav zato se Ryanova zavzema za sistemsko zvišanje starosti deklic, ki začnejo s tako intenzivno vadbo, za spremembo praks vadbe in uvedbo licenc, ki bi jih morali pridobiti trenerji in bi jih nadzirale vladne ustanove. Deklice pa bi po njenem mnenju morale ostati v šolskem sistemu vsaj do 16. leta starosti.

Težava ni v športu samem, ampak v prevelikih apetitih trenerjev. (Foto: Reuters)

Vsekakor je zdravo in dobro, da se otroci ukvarjajo s športom, in če to preraste v nekaj, v čemer se izkažejo za uspešne in dobre, pridejo do stopnje, ko postanejo treningi bolj profesionalni in intenzivni, s tem pa se seveda poveča možnost poškodb. A kot so ortopedi zapisali v ameriškem medicinskem časopisu, je gimnastika resnično šport, kjer so te pogostejše. Študija na švedskih atletih je pokazala, da imajo gimnastičarji/-ke v povprečju 6,25 poškodbe na sezono. Najpogosteje gre za poškodbe vezi, kit in mišic, ki podpirajo ramena, komolec in zapestje. Na spodnjem delu telesa prihaja do zlomov, počenih kosti ali zvinov, najpogosteje v kolenih in gležnjih, možne so tudi poškodbe spodnjega dela hrbta.

Kljub vsemu pa se s pravilnim režimom vadbe lahko izognemo številnim poškodbam, zato pravzaprav ni težava v športu samem – torej v gimnastiki –, ampak predvsem v prevelikih apetitih trenerjev.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na