Glavkom je zahrbtna očesna bolezen. (Foto: iStockphoto)

Ob svetovnem dnevu glavkoma so na Očesni kliniki UKC Ljubljana izdali knjižico z naslovom Glavkom, s katero želijo poskrbeti za boljšo osveščenost javnosti pri tej bolezni.

Kolegi iz oddaje Preverjeno so obiskali dve osebi, študentko Aleksandro in pisatelja Luja Šproharja, ki živita s to boleznijo. Aleksandra je slepa od rojstva, ima namreč prirojen glavkom, Luj Šprohar pa je za glavkomom zbolel pred skoraj 40 leti. 

Glavkom zajema skupino različnih očesnih bolezni, pri katerih je okvarjen vidni živec na mestu, kjer izstopa iz očesa. Ta v možgane prenaša podatek o videnem; kadar je poškodovan, se vid nepovratno poslabša. Približno 2 % ljudi, starejših od 40 let, ima glavkom. Pogostnost glavkoma s starostjo narašča – pri 40 letih 2 od 1000 ljudi zbolita za njegovo najpogostejšo obliko, pri starejših od 80 let pa se število poveča na 40 do 50 zbolelih.

Okvara vidnega živca pri glavkomu je običajno povezana z visokim očesnim tlakom, ki povzroča odmiranje živčnih vlaken. "Zakaj živčna vlakna vidnega živca propadajo, pa medicina še do danes ne ve," je razložila vodja ambulante docentka Barbara Cvenkel z očesne klinike. Kot pravi, prispeva nekaj k razvoju glavkoma tudi dednost. Ker bolezen ne boli, mnogi okvaro vida povezujejo s staranjem.

Aleksandra kljub slepoti živi normalno življenje

Aleksandra, ki ima prirojen glavkom, za sebe pravi, da se nikoli ni preveč obremenjevala z dejstvom, da ne vidi. Pravi, da so bila obdobja, ko je s tem sicer bila obremenjena, a je hitro ugotovila, da je to ne bo nikamor pripeljalo.

Predstojnica očesne klinike Barbara Drnovšek pravi, da je testiranje vidnega polja zelo pomembno. Pokrijemo si eno oko in pogledamo v neko točko – ta točka je najbolj ostra, vidimo pa tudi njeno okolje. In to je vidno polje. Približno enako bi morali videti tudi z drugim očesom. Prva slika je vidno polje razmeroma zdravega očesa, druga bolnega, z le delčkom centralnega vida.

Pisanja slepih iz brajice se je učila enako kot se mi učimo pisanja. Podobno kot vsi otroci je tudi ona končala osnovno šolo ter zaključila gimnazijo. Danes je študentka 2. letnika angleščine in francoščine na filozofski fakulteti v Ljubljani. Slepota pa je ni prav nič ovirala tudi pri tem, da ne bi potovala po svetu. Prepotovala je Evropo in del Združenih držav Amerike. Lani poleti se je odpravila v Belgijo, kjer je turške emigrantke učila francoskega jezika.

Z nasmehom na obrazu pripoveduje, da bi v Kaliforniji lahko ostala za vedno, če ne bi pogrešala svoje družine. V Ameriki imajo slepi namreč veliko več možnosti. Med drugim je bolje poskrbljeno tudi za pse vodnike. Aleksandra je ponosna lastnica labradorke Atene, na katero je čakala kar tri leta. V Ameriki pa imajo za pse vodnike posebne centre, kjer šolajo več psov hkrati. Slepi si psa izbere sam in z njim v centru preživi cel mesec. Preden pes postane njegov, pa mora opraviti izpit.

Prva očala naj predpiše zdravnik, ne kupujte jih mimogrede. Specialista obiščite vsaj vsaka tri leta. Zavedati se morate, da sta dioptriji očes lahko povsem različni, lahko pa gre za okvaro, kot je denimo glavkom, ki ne boli.

Aleksandra pove, da je tudi literatura za slepe premalo dostopna, čeprav se sama znajde in kakšno stvar poišče na internetu. Vesela pa je, ker ji gredo na fakulteti na roko. Včasih lahko kakšen izpit za kakšen dan prestavi in letnik zaključi v dveh letih, a sama ponosno pravi: "Zakaj bi, če ni potrebe?"

Na vprašanje, kaj je najbolj moteče pri tem, da ne vidi, odgovori, da predvsem to, ker se ljudje dostikrat bojijo. Ne vedo, kako bi do nje pristopili, da je ne bi užalili. Spet drugi so preveč neposredni. Na drugi strani pa jo moti tudi to, ker slepi velikokrat poudarjajo, da ne želijo biti drugačni, a so morda še bolj drugačni.

Izkušnja znanega slovenskega pisatelja

Čeprav je opešanje vida zaradi glavkoma nepopravljivo, je pomembno, da ga zgodaj odkrijemo, saj lahko s spremljanjem in z zdravljenjem te bolezni večini bolnikov ohranimo vidno funkcijo.

Malce drugačna pa je zgodba pisatelja Luja Špoharja, ki so mu pri pol leta starosti na desnem očesu odkrili nevarni tumor. Tudi levega je bolezen okvarila do polovice. Celo otroštvo je bil slaboviden. Pri desetih letih je dobil očala z dioptrijo minus enajst. Neke nedelje leta 70, se spominja, pa se je zaradi hudih bolečin odpravil v dežurno službo očesne klinike. Zdravnik mu je povedal, da ima glavkom.

Luj Šprohar (Foto: POP TV)

Pravi, da mu je bolezen spremenila življenje in da je stopil v drugo realnost, realnost slepega človeka. Vse je bilo novo: oblačenje, hranjenje, higiena, navezovanje stikov ... Prvih pet let je bilo groznih, poudarja. Zanj je bil to šok.

Luj Šprohar, zaposlen na Ministrstvu za zdravje in predsednik sveta vlade za invalide, pravi, da je položaj slepih in slabovidnih v Sloveniji daleč od idealnega. "Tako kot v vseh drugih socialnih sferah!"

Kaj je o svoji slepoti povedal Šprohar, si lahko pogledate v priloženem videu.