Iskreno in globoko zakoreninjeno prijateljstvo traja že 15 let. (Foto: vnmade.com)

Danes 78-letna Brenda Smith iz Essexa, občine na vzhodu Anglije, je leta 1995 prvič s takratnim možem v dobrodelne namene prekolesarila Vietnam in se vanj zaljubila. Par je namreč srečal na tisoče otrok, bolnih, invalidnih in iznakaženih zaradi nevarnih kemikalij iz tal, ki so jima segli globoko v srce in sta jim bila odločena pomagati. Po vrnitvi v Veliko Britanijo se je Baz, Brendin mož, udeležil plavanja v dobrodelne namene, vendar ga je zadela srčna kap in v starosti 55 let je žal umrl. "Njegova smrt me je globoko prizadela, v spomin nanj pa sem se odločila ponovno obiskati Vietnam," se spominja Brenda, ki ni niti slutila, da ji bo obisk tamkajšnje sirotišnice za vedno spremenil življenje, ji zacelil rane po moževi smrti ter jo duhovno izpopolnil.

Da se ne bi praskal in še bolj razdražil kože, je Min Anh privezan na posteljo. (Foto: vnmade.com)

Mali Min Anh je imel takrat komaj tri leta, privezan na svojo posteljico pa se je v hipu dotaknil Brendinega srca. Dečkovo telo so zaradi redke genetske motnje, podobne luskavici, namreč prekrivale grobe luske, zato je tudi dobil vzdevek "ribji deček". "Ko vidiš to nebogljeno dete, kako se trpeče zvija na postelji, ker ga koža neznosno srbi, a se ne more popraskati, ker ima zavezane roke in noge, si ne moreš kaj, da ti ne bi kanila solza iz oči," doživeto še pove babica. Deček je takoj začutil toplo srce in iskreno ljubezen ter se neboječe privil v varen Brendin objem, ki se je v tistem trenutku odločila, da bo Min Anh ostal del njenega življenja in mu bo po svojih najboljših močeh pomagala.

Od prvega srečanja je minilo že 15 let, a Brenda vsako leto za tri mesece obišče danes že 18-letnega mladeniča ter ga popelje naokoli, skrbi zanj ter mu skuša izboljšati vsaj kakovost življenja, saj njegova bolezen žal ni ozdravljiva. Kljub temu da ne govorita istega jezika, sta iznašla svoj način komunikacije. Osebje bolnišnice, kjer je Min Anh več ur dnevno privezan na posteljo, da se ne bi praskal in si kože še bolj razdražil, ne ve, kako dečku pomagati, saj je njegova bolezen neozdravljiva, toda Brenda mu je pomagala bolj, kot bi si človek lahko predstavljal. "Sprejela sem ga takega, kot je, in iz njega potegnila najboljše. Pod luskasto kožo se skriva iskreno bitje, polno ljubezni, ki ob sebi potrebuje le nekoga, ki ga ima zares rad. Vesela sem, da je zaveznika in prijatelja našel ravno v meni," upravičeno ponosno pove Brenda, ki je tudi edina, ki ji dovolijo, da dečka popelje v svet zunaj bolnišničnih zidov. Tako vsaj tiste tri mesece na leto uživa v vožnji z motornim kolesom, obiskih restavracij, trgovin in parkov. Dokumentarec o iskrenem in dolgoletnem prijateljstvu med britansko babico in vietnamskim "ribjim dečkom" bo na malih zaslonih prikazan ravno te dni.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na