Pri komaj sedmih letih je Hope zadela možganska kap.

Sedemletna Hope Espinoza je bila živahen in vesel otrok. Njena največja ljubezen je bilo nastopanje na otroških lepotnih tekmovanjih. Nato pa so se v nekaj kratkih minutah njene sanje in želje sesule v prah. Malo Hope je namreč kar na lepem zadela možganska kap. ''Bili smo na košarkaškem treningu njenega brata. Hope je sprva tekala sem in tja, nato pa je naenkrat prišla do mene, se prijela za glavo in povedala, da ima hud glavobol. Ko sem jo vprašala, ali je žejna, mi je pritrdila, zato sem jo napotila do bližnje fontane s pitno vodo. Ko je prišla nazaj, pa je le nekaj nerazločno govorila, nato pa se mi je zgrudila v naročje,'' se grozljivih trenutkov spominja dekličina mama Michelle Hernandez.

Deklico so nemudoma s helikopterjem prepeljali v bližnjo bolnišnico, kjer so se zdravniki borili za njeno življenje. Že po prvem pregledu in znakih ni bilo nobenega dvoma, kaj je narobe z njo. Komaj sedemletno deklico je zadela možganska kap. Težava je bila v eni od možganskih arterij, ki je imela tako poškodovano in stanjšano steno, da je sama sebe preprosto zablokirala in preprečila dovod krvi v del Hopinih možganov. Zdravniki sklepajo, da se je deklica že rodila z nekoliko poškodovano arterijo, ki se je po sedmih letih vdala in odpovedala. ''Ko so me seznanili s Hopino diagnozo, sem se zlomila in začela jokati, kajti ne vidiš vsak dan, da bi sedemletnega otroka kar na lepem zadela možganska kap. Ne zgodi se kar tako, da bi se vesela, živahna in življenja polna sedemletnica zgrudila v mamino naročje zaradi možganske kapi,'' pove Michelle. A zdravnikom je njeno hčerko uspelo rešiti. Posledice kapi pa so bile očitne. Hope je imela paralizirano levo stran telesa in zelo težko je govorila. Bolnišnica je postala njen drugi dom, kajti Hope je potrebovala intenzivne fizioterapije, če je hotela še kdaj hoditi in uporabljati levo roko.

Pogumna Hope je po več tednih intenzivnih fizioterapij naredila prve korake.

Kljub vsemu ni nikoli izgubila upanja in ni obupala. ''Zdravniki mi bodo pozdravili roko in naučili me bodo ponovno hoditi, tako da bom lahko vstala in odšla domov,'' je med rahabilitacijo povedala pogumna sedemletnica. In res je vztrajni ter odločni Hope uspelo. Pred nekaj dnevi je naredila svoje prve samostojne korake, s prizadeto levo roko pa je stistnila mamino dlan. Pot okrevanja, ki jo bo morala deklica prehoditi, je sicer še dolga, a obeti zanjo so dobri. ''Ker so otroški možgani bolj fleksibilni in se hitreje obnavljajo kot pri starejših ljudeh, ima deklica dobre možnosti, da si od kapi popolnoma opomore,'' pravi dr. Richard Besser. ''Lepotna tekmovanja, ki jih je imela tako rada, so bila nadvse zabavna, a to zdaj sploh ni več pomembno. Šteje le to, da je moja deklica živa, da je tukaj z nami, in da ji gre na boljše,'' v solzah pove Hopina mama.

Ameriški zdravniki pravijo, da je kap šesti najpogostejši vzrok smrti med majhnimi otroki in dojenčki. Kap prizadane celo enega na 4000 novorojenčkov in enega na 8300 mladostnikov pod 18. letom starosti. Dejavniki tveganja, ki povečujejo možnost možganske kapi pri otrocih, so drugačni kot pri odraslih ljudeh:

– Anemija srpastih celic: gre za skupino genetskih motenj, ki jih povzroča srpasti hemoglobin in za katere so značilni poškodovani eritrociti. Natančneje, zaradi poškodovane membrane eritrociti zastajajo v krvnih žilah, posledica tega pa je nezadostna preskrba tkiv s kisikom, s tem pa tudi možnost kapi. Bolezen je kronična in vseživljenjska.

– Prirojene srčne napake, zaradi česar je moten pretok krvi, v žilah pa lahko nastajajo krvni strdki, ki pridejo tudi v možgane.

– Krvne nepravilnosti oziroma anomalije – na primer hemofilija.

– Meningitis.

Dejavniki, ki povečujejo tveganje za kap pri otrocih, so drugačni kot pri odraslih: anemija srpastih celic, prirojene srčne napake, krvne nepravilnosti oziroma anomalije, meningitis. (Foto: iStockphoto)

Simptomi, ki kažejo na možgansko kap, pa so pri odraslih in otrocih podobni:

– mravljinci ali celo ohromelost ene strani telesa ali obraza,

– moten vid,

– težave z govorom – najpogosteje nerazločno govorjenje,

– nerodnost oziroma nezmožnost izvajanja majhnih, natančnih, finih gibov,

– omotičnost, bruhanje, težave z ravnotežjem.