'Vsak pogled je bil zame metek v srce'
Kako odpraviti trdo kožo na petah?
8 korakov do resne zveze
Ta fotografija ji je spremenila življenje
'Vsak dan mislim, da je leto 1994'
Michelle se vsako jutro zbudi v prepričanju, da se piše leto 1994. Šele ko ji mož razloži, da smo že leta 2010 in da se ne spominja zadnjih 16 let, počasi dojame, da nima spomina. A ko se naslednje jutro zbudi, se zgodba ponovi.
Pred leti je bila Michelle Philpots udeležena v dve prometni nesreči, po katerih je začela dobivati epileptične napade. Dodatne preiskave so pokazale, da ji odmirajo celice v nekaterih delih možganov, kar je prizadelo tudi njen spomin. Kljub obsežni možganski operaciji ji spomina niso uspeli rešiti. Tako se zadnjih 16 let ne spominja. ''Še dobro, da sva se spoznala že pred 25 leti in da se me spominja še od takrat,'' pove njen mož Neil Philpots. ''Kajti najinega poročnega dneva se ne spominja in tako jo vsak dan znova spomnim, da sva poročena. Pokažem ji poročne fotografije in takrat dojame, da sva res mož in žena.''
A ravno ko do večera dojame tudi to, kaj se ji je zgodilo, in ko se sprijazni s tem, da je njeno življenje popolnoma drugačno, kot je bilo nekoč, je čas za spanje. Zjutraj, ko odpre oči, pa se zgodba ponovi. Spet misli, da je leto 1994, spet se ne spomni, da je poročena, spet ne ve, kaj točno v življenju počne, kje je doma … Kljub temu, da je takšno življenje vse prej kot preprosto, Michelle ni izgubila smisla za humor in se zna tudi pošaliti na svoj račun. Pravi, da ima njeno nenavadno zdravstveno stanje tudi nekaj prednosti. Nikoli ne more reči, da je kakšen film že videla in da se ga spomni, saj ga že naslednji dan pozabi. Vsak dan znova se lahko nasmeji istim šalam in prepir z možem že naslednji dan zagotovo pozabi. ''Zavedam se, da spomina nikoli več ne bom dobila nazaj in da bom morala tako živeti do konca življenja. In zelo težko se je vsak dan znova sprijazniti z dejstvom, da moje življenje nikoli več ne bo takšno, kot je bilo nekoč,'' še pravi 47-letnica.
Zdaj Michelle namreč skoraj nikoli ne zapusti doma brez spremstva. Kajti že po nekaj ulicah ne ve, kam je bila sploh namenjena, kaj je hotela narediti. ''Včasih moram biti preprosto zaprta v hiši in tako se mi včasih zdi, kot bi bila v zaporu. Kar depresivna postanem,'' pripoveduje. Ko se s kom kaj dogovori, to že čez nekaj ur pozabi. Zato ji mož ves čas piše listke z obvestili, ki ji pomagajo, da se spomni najnujnejših stvari. ''Seveda je včasih takšno življenje zelo naporno. A biti moram potrpežljiv in razumevajoč ter preprosto sprejeti dejstvo, da ima težave s spominom. Imam jo namreč nadvse rad in sem srečen, da jo imam,'' pa pove Michellin mož.
Povezani članki
Glasuj
