Za otroke je preverjanje nivoja sladkorja v krvi in vbrizgavanje inzulina zelo zoprna reč. (Foto: iStockphoto)

Trenutno je Karmen, mama Tai Tristana na porodniškem dopustu, kaj bo čez nekaj mesecev, ko bo morala v službo, še ne ve. Kdo bo preverjal sladkor pri malčku, ki je lahko hitro nevarno prenizek, že v eni uri pa nevarno visok? Vsaka minuta je odločilna, posledice pa se pokažejo na razvoju ali na notranjih organih.

Zato bi bilo za malčka najbolje, če bi imel pod kožo vstavljen senzor z oddajnikom. „Tako bi imeli bolezen bolje pod nadzorom, da ne bi bilo toliko zbadanja v prstke, a bi sladkor vendarle lahko merili prav vsak trenutek,“ je povedala mama.

Prof. dr. Tadej Battelino iz Pediatrična klinika v Ljubljani razloži, kako bolniku vstavijo senzor: „Vstavi se mu ta teflonska cevka, ki je plastična, gibljiva in neboleča, v njej je kemična snov, ki oksidira z glukozo, gor damo oddajnik. Tako dobimo podatke o dovajanju inzulina in neprekinjeni meritvi sladkorja.“

Starše senzorji precej stanejo, okoli 500 evrov mesečno. (Foto: iStockphoto)

Problem pa je v tem, da stroškov za senzor, ki se priključi na črpalko in ki jo otroci že imajo, osnovno zdravstvo ne krije. Zato se predstojnik oddelka za diabetes, endokrinologijo in presnovne bolezni na ljubljanski Pediatrični kliniki zavzema, da bi senzorje iz osnovnega zavarovanja dobili vsaj otroci do dopolnjenega sedmega leta starosti. Senzor bi namreč otrokom in staršem precej olajšal življenje.

A na zavarovalnici in na ministrstvu za zdravje na starostni kriterij ne pristajajo. Drago Perkič, vodja oddelka za medicinsko tehnične pripomočke ZZZS je zaradi starostne omejitve skeptičen. „Kako bomo ravnali takrat, ko bodo ti otroci dopolnili sedem let starosti. Izhodišče za pravice so lahko medicinska stanja, ne pa toliko starostna omejitev." Tudi Janez Remškar z ministrstva za zdravje se s starostno omejitvijo ne strinja. „Torej otrok ima senzor do sedmega leta, po sedmem letu pa bi se to ukinilo, mislim, da je to nemogoče.“ Interna medicina celo predlaga, da bi morali imeti pravico do brezplačnih senzorjev tudi mladostniki do 18. leta starosti in nosečnice. Ker denarja za vse menda ni, na zavarovalnici vztrajajo, da se stroka poenoti –za koga torej.

Prof. dr. Tadej Battelino izu Pediatrične klinike v Ljubljani pravi, da bi malčkom precej olajšali življenje, če bi jim pod kožo vstavili senzor z oddajnikom.

Doktor Battelino pove, da v stroki ni nobenega razhajanja. „Najprej do konca sedmega leta, potem nosečnice, nato adolesenca. Če zavod to lahko vsem omogoči, je to najboljša novica.“
Perkič pa vztraja, da je treba izhajati iz bolezenskega stanja, ne pa iz starostne omejitve
A stroka daje več kot jasen argument. "Raziskave so pokazale, da je nizek sladkor nevaren do konca razvoja možganovine, do sedmega, osmega leta, in zaradi tega je naš predlog, da zaradi stroškov, najprej to odobri najbolj rizični skupini. In še – otroci do sedmega leta spremenjenega stanja v telesu ne zaznajo,“ razloži Battelino.

Kerstin Kodrič, mama štiriletnega Jerneja pove, da so kljub velikemu finančnemu zalogaju senzorje pred enim mesecem kupili sami. „Finančno breme za petčlansko družino je ogromno – sama naprava stane 700 evrov in jo je treba enkrat na leto zamenjati, senzorje je treba menjavati na nekaj dni, eden stane 50 evrov. Torej okoli 500 evrov na mesec.“

Minister za zdravje Borut Miklavčič obljublja, da bosta oddajnik in senzor za otroke prišla v obvezno zdravstveno zavarovanje.

Doktor Battelino pove, da je v zvezi s tem pred kratkim govoril z ministrom Miklavčičem. "Minister mi je zagotovil, da bo ta oddajnik in senzor za otroke prišel v obvezno zdravstveno zavarovanje.“ Zavod in ministrstvo ter stroka se zdaj dogovarjajo, spet se bodo sestali prihodnji teden. Skušali se bodo dogovoriti, kdo glede na bolezensko stanje ali starost napravo tudi dobi. Kot pove Remškar, naj bi odločitev padla do konca tega meseca. „Skoraj prepričan sem, da bo odločitev v prid otrokom. In še to toliko bolj, ker je takšnih otrok – do sedmega leta, ki bi te senzorje potrebovali, v Sloveniji  le nekaj več kot 40, kar bi zavarovalnico stalo okoli 100.000 evrov letno, kar je ob več stomilijonskem proračunu samo ene bolnišnice v Sloveniji zanemarljiva vsota.“