20.09.2018
LJ
26° / 15°
Česen Naturopatski nasveti za lažji prehod v jesen Starejši Kako ohraniti mlade možgane? Joga Se spopadate z išiasom? Vaje, ki pomagajo Ana Klašnja Ana Klašnja razkrila, kako skrbi za vitko in zdravo telo

Ana Lukner Roljič odkrito o mamini bolezni

“Ko me kdo vpraša, če imam kakšno željo, pomislim, da bi si želela le še pet minut pogovora z njo.” Ana Lukner Roljič govori o svoji mami, ki je pred devetimi leti zbolela za demenco. Bolezen je hitro napredovala in kmalu se ni več zavedala sveta okrog sebe. Ana je bila navajena, da se veliko pogovarjata. Vedno je cenila njen nasvet. A nenadoma mame zanj ni več mogla prositi. Spremljati, kako starš postaja vse bolj odsoten in si ne more več zapomniti niti tvojega imena, pa je zelo boleče.

Ana Lukner Roljič
Ana Lukner Roljič (Foto: Aljoša Kravanja)

Kako je bilo, ko ste izvedeli?

Bila sem ena prvih, ki je opazila, da nekaj ni v redu. Začelo se je prav poleti pred devetimi leti. Rekla bi ji denimo, da grem zvečer v kino. In ona bi me potem še petkrat vprašala, kam grem. To je bilo nenavadno, saj je bila moja mama eden tistih ljudi, ki na pamet vedo ne le rojstne dneve družinskih članov, ampak tudi vseh prijateljev.

Pa tudi nekaj nenavadnih odzivov je imela, ki ji niso bili podobni. Sestrin mož je zdravnik in on je predlagal, da naredimo nekaj pregledov. Ti so takoj pokazali, da ima začetek demence in žal frontotemporalno demenco. To je tip, ki je najbolj redek in zelo hitro napreduje. Tako da je potem bolezen res hitro napredovala. Napredek demence lahko nekako razdelimo v tri dele in pri moji mami sta šla prvi in drugi mimo zelo hitro. Sploh drugi del je bil zelo težek. Ko me je kdo takrat vprašal, kaj se dogaja, kako vse skupaj izgleda, nisem niti vedela, kako bi odgovorila. Tako neopisljivo je, skoraj absurdno. Včasih sem šla ven na samo in kričala, da bi dala iz sebe vso to bolečino. Vesela pa sem, da je mama ostala popolnoma nežna, kot je bila tudi prej. Da ni imela nobenih agresivnih izpadov, ki jih lahko imajo bolniki.

In vaš oče je pet let skrbel zanjo.

Od svojega 80. do 85. leta je doma skrbel zanjo. In to pokaže, kako brezpogojna je njuna ljubezen. Da lahko to zdržiš, moraš imeti nekoga res zelo rad.

Sedaj pa je že štiri leta v domu v Mengšu in z njim smo res zadovoljni. Zelo težko je bilo dati mamo v dom. Vsi smo bili zelo čustveni. Ampak stvari so šle tako daleč, da smo videli, da ni več nobenega razumskega opravičila, da ostane doma. Bali smo se, da bi se še očetu kako poslabšalo, saj je vse to doživljati izjemno težko. Pravijo, da je demenca pravzaprav najtežja za svojce.

Je pa oče še vedno vsak dan pri njej vsaj tri do štiri ure. Nahrani jo s kosilom, ji pripoveduje o svojem dnevu, ji poje njune pesmi, jo pelje ven ... In tudi ostali smo z njo čim več, še vedno jo za vikend velikokrat tudi pripeljemo domov. Na vozičku je in več ne govori. Ampak veseli smo, če se nam kdaj nasmehne. Včasih te tudi kar naenkrat nežno poboža. Verjamemo in vemo, da nekje v sebi čuti, da smo z njo, da čuti našo ljubezen. In da je tega vesela. Tudi ko sva se z Dejanom poročila, je bila zraven. Obenem smo praznovali njen 75. rojstni dan. In vem, da je bila vesela, čeprav ni vedela, kaj se dogaja.

Jo pogrešate?

Vedno. Vsak trenutek. Ko me kdo vpraša, če imam kakšno željo, pomislim, da bi si želela le še pet minut pogovora z njo. Prej sem vedno hodila k njej po nasvet, lahko rečem, da je bila moja najboljša prijateljica. Ko danes rabim nasvet, se še vedno vprašam, kaj bi mi rekla mama. (Ani po licih spolzijo solze, ki jih skuša zadržati. Opraviči se mi, ker ji gre na jok.)

Takoj, ko začnem razmišljati o tem, mi je hudo. Ampak ona je bila izjemna ženska, čista ljubezen in borka hkrati, zato vem, da bi si želela, da ostanemo močni.

Moč mi daje tudi odnos, ki ga ima moj oče do mame. Njuna medsebojna ljubezen ter neskončna ljubezen do mene – to je popotnica, ki sta mi jo dala v življenju.

Oba starša sta bila navdušena športnika in vi ste bili najprej teniška igralka. Mislim, da sta vas navdihnila tudi, da ste se postali poslovna ženska in dobrodelnica. Imam prav?

Res je. Ampak predvsem sta me navdihnila, da sem vedno dober, pošten, sočuten človek. In da razumem, da je pravi uspeh v življenju to, da si obkrožen z najdražjimi, da imaš odprto srce in da na vse gledaš z ljubeznijo. Zame uspeh ni kariera. Ker ta pride, če pridno delaš. Ampak ni na prvem mestu. Na prvem mestu so družina, prijatelji in pomoč drugim. Dajati pomeni res živeti.

A kako usklajujete čas, ki ga preživite z družino, toliko projektov, podjetje v ZDA, potovanja v Slovenijo in nazaj ...

Tako, da delam le to, kar me polni, v čemer uživam. To je način življenja, ki mi ugaja. Vedno tudi rečem, da je vse, kar sem naredila, šele začetek, ker imam še toliko želja in idej. In z vsem, kar počnem, želim spremeniti svet na bolje. Tudi to mi daje moč.

Ampak naučila sem se pa, da je pomemben tudi počitek. Ker sem imela tudi izgorelost, dobivala sem migrene. Moraš si tudi vzeti čas zase in imeti mir. Tega se danes držim vedno bolj.

Prav do izgorelosti je že prišlo?

Da. Dvakrat ali trikrat se mi je to zgodilo. Enkrat sem ravno priletela v Slovenijo in takoj odšla v skladišče (Anine zvezdice op. a.) ter začela fizično delati. Pa se mi je močno zavrtelo in padla sem skupaj. Dejan me je odpeljal v klinični center, kjer so mi rekli: Ana, bo treba malo odklopiti, počivati in končno sebe postaviti na prvo mesto.  Tega se sedaj zavedam in se poskušam držati.

Ampak včasih je težko, ker si v tem kolesju vsega, kar delaš in kar si želiš delati. Pa misliš, da ne moreš izstopiti, da je vse odvisno od tebe. Ampak moraš izstopiti. In se tudi naučiš, da se takrat ne podre vse. Ampak tega se moraš naučiti. Od danes na jutri se ne spremeniš.

Tako da sedaj več časa namenim sebi, športu, družini. Zelo mi pomaga tudi čas, ki ga preživim z mamo. Ker pri njej je res popoln mir. Vse je povsem – kako naj rečem – basic (osnovno op. a.). Tam res ugotavljam, kako se umiriti. Pravzaprav bi moral biti vsak dan zadovoljen že, ker si živ, ker si tu.

Ana Lukner Roljič
'Pravzaprav bi moral biti vsak dan zadovoljen že, ker si živ, ker si tu.' (Foto: Aljoša Kravanja)

Zmeraj ste bili pogumni. Hitro ste pustili dobro redno službo in začeli delati na svojih projektih.

Imela sem odlično službo, kjer sem veliko potovala. Ampak nisem bila srečna. In sledila sem svojemu občutku in dala odpoved. Zelo pomembno je poslušati svojo intuicijo in ji slediti. 

Ste imeli plan B?

Ne. Ampak sem ga hitro dobila. To je bil moj projekt s solarno energijo, ki je bil popoln polom. Ampak jaz sem za to izkušnjo hvaležna. Pri nas je napaka, da se sramujemo padcev. V ZDA to dojemajo kot povsem normalen del življenja, saj se iz napak učimo in postanemo boljši, bolj izkušeni. Kolikokrat je Richard Branson ali kaka druga nam znana oseba padla, preden je uspela ... Ampak mi vidimo le uspehe. Treba pa je videti celotno sliko in predvsem to, kako se pobereš in greš dalje.

Pri nas se preveč omejujemo. Velikokrat pravim, da živimo v najlepši državi na svetu, ampak znamo biti pa sami sebi največja ovira. Ko obiskujem šole, vedno rečem otrokom, naj sledijo svojim sanjam. Pa mi že pri teh letih pravijo, da jih strašijo, da ne bodo dobili službe in podobno. Ampak ne, jim povem, moraš slediti temu, kar si želiš, ker samo v tem lahko postaneš res dober. In ko si v nečem res dober, blestiš in pot se odpira sama od sebe.

Ko sem sama z 18. leti prvič prišla v Kalifornijo s štipendijo za teniško igralko, sem si rekla: Tu želim živeti in delati. V trenutku sem se počutila sprejeto in čutila sem, da je tam vse mogoče. Ko zaradi poškodbe nisem več mogla nadaljevati s tenisom, sem se ves čas z zelo malo denarja vračala v Silicijevo dolino. Brezplačno sem spala pri prijateljih, potem pa sem si na dve uri dogovorila sestanke in se od enega do drugega vozila z javnim prevozom ali pešačila. Včasih me je postalo strah in rekla sem si, kaj vendar sploh delam, kako mi bo uspelo … Ampak hitro so dvomi pošli, sledila sem temu, kar sem imela občutek, da želim početi, sledila sem svoji intuiciji.

Danes se mi to obrestuje. Spomnim se, kako mi je pred petimi leti prijatelj naenkrat rekel: Ana, you are in (Ana, si ena od nas op. a.). Everybody loves you, everybody trusts you (Vsi te imajo radi, vsi ti zaupajo op. a.). Danes sem maksimalno dva klica od človeka, ki ga potrebujem. Če ne samo enega. Ampak to v resnici niti ni najbolj bistveno. Bistveno je, da ustvariš odnose, ki so večni. Vsak dan sproti sem hvaležna za vse ljudi, ki me obdajajo. V Kaliforniji sem si ustvarila drugo družino in vsi moji tamkajšnji prijatelji tudi redno prihajajo v Slovenijo. 

A naj še enkrat poudarim, kako pomembno je v Silicijevi dolini zaupanje. Če enkrat izgubiš zaupanje, si out (zunaj op. a.). In to mi je tam všeč. Ljudje si pomagajo in ne razmišljajo, da jim zaradi tega dolguješ uslugo. Vsi si želijo delati z najboljšimi. Niso privoščljivi. Če ti lahko pomagajo, ti pomagajo, saj je nekdo pomagal tudi njim. In če si dober, ti tam uspe. 

Medse spustijo tudi Ljubljančanko.

Absolutno. Oni ti dajo priložnost. In tudi najuspešnejši ljudje ne gledajo na to, koliko si star, od kod si, kako si oblečen … Poslušali bodo tudi nekega študenta od nekod drugod, saj vedo, da ima tudi on lahko dobro idejo. Tudi najuspešnejši ljudje so tam dostopni in odprti. Lahko rečem, da se tam vse odvija zelo hitro.

Kako ste prišli do ideje za Anino zvezdico?

Že doma sem bila vzgajana, da je vedno treba pomagati in da pomagaš že tako, da se človeku nasmehneš, ga objameš, poslušaš, si sočuten. Zmeraj smo imeli odprta vrata. In menda sem že kot štiriletna punčka govorila, da bom imela svojo svetovno znano humanitarno fundacijo. Potem je to postalo verjetno le še vprašanje časa.

Ideja pa se je porodila, ko sem bila tudi sama v stiski in na dnu. Praznovala sem rojstni dan in se spomnila, da bi povabljene lahko prosila, da prinesejo od doma nekaj hrane z daljšim rokom uporabe, kar bi lahko podarili tistim, ki to najbolj potrebujejo. Želela sem, da v moji dobrodelni organizaciji poteka vse brez denarja – nakazil sploh ne sprejemamo. Želela sem, da je vse transparentno. Dobrodelnost je namreč postala ogromen posel in to me moti. Anini zvezdici že devet let namenjam svoj prosti čas, enako pa velja tudi za moje prostovoljce, moje zvezdice.  

Želimo pomagati ljudem, ki so v stiski. Ni pa naše poslanstvo samo pomagati. Anina zvezdica je postalo gibanje po načelu Truhoma, ki mu sledim. To pomeni true and honest mankind (pristni in iskreni ljudje op. a.). S tem želim prebuditi ljudi, jih združiti, pripeljati nazaj prave vrednote. Čutim, da vse to tudi počasi dosegamo in na to sem ponosna. Mislim, da je Anina zvezdica postavila nov nivo dobrodelnosti. 

(Čez nekaj trenutkov doda.)

Včasih mi kdo reče, da k vsemu pristopam preveč čustveno. Ampak jaz k vsemu, kar delam, pristopam s srcem. In mislim, da je to prav.

FB članek - join us

Glasuj

Komentarjev: 1
 
aša 20.08.2018 07:04:50
Super ženska!
Več komentarjev

Iskanje po vsebini

E-novice

Prijavi se na e-novice in bodi na tekočem z aktualnimi novicami.

Ne prezrite

Anketa

Gobe

Radi nabirate gobe?

Uporabne povezave