Pozdravljeni,

moja '"zgodba'" je dolga in koščki nje so se tudi na tem forumu morda že znašli, zato ne bom vsega še 1x pisala. Recimo samo to, da sem ga '"bolje'" spoznala lansko poletje na taboru, čeprav je že toliko let najboljši prijatelj mojega starejšega brata in postala sva dobra prijatelja, saj je zelo prijazen, komunikativen in tudi lušen fant, ki ima ogromno prijateljev in prijateljic (sama sem mislila, da spadam v skupino slednjih), odkar sva se spoznala, sva skupaj preživela že mnogo norih trenutkov...od tega da sva sredi noči hodila ven gledat zvezde do tega, da mi je zelo zaupal o sebi in jaz njemu tudi (le o ljubezni nikdar nisva imela neke grozne debate, razen 1x ko mi je pripovedoval kako mu je bila všeč ena druga punca in to..drugače sva se tega kar nekako izogibala, niti ne vem zakaj)...Nenadzorovano se je zgodilo, da sem se zelo zaljubila vanj. Niti ne vem zakaj sem se. Pač je fant bil prijazen do mene, zelo pozoren, nasmejal me je in..zdelo se mi je, da imam prijatelja. Nikoli mu nisem razkrila svojih čustev, ker sem se jih v bistvu bala, a na trenutke sem imela občutek, da nekaj malega pa mu pomenim. A že takrat sem dobivala svarila od prijateljev in tistih ki ga bolje poznajo, da je totalen blefer in naj ga raje pustim pri miru ker si zaslužim boljšega. Ne vem zakaj jih nisem hotela poslušati. Ne vem zakaj sem bila tako trmasta. Enkrat novembra se je zgodilo, da sva šla ven skupaj še z nekaterimi drugimi prijatelji, in me je kar na lepem objel in me držal za roke in sva se lepo pogovarjala in preden sem odšla, sem ga poljubila na lice. Po tistem je rekel, da se je malo prenaglil in da vseeno želi, da sva prijatelja. Za novo leto je naredil velik žur in ne vem ali zaradi alkohola ali pritiska mojih prijateljev (one in oni so mu že kdaj povedali, da sem vanj, a ni nič posebnega odreagiral, v glavnem, natvezili so mu, da ne bo nič narobe in da lahko komu malček polepša novo leto, saj nima kaj izgubiti in) povabil me je plesat in nato se je tudi zgodil moj prvi poljub: da dejansko, je hotel da bi bilo meni lepo in sva se med plesom lepo nežno poljubljala, čeprav v bistvu sploh ni šlo daleč (nisem 100 če sva sploh prišla do francoza ali ne) in pogovarjala o prihodnosti in o vsem lepem, kar nas v prihodnosti še čaka. Pospremil me je domov in me pred vrati še poljubil na lica. Naslednji dan smo imeli after party in spet je bilo vse lepo in sproščeno kot prej. Potem pa skoraj ves mesec ni bilo ne duha ne sluha o njem. Kot da bi me ignoriral. Ni mi bilo jasno zakaj. Novo leto je bilo tako popolno, potem pa je kar naenkrat vse poniknilo. Celo, ko smo bili skupaj zunaj, je zavesno iskal drugega sogovornika. Bilo je prav mučno. Kakih 14 dni nazaj me je prijateljica prepričala, da sem ga kliknila in mu povedala, da se mi zdi vse to glupo. On je rekel, da mu je tudi njemu žal, toda sedaj ima kao veliko manj časa za prijatelje in to. No, vseeno, sem ga povabila na moj rojstnodnevni žur, ki je bil prejšnji teden, saj sem potihem še vedno upala, da me ima malo malo malo le rad. Prišel je (moja bff mu je predlagala kaj naj mi kupi, pa mi ni tega, no saj darilo je še najmanj važno), mi voščil, me objel in tu se je v bistvu vse končalo. Živi duši se ni dalo plesati in še njegov telefon je nekam zgrmel, tako da je vse skupaj postalo prav mučno. Moji prijatelji so poskušali z isto taktiko kot za novo leto, a se ni izšlo. Kolikor sem lahko navlekla na ušesa, je bilo, da mu nisem všeč in ni vame in da pač to ne gre. Ostalih besed iz njegovih ust pa mi prijateljice niti niso želele povedati, saj je jasno, da nočejo, da mi bi bilo hudo. Meni pa vseeno je. Ker res ni fer, da se vedno zaljubim v kakšno budalo in mi je potem hudo. No, kakorkoli, ne morem mu ničesar očitati. Pač nisva za skupaj, jaz mu niti nisem všeč, on ima svoje življenje, jaz pa svoje. Okej, vse to že vem! A kljub temu, da bi se jaz mogla zdaj natančno pripravljati na sprejemne izpite, in če bo šlo vse po sreči ga čez pol leta niti poznala ne bom več dobro, in se zavedam da kakorkoli obrneš on in jaz nisva pod nobenim pogojem za skupaj (niti kako bi šla zveza če bom jaz 50km daleč se šolala) in pač se moram sprijazniti s tem in iti naprej..ne...jaz še vedno vsak večer zaspim in vsako jutro vstanem s tistim magičnim trenutkom na očeh, ko mi je celo telo drgetalo in me je on nežno poljubil. Samo na to mislim!! Ne morem kar pozabiti vsega lepega, kar sem doživela z njim..čeprav vem da me on nikoli ni gledal s takšnimi očmi kot jaz njega. Ne razumem, zakaj...možgani že razumejo, a srce me vleče v drugo stran..čeprav ve, kakšna bolečina in žalost me čaka tam. Res, ne vem več kaj naj. Poleg tega pa me je en dan po žuru poklical in me povabil na njegov žur naslednji vikend (rojstni dan ima 1 teden po meni, a je 3 leta starejši) in sedaj niti ne vem, kaj naj si mislim. Nikoli od njega nisem direktno v obraz slišala, da me ne mara ali ne prenese ali da sem mu grda ali karkoli...Vseeno mislim, da me je povabil le zato, ker sem jaz njega in sem pač sestra njegovega najboljšega prijatelja. Poleg tega pa je isti večer tudi Valentinovo party v nekem klubu tu v bližini in moje bestice me prepričujejo, da naj grem z njimi tja, saj je čisto bedno, da grem k njemu, saj mu s tem samo kažem, da sem tako močno zatreskana, da sem pripravljena na to, da me lahko on po prosti volji izkoristi ali poniža in da je res bedno, da si ga ne izbijem v glavo. Nisem mu še nič obljubila, a jaz ne vem. Mogoče pa imajo moje prijateljice prav. Čeprav sva se čisto normalno pogovarjala, kot v obdobju ko sva bila prijatelja. Zanima me kam tako hitro hiti čas. Zakaj ne lepi trenutki ostanejo za vedno. In kaj naj naredim: a)grem k njemu na žur ali b)grem s prijateljicami v klub in kaj naj naredim glede njega: že vem, da pač ni vame in vse to, a vseeno ga jaz vidim kot svojo ljubezen. Ne morem nehat mislit na njega, si vrtet pesmi, ki je bila v ozadju, ko sva se poljubljala za novo leto..vsakič, ko pogledam v nebo in vidim zvezde se spomnim tistega zvezdnatega večera z njim.. Res ne vem, zakaj sem taka. In kaj naj naredim glede tega, ker mi počasi postaja že mučno in preveč žalostno. In še ta problem imam: nimam samozavesti, ne verjamem vase 0% in res ne vem, kako naj se zbližam s kom drugim, kar bi bilo verjetno dobro v tem trenutku. Želim si samo, da bi bila spet srečna, da bi dobila res tisto pravo ljubezen nekoga, ki me bo imel rad in ne bo ne pijan ne prenagljen in mu bom res pomenila ne samo dobro prijateljico. In želim si, da bi nekako naredila, kar je zame najbolje. Hvala za nasvete

Draga just-me!

Kot si sama ugotovila, si ne želi biti tvoj fant, zato ti svetujem, da ne greš na njegovo rojstno dnevno zabavo. Možna sta dva scenarija: da boš ponovno razočarana ali ponovno v nebesih, nato pa spet pristala na trdnih realnih tleh.

Vsekakor je zate bolje, da se za nekaj časa umakneš in ga vsaj malo pozabiš. Vsi ti metuljčki, pesmi, ki jih poslušaš, so namreč posledica zaljubljenosti, ki je v manjši meri potrebna, da smo pripravljeni nekoga sprejeti v svoj svet. A verjemi mi, da boš tako zaljubljena še kar nekajkrat in vsakič se boš lažje soočila s temi občutki evforije in jih tudi lažje nadzorovala. Svetujem ti, da namesto, da se prepuščaš tem mislim in jih še potenciraš, najdeš način, da se zamotiš pred njimi - se ukvarjaš s športom, ki te veseli, se skušaš s prijateljicami pogovarjati še o čem drugem kot o njem, ne poslušaš ljubezenskih pesmi, ampak kakšne manj melanhonične ...

Vsekakor pa je sedaj ključno, da se imaš pod nadzorom in da poskrbiš zase, da te ne bo še bolj prizadel. Če bi imel kakšen resen namen, bi ga že uresničil, zato predvidevam, da se vsake toliko časa poljublja s tabo, ker bi rad potrdil svoj ego in mu paše pozornost. Daj mu vedeti, da se s tabo tako ne bo igral in se ne prepuščaj njegovim igricam.

Javi, kako ti gre in kaj se boš odločila glede zabave ...

Srečno, Brigita