Vprašanje: Imam sina starega skoraj 9 let. Telesno je popolnoma zdrav, vendar ima probleme v šoli,s prijatelji, doma v družini,... Že ko je obiskoval vrtec se nikoli ni vklopil v družbo, nič ga ni zanimalo, nobena igra in tudi nobena igrača ni bila dovolj zanimiva. Drugače je bil vedno miren in večjih izgredov ni nikoli delal. Zelo je bil zaprt vase in še vedno je tak, ko pride med nepoznene ljudi.Kadar je v družbi vrstnikov se jih hitro naveliča in ne mara biti z njimi ali včasih gre v drugo skrajnost, ko mu je nelagodno z njimi začne namesto sproščeno, govoriti knjižno slovenščino. Sedaj, ko je v šoli imamo probleme zaradi učenja, motenja pouka, nedoseganja ciljev,... tako, da smo morali po zahtevi šole obiskati precej strokovnjakov (defektolog, psihiater, socialna delavka,..), da bi ugotovili razlog za njegove neuspehe. Dobili nismo nobenega konkretnega odgovora in niti ne kaj naj storimo, da bi se stanje popravilo. Edina ugotovitev je bila, da je počasen in da nima dobro razvite motorike. Kadar je šola imamo doma prave more. Naloge noče delati tako, da brez joka ne gre nikoli. Ker je "počasen" se moramo doma učiti tudi po celo popoldne, da naredi vsaj osnovne stvari, ki jih zahteva šola. V šoli pravijo, da je toliko učenja oz. pisanja nalog preveč, v isti sapi pa zahtevajo rezultate. V okviru šole že tri leta obiskuje šolsko defektologinjo, kjer dela naloge. Sin je drugače zelo "prefrigan", ker si bo izmislil vse možne izgovore, da ne more delati, kar pa mu v šoli verjamejo (da ga boli glava, da je zaspan, da nima miru,...).Z možem sva zelo razočarana, ker vlagava zelo veliko časa v njegovo učenje, v spodbujanje k samostojnosti, skratka rada bi mu vlila voljo do življenja in občutka odgovornosti. Še vedno se zelo rad crklja in objema in je zelo užaljen,če ga zavrnem z besedami, da je to prevečkrat, ker bi to počel dobesedno vedno, včasih me ne pusti nizti kuhati ali na WC. Že sedaj mi pravi, da je brez veze na svetu, da nima kaj početi, da ni ničesar zanimivega. Noče obiskovati nobenih krožkov, zelo nerad gre ven med vrstnike, ven bi šel samo z mano in niti ne z očetom. Včasih tako obupam, da me strah iti domov iz službe, ker že vem kaj me čaka, kreg in jok. Kaj mi svetujete na podlagi teh podatkov? obupana mama

Vprašanje: Pozdravljeni!Sem v 20 tednu nosečnosti in me zanima kako je z šolo za starše.Kdaj se začne in ali jo priporočate?Ali je šola samoplačniška?

Vprašanje: Pozdravljena dr.Grm.Poleg redne službe obiskujem oz.hodim na višjo strojno šolo.Ker je to zelo težka šola in zahteva veliko koncentracijo tako pri predavanjih kot pri samostojem učenju,bi vas rad vprašal če obstajajo kakšne tablete za lažje učenje.Poleg službe in šole sem še aktiven športnik.Za odgovor se vam že v naprej prav lepo zahvaljujem.Lepo pozdravljeni.

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem dekle 20 let in se na Vas obračam z naslednjim problemom: 2 leti nazaj mi je bila postavljena diagnoza kronično vnetje ščitnice s hipotirozo. Postopoma so mi določili jemanje 1,5 tablete Euthyrox 25 in s tem so se pojavile moje težave. Že od otroških let mi telesna teža niha, vendar se je v 2 letih povišala za 20 kg, kljub temu da ne pretiravam s količino hrane. Na Vas se torej obračam s prošnjo, da mi svetujete glede prehrane (saj je na spletu milijon različnih mnenj in sem zmedena katero upoštevat), glede živil ki mi jih priporočate, uro in vrsto hrane pri določenem obroku in podobnimi stvarmi, saj si res želim odvreči te odvečne kilograme. Prav tako me zanima če obstaja kakšna šola, tečaj ali kaj podobnega v zvezi s hujšanjem v bližini Celja. Že vnaprej hvala za odgovor! Obupana Fly

Vprašanje: Spoštovani! Na silvestrski večer sem prišla do zaključka, da najbrž potrebujem psihološko pomoč, saj imam kar nekaj problemov, in čeprav sem se trudila, da bi stvar poskusila rešiti, mi to še ni uspelo. Sem 22-letna študentka, ki ima popolno življenje ... redno študiram, z družino in fantom se razumem, imam dobre prijateljice, med vikendi delam. Res je, da sem kdaj psihično in fizično povsem izčrpana, zato se med tednom rada spočijem. Moj največji problem je, da veliko jočem, da se preveliko sekiram in ogromno preveč razmišljam. Največji problem vidim v joku, ki je zelo moteč, predvsem za mojega fanta in zame. On mi je skušal veliko pomagati, saj je zelo empatičen, ampak zdaj mu je zmanjkalo idej, ker se moji izbruhi histerije ponavljajo že veliko časa. Npr. na silvestrski večer sem bila zelo utrujena, zato sem se odločila, da bom počivala. Nekako nisem mogla zaspati in sem začela razmišljati .... kmalu za tem pa se histerično jokati. Še zdaj nevem, kaj točno me spravi v takšno voljo, ampak, ko me kdo vpraša, kaj mi je, mu preprosto ne znam odgovoriti, ker res nevem, kaj je glavni vzrok za moj jok. Pomislila sem, da je za to kriva šola, ampak sem si sama sebi pravila, da bo vse v redu in tako je tudi bilo, ampak se jok kar ni pojenjal. Nato sem pomislila, da mogoče nisem zadovoljna s potekom mojega življenja, ampak zopet sem prišla do zaključka, da tudi temu ni ravno tako. Podobno se mi je dogajalo lansko poletje. Do prvih izpitov je bilo še 30 dni. Na letalu proti domu, sem se začela jokati, saj me je skrbelo za izpite, čeprav sem po drugi strani vedela, da bo vse v redu. Jok se je takrat nadaljeval cel mesec. Kaj mi je? Zakaj se enkrat na mesec moram zjokati in se zakaj se toliko sekiram za stvari, čeprav vem, da mi jih bo uspelo rešiti. Zakaj, ko se jočem, nikoli pravzaprav ne vem točno, zakaj se jočem? Ali je mogoče, da pri tem igra veliko vlogo moja podzavest? Že vnaprej se Vam najlepše zahvaljujem za odgovore in Vas lepo pozdravljam.

Vprašanje: Spoštovani! Prijateljica mi povzroča velike skrbi in ne vem, kaj storiti ... Stara je 16-let in skupaj hodiva v gimnazijo. Ima zelo nizko samopodobo, obremenjuje jo nepopularnost, je pesimistična, ima neredne obroke, izredno malo spi, ima pogoste glavobole, največjo obremenitev pa ji predstavlja šola - njeni starši pričakujejo, da bo imela same petice (česar ni vedno sposobna), če dobi 4 ali 3, jo ostro kaznujejo, nadirajo in od nje zahtevajo da se tudi po 8-ur dnevno uči med počitnicami in drugimi prostimi dnevi. Tako se je začela v zadnjih dveh mesecih vedno pogosteje samopoškodovati (rezati z britvico), prišlo je celo do te mere, da je zaradi teh dejanj skoraj omedlela. Trdi, da se je tudi že poskušala ubiti. Vedno pogosteje pravi, da se bo ubila (čeprav so takšni stavki ponavadi v slogu :''Če tega predmeta ne pišem za 3, se bom ubila.''). Ko jo poskušamo pregovoriti, naj tega ne počne, nas s prijateljicami ne jemlje resno. Ker se je ravno ta teden dijak naše šole ubil, me še močneje skrbi, da mu ne bo sledila. Kaj naj storim?

Vprašanje: Pozdravljeni! Pišem vam, ker imam resne težave pri prehranjevanju. Trudim se imeti redne obroke, vendar te zadnje čase izpuščam. Spet sem v primežu anoreksije. Ni še tako hudo kot je že bilo, vendar moram to nekako prekiniti. Zavedam se, da je vse na meni, vendar si strašno želim nekaj podpore. Stara sem 28 let, visoka 165cm in težka 41kg. Zaradi mojega enoličnega prehranjevanja sem postala slabokrvna - zdaj zato jemljem Legofer 15ml zjutraj in zvečer. Prav tako sem dobila na recept Ensure plus, vendar me ga je strah jemati. Imam strah pred debelostjo. Vem, da se moram zrediti, pa mi je to sila težko. Z mamo sva na bojni nogi glede hrane. Oktobra me čaka šola, če bodo odobrili mojo prošnjo. Za to pa rabim energijo. Rada bi nekaj naredila iz sebe. Ker pa sem izgubila občutek za hranjenje, količine, kaj pravzaprav jesti, bi vas prosila, če bi mi lahko poslali kakšen jedilnik za orientacijo. Petra

Vprašanje: Lep pozdrav! Moj problem je naslednji:že zelo dolgo se borim z odvečno telesno težo.Problem pa ni samo v tem.Stara sem namreč 15 let in tehtam 86kg.Zavedam se,da je to absolutno preveč za moja leta in nezdravo za moje telo.Težo želim izgubiti,ker si želim zrav način življenja in nočem več biti tarča posmeha v šoli.To šolsko leto je zame še toliko bolj pomembno,saj bom junija končala OŠ in nato me čaka šolanje v srednji šoli.In prav srednja šola je razlog moje odločitve,da shujšam.Prosim vas,da mi poveste koliko je moja idealna telesna teža (ne ITM).Visoka sem 164cm.Zelo vam bom hvaležna za odgovor.Lep pozdrav!

Vprašanje: Pozdrav! Imam čudne težave, katere mislim, da spadajo pod področje psihiatrija. Že kar nekaj let hodim, k psihiatru jemljem zdravila Asentra. Ne vem pa še vedno ne kakšne imam težave, kajti neprestano me nekaj moti v stanovanju tako , da že takoj zjutraj začnem s sesanjem pomivanjem in tako naprej.Vse mora biti na mestu in urejeno če ne se ne počutim dobro.In takoj začnem s pospravljanjem. Neke vrste obsedenost s čistočo. Problem je v tem, da mi potem zmanjka časa za meni pomembne zadeve, kot je šola? Zanima me če je to ena vrsta obsesij ali kaj podobnega je primerno zdravljenje z Asentro? Kako se teh ritualov znebiti?? Hvala za odgovor!

Vprašanje: Spoštovani g. doktor! Pred dobrimi 14 dnevi me je začelo močno boleti grlo. Nekaj dni sem se samozdravila s čaji, Lekadoli, Angalom, ker pa se je začela zadeva slabšati (otekanje desnega očesa in bolečine v desnem ušesu), sem odšla do zdravnika. Dobila sem antibiotike in kapljice za oči in ušesa. Zadeva se je čez teden dni lepo uredila, razen okusa (še vedno nimam čisto pravega okusa) in ušesa - v njem imam občutek, kot da bi imela vodo (kot pri spuščanju po klancu, ko v ušesu poči), na to uho precej slabše slišim, pa še stalno šumenje v njem je zelo, zelo moteče. Poskušala sem z zatiskanjem nosu in pihanjem , pa ne pomaga. Zdravnik mi je izpral sluhovode, pravi, da je vse čisto, vnetje je minilo, videl je le nekakšno pikico na bobniču. Dobila sem antibiotično mazilo in napotnico za ORL (datuma še nimam, čakalna doba pri najbližjem zdravniku pa je žal kar dolga- na napotnici imam napisano "hitro", pa vem kaj to pomeni). Kaj menite, kaj je vse to? To mi je šola za naprej, da je k zdravniku vendarle treba....Hvala za vaš odgovor in lep pozdrav!

Vprašanje: Spoštovani! Imam 7let starega sina, ki ima težave z lulanjem tako čez dan kot tudi ponoči. Bila sva že pri nefrologu, ki mu je naredil UZ bilo je bp. Nato sva bila še pri psihologu ampak stvari se nekako zlasti čez dan ne uredijo. Vedno ima na hlačkah moker krogec. Ponoči mi je jasno zakaj negre. Zanima me ali je ta šola lulanja samo v Ljubljani ali to tudi izvajajo v Mariboru????

Vprašanje: živjo na obrazu se mi je naredil velik mozol zanima me kako ga naj odstranom do jutri ko je šola sem prebral da naj nanesem zobno pasto in jo postim čez noč delovati zjutraj naj bi se mozol zmanjšal ali povsem izginil me pa zanima če je to res

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam 7-letnega sina, ki še moči posteljo. Težave ima tudi podnevi. Če ga sami ne spomnimo, da gre lulat, se polula (vsako 1 do 2,5 ure). Naj nadaljujemo s tem, da ga vsakič spomnimo, ali naj se še posvetujemo s pediatrinjo? Bi bila primerna šola lulanja? Hvala za odgovor

Vprašanje: Še enkrat lep pozdrav in hvala za izčrpen odgovor o zlorabi odvajal. Sicer sem v pismu navedla, da sem stara 23 let, ko ste me vprašali po starosti. Zanima me še kaj je to feed back šola odvajanja, ki ste mi jo omenili? Ali je kakšna možnost, da se črevo pregleda brez kolonoskopije, za katero pravijo, da je precej boleč postopek? Ali bom pri taki zlorabi odvajal sploh kdaj lahko še normalno odvajala? Se stanje lahko izboljša? Pozdrav in še enkrat se Vam lepo zahvaljujem.

Vprašanje: Pozdravljeni! star sem 18 let, pred kakšnima 2 mesecema pa se mi je pojavila nekakšna izboklina na zadnjici, približno 1x1 velikosti... bral sem malo po forumih in se mi zdi da bi to lahko bil tur ... včasih malo boli in težje sedim v določenem položaju ... če malo bolj stisnem se malo pocedi kri ... zanima me, če se da to odstranit brez da bi moral k zdravniku po kakšen recept, torej če obstaja bilokakšno mazilo ali kakšna rastlina, kar bi pomagalo da bi ta tur izginil... videl sem da nekateri priporočajo ihtiol, me zanima če to res pomaga, ali predlagate kaj boljšega pa če mi prosim še poveste, če ima to kakšno vezo s tem, da zelo veliko sedim (šola in potem doma učenje praktično do večera) hvala lepa že vnaprej, david

Vprašanje: Spoštovani, Imam 4 letno hčerko , ki še vedno kaka in lula v pleničko. Letošnjo jesen je praktično s štirimi leti prvič šla v vrtec. Močno smo upali, da bo v vrtcu pleničko opustila in pričela lulat in kakat v kahlico oz. školjko, vendar do tega ni prišlo. Nič ji ni nerodno pred vrstniki. Le prositi za pleničko noče vzgojiteljice, ampak enostavno menca in ko vzgojiteljice to opazijo, ji dajo pleničko. Doma pa, ko se ji mudi, enostavno gre sama po pleničko in si jo natakne. Če se samo polula, potem si to pleničko sname, in jo odvrže v koš sama, če pa se pokaka, pa naju z možem prosi, da ji snameva pleničko in ji obriševa ritko. Skrbi me pa to, ker zelo dolgo zadrži urin, npr. včasih lula v celem dopoldnemvu samo enkrat, ravno tako popoldne. Vsak večer, ko pa se gre tuširat oz. v banjo se obvezno polula v tušu in to sedaj po novem v čepe. In tako včasih sploh noče pleničke za ponoči in res je zjutrah suha. Suha pa je zjutraj tudi skoraj vsako jutro, razen, če zvečer veliko pije. V vrtucu so sedaj vzgojiteljice predlagale, da bi jo nekako s skupnimi močmi naučili lulanja v školjko, predlagali so, da bi ji enostavno ukinili pleničke, s tem smo se strinjali. Doma smo ji tudi povedali, da se v trgovini ne dobi več plenčk in da ko bo teh doma zmanjkalo, bo morala začeti lulati v kahlo oz. školjko. In odgovorila je brez zadržkov, da bo. V vrtcu ji tako ta petek niso dali pleničke, a je hčerka zadrževala urin celo dopoldne in se ni hotela polulati niti v hlače, kaj šele v kahlico oziroma školjko. Išče pa vse mogoče izgovore glede lulanja na kahlo, oz. školjko. Posvetovali smo se tudi s hčerkinim pediatrom, rekel nam je, naj se ne sekiramo, če nima problemov z lulanjem ponoči in da bo tudi čez dan punčka enkrat sama od sebe opustila pleničko. Res pa je, da hčerke nikoli nismo sili na kahlo, oz. školjko, ker pač se ni hotela usesti na školjko, oz. kahlo smo ji dali čas rekoč, bo že..., saj ima čas. Vendar ta čas je šel mimo in sedaj je stara že 4 leta. Moje vprašanje pa je, kaj naj storimo glede tega ? Ali ni to nevarno za vnetje mehurja, če celo dopoldne ne lula od 7h zjutraj do 15h popoldne ? A je sploh smiselno s tem vztrajati, če se pa noče polulati niti v hlače? Skrbi me tudi kaj bo s kakanje, ker namreč do sedaj nikoli ni bila zaprta, vedno je imela mehak kakec. Ali obstaja na Pediatrični kliniki tudi za take primere šola lulanja? Kaj nam svetujete ? Že v naprej se vam zahvaljujem in lep pozdrav.

Vprašanje: LP. pred nekaj meseci cca.5 mesecev nazaj em v šoli doživel napad panike, potem ko se naslednji dan še v šolo spet in nekako se dobil strah pred šolo. Že samo ko sem zjutraj prišel pred šolo sem postal paničen in sem odšel domov. Kakšen esec sem bil čisto odsoten. VEČINO ČASA SEM PREŽIVEL DOMA s prijatelji se nisem družil, čudno sem se počutil, vedno večji strah sem imel da sem hudo bolan(strah pred nevrološkimi boleznimi), zaradi težav z desn roko, ki trajajo še danes in sicer imam občutek kot da neobčutim pravilno prsto. Bil sem pri psihologinji, ki ni ugotovila nikakršne duševne motnje, bil sem 2x na pregledu pri nevrologu zaradi roke vse bp. Nato če poletje se je stanje izboljšalo, z roko je rahlo boljše kot je bilo prej, vendar sedaj ko se je spet začela šola se imam strah da se mi stanje ponovi in ko sem sam v sobi ali kjer koli v avtu, zunaj... samo da sem sam se mi v glavi porajajo spet neke misli o tem da sem sigrno nekaj bolan itd. in se nekako nemorem sprostiti zaradi stalnega sekiranja me je strah tudi pred psihičnimi boleznimi kot je(shizofrenija) saj včasih ko sem zatopljen v svoje misi kot, da bi se v misli pogovarjal sam seboj, ne naglas ampak samo v misli, nekako se nemorem odklopiti in sprostiti. Te težave so se po 2 cca.3 mesecih začele pojavljati pred 10dnevi. vendar imam jaz sam občutek da je to vse res samo v moji glavi vendar se tega groznega občutka stalnega tuhtanja nemorem znebiti. Ali bi težave z roko bile mogoče posledica psihe ali bi moral še enkrat na pregled k zdravniku. Star sem 19 let. Za odgovor se vam zahvaljujem

Vprašanje: LP. Zanima me zakaj imam na desni roki tak nenavaden občutek kot da nebi imel prstov, čeprav roko in prste normalno uporabljam v vsakdanjem življenju. Moti me predvsem to ko sprostim roke ali da jih ne uporabljam ta občutek kot da bi bil brez prstov. Nevrolog 2x bp. Te težeave so se začele pribljižno pred 5 meseci bil se pro osebnem zdravniku večkrat, potem me je napotil k psihologinji zaradi težav v šoli( ker nisem moge biti v šoli sam ko sem vstopil sem doživel panične napade) bil sem misli da celo malo depresiven cca. 2 meseca nismem šel iz hiše večino časa sem preživel v sobi. Psihologinja me je tudi napotila naj grem na pregled k nevrologu, kajti ugotovil sem da moje psihične težave izvirajo prav iz mojega občutenja dese roke, stalno sem biu na internetu in pregledoval kakšne bolezni bi lahko imel. Našel sem bolezen, ki se imenuje MS(multipla skleroza) nato sem biu prepričan da je to. Vsi od psihologinje do nevrologa ki sem biu na pregledu 2x so zatrjevali da mi ni nič, da si domišljam. NEkako sem uspel prebroditi krizo z ukvarjanjem in samopostavljanjem diagnoz. Vendar mi je nenavaden občutek v desni roki ostal, mislim pa da se mi sedaj ko se je spet začela šola nekako nisem to jaz, včasih se mi zdi kot da to nisem jaz največkrat ko nisem zaposlen ko sem sam v svoji sobi pa ponovno premišljujem o mojem zdravju. Zanima me če so te težave z roko res lahko psihično povezane, kajti mislim če bi mi to nekdo lahko zagotovil, (ker fizično niso odkrili ničesar), da bi se jaz lahko sprostil in na vse skupaj pozabil. Star sem 19 let. Hvala

Vprašanje: Pozdravljeni! Potrebujem pomoč!!! S hčero, staro 8. let, živiva sami. Z njenim atijem in njegovo družino se razumemo super. Imamo dober odnos, v katerem v nasprotju od drugih ločenih družin, ni zaslediti sovraštva, ignorance, nestrpnosti, nagajanja.... Z atijem sva na to ponosna :). In težave? Kar nekaj jih je in ne veva več, kaj storiti.... Težave so se začele pred letom dni. Najprej sva mislila, da je še preveč otročja in da se bo interes za delo v šoli in po šoli doma spremenil, ko jo bo to minilo... Zdi se mi, da sem dokaj hitro videla spremembo v njenem obnašanju doma, zato sem se lani že takoj po prvem mesecu začetka šolskega leta oglasila na govorilne ure. Z namenom, da mi takratnja razredničarka pove svoje videnje najine male v šoli...Na srečo je videla stvari enako kot midva. Na srečo pravim zato, ker sem se spraševala, ali sem morda jaz tista, ki vidim situacijo bolj črno kot dejansko je in da morda v drugem razredu in pri 7.ih letih od nje pričakujem preveč...Slika je bila in še vedno je takšna, da v šoli ni osredotočena na delo v tistem trenutku. Kot da jo nekam odnese in z mislimi je čisto drugje. Zato ne sledi razlagi in določene stvari mogoče prav zaradi tega dojema počasneje. Tu bi rada omenila še to, da ko ima interes npr. računati, brati, bi naredila vse hitro in po večini takoj prav, ko ga pa nima pa.... V šoli stvari ne naredi, doma pa: jamra, da je težko. Ko ji želim stvari razložiti, ji v bistvu pomagati, da jih bo bolje razumela in to kljub temu da vem, da jih zna (npr. naredi od 10. računov .prav, 6 jih pa kar naenkrat ne zna), me začne gledati kot da sem jaz njena hči, gleda me tako kot da bi mi želela povedati: " Pa kaj želiš ti meni sploh povedati?! Kdo pa misiliš da si ti?! Če nočem računati, brati, pač ne bom!!!" Ko vidi, da me s tem razjezi in ne natedim nič oz. povzdignem glas, me je sposobna v naslednji minuti vprašati, kdaj bo lahko šla na igrišče, ali kdaj bo lahko pojedla kaj sladkega...Skratka ve, da dela narobe in kljub temu še naprej načenja moje potrpljenje... Te težave imamo vsi z njo. Moji starši, ko je pri njih, ati ko je pri njemu in jaz, ko je pri meni. Do vseh se obnaša nekako kljubovalno, njena beseda naj bi bila zadnja. Seveda ji ne uspeva, vsaj pri meni ne, ampak glede na to, da se to vse skupaj vleče že leto dni, se sprašujem, kaj delamo narobe. In to še ni vse. Kar se je zgodilo prejšnji teden, je ...hudo je zapisati, še težje povedati... Z najino maliko se definitivno nekaj dogaja. Iz šole po novem nosi tudi kazni, ker med poukom klepeta, svojim vrstnikom laže (npr. da je izgubila svojega psa, ki ga sploh nima, in ubogega kužka iščejo vsi. O njem govori še par dni po tem, ko ji razložim da to, da si izmišljuje stvari in v vse skupaj vpleta tudi ostale, ni lepo). Po preteku enomesečne kazni v zvezi z uporabo mobilnega telefona, si uporabo le-tega v eni uri zopet zapravi. Zakaj? Ko gre na igrišče mi sama, brez da bi ji karkoli rekla, reče, da bi rada nesla telefonček dol le zato, da bi s prijateljicami poslušale njihove najlubše melodije in OBLJUBI, da ne bo klicala naokoli, kot je delala do sedaj. Seveda si mislim, če sama obljubi in sama o tem razmišlja, potem na tem že nekaj bo. Saj ji je treba zaupati in ji ni potrebno vsega zaradi njenega "čudnega" vedenja, preprečiti in ne dovoliti. Amapak seveda njen obljubim, ni bil na mestu. Izkoristila je moje zaupanje in neredila prav tisto, kar je rekla da ne bo. In sedaj najhuje... Pred šolo je kadila. Pri 8.ih letih!!! In kar je še huje: cigareto in vžigalnik je vzela od doma. In njena reakcija, ko sem se doma želela pogovorit z njo? Nobenega obžalovanja, nobenih solz, da ji je žal...Edino kar jo je malo prestrašilo je bilo to, da sem od nje zahtevala, naj si cigareto prižge pred mano. Seveda, nisem vztrajala pri tem. V bistvu sploh nisem vedela kaj naj naredim. Vse težave so se zažele prehitro pojavljati. Malo je pomagalo, da se je z njo pogovoril tudi ati in da sva ji oba povedala, da naju je zelo razočarala. Najhuje je, da ji ne zaupam...Na njo sem jezna, a v naslednjem trenutku se začnem spraševati, zakaj je takšna in jeza me mine. Nekaj nam želi povedati, pa ne vemo kaj. Želi biti v središču pozornosti in to na ravno napačen način in vzrok nekje tiči, pa ne vemo kje. Zaradi njenega obnašanja seveda sledijo kazni. Za vsako posmehovanje, za vsako odgovarjanje, kazen v šoli zaradi neposlušanja...Problem je v tem, da ji nimam veliko za vzeti. Ker delam na dve izmeni in je vsaki drugi teden popoldan pri mojih starših, nima niti veliko obveznosti. Kar obiskuje je glasbena šola ter taborniki vsake 14 dni. Zaradi njenega obnašanja ostane brez TV, ki je tako in tako ne gleda veliko, najinih večernih pravljic in obiska igrišča. Prijatelji, ki nas poznajo, pravijo da smo dobra družina....Da imamo tako dobre odnose, kot malokdo oz. če sploh kdo, ki jih poleg nas pozanjo. Najino punčko vidijo kot bistro, čedno, prijazno, lepo vzgojeno...Moj odnos do nje pa: "Želim si, da bi bila vzgoja svojih otrok takšna, kot je tvoja do tvoje punčke", mi pravijo prijateljice. Jaz in njen ati sva bila dobro vzgojena. Na vse stroge besede in poglede mojih staršev ter kazni, ki jih je bilo malo, sem ponosna, saj sta me vzgojila v dobrega človeka. Rada bi, da bi o meni enako govorila tudi moja mala. Kaj nam je storiti? Z vsem kar delam, si želim, da sama dojame, da če se bo trudila v šoli in doma, da kazni ne bo več. Želim, da prej dojame, da ima laž kratke noge in ne potem, ko se jo bodo začeli vrstniki zaradi laganja in afnanja izogibati in ko bo že prepozno. Ali je možno, da je postala upornik po rojstvu bratca in sestrice pri atiju? Njena sestrica je bila stara 2 leti, bratec bo 6 mesecev...In da je njena tiha želja, da bi še kdaj skupaj živeli? Vse skupaj je že omenila, tako atiju kot meni. Zdi se nama, da če bi bila kje raje kot drugje, bi se njeno vedenje tudi kazalo drugače tam kjer bi bila raje oz. obratno. Ali se motiva? Je mogoče vzrok njena mobilnost? Živiva namreč cca 20km od atija in mojih staršev in to relacijo vsake 14dni voziva že 6 let... Ne želim, da bi bilo vse kar imava v času, ki tako hitro mine, le kazni in grde poglede ter težke besede. Zato prosim za kakršenkoli nasvet kako naprej... Hvala in lep oktoberski dan vam želim :)

Vprašanje: Spoštovani! Imam sina, ki je star 17 let. Za svoja leta je precej otročji. Letos pa me je presenetilo, da si je preko interneta našel dekle, ki živi v drugem kraju kot mi, kjer pa živijo tudi moji sorodniki. Ona je 2 leti mlajša od njega. Nekajkrat sta se že srečala, a me skrbi, ko se bo začela šola, da bo mislil samo, kdaj jo bo obiskal, šola pa bo zadnja skrb.Ne vem, ali naj mu preprečim stike ali pustim, da se z dekletom dobiva. Hvala za odgovor