Vprašanje: Spoštovani ! Stara sem 22 let in me zanima , glede na to , da raziskujete neplodnost , če so , kakšni so znaki neplodnosti in ali lahko ženska sama ugotovi to neljubo napako ?! Hvala

Vprašanje: Ali lahko ženska zanosi v obdobju tik pred menstruacijo? Že v naprej se Vam zahvaljujem za odgovor. Lep pozdrav

Vprašanje: Ali lahko ženska ki ima končno odpoved ledvic in se zdravi z PERITONEALNO DIALIZO, zanosi ali lahko ima otroka z tako boleznijo.

Vprašanje: Spoštovani! Zanima me, če je kakšna nalezljiva/prenosljiva spolna bolezen, ki bi jo lahko imel/a tako moški, kot ženska in bi jo prenešala ne da bi sploh vedela ( ne mislim HIV) in v telesu ostane npr. dalj časa, tudi leto in več.Zanima me tudi, če obstaja kakšno testiranje za različne prenosljive spolne bolezni, imela sem enega partnerja za katerega sumim, da ni "čist" v smislu spolnim bolezni, kar sem izvedela šele kasneje.

Vprašanje: Spoštovani! Moji 88-letni tašča bi po moji laični presoji zelo koristila umetna hrana v obliki infuzije, saj je ženska po vsej verjetnosti krepko podhranjena. Suha je bila sicer celo življenje. Sedaj pri višini cca 170 cm tehta okrog 40 kilogramov. Problem je v tem, da enostavno ne more pojesti malo več hrane, ne da bi ji bilo slabo, zaradi česar seveda ne zauživa samo premalo kalorij ampak tudi vitaminov in mineralov. Tudi sicer ima vrsto zdravstvenih težav - hudo nihanje krvnega tlaka, problemi z žilami, trombociti, povešenimi ledvicami ..., ki jih bolj ali manj uspešno zdravi. Na vas se obračam zato, ker njena osebna zdravnica ni človek, ki bi zelo razmišljal o možnostih za izboljšanje počutja tako starega pacienta. Ali obstaja možnost samoplačniškega iniciranja umetne hrane? Lep pozdrav in hvala.

Vprašanje: lp.pišem vam v imenu svoje mame.stara je 77 let.vse življenje je bila po cele dneve na soncu.(kmečka ženska).sedaj ima že nekaj let zelo tanko kožo na obrazu. vidijo se drobne žilice. pojavljajo se ji rdeči madeži,ki se luščijo-kot zelo suha koža.na nosu je imela precej mesecev zelo občutljiv svetlo rdeč madež,ki se je že po umivanju in bolj grobem brisanju ranil.nato se je nekaj časa celil,nato pa zopet ranil.sedaj je že precej časa mir.po čelu ima isto rdeče madeže,ki se sedaj ne lupijo,se pa vidijo.pred kratkim se ji je na ličnici pojavil rdeč madež,okrogle oblike,velik,kot blazinica prsta.tudi ta je na otip hrapav,ni ne rana,ne krata,niti se ne rosi. mazala si je že zbepantenom,probale sva že z linola urea,ki jo je za poskus dala prijateljica,ki se zdravi za luskavico.ali se maževa narobe in kaj bi pomenili ti rdeči qstro omejeni madeži,ki so občasno hrapavi,ne pa skozi.sčim bi lahko mazali? hvala in lp

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let, in zaradi znakov depresije približno 2 meseca jemljem antidepresiv Prozac. Opazila sem da se mi je menstruacija za nekaj dni "prestavila" in je tudi šibkejša. Zanimalo bi me ali je možno da ob antidepresivih ženska popolnoma izgubi menstruacijo? Najlepša hvala za vaš odgovor. LP,

Vprašanje: Pozdravljeni! Na Vas se obračam, ker želim slišati še mnenje nekoga drugega, saj me na nadaljne preiskave ne dajo, povedo mi ne nič točnega, sama pa sem v vedno večji dilemi, kaj bi lahko bilo z mano narobe. Imam 26 let. Kadilka od konca OŠ. Od alkohola pijem pivo (skoraj vsaki dan) in kdaj kakšen kozarec vina. Ukvarjam se s športom (tek, planinarjenje, pozimi fitnes). Osem let jemljem neprekinjeno KT, saj sem imela težave z "zaspanimi" hormoni in neredno menstruacijo, ki se mi je uredila, ko sem sprva jemala hormonske tablete (3 mesece), od takrat pa neprekinjeno KT. Imam redna vnetja jajčnikov, ne glede na to, kako skrbim za higieno, katero milo uporabim, zaščita pri odnosu (kondom,...). Ginekologa obiskujem redno, vsake pol leta. Približno dva meseca nazaj so me preko službe napotili na zdravniške v Ljubljano. Prvotni izvidi so bili zelo slabi (povišan holesterol, skoraj nič železa v telesu, previsok pritisk - 145/105, povišani levkociti, bakterijsko vnetje nekje v telesu - ne ve se izvora,...). Približno čez en mesec so me ponovno klicali, da pridem na odvzem krvi. Izvidi so bili ponovno porazni. Napotili so me do osebnega zdravnika, na ponovni odvzem. Izvidi so pokazali povišane levkocite. V roku nekaj dni grem na ponovni odvzem. Da bi bila slabokrvna je skoraj nemogoče, saj sem redna krvodajalka. Pri sebi opažam (nekje od 2. letnika SŠ) vročino (skoraj vsak dan) od 37,0 do 37,4. Izvora za to ne vem, sem se pa nekako navadila na to "spremstvo". Težave s pritiskom imam že, odkar vem (dva dni nazaj zjutraj sem ga imela 150/115, srčni utrip 105), potim se (ponavadi imam obraz ledeno mrzel, na obrazu pa potne kapljice), vrti se mi, imam drisko, občasno se mi vlije kri iz nosa (kar se mi, ko sem bila mlajša ni nikoli), sem brezvoljna, nervozna, nenaspana (čeprav zadosti spim - sicer ne vsak dan), nemotivirana, nezainteresirana za nič. Sprva sem to pripisovala "spomladanski" utrujenosti, vendar mislim, da bi to obdobje že moralo miniti :)). V roku dveh, treh mesecev sem izgubila 7 kg (zdaj imam konstantno težo že kakšna 2 meseca), tudi apetit se mi je zmanjšal (ali pa zaradi psihe ne čutim potrebe po hrani). Sama sem ob vsem tem pomislila na tri dejavnike, ki bi lahko bili "krivi" za vse skupaj. Eden od teh je ščitnica, čeprav "golše" nimam. Pomislila sem tudi, da se vse skupaj dogaja zaradi jemanja KT, čeprav mi ni znano, da bi katera ženska po tolikem času imela težave s tem. Kot tretje pa mi je padlo na pamet, da je za vse skupaj "kriva" psiha. Je po mojem opisu sploh mogoče podati kakšno mnenje? Sama sicer googlam, saj si želim vedeti, kaj je z mano narobe, da lahko potem to odpravim (po možnosti brez antibiotikov), saj me vse to že kar malo jezi. Vse skupaj se pozna tudi v službi, v razmerju, v družbi. Hvala Vam za odgovor in lep pozdrav.

Vprašanje: Pozdravljeni, pred letom in pol sem zamenjala službo. Po 4 letih sem z velike firme sem odšla v malo podjetje, kjer smo zaposleni štirje. Že prvi dan službe sem začutila, da je s firmo nekaj narobe, nisem se počutila dobro sprejete. Deležna nisem bila nobenega uvajanja. Pričakovalo se je, da moram vse vedeti in znati, ker sem enako delo pred leti opravljala kot študentka. Zvedela sem tudi, da se delavci stalno menjavajo (navadno so odpuščeni). Direktorica me je stalno opominjala, da je moja plača v velik strošek za firmo. Veliko je bilo tednov, ko se je delo vsak dan zapored raztegnilo od 8 ure zjutraj do 10 zvecer. Pri delu ne dobim nobene pomoči v obliki nasvetov ali navodil. Direktorica na moja strokovna vrašanja navadno odgovarja nazaj z vprašanjem. Večkrat pa mi je tudi rekla, da si želi, da bi bila bolj samostojna pri delu. Zadnjega pol leta sem želela dati odpoved, vandar se iz finančnih razlogov nisem določila za to. Me je pa zato pred dvema meseca direktorica odpustila. Razlogi - nezadovoljivi rezultati, nesposobnost, izdelki pod vsakim nivojem, da si ne zaslužim svoje plače,... Rečeno pa mi je bilo, da moram predno zapustim firmo dokončati projekt na katerem delam že pol leta in sicer v treh mesecih, kolikor traja odpovedni rok. Projekt je zelo zahteven, za nekoga z mojimi delovnimi izkušnjami celo prezahteven. Zaradi naštetih razlogov sem psihično čisto na dnu. Počutim se nesposobno, ničvredno. Premišljujem lahko le o službi. Prihodnost se mi zdi črna. Vse to slabo vpliva tudi na moj zakon, čeprav mi je mož v veliko oporo. Trenutno se hodim v službo, vendar sem je moja stroilnost praktično na ničli. Imam hude motnje koncentracije. Cele delovnike premišljujem le o krivici, ki se mi dogaja. Ker se približuje dan, ko bom morala predstaviti projekt me grabi panika. Spim zelo slabo, imam napade utesnjenosti, divkjega razbijanja srca,.. Bojim se, da me bo firma tozila, če stvari ne bodo ustrezno narejene. Prosim vas, da mi svetujete kako naj se znebim teh negativnih obcutkov. Razumsko si dopovedujem, da sem sposobna in izobražena ženska, vendar pa se vseeno počutim resnično ničvredno. Sicer pa je nizka samopodba moja šibka točka že od nekdaj, zaradi te situacije pa je se je ta moj problem še poslabšal. Prav tako me zanima ali se mi dogaja mobing. Nadrejena nad mano sicer nikoli ni povzdignila glasu, bila pa sem deležna "strupenih" pogledov, dvomljivih opazk o mojem delu,... Sama po skušam najti rešitve za moje probleme, vandar se bojim, da sem neuspešna, zato bom zelo vesela vašega nasveta. Hvala! Lep pozdrav!

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 24 let, fant je star 25 let. V zvezi sva že dobrih pet let. Je moj prvi fant, s katerim sem tudi prvič imela spolne odnose. Že odkar sem v zvezi imam odpor do seksa. Dobesedno se mi zdi nujno zlo. S fantom ni nič narobe, pri crkljanju se mi vedno posveti. Je pa res, da on ni bil nikoli največja ljubezen mojega življenja, saj sem bila pred njim noro zaljubljena v nekoga drugega, s katerim nisem nikoli bila. Moti me edino to, da je za svoja leta še nekoliko preotročji, jaz pa bi rada nekoliko zrelejšo osebo. Vendar ko sva skupaj, nama je lepo. Jemljem kontracepcijske tablete Diane 35, tudi zaradi policističnih jajčnikov. No da se vrnem na glavni problem. Sam seks po sebi se mi zdi neki najlepšega med dvema ki se mata noro rada, ko pa pride do seksa pri meni, pa se mi upira. Predvsem seks brez kondoma, ker imam zaradi sperme popackano posteljo, če je na meni le malo sperme, se grem takoj stuširat. Res ne razumem, kako lahko ženska oralno zadovolji moškega, ker je to meni nagnusno. Enostavno ne bi mogla. Ne vem kako naj se sprostim in preprosto uživam v seksu, ne pa da to delam samo zato, da ugodim partnerju. Upam, da se vam moje vprašanje ne zdi čudno, ampak tako je dejansko stanje pri meni. Hvala, s pozdravi. Tija

Vprašanje: Spoštovani, upam, da se vam bo ljubilo tole prebrati in mi dati strokovno mnenje o mojem stanju. Sem mlada ženska (v dvajsetih), zdrava, imam super družino in prijatelje. Ne vem, če mi boste verjeli, toda o samomoru in o smrti sem razmišljala že kot 10-letna deklica. Z leti se je to stopnjevalo in tako razmišljanje se mi že od nekdaj se mi zdi »normalno«, čeprav vem, da v resnici ni. Nekje v srednji šoli sem ob priložnosti ugotovila, da večina ne razmišlja tako kot jaz in zato te plati svoje osebnosti nisem nikoli nikomur razkrila, kar pa me bremeni, saj se o tem z nikomer ne morem pogovarjati. V prvem letniku srednje šole sem zaradi vstopa v novo okolje in ker nisem imela praktično nobenega prijatelja, prestala depresijo, ki je trajala kakih devet mesecev. Razen v šolo in v trgovino nisem šla iz hiše, sčasoma pa sem se navadila na sošolce in šolo in depresija je izzvenela. Čeprav sem po naravi precej samotarska in imam celo nek strah pred spoznavanjem novih ljudi (predvsem zaradi občutka manjvrednosti) sem se naučila komunicirati in danes imam kar nekaj dobrih prijateljev in tudi na splošno se v družbi dobro znajdem. Drugo depresijo sem doživela pred nekaj leti, in sicer brez pravega povoda, ker se v mojem življenju takrat ni nič posebnega dogajalo. Bila je hujša od prve, jokala sem se vsak dan brez izjeme nekaj mesecev, vse se mi je zdelo nesmiselno skratka bilo je zelo mučno obdobje, tudi zato, ker sem porabila veliko energije, da sem na zunaj delovala normalno. Depresija je kasneje izzvenela, čez kakšno leto pa ponovno nastopila. Ta je bila še hujša od prvih dveh in dvakrat se mi je zgodilo, da sem med krčevitim jokom kar nekako preklopila v drugo stanje, ne znam pravzaprav opisati, kako se je to zgodilo ampak bilo je kot da ne bi razmišljala s svojimi možgani ampak z nekimi drugimi. Bila sem kot v nekem transu in pomirila me je edino misel na gotovo smrt, ko sem si obljubila, da se bom ubila in nato sem se iz tega stanja zbudila. Sicer je na srečo kmalu po tem dogodku depresija ponovno izzvenela, moram pa reči, da se tistega obdobja zelo slabo spomnim in imam luknje v spominu. Kar me je zelo presenetilo pa je, da sem od takrat naprej skoraj stalno nasmejana in dobre volje, čeprav taka nikoli prej nisem bila. Sem tudi bolj družabna, a kljub vsemu si vseeno zelo želim smrti, v družbi delujem normalno, ko pa sem sama, moje misli pridejo na plano. Pravzaprav točno vem kako bi se ubila, vendar me je dejanja kot takega vseeno strah, velikokrat pa si želim, da se zjutraj sploh ne bi zbudila, da bi imela prometno nesrečo ali kaj podobnega. Ne vem zakaj bi morala živeti še nekaj desetletij, če lahko umrem že sedaj in je mojih težav konec. Moje življenje se mi ne zdi smiselno, sem v letih, ko imajo mnoge moje prijateljice in bivše sošolke otroke ali so noseče, jaz pa si družine ne želim (že od nekdaj), predvsem zato, ker se bojim, da bi moj otrok razmišljal tako kot jaz in ker nisem prepričana, da si v prihodnosti res ne bom vzela življenja. Zadnje čase se mi namreč dogaja, da zapadem v neko »drugo« stanje, ko se počutim kot da sploh nisem v svojem telesu in ko začnem razmišljati zelo morbidno, v takem stanju bi si prav lahko vzela življenje. Tudi nasplošno se mi dogaja, da občasno cele dneve preživim kot da bi bila neka druga oseba, ko pogledam nazaj na tak dan, je kot da se ga ne spomnim dobro v celoti in takrat tudi čas zaznavam drugače. Zdi se mi, da čedalje bolj izgubljam stik z realnostjo... Težava je tudi v tem, da veliko preveč pijem in alkohol te občutke še pojača (ker pri pijači nimam meje). Vem, da se vedem samouničevalno, a si ne morem pomagati....strah me je,da bi ponovno prišla depresija, ker tega enostavno ne bi zmogla več. Strah me je tudi, da imam mogoče zgodnje znake shizofrenije ali kakšne druge psihične bolezni (bipolarna motnja), saj včasih res ne vem, kaj se dogaja v mojih možganih in se kakšnih stvari slabo spomnim (pa ne zaradi alkohola). Ali je za take ljudi kot sem jaz, ki si že od nekdaj želijo smrti sploh kakšna možnost, da začnejo razmišljati »normalno«? Kaj lahko sama storim, da bi se mi stanje izboljšalo? Zdi se mi, da sem zrela za psihologa ali psihiatra, vendar je stigmatizacija psihičnih bolnikov prevelika, da bi se odločila za zdravljenje.

Vprašanje: Star sem skoraj 40 let, 10 let poročen, 2 otroka. Z ženo se zelo dobro ujameva, tudi v postelji. Problem, ki me teži so moje želje. Želim si biti ženska, vendar se zavedam, da je to v svetu in okolju v katerem živim zelo težko. Težko si predstavljam kako bi to razložil svojim bližnjim, sinovoma in sploh ljudem okoli sebe. Ne zdi se mi nemogoče, vendar zelo težko. Tudi na operacije povezane s popolno spremembo spola gledam s precejšnjim strahom in nekaj nezaupanja. Po informacijah, ki so na internetu, precej transseksualnih žensk (pred operacijo moških) ne doseže več orgazma. Zadovoljujoča spolnost pa je nekaj kar želim v svojem življenju ohraniti. Popolna preobrazba torej ni nekaj kar bi se mi zdelo mogoče uspešno izpeljati. V nekem drugem idealnem svetu ja, tukaj v realnosti pa žal ne. Nekatere druge spremembe pa se mi zdijo realno izvedljive, celo več, prepričan sem, da bi tako lahko zadovoljil svojo željo po ženskosti. Želim si imeti prave ženske dojke, rad bi odpravil dlakavost. Vse to se mi zdi možno, tako rekoč na dosegu roke: s hormonsko terapijo, depilacijo. Včasih bi se rad preoblekel v ženska oblačila, nosil žensko spodnje perilo. O teh svojih željah sem govoril z ženo, že pred več kot enim letom, vendar so vsa ta odstopanja od ustaljenih norem nesprejemljiva. Pravi, da me takega ne bi mogla, niti hotela sprejeti. O tem sva se večkrat pogovarjala, vendar ostajava vsak pri svojem. Ona pri odklanjanju, jaz pri željah. Ker si nikakor ne želim razpada najine zveze, sem se odločil, da brez njenega privoljenja ne storim ničesar. Ostajam s svojimi željami in upanjem, da se bo morda kdaj premislila. Vendar pa me čakanje in občutek, da je izpolnitev želje le korak stran teži in včasih spravlja v obup. Če trezno razmišljam, jo razumem, če pa pustim čustvom prosto pot, pa ne razumem, čemu tak odpor. Kaj mi svetujete?

Vprašanje: ODPOVED LEDVIC Ali lahko ženska ki ima končno odpoved ledvic in se zdravi z PERITONEALNO DIALIZO, zanosi ali lahko ima otroka z tako boleznijo?

Vprašanje: zdravo, mene pa zanima kako bi se znebila dlak na trebuhu,zame je to zlo moteče inše spolh ker sm ženska! prosim za odgovor..lepe praznike in lepo pozdrav bernarda

Vprašanje: Spoštovana gospa psiholiginja. rada Vam bi zaupala mojo stisko. stara sem 28 let. že več let jem antidepresive, sedaj pa imam stalen antidepresiv paroxat 40 mg in 250 mg seroyuel 250 mg dnevno. težave izhajajo iz otroštva iz psihičnega in fizičnega nasilja,ki sem ga doživljala v krogu svoje družine celotno otroštvo in mladostniške dni, zaradi alkohola s strani očeta. sedaj je stanje umirjeno že več let in ni v družini ne psihičneha in ne fizičnega nasilja več in ga tudi več ne bo, saj je oče kronilčni bolnik. pri šestnajstih letih pa sem dobila prvi antidepresiv, takrat sem jemala samo še antidepresiv. sedaj pa še jemlem antipsihotik, ki so mi ga napisali po zdravljenju v bolnišnici, kjer sem se zdravila zaradi obsesivno - kompulzivne motnje. prejšnji mesec mi je zaostala menstruacija, ki pa so mi jo sprožili z zdravili, sedaj sem jo spet dobila z pet dnevno zamudo, je bolj šibka, tako da me je strah, če je možnost, da tudi to izgubim, saj mi je ginekolog rekel, da so to hormonske težave. zredila sem se pa za skoraj 30 kg.tako, da jih imam sedaj 117 kg.razmišljava tudi o družini in vedno znova rečem partnerju ni še čas za to. nisem mu še zaupala natančne moje zgodbe - psihične, saj vse bolj skrivam. čeprav jo ve, saj sva si blizu.prosim vas kaj vi menite na to kar sem vam napisala,kot strokovnjakinja. vsaka ženska bi si pri 28 letih rada ustvarila družina, ne vem pa kaj bo z menoj.psihiater pravi, da še ni čas, da ukineva zdravila.ker ne morem počakati do srečanja z njim, vas lepo prosim, če mi lahko odgovorite nasjbolj na to, če se bo našla možnost kljub paroxatu in seroyelu, da bom lahko zanosila? ali moram biti čista seh antidepresivov ali bo šlo za zamenjavo s kakšnimi drugimi, če obstajajo?če zraven teh zdravil pa ne smem zanositi??strah me je, ker vem da brez zdravil še ne morem, saj mineva komaj drugo leto, da sem prišla iz bolnišnice in bi se lahko stanje kr hitro poslabšalo.tolk sem že obupana, da razmišljam, da bom ostala počasi sama in brez družine. kako je s temi tabletami,ki jih jemlem in nosečnostjo. lepo vas prosim, če se lahko vsaj malo posvetite moji stiski in mi vsaj nakažete izhod iz tega, kjer se vrtim.zanima me tudi kako si naj najdem psihologa in če bi si morala plačevati obravnave.do pogovora z zdravnikom še moram pa čakati mesec pa še več. iskrena hvala Vam za odgovor.

Vprašanje: zakaj poročena ženska z dvoje otrok ne mara sexa.vendar opazim da se zelo pogosto samozadovoljuje.kaj je tu narobe?pred porodom pa je normalno sexala.pomagajte z odovorom

Vprašanje: Lep pozdrav. Moje ime je Saša in imam eno prošnjo. V letošnjem šolskem letu sem se odločila sodelovati v projektu mladi za napredek Maribora. Odločila sem se da bom naredila raziskovalno nalogo in sicer na področju zdravstva. Naslov naloge je ALI SE DA RAK DOJKE PREPREČITI ALI OZDRAVITI Z USTREZNO PREHRANO? Prosila bi Vas če mi lahko odgovorite na nekaj vprašanj (intervju). Že vnaprej se vam zahvaljujem. 1. Ali se da z ustrezno prehrano preprečiti nastanek raka na dojki? 2. Ali lahko ženska z rakom na dojki z ustrezno prehrano pripomore k zdravljenju? 3. Kakšna je nasploh prehrana ženske, ki preboleva rak dojke? 4. Ali more ženska, ki je prebolela raka dojke nadaljevati s prehrano katero je imela med zdravljenjem? 5. Kakšni so lahko vzroki za nastanek raka na dojki? 6. Kakšne so posledice ženske, ki je prebolela raka na dojki? Zelo se vam zahvaljujem za Vašo pomoč.

Vprašanje: sem starejša ženska, od mladega sem imela negativno vzgojo glede seksa, tako je takrat bilo, imela sem v vsem živjenju en sam odnos, drugače se samozadovoljujem, zato nisem ne poročena ne nimam otrok, sedaj imam prijatelja pa ne vem kako naj začnem saj ne čutim potrebe po tem. Ali je to sploh normalno

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem 41 letna ženska, ki ima težave z izpadanjem las od meseca oktobra 2008. Takrat so mi namestili hormonski obroček-MIRENA. Zdaj me pa zanima če je ta hormonski obroček kaj povezan z izpadanjem las! Lp, Janja... za vaš odgovor se že v naprej zahvaljujem!!!

Vprašanje: pozdravljeni.pišem v upanju,da mi bo nehče znal pomagati in svetovati.z parterom sma približno nekje 4 leta skupaj.imava punčko ki bo stara eno leto.ko sem bila noseča je bil cele dneve odsoten.skoz je delal.preden sem rodila sma se pomenla da bo kasneje malo več z obema,da nebo toliko odsoten.ampak tega se ni držal.hčerka bo stara 1 leto pa si malo kdaj vzame čas za naji.jaz vem da današnji čas je kriza,ker ni služb,namreč jaz sem doma sem brezposelna,ampak mislim da nebi blo nič narobe če bi z nama preživel vsaj 3xtedensko.je zaposlen ima redno službo,ki dela po 9 ur,potem pa ko konča v službi pa še gre privat delat.ga vidima večer okrog 9 ure,ko prije domov,pa še to se vmije in gre spat.ko si vzame hčerko k sebi da bi jo pocartal se začne jokati,kot da bi se ga bala.pred 3 meseci sma imela velik problem.namreč jaz sem si z enim tipov dopisovala.redno.veliko lepih besed sva si pisala.kasneje je moj našel.sma šla tui zarad tega narazen.zdaj sva skupaj nazaj,ampak mi iz dneva v dan meče to podnos ko sem si pisala.sam sponaša mi ga in se zelo kregama.jaz ne zdržim več tega.ker je name to velik pritisk.pa sem mu povedla že na začetku ko je začel veliko delati da sem glih tak ženska ki potrebuje cartanje pa kaki mali izlet ali sprehod...deležna ljubezni,to kar nisem od svojega dobila.upam da mi boste pomagali.hvala