Vprašanje: Spoštovani! Večkrat sem se že obrnila na vas, zato vam pišem tudi tokrat. Stara sem 28 let, še vedno živim pri starših, do pred kratkim sem bila brez zaposlitve. Odkar vem zase, je v naši družini samo en problem - denar. starša sta bila pridna delavca, sedaj sta v pokoju, pokojnini sta majhni. celo življenje smo se težko preživljali in tudi zdaj ni nič drugače. mama stanja ni nikoli skrivala, večkrat sva ji z bratom "posodila" kakšen evro. starše imam zelo rada in vem, da jima je težko, vendar imam počasi vsega dovolj, saj že celo življenje poslušam samo to, kako ni denarja in kakšni dolgovi so. zaradi tega je večkrat izrečenih nekaj hudih besed, za katere pa mi je kasneje žal. po eni strani se mi ne zdi fer, da me starši obremenujejo s tem, po drugi pa mi je hudo, a žal ne morem pomagati. poznam nekaj družin, ki so v podobni finančni situaciji, a starši s tem ne obremenujejo svojih otrok. kaj vi mislite o tem? hvala in lep pozdrav!

Vprašanje: Strupene zobne plombe Zanima me zakaj so še v uporabi strupene črne plombe? Moj otrok, ki ima 3 leta, je dobil plombo na zobku. Ker nisem hotela črne sem morala doplačati za belo plombo. (15 E za eno belo plombo namesto črne) Zakaj je tako? Ali ni otrok upravičen do brezplačne zdravstvene oskrbe? Zakaj še vedno uporabljajo črne strupene plombe? (vsebujejo živo srebro) Ali lahko in kje zahtevam, da mi povrnejo denar? Sama sem imela črno plombo na enem zobu, pa se mi jje zob razlomil, črna barva pa se mi je razlezla po dlesni in je bilo prav grdo videti. Nato sem si z enim praškom (flanagan) drgnila dlesen da je krvavela in s to krvjo je šlo ven tudi nekaj barve. Se mi pa še vedno pozna. Takrat sem si vse črne plombe zamenjala z belimi. Tako vsem svetujem. Kaj lahko kot mama storim? Lep pozdrav

Vprašanje: Star sem 31 let. Zaposlen, na odgovornem mestu, svoje delo obožujem, s sodelavci se zelo štekam in imam fantastičen krog prijateljev. Delo je razlog za stres, ki pa sem ga dlje časa dobro obladoval. Sem garač in denar si služim že od mladosti. V nekem trenutku je prišlo do manjših problemov, predvsem v moji zvezi, pa s starši – ampak nič tragičnega. Točno pred letom dni sem začel čutiti cmok v grlu, utrujenost, zbadanje pri prsih – kar se je pojavljalo postopoma. Sledi pregled pri zdravniku, vse preiskave – zdrav kot dren! Zdravnica mi predpiše Helex za pomiritev, pomaga. Nato se zadeva ponovi, v službi na sredi pomembnega sestanka doživim panični napad. Ker sem bil o tem nepoučen sem sprva mislil, da me je infarkt. Vnovič dobim Helex in napotnico za psihiatra. Vmes opravim zdravniški pregled za službo, z menoj je vse ok! Čakanje na psihiatra je trajalo 2 meseca, v tem času sem obvladoval slabo počutje in zbadanje... s Helexom – panični napad v resni obliki se ni več ponovil, res pa je, da sem čutil zbadanje pri srcu, na trenutke tudi težji cmok v grlu… ob brskanju po internetu sem spoznal, da sem tesnoben. To potrdi tudi prvi obisk pri psihiatru. Dobim Asentro in poln optimizma hitim v poletje. Poletje je blagodejno vplivalo name, kot vedno. Počutje enkratno. Razen stranskih učinkov Asentre, ki so mi kar uničili počitnice. Sklenem prenehati z jemanjem, saj stranski učinki po treh mesecih niso minili, padel je tudi libido, kar je (deloma) tudi vzrok, da sem se oddaljil od zveze, v kateri sem bil 2 leti. Ta razpade tik pred koncem poletja. Nisem dobro prenesel, mislil sem, da me bo konec. Shujšal sem 13 kg, popustil na vseh področjih. Dobim Wellbutrin 150mg. Ta me nekako drži gor ves september. Začetek oktobra prinese oživitev zveze in jaz sem najsrečnejši človek. Preneham z jemanjem AD-ja, ne da bi se posvetoval s psihiatrom. Počutje super. Zveza je ok, služba je ok… nič mi ne manjka. Razen določenih skrbi, ki jih imamo najbrž vsi ljudje. Pa nekaj nerazčiščenih stvari s starši. Mislim, da je moja tesnobnost mimo. Začnem se ukvarjati s športom, pozitiven v zvezi in tako naprej. Konec oktobra me ponovno prične zbadati pri srcu. Nič hudega, a ravno toliko, da postanem nervozen, da me začne skrbeti. Zakaj spet zbadanje? Zakaj? In od tu naprej vse slabše. Tesnobnost je nazaj! Kljub vsemu, kar sem že slišal, da torej tesnobnost v osnovi ni smrtno nevarna, se bojim, da bom umrl. Kaj če me ponovno zadane tisti »infarkt«, ki je bil v bistvu panični napad? A bom to prenesel, se sprašujem? Vsaka telesna sprememba me vrže iz tira. Ponovno uveden Wellbutrin, tokrat 300mg. A po pričetku jemanja je tesnobnost vse večja. Glavoboli, utrujenost, zbadanje pri prsih. Psihiater me pomiri, da so to stranski učinki, ki bodo mimo (to piše tudi v navodilih) in naj vztrajam. Po dveh tednih enako. Sem kot cunja. Psihiater se odloči, da zmanjšava na 150mg. Se strinjam, počutje je spet boljše in spet dobim energijo. Od tega je sedaj 14 dni. Veliko volje, spanje je super, glavobolov ni. V tem času se resda bolje počutim, vendar me (predvsem zvečer) spet daje tesnoba in zbadanje pri prsih. Včasih tudi čez dan, predvsem v primeru, če je dela veliko ali imam pomembno delo. Ker me to spet »vrže s tira« je ta občutek zbadanja vedno večji. Zato vzamem Helex in čez nekaj minut je vse ok. Zvečer zaspim. Zjutraj sem kot prerojen in čez dan sem poln energije in načeloma težav ni, razen tu in tam piskanje v ušesih, ki je stranski učinek, a se ne pojavlja pogosto. Zvečer pa spet tesnobnost in zbadanje… Kaj naj storim? Psihiater mi je zelo pomagal, navdal z optimizmom in mu verjamem. Vseeno bi želel drugo mnenje. Naj vztrajam, kot pravi moj psihiater in bo vsak dan bolje in bolje? Ali si delam le še več škode? Ali bo stranski učinek anksioznosti (če to je) izginil? Ali je tesnobnost še vedno večja od učinka zdravila in bo to s časoma drugače? Kaj menite vi? Naj omenim, da je težava z zbadanjem obvladljiva, vendar me spravlja v slabo voljo in posledično še večjo tesnobnost. In ne vem, bo tega konec? Bo Wellburtin pomagal ali s tem zdravilom izgubljam čas? Zdi se mi, da me celotna situacija sili k razmišljanju, da je z menoj nekaj narobe in da bom jutri umrl. In ta razmislek me dela še dodano tesnobnega. A kaj naj naredim? Rad bi bil vseved in ugotovil, ali naj z Wellburtinom nadaljujem, a to je žal nemogoče. Zato mi ne preostane drugega, kot da zaprosim za vaš nasvet. Nik

Vprašanje: Spoštovani, Predvsem zasebni zobozdravniki imajo veliko slabega povedati čez amalgam. Od tega, da je izredno škodljiv za organizem, mnogo imajo povedati v zvezi s sivo barvo in obsežno pripravo kavitete. S slednjima dvema ugotovitvama bi se še nekako strinjala, čeprav je tudi kakšna siva zalivka v ustih prava popestritev!!! Moje vprašanje pa je: Mi lahko navedete kakšno resno študijo (objavljeno v priznani reviji,...), ki je potrdila škodljivost amalgama. Naj povem še nekaj o strokovnosti slovenskih (zasebnih) zobozdravnikov. Pred časom sem obiskala tri zasebne (dokaj znane) zobozdravnike, ki svoje storitve oglasujejo na spletnih straneh (teh je namreč iz dneva v dan več). Seveda sem se zavedala, da mi bo na koncu obiskov v žepu manjkalo približno 90 eur (pregled pri zobozdravniku je bil cca 30 eur). Pa pustimo cene- bolj kot cena, mi je pomembna kvaliteta storitev. Sledil je običajen stomatološki pregled. Sama imam v ustih nekaj amalgamskih zalivk, ki so meni kot laiku videti še povsem ustrezne, vendar so mi vsi zobozdravniki, ki sem jih obiskala, dejali, da bo potrebno zamenjati amalgamske zalivke, češ da so že precej stare, pa tudi lepše bo potem, ko bodo zobje popolnoma beli. Ker pa sem bolj nezaupljive narave (predvsem do slovenskih zobozdravnikov) sem poiskala še četrto mnenje. Tokrat s strani uglednega tujega zobozdravnika, profesorja, doktorja znanosti. Bila sem presenečena, saj mi je dejal, da so moje amalgamske zalivke še povsem ustrezne in da trentno ne vidi nobenega razloga za njihovo menjavo!!! Na tem mestu sem začela resno dvomiti o strokovnosti naših zobozdravnikov. Zobozdravnik, ki mu je denar pomembnejši od strokovnosti, bo seveda želel zamenjati vse amalgamske zalivke, pa čeprav to ni potrebno. Verjetno tudi sami veste, da je to precej dober zaslužek (primer: zamenjava treh amalgamskih zalivk na 3 ploskvah lahko stane tudi do 300 eur!!!). Še nasvet ljudem: ne nasedajte zobozdravnikom, kajti njihov primarni cilj ni vaše zdravje in pošteno svetovanje pacientu, ampak denar!!!

Vprašanje: Spoštovani, sem star 21 let in redno obiskujem fitness že 3 leta, pred tem pa sem se ukvarjal z različnimi športnimi aktivnostmi. Sedaj pa menim, da je čas, poiskati diatetika, ki bo naredil bolj obširno raziskavo, kaj in v kolikšnih količinah je priporočljivo uživati določena živila. Vsi vem, da se nekaj osnovnih/splošnih stvari najde na spletu vendar pa za določitev primernih standardov je pa potrebna daljša/obširnejša raziskava (odvzem krvi, merjenje indexa maščobe in mišične mase...), saj vse to vpliva na organizem. Moje vprašanje: Po iskanju na spletu nisem našel nobenega privatnega (dobrega) diatetika, ali športnega centra, ki bi se ukvarjal s prehrano in potrebami športnikov. Zato upam, da mi boste lahko svetovali kje najti primernega oz. nekoga, ki je strokovnjak na tem področju. Razumem tudi, da je take storitve potrebno plačati, vendar vseeno menim, da je potrebno gledati na zdravje in ne denar. Za Vaš odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem, Lep pozdrav

Vprašanje: Spoštovani! Zelo cenim vaše odgovore in preberem vse, vendar podobnega primera nisem zasledila. Stara sem 50 let in sem se pred 2 letoma, končno ločila od moža. Skupaj sva živela 27 let, od tega je po 15 letih nehal piti in v bistu so se takrat začeli problemi. Nisem se več mogla ukvarjati z njegovimi problemi, ampak sem bila prisiljena začeti s sabo. Imam dve hčerki 27 in 17 let.Mož nikoli ni "držal" z mano, tako tudi pri vzgoji otrok ne. Nikoli ni držal z mano, vse je delal kontra. Bil je zelo pasiven, vse je prepuščal meni. Hčeri sem vzgajala v bistvu sama, vendar sem v njunih očeh bila vedno jaz najbolj moteči človek, ker sem želela, da živita normalno in delavno,ter imata neki red. Ker sta imeli očetov vzgled, da se doma nič ne dela, so se hitro vsi trije obrnili proti meni. 24 ur sem jim bila gospodinja, čistilka.. poleg svoje službe seveda, nič ni šlo ne zlepa in ne zgrda in vsake toliko mi je počil film in sem se drla, kot nora...Ker sem se zavedala, velikih problemov v družini sem bivšemu možu predlagala, da greva na neko terapijo, oz vsi skupaj. On pa mi je vedno odgovoril, da on nima nobenih problemov, če jih imam jaz, pa je to moj problem. Sedem let sem obiskovala psihoterapevtsko skupino, ki mi je pomagala pridobiti samozavest in premagati strahove. Vsa leta mi ni dovolil, da grem delat vozniški izpit, po nekaj letih psihoterapije pa sem se opogumila in izpit naredila in se odselila. Hčeri sta ostali v hiši pri njem. Sami sta se tako odločili, jaz sem hotela, da bi vsaj mlajša hčerka šla z mano. Enkrat je rekla, ko sem izjavila, da bom šla na socialo po pomoč, da če bom kaj komplicirala in bo mogla na silo k meni, da mi bo požgala hišo. Pozneje je rekla, da se je hecala. Odšla sem samo s svojimi osebnimi stvarmi in starim avtom. Ne bom se tožila in prepirala, za nekaj, kar mi v bistvu pripada, ker nimam energije za to in nisem za materialne dobrine. Pomemben mi je samo mir. Vse bi bilo v redu, vendar me skrbita hčerki. Takrat, ko sem odhajala sem ju povabila zraven. Moram priznati, da me je pravzaprav sram, da sta taki,leni in odvisni od drugih, zahtevata samo denar in nič ne delata, mlajša je še vedno v 1. letniku, starejša dela preko študenta in je pustila že drugi faks. Ko pridem k njima, mi je grozno, ker živita v taki nesnagi, da mi je slabo. Mene za njiju ni, razen, ko sta v težavah, takrat pa se obrneta vedno name in jaz sem vedno na razpolago. Nikoli nisem svojima hčerkama želela nič slabega. Krivim sebe, da se je tako izteklo s hčerkama.Neizmerno ju imam rada, nekje čutim, da je pomembno, da začneta prevzemati odgovornost za sebe in svoja dejanja...vendar mene tako boli in ne vem, kako naj se jima pametno približam. Primer, starejši sem meseca maja rekla naj pokaže indeks, ker ji drugače ne bom več dajala denarja(od decembra ne hodi na faks) in se z mano ne pogovarja več, razen, ko ima probleme. Res ne vem več kako in kaj naj naredim. Najhujše je namreč čakati..Najlepša hvala, da sem se lahko izpovedala!In HVALA za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam eno vprašanje. Moja mama se zadnja dva tedna malce čudno obnaša. Začelo se je z facebookom, ko se je ustrašila, da je pomotoma nekaj kliknila in ustvarila nekakšno stran, kjer je sedaj po njeno zaradi tega dosegljiva vsem ljudem na internetu, vsi lahko sedaj po njenem vidijo njo in njene osebne podatke. sama sem to preverila, ji pokazala, da ne drži in da je use v najlepšem redu. potem se je vse skupaj še poslabšalo, začela se je sekirati za vsako stvar, celo tako daleč je prišlo, da je mislila, da imamo v hiši kamere, da jo nekdo nadzoruje. ob 3h zjutrjaj je iskala kamere po hiši. poskušali smo ji dopovedati, da ni nobenih kamer. potem je začela spravljat po hiši, čistila je brez se ustaviti. in vsak dan je našla nek nov razlog za skrb, večinoma je bilo vse v povezavi s tem, da jo nekdo nadzoruje, da lahko vzdre v njeno zasebnost, za kar naj bi bil po njeno vzrok to da se je zaklikala nekje na facebooku in jo sedaj lahko vsi nadzorujejo, zaradi tega je tudi odjavila bankanet račun, ker se je ustrašila, da lahko sedaj bilokdo udre na njen račun in ji vzame denar. vsega se grozno boji, pa pogled ima tak zastrašujoč, v dveh tednih se je zelo spremenila in me zelo skrbi, ker ji noben ne more dopovedat, da je vse uredu, da ji nihče nič ne more in da je varna. je mogoče to simptom kakšne bolezni?prosim pomagajte čimprej. sama mislim, da bi mogla do zdravnika, da jo pošlje h nekomu na pogovor, ampak ji to težko dopovem. nazadnje ko sva se pogovarjali je celo rekla, da se ne spomni najbolje, kaj vse je počela v zadnjih dveh tednih, niti tega da je manično čistila po hiši, niti tega da je iskala kamere. pomagajte! hvala! lp

Vprašanje: Pozdravljeni! Praktično vso življenje imam rdečico na licih in sedaj imam končno denar, da si lahko privoščim lasersko odstranjevanje rdečice. Je pa problem, ker ne vem komu se naj obrnem. Nekaj sem bral tudi o selektivni fototermolizi. Je to boljša izbira kot laser? Prosil bi Vas tudi, če morda veste na koga se lahko obrnem in da ne bo predrago. Lp

Vprašanje: Pozdravljeni! Kmalu bom stara 22 let. Imam problem s svojo mamo! Nevem več kako ji naj pomagam, da bo prenehala s temi stvarmi in da mi bo počasi zaupala. Mama je stara 50 let, že par let je brez službe, oče dela v tujini in se vidimo samo vsakih 14 dni za vikend. Ko pride za vikend domov mu večkrat nismo pomembni mi ampak družba in prijatelji. Večkrat mu tudi nič ne paše in se samo obreguje nad vsako stvarjo, pa govori, da nič ne vemo, pa da nič ne naredimo, mami vedno govori, da ni spodobna za nič, da se za nič ne poskrbi. Ampak od časa ko se jaz zavedam kdo sem, vem, da je mama sposobna ženska, poskrbela je za mene in brata, da sva končala šolo in imava vsak že svojo službo, ter sva zrasla v dobri osebi, nisva pijanca, drogiranca in materialista. Vem, da mama zaradi takšne ničvrednosti zelo trpi, ker tudi meni ni fajn in večkrat me očetove besede ponižajo, užalijo. Večji problem je pa sicer v tem, da je mama zadnji dve leti, zelo radovedna in malenkostna. Najbolj me moti to, da ne razume, da sem že odrasla oseba in, da sama služim svoj denar ( ki ga ne zapravljam kar tako, za draga oblačila, in frčkarije, ki nimajo pomena). Rada sem v njeni družbi, rada z njo kam grem, ker je vedno samo doma in večinoma sama, nima prijateljice. Ampak se zandji dve leti pojavlja, da ko sva kje po nakupih, mi pravi, kaj boš s tem, pa to je drago (pa včasih kaka stvar ne stane niti 10 evrov), včasih stoji v trgovini zraven mene in če si kakšno stvar kupim, gleda samo ceno, če si vzamem svojo košarico, pa grem v svojo stran, potem ko se srečava gleda kaj imam v košarici. Še vedno in velikokrat mi reče, da sem punčka, da sem deklica, kar me seveda moti, tudi v družbi in pred drugimi ljudmi se večkrat tako izrazi. Velikokrat tudi odgovarja namesto mene, ko mi kdo zastavi vprašanje. To me zelo moti, ker predvidevam, da sem odrasla ženska, ki ima svojo službo in sem sposobna poskrbeti zase. Želim si tudi svoje družine, vendar se bojim, da bo tudi tam posegala v mojo osebnost in mi bo govorila kako in kaj naj delam. Če sama sebe ocenim sem pridna in delovna oseba. Ko pridem iz službe vedno grem delat nekaj kar vidim, da je za narediti. Delam delo na vrtu, pospravlajm, čistim, likam... delam skratka vse kar je delo vsake gospodinje in vsake ženske. Tudi kuham zelo rada, ampak tu se spet pojavi problem, mama, ki želi, da je spet vse tako kot si zamisli ona. Če ne skuham juhe, zakaj je ni, če kuham svoje recepte jo zanima, kaj bom kuhala, tudi to me zelo moti. Zdaj že več kot pol leta nočem kuhat, ker me je strah njenega vdora v poseg mojega dela v kuhinji. Vedno ko sem kuhala sem jo prosila, da mi naj da mir, ker ji želim samo dokazati, da vem tudi sama skuhati, in da če mi kaj ne bo uspelo, ne bomo umrli od lakote, vendar tega enostavno ne zmore. Tudi pri ostalih opavilih me je en čas zelo nadzirala, vendar je počasi s pomočjo mojih prošenj prenehala. Večkart me prosi, ko se tako obnapa in se skregava da ji naj pomagam, da preneha s tem, ker se zaveda, da to kar počne ni pravilno. Obe obiskujeve vsaka svojega psihiatra, jaz jemljem antidepresive, mama pa neke druge tablete še za pomirite živcev. Pred kratkim sva obe obiskala psihiatrinjo, ker si želim, da bi imele skupno terapijo in rešile ta problem. Sama psihiatrinja ji je takrat rekla, da se mora naučiti sedaj živeti z odraslimi otroci, da ne sme posegati toliko v naše življenje, da nam mora dati svoj mir in naj nam ne vsiljuje svojega mnenja in svojih nasvetov, če zanj nismo vprašali.Če kaj ne bomo vedli jo bomo sami poprosili za pomoč, kar je tudi res, vedno ko se ne znajdem jo vprašam, za nasvet. Na žalost je to bil samo en posvet s psihiatrinjo, ki pa skoraj ni pomagal in je stanje še vedno enako. Sama pri sebi opažam, da slabo vpliva name vse skupaj, ker zadnje čase nisem mirna, roke mi letijo in tudi stiska me v trebuhu ter prsih, rada bi svoji mami dokazala, da sem odgovorna oseba in da je lahko mirna, ter želim si da bi me sprejela takšno kakšna sem, saj sem vendar njen otrok. Vem mogoče boste rekli, da je čas, da grem na svoje,ker živimo še skupaj, in da rešitve ni. ampak psihiatrinja na prvem srečanju je rekla, da se da rešiti, mogoče se rabi več časa in več skupnih terapij, če bomo pa šli narazen, bo pa ostala samo velika bolečina v meni in moji mami, ki naju bo samo še bolj ločila, kar pa si ne želim. Moti me tudi to, da me sodelavke v službi ( delam s samimi starejšimi ženskami, nad 45 let) ne jemljejo resno. Večkrat mi katera tudi reče, da bi lahko bila njen otrok, že ampak sem zdaj in vedno bom njihova sodelavka pa če sem še tako mlada in mlajša od njih, tudi one me včasih ne sprejmejo kot odrasle osebe. Po poklicu sem medicinska sestra in se vsak dan srečam z ljudmi s pacienti, ki enako, vedno ko spostavijo prvi stik z menoj in vidijo, da sem mlada, preidejo na tikanje, čeprav me ne poznajo. To me moti, ker ne glede na to koliko let imam in da sem še mlada, sem službena oseba.Tudi to ima velik vpliv na mojo duševno rast. Zelo se počutim manj vredna zaradi teh stvari in tega, da me ljudje ne spoštujejo niti kot mlade osebe, čeprav smo mladi smo tudi mi samo ljudje in vredni spoštovanja. Družbeno okolje me še ne bi toliko motilo, če ne bi sama mama bila takšna do mene in mi pokazala, da mi ne zaupa kot odrasli osebi. Večkrat jo vprašam, kdaj me bo začela spoštovati, kot tako kot sem in odgovor je, boš videla, a na žalost v dveh letih še tega nisem videla. A bom res videla in kako ji naj še pomagam, da bo zaupala meni in bratu, kot odrasli osebi? Se opravičujem za tako dolgo napisano pismo, vendar še želim slišati eno mnenje, ki bi lahko pomagalo in dalo kakšno možno rešitev. Hvala lepa že v naprej in lep pozdrav, ter lep dan želim.

Vprašanje: Pozdravljeni! Kmalu bom stara 22 let. Imam problem s svojo mamo! Nevem več kako ji naj pomagam, da bo prenehala s temi stvarmi in da mi bo počasi zaupala. Mama je stara 50 let, že par let je brez službe, oče dela v tujini in se vidimo samo vsakih 14 dni za vikend. Ko pride za vikend domov mu večkrat nismo pomembni mi ampak družba in prijatelji. Večkrat mu tudi nič ne paše in se samo obreguje nad vsako stvarjo, pa govori, da nič ne vemo, pa da nič ne naredimo, mami vedno govori, da ni spodobna za nič, da se za nič ne poskrbi. Ampak od časa ko se jaz zavedam kdo sem, vem, da je mama sposobna ženska, poskrbela je za mene in brata, da sva končala šolo in imava vsak že svojo službo, ter sva zrasla v dobri osebi, nisva pijanca, drogiranca in materialista. Vem, da mama zaradi takšne ničvrednosti zelo trpi, ker tudi meni ni fajn in večkrat me očetove besede ponižajo, užalijo. Večji problem je pa sicer v tem, da je mama zadnji dve leti, zelo radovedna in malenkostna. Najbolj me moti to, da ne razume, da sem že odrasla oseba in, da sama služim svoj denar ( ki ga ne zapravljam kar tako, za draga oblačila, in frčkarije, ki nimajo pomena). Rada sem v njeni družbi, rada z njo kam grem, ker je vedno samo doma in večinoma sama, nima prijateljice. Ampak se zandji dve leti pojavlja, da ko sva kje po nakupih, mi pravi, kaj boš s tem, pa to je drago (pa včasih kaka stvar ne stane niti 10 evrov), včasih stoji v trgovini zraven mene in če si kakšno stvar kupim, gleda samo ceno, če si vzamem svojo košarico, pa grem v svojo stran, potem ko se srečava gleda kaj imam v košarici. Še vedno in velikokrat mi reče, da sem punčka, da sem deklica, kar me seveda moti, tudi v družbi in pred drugimi ljudmi se večkrat tako izrazi. Velikokrat tudi odgovarja namesto mene, ko mi kdo zastavi vprašanje. To me zelo moti, ker predvidevam, da sem odrasla ženska, ki ima svojo službo in sem sposobna poskrbeti zase. Želim si tudi svoje družine, vendar se bojim, da bo tudi tam posegala v mojo osebnost in mi bo govorila kako in kaj naj delam. Če sama sebe ocenim sem pridna in delovna oseba. Ko pridem iz službe vedno grem delat nekaj kar vidim, da je za narediti. Delam delo na vrtu, pospravlajm, čistim, likam... delam skratka vse kar je delo vsake gospodinje in vsake ženske. Tudi kuham zelo rada, ampak tu se spet pojavi problem, mama, ki želi, da je spet vse tako kot si zamisli ona. Če ne skuham juhe, zakaj je ni, če kuham svoje recepte jo zanima, kaj bom kuhala, tudi to me zelo moti. Zdaj že več kot pol leta nočem kuhat, ker me je strah njenega vdora v poseg mojega dela v kuhinji. Vedno ko sem kuhala sem jo prosila, da mi naj da mir, ker ji želim samo dokazati, da vem tudi sama skuhati, in da če mi kaj ne bo uspelo, ne bomo umrli od lakote, vendar tega enostavno ne zmore. Tudi pri ostalih opavilih me je en čas zelo nadzirala, vendar je počasi s pomočjo mojih prošenj prenehala. Večkart me prosi, ko se tako obnapa in se skregava da ji naj pomagam, da preneha s tem, ker se zaveda, da to kar počne ni pravilno. Obe obiskujeve vsaka svojega psihiatra, jaz jemljem antidepresive, mama pa neke druge tablete še za pomirite živcev. Pred kratkim sva obe obiskala psihiatrinjo, ker si želim, da bi imele skupno terapijo in rešile ta problem. Sama psihiatrinja ji je takrat rekla, da se mora naučiti sedaj živeti z odraslimi otroci, da ne sme posegati toliko v naše življenje, da nam mora dati svoj mir in naj nam ne vsiljuje svojega mnenja in svojih nasvetov, če zanj nismo vprašali.Če kaj ne bomo vedli jo bomo sami poprosili za pomoč, kar je tudi res, vedno ko se ne znajdem jo vprašam, za nasvet. Na žalost je to bil samo en posvet s psihiatrinjo, ki pa skoraj ni pomagal in je stanje še vedno enako. Sama pri sebi opažam, da slabo vpliva name vse skupaj, ker zadnje čase nisem mirna, roke mi letijo in tudi stiska me v trebuhu ter prsih, rada bi svoji mami dokazala, da sem odgovorna oseba in da je lahko mirna, ter želim si da bi me sprejela takšno kakšna sem, saj sem vendar njen otrok. Vem mogoče boste rekli, da je čas, da grem na svoje,ker živimo še skupaj, in da rešitve ni. ampak psihiatrinja na prvem srečanju je rekla, da se da rešiti, mogoče se rabi več časa in več skupnih terapij, če bomo pa šli narazen, bo pa ostala samo velika bolečina v meni in moji mami, ki naju bo samo še bolj ločila, kar pa si ne želim. Moti me tudi to, da me sodelavke v službi ( delam s samimi starejšimi ženskami, nad 45 let) ne jemljejo resno. Večkrat mi katera tudi reče, da bi lahko bila njen otrok, že ampak sem zdaj in vedno bom njihova sodelavka pa če sem še tako mlada in mlajša od njih, tudi one me včasih ne sprejmejo kot odrasle osebe. Po poklicu sem medicinska sestra in se vsak dan srečam z ljudmi s pacienti, ki enako, vedno ko spostavijo prvi stik z menoj in vidijo, da sem mlada, preidejo na tikanje, čeprav me ne poznajo. To me moti, ker ne glede na to koliko let imam in da sem še mlada, sem službena oseba.Tudi to ima velik vpliv na mojo duševno rast. Zelo se počutim manj vredna zaradi teh stvari in tega, da me ljudje ne spoštujejo niti kot mlade osebe, čeprav smo mladi smo tudi mi samo ljudje in vredni spoštovanja. Družbeno okolje me še ne bi toliko motilo, če ne bi sama mama bila takšna do mene in mi pokazala, da mi ne zaupa kot odrasli osebi. Večkrat jo vprašam, kdaj me bo začela spoštovati, kot tako kot sem in odgovor je, boš videla, a na žalost v dveh letih še tega nisem videla. A bom res videla in kako ji naj še pomagam, da bo zaupala meni in bratu, kot odrasli osebi? Se opravičujem za tako dolgo napisano pismo, vendar še želim slišati eno mnenje, ki bi lahko pomagalo in dalo kakšno možno rešitev. Hvala lepa že v naprej in lep pozdrav, ter lep dan želim.

Vprašanje: Pozdravljeni Kmalu bom star 21 let, približno tri leta pa imam težave z depresijo. No, pravzaprav sem očitno hudo obdobje že prebolel in tistih radikalnih, tipičnih znakov, kot so pogosto jokanje, brezvoljnost, vedno brez energije, preveč spanja in vedno "na dnu" že prebolel. Do tega je prišlo banalno. Več, kot 2 leti sem jemal antidepresive, nekaj časa tudi antipsihotike, končal sem pa na takšen način, da sem nekega dne pozabil, da sem naročen pri zdravnici, vendar mi je bilo zaradi tega nerodno in nisem imel več stikov z njo. (Vem, butasto...) Toda... Dandanes še vedno ni idealno, kar se teh simptomov tiče. Še vedno imam nekaj težav s spanjem (zvečer težko zaspim, zjutraj težko vstanem), čeprav se izboljšuje tudi to, težave z organizacijo, z motoriko (npr. težave pri manevriranju avtomobila) in nihanje razpoloženja (npr. ko se zbudim, sem nevtralen, popoldne me prime otožnost, zvečer sem na trenutke "malo bolj poln sebe in verjamem vase". Kar me trenutno skrbi je, da nimam le depresije ali pa, da počasi poteka prebolevanje le-te, temveč, da imam eno od naslednjih treh motenj. Shizoidna, narcisoidna ali paranoidna. Zakaj? prebral sem simptome vseh treh motenj, toda prav v vseh treh najdem tudi sebe. Vendar ne povsod in v vseh. Zato je najbolje, da se predstavim, oz. povem kaj me muči. Zelo pomembno je to, da sem zelo senzibilen človek in čutim čustva do stvari, ki jih marsikdo ne. Npr. otroških pesmi, ali joka otroka. Stikov z ljudmi si želim, vendar se nihče ne naveže name in tudi sam se ne navežem na nekoga, če mi ne vstreza. Težave imam pri prvem koraku, takrat me je strah, potem se sprostim, potem pa sem razočaran, če se nič ne razvije, če seveda človek meni vstreza. Če mi človek ne vstreza se ne sekiram. Hkrati pa sem pri socialnih stikih zelo previden in analitičen (pa tudi pri drugih stvareh). Nikoli ne delujem samo čustveno, vendar pred dejanjem vedno premislim, analiziram in se poglabljam. In razmislim kaj bom rekel, vendar nisem redkobeseden, če sem seveda v takšnem mikrosocialnem okolju. Poleg tega je moje sprejemanje ljudi. Človeka sprejmem, če je takšen, da je "vreden" tega, da ga sprejmem. Pa moja pričakovanja socialnih stikov. Marsikdo bi na prvi pogled rekel, da sem samotar, vendar si stikov in ljubezni zelo želim. Po drugi strani pa mi je škoda zapravljati časa, denarja, energije in čustev za stike, s katerimi se ne razvije nič konkretnega. Recimo: Povabljen sem bil na zabavo, s sošolci iz osnovne šole, toda jih nisem videl že celo večnost, oni pa so se videli pogosto in če se vidimo nekajkrat na leto, mi je škoda zapraviti dva dni, denar in še čustev, kjer bi čutil osamljenost v družbi. Sem poskušal ohranjati stike, toda ni prišlo iz tega nič, zato sem to opustil. Skratka, pri izbiri socialne mreže sem selekcionističen. Da se vrnem na kvazi samotarstvo. Morda sem samotar v tem smislu, da sem sicer rad v samoti, npr. rad grem sam v trgovino, toda ne v osamljenosti, v kateri sem zdaj in tudi ne potrebujem veliko (površinskih) stikov. Vse kar si pravzaprav želim je partnerka in nekaj prijateljev, s katerimi se ne vidimo ravno enkrat na leto. Preziranje ljudi... V tem smislu ne preziram vseh ljudi, temveč sem tudi tukaj selekcionističen. Recimo človek, ki govori populistično, ima zastarele norme in za svoja stališča nobene podopore... Takšne ljudi preziram. Sem bi tudi lahko uvrstili ljudi, ki so miselno leni in se ne znajo pogovarjati o ničemer razen o tem kaj se je zgodilo z Amy Winehouse in podobno. Skratka lahko se pa zgodi, da cenim ljudi in sprejemam njihovo mnenje, temveč ne izključno zato, ker imajo drugačne mnenje. Če je podkrepljeno itd. Pa to ne pomeni znanstveno, temveč vsaj tako... Da vidim, da se človek trudi razbrati zakaj je neko stališče pravilno. Kaj bi še rekel... Morda to, da sem takšen, da veliko stvari združim v eno (ne)smiselno celoto. Npr. kako bo človek razmišljal, glede na to, kako se vede... Recimo... Ali pa povsem banalne stvari recimo en predmet v dveh povsem različnih okoljuh. Ob tem smet dožvim čustveno "poplavo". Toliko, morda sem kaj spustil, ne zagotovo sem kaj spustil, toda resnično me zanima vaše mnenje, ker v tem trenutku imam možgansko nevihto. Najlepša hvala.

Vprašanje: Lepo pozdravljeni.Tudi mene je doletela ta bolečina v peti,toda to je moja poklicna bolezen,ker se vozim z viličarjem na katerem stojim in razlagam tovornjake.Bil sem na slikanju,bil sem na laserskih terapijah(40 krat).Ko sem se najavil na kontrolo,mi je med. sestra po telefonu dejala,da mi ne morejo več pomagati,saj sem itak imel že preveč terapij.Bil sem v šoku.Bolečina je malenkost manjša.Ko počivam so bolečine takšne,da bi najraje obe nogi odrezal.(kot bi imel žerjavico v petah).Preden zaspim,pa si noge namakam v mrzli vodi.Fizioterapevt je dejal,da bodo bolečine sčasoma ponehale,toda to traje že eno leto.Tudi obutev imam mehkejšo in tudi v službi bolj pazim,da bi čim manj obremenil obe peti.Ali obstaja kakšna operacija ali kakšne injekcije in koliko bi to stalo?Imam tri otroke,toda denar bom že spravil skupaj,samo da bolečina izgine.Sem iz Celja.Prosim za odgovor in za pomoč.Hvala.

Vprašanje: Skrbi me odnos v zakonu svaka in moje sestre. Do nje se obnaša kot do sužnje ki ni nič vredna. Ponižuje, zmerja in kriči. Primer; ko so bili prejšni teden na obisku. Sestra je hotela okusiti nekaj bureka, ki ga je on med potjo kupil otrokom. Še preden ji je uspelo, ji je vpričo naju z mamo z poniževalnim tonom grdo zabrusil, da naj ga ne je, ker si ga nikakor ne zasluži. Kar sapo mi je vzelo. Še zdaj ne razumem s kakšno predrznostjo se obnaša do nje. Seveda da sem ga opomnila. Žalostno je tudi, da je tudi male otroke 5 in 8 let naščuval proti njej. Tako so tudi otroci potegnili za očijem in jo še oni vso ozmerjali. Pri tem je na obrazu imel zadovoljen nasmešek. Pred odhodom sem mu še enkrat omenila, da če imata kaj za poravnati, naj to naredita med sabo in naj ne meša otroke v spore. Zabrusil mi je, da on lahko dela kar hoče in mi zaroputnil vrata pred nosom. Naščuvani otroci sestri pravijo, da je grda, nič vredna, ..žaba in prav grdo poniževalno govorijo z njo. Govorijo s takim besednim načinom, da se točno ve s kje to izvira. Od svaka. On jih uči same neumnosti, tako da imajo otroci probleme v šoli in vrtcu. Mlajši je celo nekajkrat celo učitelici pokazal jezik in otroke zmerja kot ga je naučil tatič. "Miha po juhi piha, Žan teleban, Jure žre kure,.." Zato se drugi otroci nočejo več igrati z njimi. Otroci sami še niso pogruntali zakaj je tako. Starejšega otroka, namesto, da bi poskrbel, da so naloge napisane in je znanje osvojeno, ga vozi pohajat okoli in na razna razvedrila. Sestra proti njegovi volji ne more nič. Učitelica v šoli je že dvakrat opozorila, da bi se moral otrok več učiti, pa se ga to ne prime, tudi na roditeljski v šolo nikoli noče iti. Vse opravlja sestra,ki je v resnici prava lepotica in zelo skrbna mama, predvsem pa predobra žena, ki vse to brez besed požira. Včasih imam občutek, da je kot žena alkoholika ki kljub "batinam" vse mirno požre. Ima visoko izobrazbo in zahtevno službo. Ona v resnici skrbi za otroke, za šolo, znanje in naloge, jih neguje, ko so bolni, doma in v bolnici, kupuje oblačila in skrbi za hišo. Ko sta se poročila je morala s svojimi financami opremiti in urediti spodnji del taščine hiše kjer so bivali, od ploščic do vseh omar in kuhinjskih aparatov, sedaj ko sta videla, da spodaj ne bo v redu, so se s taščo zmenili, da se preselijo v zgornji del, je pa še zgornji del hiše spet od ploščic do zadnje pipe in novih omar vse sama financirala. Dejstvo je, da je dobra samo takrat ko ji izpulijo ves denar. Sicer je poniževana in ničvredna. On zapravlja za neumnosti, brezveznice in frčkarije. Lani se je "utrmal" in kupil celega kopača. Da bo kopal jame in sadil drevesa. Dejstvo je, da imajo malo zemlje. Sedaj imajo 5 sadnih dreves. (Plodov ne pojejo, ampak pustijo da zgnijejo na drevesu ali padejo na tla.)Prostora je kvečjemu še za 3. To bi lahko izkopal na roke. Sestra je bila odločno proti, za nakup kopača. Menila je, da bi rajši z denarjem popravili streho ki pušča. On ni odnehal, odšel je k svoji mami v drugo nadstropje, ta ga je podprla in kopač je tu. Za ceno 10.000 evra. Od takrat ni skopal nobene jame in z njim ni delal nič, in je mrtva investicija. (Letos bo morala sestra sama plačati popravilo strehe.) Njegova mati je ista. Za predstavo naj povem, da je kupila eno pokrovko za 1000 evra. Doma ima po tri likalnike in tri sesalnike, 4 šivalne stroje (ni profesionalna šivilja)... Na počitnice grejo le kamor in kadar hoče on, in tako tudi doma delajo tako kot hoče samo on, sicer se takoj maščuje. Kadar hočeva s sestro same kam v gledališče tako spretno pospletkari, da na koncu ne gremo nikamor zaradi "nepredvidenih" okoliščin. Sestra se od vsega začetka trudi vključiti v jedilnik zdravo prehrano, pa ji zaradi moža ne uspe. Ker on ne je zelenjave in sadja, se pred zelenjavno večerjo, malico ali kosilom zmrduje, do konca skritizira in jed odkloni, nato ga še otroci posnamejo. Tako uživajo samo čokolado piškote in kruh. Naj povem, da je on že zelo zelo krepko čez normalno težo. Starejšega otroka smo na našem domu lansko leto navdušili za solatko. Ko je prišla domov, jo je takoj vsadila. Čez mesec sem jo poprašala, kako je s solatko, pa mi z žalostjo odgovori, da so jo prekopali in tam usadili kumarice. Kar šokirana sem bila. Sicer naj povem, da tudi vsa naša dejanja ponižajo in skritizirajo on in njegova mati. Nekajkrat sem otrokom poslala pisemce, v katerem sem kaj malega napisala in narisala, kar so se tudi zelo razveselili. Pa pride on, pogleda, poniževalno zabrusi, kaj je ta neumnost, in tako so tudi otroci spremenili mnenje. Da je pač pismce grdo in neumno. Tudi otroci se zadnje čase vedno bolj obnašajo napadalno, z jezo in agresivnim vedenjem. Tako kot se obnaša on. Nikoli ne pozdravi ko se srečamo, včasih kaj zabrunda v odgovor, največkrat pa ne. Do najine mame se vede totalno neprimerno. Tudi njej je že večkrat kaj zabrusil, na vprašanja odgovori le ko je dobre volje. Sestre že od začetka zakona ne pusti na obisk k nam, na svoj dom in tudi telefonirat ne. Po poroki se eno leto nismo smeli slišati in videli niti enkrat. Ona ni smela klicat, mi tudi ne, sicer je že bil kreg v hiši. Sedaj je le malo bolje, vendar še sedaj po 10 letih si večinoma telefoniramo na skrivaj. Če nas zasači že renči in se jezi, da moramo takoj končati. Otroke je navčil tako, da jo med telefonskim pogovorom motijo, ker si ne zasluži telefonirat. Prosila bi za vaš nasvet, ali na napotek kako gledate vi na to situacijo in kako bi se jo dalo rešiti. Sestra, ki vseskozi molče trpi, mi je en dan potožila, naj bom vesela, ker nimam ne moža in otrok, kar rečeno od nje, kaže na veliko stisko. Oba najina starša sta namreč invalida in si nanj nikoli s sestro nisva mogli nasloniti. Sestri sem tudi predlagala, naj gresta z možem v kakšno posvetovalnico, pa glede na karakter moža to absolutno odpade. MOgoče obstajajo svetovalci, ki hodijo na dom? Vesela bom vašega odgovora, ker bi sestri rada pomagala iz pekla. Lep pozdrav

Vprašanje: sem stara 50 let in 20.januarja 2011 sem bila operirana za žile na desni nogi od kolena do gležnja. Lani sem bila operirana naceli desni nogi in nisem imela problemov, letos pa me pestijo vsakodnevni glavoboli in močno povišan pritisk . Zadnih 30 let sem imela zelo nizek pritisk : zgornji med 82 do 96, spodnji med 55 in 70, utrip pa med 68 in 80. Po operaciji, ki je bila izvedena v splošni anesteziji , pa imam močne bolečine na levi strani glave od zadaj za ušesom, do spodnjega dela vratu. Bolečina je samo v tem pasu glave in vratu. Zdravnik je pogledal ušesa in ugotovil, da je vse vredu. Pritisk se mi je povečal in ga imam od operacije dalje :zgornji med 149 in 189, spodnji med 84 in120, utrip pa od 69 do 99. Dvakrat so me peljali na urgenco zaradi močnih bolečin v glavi in vratu , ter mravljinčenja po desni strani. Obakrat sem dobila tabletko pod jezik in infuzijo. Šele takrat so mi bolečine popolnoma popustile, sicer pa tudi ob jemanju zdravil analgin 500g 3x na dan in prenessa 4 mg 2x na dan bolečine ne popustijo popolnoma. Moj osebni zdravnik meni, da je to posledica narkoze pri operaciji, kirurg pa je na kontroli 20.2.2011 zapisal, da bolečine v glavi invratu,ter povišan pritisk niso v povezavi z operacijo. Ker mi moj osebni zdravnik pravi,da nisem več zelo mlada in da bomo še malo počakali, če se bo stanje kaj izboljšalo, ne vem kam in na koga naj se obrnem, da bi mi svetoval,kaj naj naredim. Sem na borzi, a bi vseeno reskirala denar, da bi šla na CT glave, saj mi zdravnik ne da napotnice, pa me zanima, če je ta preiskava smiselna in kaj ta preiskava sploh lahko pokaže? Pomagajte mi prosim,saj nimam denarja, da bi šla na privat preiskave. Hvala in lep dan še naprej vam želim. C.G.

Vprašanje: Pozdravljeni! zanima me ali lahko dobim prenosljivo bolezen, bila sem v stiko z osebo tako da sem uporabila njeno pisalo, ter sprejela njen vrnjen denar, imam pa majhno prasko na roki, vendar sem si takoj oprala roke. Videti ni bilo nobene krvi ali sluzi. Zahvaljujem se vam za odgovor!

Vprašanje: Lep pozdrav! Imam prijatelja,pred letom sva bila par in njegovo obnašanje oz. vedenje mi deluje precej nenavadno. To opažam zadnjih par let in sumim,da ima manično depresijo,kajti znake, ki jih kaže so: pretirana samozavest, čuti se zelo pomembnega, ima nenavadne ideje, je raztresen in nemiren, sanja da ima ogromno denarja ( vendar vsak mesec zapade v še večje dolgove kot jih ima), zapravlja za nepotrebne stvari (kot so še ena draga obleka,kravata in srajca,ki jih ima že na milijone,kar se tiče položnic pa se samo nabirajo), rad bi postal milijonar in izjemen talent (bere knjige o tem),nikjer ni zaposlen (dela le občasno,da mu kdo plača na roke), sumljivi posli kot so neumna poslovna vlaganja (kjer obljubljajo ogromno denarja), bahavost, hitre misli, zelo malo spanja, alkohol, čustveno zaprt, izposoja denarja, neodgovornost, igra, ima se za Casanovo. Vsi ti znaki so ga že pripeljali do posledic, kot so policija, detektivi, sodišče, rubeži, grožnje, pretepi... vendar ni nič pomagalo. On živi v svojem sanjskem življenju in se poskuša vsaki posledici neodgovorno izognit, vendar si s tem nabira še večje težave a se mi zdi, da se tega ne zaveda ali pa mu je vseeno. Drugače je zelo pameten, sposoben in šolan ampak se mi dozdeva, da tega ne izkorišča v pravi smeri. Vrjetno se je tudi zaradi tega najina veza končala in pobudo je dal sam,vendar ne iz teh razlogov. V vezi mi je poskušal še sam vcepit v glavo takšno življenje a jaz takšnega življenja ne morem živet niti on saj nisva imela primerne plače za to. Po končani vezi je samo še izkoriščal mojo ambicioznost in ko se je šlo za denar. Zanima me, če je to kakšna duševna motnja-manična depresija? Ni mi vseeno zanj, če je to motnja, bi mu rada nekako pomagala a bojim se, da bi se temu le smejal in zelo težko se je z njim pogovarjati, če se gre za njegove probleme. V naprej se Vam zahvaljujem za odgovor! Lep dan še naprej!

Vprašanje: 1. Zanima me, kaj se najbolj splača v Sloveniji delati v medicini v povezavi s športom- ali je to fizioterapija, aplikativna medicina, dietetika ali kaj drugega? Potem me še zanima kje je bolje delati v eni izmed teh smeri, npr. pri fizioterapiji; ali je to športni klub, ali rehabilitacijski center ali je bolje imeti kar svoj S.P.? (tu mislim predvsem na denar, veselje do dela bo pri vsem tem) 2. Malce v rezervi imam tudi v mislih kar 6-letni program na MF, ampak se mi zdi da je to kar precej let, čeprav poklic na koncu odtehta svoje. Pa tudi plača. ;D Kaj se splača še drugega, krajšega? Koliko, če veste, imajo plače visoke/višje med. sestre v bolnicah in zdravstvenih domovih, in koliko dipl.?

Vprašanje: 1. Zanima me, kaj se najbolj splača v Sloveniji delati v medicini v povezavi s športom- ali je to fizioterapija, aplikativna medicina, dietetika ali kaj drugega? Potem me še zanima kje je bolje delati v eni izmed teh smeri, npr. pri fizioterapiji; ali je to športni klub, ali rehabilitacijski center ali je bolje imeti kar svoj S.P.? (tu mislim predvsem na denar, veselje do dela bo pri vsem tem) 2. Malce v rezervi imam tudi v mislih kar 6-letni program na MF, ampak se mi zdi da je to kar precej let, čeprav poklic na koncu odtehta svoje. Pa tudi plača. ;D Kaj se splača še drugega, krajšega? Koliko, če veste, imajo plače visoke/višje med. sestre v bolnicah in zdravstvenih domovih, in koliko dipl.?

Vprašanje: S prijateljico sva se pred nekaj dnevi razšla. Skupaj sva bila štiri leta. Pred tremi meseci je šla v Ljubljano na masažo, na neko kitajsko alternativno medicino. Postala je čisto drug človek; sanja se ji samo o energiji in masaži. Ni več ljubezni, a nikoli ni bilo nič slabega med nama. Zmeraj sva se ljubila. Vsak ima po tri otroke od prej in z njimi smo se zelo dobro razumeli- nobenega sovraštva.Samo ljubezen. Zdaj pa je konec. Pravi,da nisem pravi moški zanjo in da ji porabim preveč energije ter da mora naprej. Bila je zelo dobra ženska. Vse sem ji nudil in tudi ona meni. Naenkrat pa je konec. Mislim, da se ženski že malo meša o tej alternativni medicini, če tako lahko napišem. Ne vem, kaj narediti. Lansko leto mi je tudi počil dvanajsternik zaradi živcev.Bivša žena me je izsiljevala zaradi denarja. Vzeti pa mi je hotela tudi sina. Zato zdaj čutim tudi velike bolečine trebuhu. Ni več tistega zdravja.To žensko pa še zmeraj ljubim in se sekiram. Zato, ker vem, da ji ta alternativna medicina ne bo kaj pomagala. Predobra ženska je. Samo pobrali ji bodo denar. Sploh ne zna več nič ljubiti. Nobene stvari. Sanja samo o energiji. Kaj naj naredim? Ali se ji naj čisto odpovem ali kaj? Zelo rad bi ji pomagal, pa ne vem, kako. Zato vas prosim za kakšen nasvet, če ji lahko pomagam. Še enkrat hvala.

Vprašanje: Že celo svoje življenje sem nesrečna zaradi zob.Kot otrok sem hodila k ortodontu,nosila več let aparat, ker sem imela ozke dlesni,mi je ortodont izpulil vse štiri stalne dvojke, tako, da je naredil prostor ostalim , meni pa so ostali ,,drakulski ,, zobje. Po nosečnostih ( imam tri polnoletne otroke ) so se mi zobje počasi ,,sesuli,,. Zvečer je bil, zjutraj ga ni bilo več. Tako sem ostala praktično skoraj brez zob - razen enic ter trojk in šestic. Moj zobozdravnik mi na mojo željo ni hotel narediti prevlek na trojkah, ker po njegovem mnenju ne bi izgledalo naravno. Zdaj mi je izdelal obe protezi (stali sta me nekaj manj kot 600 evrov), vendar sta grozni.Kot bi imela sosedove zobe! Zgornja se mi sploh ne prilega, skače mi gor in dol, jesti sploh ni mogoče. Da ne govorim o izgledu! KATASTROFA! Odvzel mi je ponovni odtis za zgornjo protezo in sedaj čakam na njo. Kaj naj storim, če bo zopet čisto zgrešena? Ali imam pravico zahtevati denar nazaj? Ostanejo mi še vedno moji ,,drakulski,, zobje....Hvala za odgovor.