Vprašanje: Spoštovani, prosim za vaše mnenje. Moja mama, stara 79 let, je bila po možganski kapi pred 3 leti hospitalizirana in ob odpustitvi iz bolnice je bila Esbl pozitivna, na blatu. Od takrat je med tednom v Domu starejših, ob vikendih pa pri sorodnikih. ESbl je v tem obdobju mirovala. Pred približno dvema mesecema so se pojavila vnetja kože na anogenitalnem predelu, sprva so se vnetja pozdravila s predpisanimi mazili, v zadnjem obdobju ji nobeno mazilo ne pomaga. Vzporedno se je pojavila tudi okužba sečil in prejela je desetdnevni odmerek antibiotikov, anogenitalni predel pa je bil še bolj vnet. Domska zdravnica je poslala vzorec urina na preiskavo in potrjena je bila Esbl na urinu. Anogenitalni predel je sedaj tako vnet in koža tanka, da na nekaterih mestih krvavi. Od zdravstvenega osebja smo dobili navodila za higieno (čistoča rok, perila..). Za nego anogenitalnega predela zdravstveno osebje sedaj uporablja samo hladilno mazilo. Na vprašanje zdravstvenemu osebju, če se to vnetje ne pozdravi zaradi Esbl na urinu, sem dobila odgovor, da ni povezave in da ima mama občutljivo kožo. Sicer pred kapjo ni imela težav s kakršnim koli vnetjem kože. Mama gre preko dneva sama na WC (se presede iz inval. vozička na školjko) ponoči pa se je v Domu navadila na plenico. Po mojih izkušnjah je plenica zjutraj popolnoma mokra od urina. Ker nisem prepričana v odgovor zdravstvenega osebja, da ni povezave, vas prosim za mnenje in morebitni nasvet kako pozdraviti vnetje anogenitalnega predela. Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujem. Lp, Valentina

Vprašanje: Pozdravljeni, imam resne težave (vsaj mislim tako) s svojim 6 let starim sinom. Grozljivo se boji vseh žuželk, še pri pikapolonici naredi paniko. Ko zagleda muho plane v jok in je igre na prostem konec. Pa to bi še nekako šlo, ampak tudi v stanovanju je panika. Iz ene sobe v drugo noče sam, niti po igračo v svojo sobo ne, na stranišče noče sam, ves čas hodi za mano ko grem iskat kakšno malenkost, skratka ne spusti me iz vidnega polja...Vse se pa iz dneva v dan stopnjuje...zdaj še ponoči...spi dobesedno prilepljen na mene...Sem mislila da je pač trenutno zaradi moje nosečnosti kakšna kriza, pa je bil zadnjič pri prijatelju na obisku in se je hotel igrat samo tam kjer je bila njegova mami. Tako hudo je zdaj zadnje pol leta.Hvala vam za odgovor, vesela bom vsakega nasveta.

Vprašanje: Pozdravljeni, kar nekaj časa prebiram vašo stran in končno sem se opogumila, da vam napišem svoj problem. Stara sem 19 let, 9.12.2010 sem imela abortusn noseča sem bila 8 tednov. Nosečnost je bila nenamerna in nepričakovana. Ker imam zelo rada otroke me je splav še toliko bolj potrl. Sama bi sicer otroka obdržala, vendar brez končane šole, finančnih sredstev in situacije v družini to žal ni bilo možno. Od dneva, ko sem ugotovila, da sem noseča se mi je porušil svet. Cele dneve sem jokala, bila zaprta u sobi, razmišljala ali otroka obdržim ali ne, skratka, skozi glavo mi je šlo marsikaj. Na dan splava v bistvu nisem nič pravzaprav dojela, saj je šlo vse tako hitro. vesela sem bila, da sem to opravila in da je bilo brez zapletov. Razčistila sem pri sebi stvari in se sprijaznila s svojo odločitvijo. Mislila sem, da bom dovolj močna, da prebrodim krizo..pa vendar, vse je prišlo za mano. Od januarja 2010 opažam jaz, moji starši ter ant veliko spremembo obnašanja pri meni (v družini ve samo mami za splav). Postala sem depresivna, brez volje, razdražena, v jok me spravi vsaka malenkost, skregam se za čisto vsako stvar tako s starši kot s fantom. Sicer imam zelo odprt odnos tako s fantom kot z mami. Oba sta me podpirala in bila ob meni, ko sem ju nabolj potrebovala, zato sem jima zelo hvaležna. Vendar kljub njunim trudom, se nikakor ne morem izvlečti iz depresije. Ko zagledam dojenčka me tako stisne pri srcu, da padem v jok. Ponoči, ko grem spat začnem jokati zaradi tega kar sem storila. Poskušam čim manj razmišljati o tem, a mi ne gre najbolje od rok. Ko mi je hudo izlijem svoja vsa čustva na papir. Ker so opazili moji najdražji drastično spremembo pri meni in kar je najpomembneje, opazila sem jo tudi sama vas prosim, če mi lahko pomagate kako olajšati bolečino ter se nekako izvleči iz te depresije. Zanima me, če lahko obiščem tudi kako strokovno pomoč (vas ali psihiatra) in kako priti do nje? Vnaprej se Vam iskreno zahvaljujem za odgovor in Vas lepo pozdravljam, Neusojena mamica

Vprašanje: Pozdravjeni poslušala sem vas po TV nato vas poiskala na rač. in prišla na vašo stran in se registrirala.Potrebujem vašo pomoč in rešitev imam težave z palcem in z prsti na roki nasploh bolečine v sklepih.Vse te bolečine me spremljajo že nekaj let.Vse sem že poskusila a vse zaman.Tudi pri svojem zdravniku sem dala vse skozi a nič.Čakam na internista to bo mogoče nekje drugo leto aprila.Imam poškodovane vretence 5,6,7 in na s1 spodnji del križa.Tudi na prstih na nogah,ko hodim me začne boleti tretji ali četrti prst in me boli dokler se ne sezujem in dam nekaj hladnega in si morem razgibavati.Naslednjič se mi prestavi na drugo nogo in je isto kot prejšnič.To se mi ponavlja iz dneva v dan te bolečine me delajo živčno in mi je neprijetno.Prosim vas ali je mogoče kaj za moje težave ali je kaj upanja,da se to, da pozdraviti in v kolikem času in kakšno ceno.Lepo vas prosim za vaš odgovor in vaš nasvet.Lp

Vprašanje: Pozdravljeni Pred 2 tednoma sem dobila vročino 38 in glavobol, zato sem šla k zdravniku, kateri me je dal v laboratorij in ugotovil, da imam virozo, zato mi je predpisal lekadol. Vzela sem 2 tableti lekadola in vročina in bolečine so izginile. Isto večer se mi je na notranji strani stegna pojavil izpuščaj - rdeča obroba, notranjost rahlo modrikasta in rahlo srbeča - kateri se mi je do naslednjega dneva povečal. Naslednjo večer sem opazila 4 nove izpuščaje (2 na drugi nogi, enega na zadnjici in enega na hrbtu). Čez nekaj dni so ti izpuščaji izginili, nato se mi je pojavil nov izpuščaj na komolcu in dan za njim še eden na gležnju. Včeraj so se mi pa še spet pojavili prvotni izpuščaji, le da so zelo bledi. Zdravnik sumi na boreliozo, zato mi je predpisal sumamed, zaradi katerega bi pa morala prekinit z dojenjem mojega 2 mesečnega otroka. Ker ne bi rada prekinila dojenja samo na podlagi suma, vas prosim, da mi poveste, če obstaja verjetnost, da gre za boreliozo. Pa povejte še mi, če bi imela boreliozo, a je ne bi imel tudi moj otrok, glede na to, da sem rodila pred 2 mesecema, po tem pa nisem imela klopa. Pa še za informacijo: ne spomnim se, da bi kdaj v življenju sploh imela klopa.

Vprašanje: Pozdravljeni Občasno me močno peče koža na stegnu, v premeru cca 10 cm. To stanje traja kakšen teden potem samo od sebe neha. Vidnih sprememb ob tem ni le koža je močno občutljiva na dotik. Da bi bila alergična na šampon ali pa kakšno pralno sredstvo sem že izklučila. Pred enim tedno pa se mi je to pekoče stanje pojavilo pod desno dojko v višini dobrih 5 cm in sega do pazduhe in hrbet. Najprej me je samo močno peklo (kod da bi me močno opeklo sonce) sedaj pa me že 3 tudi tudi boli. Stara sem 34 let in večino dneva presedim. Mami mi je rekla da se njej dogaja podobno in da naj bi imela "zapacana" jetra. Svetovala mi je naj pijem melisin čaj. hvala in lp

Vprašanje: Pozdravljeni ! Moja mama (stara je 80 let) že več let jemlje Sanval za spanje. V zadnjem letu je pričela jemati te tablete tudi preko dneva, ker je rekla, da se po njih zelo dobro počuti, vendar je žal prišlo do trenutka, ko se ji je pričela mešati od prevelike doze teh tablet. Krivi za to smo morda tudi mi, ker je te tablete imela sama pri sebi in nismo bili pazljivi kako jih jemlje. Zdaj pa je bila zdravnica pri njej in je strogo prepovedala jemanje teh tablet čez dan. Svetujte mi, kaj naj ji damo zdaj preko dneva, ali obstaja kakšno zdravilo za nadomestek, ker ji je zdaj zelo zelo slabo čez dan ko ne dobi teh tablet. Ali je kakšno zdravilo, ki bi ji pomagalo premostiti hude težave čez dan (Persen forte in Neopersen smo že probali, ma nič ne pomaga). Hvala za kakršenkoli odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni!Pred dvemi dnevi sem izvedela da imam borelijo IGM pozitivno 9 točk.V Celju sem naročena čez 1mesec.Zanima me ali bi do takrat mogla jemati kakšne antibiotike,saj imam iz dneva v dan hude bolečine v kolenih,gležnjih,ramenih,zapestju,vratu in prstih,en prst se mi večkrat zaskoči,vse bolj sem utrujena.Ali mi lahko poveste kaj pomeni 9točk,koliko je razvita bolezen?Klop me je pičil 10let nazaj,za kej druga se pa nespomnim,težave s sklepi so se začele približno 3 lete nazaj.Najlepša hvala,lep pozdrav!

Vprašanje: Spoštovani!Zdravim se za depresijo in psihozo.Strh me je slabih izkušenj iz preteklosti.Odpovedal sem na spolnem področju.Vedno ko sem pred dejstvom se spominjsm slabih izkušenj iz preteklosti,kar me popolnoma zatre.Nimam volje do dejavnosti,ki sem jih učasih z veseljem opravljav.Sem popolnoma nezbran razdražljiv in obupan nad življenjem.Bil sem tudi že hospitaliziran.Sedaj se zdravim ambulantno a brez uspeha.Rad bi normalno funkcioniral pa ne gre in ne gre.Antipsihotike in andidepresive jemljem že nekaj let ene in iste.MORDA MI BI SVETOVALI DRUGA ZDRAVILA, KI BI MI POMAGALA ZAŽIVETI.Muči me tudi slabo spanje .Trikkrat do štirikrat prebujanje,nato panično ustajanje.Preko dneva čutin nesproščenost v nogah"trda kolena"Nobena uspavala mi nepomagajo.Napišem vam še zdravila ,ki jih jemljem:DEPAKINE 500(2X) SOLIAN 200(2X)-ANTIDEPRESIV MIRZATEN IN EFEKTIN.Že v naprej najlepša hvala za odgovor.!

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let (kmalu bom 24), junija sem uspešno diplomirala, delam že 1 leto v podjetju, kjer me bodo v prihajajočem mesecu tudi zaposlili, sem zdrava, z družino sem v odličnih odnosih, prav tako s prijatelji in sodelavci. Vse v življenju mi teče tako kot si želim in za kar sem se in se sama tudi trudim. S fantom sva bila 6 let v resni zvezi in srečno zaljubljena, ustvarjena drug za drugega. Ne bom rekla, da se nikoli nisva skregala, ampak to so bili prepirčki, ki jih imamo vsi ljudje. Načrtovala sva tudi že skupno življenje, selitev na svoje sva imela v mislih za prihodnje leto, ko on zaključi magisterij. Je tudi profesionalni športnik, zato sem se kar hitro morala privaditi in prilagoditi predvsem njegovim obveznostim, z njegovimi starši sem ga hodila tudi spodbujat na vsako njegovo tekmo. Pred pol leta je začel opravljati pripravništvo v zdravstvu, zdaj se pripravlja na interni izpit, novembra ga čaka še strokovni izpit. Zraven piše magisterij, hodi v službo in trenira vsak dan, proste ima le nedelje. Prostega košarke ga imam le en mesec na leto- poleti in seveda takrat hočem izkoristiti čas z njim kolikor se le da. On tudi. Ne bom pa rekla, da se nikoli nisva zaradi tega prepirala. Sva se velikokrat. Vse najino življenje, vsi najini načrti, vse počitnice, prijateljska druženja...vse je na drugem mestu, saj je najprej vprašanje kako bo s treningi, tekmami... Pred enim mesecem sva se nazadnje skregala glede tega, saj imam občutek, da jaz veliko več vložim v to kdaj se bova videla, kako, koliko časa imava čas itd. In od takrat je nenehno slabe volje... Mislila sem da ga bo minilo, vendar ga ni. Zadnji mesec se sva se tudi videla zelo malo, saj jaz delam v taki službi, kjer je 1 mesec na leto tako pestro, da nimam enega dneva fraj, praktično hodim domov le spat. Tako nisva imela veliko časa za pogovor in druženje. On je postal zamorjen, na treninge se mu več ne ljubi, v službo hodi z muko, niti od domačih noče nobenega videti, nima veselja, da bi prišel k meni... Pred enim tednom me je šokiral s tem, da razmišlja, če sva sploh za skupaj in da on ni srečen in da se ne vidi več z mano. Rekla sem mu naj si vzame čas, saj mislim da je preobremenjen in ne razmišlja realno, naj počaka da se vse vrne v normalne tire in da če se imava rada, da bova vse rešila. On pravi, da me ima enako rad, vendar da mu je vse prišlo čez glavo in ne vidi smisla da bi niti poskusila rešiti težave, da ga pri meni motijo tudi tiste malenkosti, ki ga prej niso... Jaz se s tem ne morem sprijazniti, saj mislim, da 6 let se ne da kar tako pustiti za sabo, sploh če je ljubezen še prisotna. Ponudila sem mu tudi, da greva k kakšnemu strokovnjaku na posvet, saj mislim, da je zapadel v nekakšno depresijo, saj pravi da ne vidi nobene svetle točke v dnevu in da je še najbolj srečen ko spi. On za svetovanje noče niti slišati, jaz pa ne vem več kako naj pomagam njemu in najini zvezi, saj ga ljubim. In ne morem razumeti, da sva še pred 2 meseci iskala stanovanje, bila na morju in je bilo vse odlično, kako bi se lahko zdaj vse tako na hitro zaključilo. Kaj mislite vi? Kako lahko pomagam njemu, nama, sebi? Mislite, da je za najino razmerje še kakšna možnost? Lepo prosim za odgovor in že vnaprej najlepša hvala.

Vprašanje: LP Pred kakšnim letom in pol so se mi začenjale pojavljati akne (samo na obrazu), ki pa so boleče. V zadnjih 6 mesecih pa se je stanje zelo poslabšalo. Stara sem 30 let, kontracepcijske tabletke pa sem morala prekiniti pred 3 leti. Prosim za nasvet kater dermatolog je specialist za akne na obrazu (napotnica). V preteklosti sem bila že pri dematologinji, a vzroka aken ni niti iskala (Differin, Skinotren, Klimicin, tablete....). Takrat se mi je koža sicer deloma popravila, a ne v celoti - zdravljenje pa je bilo takrat zaključeno. Sedaj pa je še huje kot je bilo. Kot posledica se mi pojavljajo tudi že brazgotine. Stanje se mi iz dneva v dan izrazito slabša!

Vprašanje: Spoštovani. Na levi dojki se mi občasno pojavljajo zbadajoče bolečine. Obiskala sem svojega ginekologa, ki me je pretipal in dejal, da je z dojkami vse v redu. Danes pa me je zaskrbelo nekaj drugega. Ravno imam menstruacijo in sem si stisnila bradavico leve dojke. Iz nje je pritekla za drobno kapljico čisto prozorna tekočina. Nato sem tekom dneva še poskušala, vendar iz bradavice ni priteklo več nič. Ali me mora skrbeti in moram ponovno obiskati ginekologa? Hvala za odgovor. Naj dodam še, da sem star 38 let. Hvala.

Vprašanje: Pozdravljeni, malo bolj obširno bom opisala mojo situacijo, da mi bote lahko lažje odgovorili na spodaj napisana vprašanja. v začetku junija so se mi pojavile naslednje težave: močno zatečene bezgavke v predelu grla ter istočasno zatekle male sramne ustnice. za grlo sem dobila amoxiklav, ginekologinja pa mmi je kot preventivo predpisala valtrex in canesten tablete. osteklina spodaj mi je v roku enega tedna zginla, bezgavke pa so ible še vedno zatečene, zato smo nadaljevali z amoxiklavom in še enim antibijottikom, nakar sem dobila alergično reakcijo na enega od teh dveh. stanje se je začelo izboljševat, a teden pozneje se mi je začelo gnojiti grlo - spet antibijotiki. zanimivo mi je bilo, da krvni testi niso pokazalo nič kaj preveč povišanega in bris grla je bil vedno negativen, jaz sem se počutla vredu, rahlo brez volje, a brez vročine in drugih znakov angine. po treh tednih me je minilo in sem bla 12 dni vredu. potem pa naekrat napetost v vratu, kot da bi mela pretegnjene mmišice, bolečine v predelu malih sramnih ustnic. iz dneva v dan so se mi bezgavke večale, kri spet nič kaj pokazala razn povečan crp 87, bris grla pa spet negativen. na ginekološkem oddelku so mi ugotovili, da imam herpes, zato sem dobila valtrex. stanje se je vedno bolj slabšalo, grlo je postajalo boljše, herpes pa hujši. otekle so mi sramne ustnice, da niti ležat več isem mogla, niti spat. 11 dni sem ležala v bolnici na vseh mogočih antibijotikuh, apetit je šel, razn pecivo mi je teknilo. nekaj dni sem bla zelo zapana, brez moči, premikat se nisem mogla zaradi bolečim. zdaj sem že 18 dni doma in se mi stanje izboljšuje, moj puls je normalno okoli 90 - 100 v mirovanju, če nosim kakšne stvari, se mi hitro začnejo trest noge, pa srce mi razbija kot noro... danes pa sem dobila izvide: kronična oblika EBV. dermatolog mi je reko, da bi naj bil herpes povezan s tem virusom, čeprav moj genitalni herpes ni bil "normalen" herpes. se pravi, da so na začetku mehurčki, ki poknejo, pa te krasta. ne, jaz sem imela v začetni fazi bele pikice, ki iz katerih so nastale razjede, potem pa tekočina, ki se je strdila. testi so pokazali da je neke vrste herpes, ampak zdravniki sploh niso podrobni, tak da sem prišla iz bolnice brez pojma, kaj mi sploh jr. zanima me, kak je lahko herpes povezan z Epstein-Barr virusom, kak bi ga lahko staknila? imaam resnega fanta že skoraj leto in pol, nisem se poljubljala z drugimi, nikoli prej nisem imela teh problemov, neke extra nisem pila za drugimi, vsaj ne spomnim se, da bi. to pomeni, če je kapljična okužba, da če si skom delim sladoled, da ga lahko okužim? kak dolgo sem nalezljiva? kak je s tem rakom, ki ga lahko povzroča tale virus? kak bi vedla, da imam raka, če bi tak blo? če bi se šel moj fant testirat, bi mu lahko ugotovili, če je okužen ali ne, ali samo v primeru, če ven vdari virus? morem povdarit, da je moj imunski sistem zelo slab, zato se zdaj "bašem" s kapsulami in vitamini. se lahko tak izognem ponovmnim izbruhom?? nisem paničar, zanimajo me vse, kar je s tem povezano.

Vprašanje: Spoštovani, pred dvema tednoma me je v ahilovi tetivi začelo boleti nakar sem dobila oteklo skoraj vso stopalo. Še zdaj po dveh tednih imam otečeno in me večina dneva po tetivi zbada in cuka. V biokemijskih preiskavah so mi našli povišan CRP in sicer 11.7 mg/L. Zanima me, kaj pomeni ta povišan CRP in kaj bi lahko bil vzrok bolečine in otekline. Za odgovor se Vam najlepše zahvaljujem. Lep pozdrav.

Vprašanje: Spoštovani dr.Debevec!! 1x sem vam že pisala na to temo, a žal nisem dobila odgovora, želela bi pa Vaše cenjeno mnenje.Lepo prosim za vašo pomoč, kakor bo možno. Imam velik problem, ki me mori iz dneva v dan. Lani sem zaradi nekaterih zdravstvenih težav imela kar nekaj rtg slikanj (pljuč, požiralnika in še hrbtenice) in tudi 2 CT in sicer CT glave in CT trebuha z kontrastom. Vsi izvidi so nasrečo dobri. Mislim, da so te preiskave bile skoraj nepotrebne. Zdaj pa me močno skrbi, kakšno dozo sevanja sem s temi vsemi pregledi prejela, najbolj s CT-ji ..in kakšne posledice mi lahko pusti. Brala in slišala sem, da lahko z leti zaradi tega nastane rak, kjerkoli v telesu. Nikakor memorem nehati misliti na to, zelo me skrbi, nimam volje za nič, ker samo razmišljam ali bom zbolela za rakom in kdaj. Vem,da boste rekli naj se zamotim s čim drugim, a to je nekje v meni prisotno non stop. Ali je to resnično tako zelo nevarno in ali zboli veliko ljudi zaradi tega? Kakšne imate vi zkušnje in kakšna je statistika? Lepo prosim, če mi lahko pomagate pri tem, ker sem že od lanskega aprila, odkar je ta CT trebuha-s kontrastom opravljen (pri katerem naj bi bilo največ sevanja), čisto prestrašena. Moje življenje je en velik STRAH. Vesela sem da so izvidi dobri, a tako nesrečna zaradi posledic sevanja in močnega straha kaj in kako bo naprej. Ali sem v ogroženi skupini glede raka, veliko bolj kot pa ljudje, ki teh preiskav niso imeli? Kaj naj naredim? Kako naj živim naprej? Počutim se, kot da bi s tem CT slikanjem podpisala obsodbo. Vem, da časa nemorem zavrteti nazaj, a želela bi normalno ŽIVETI. Stara sem 36 let. Lepa hvala za Vaš odgovor

Vprašanje: Pozdravljena! Stara sem 26 let. Zadnji mesec je bila zame živa mora. Konstantno sem bila živčna in praktično vsak trenutek me je obletaval strah, da bom umrla. Vsaka, tudi mogoča najmanjša in mogoče še tako nepomembna, bolečina je zame kazalnik neke hude bolezni, ki jo imam, a mi je zdravniki še niso diagnosticirali in je najverjetneje tudi smrtna. Prav tako večino časa ne prenašam družine in ljudi v svoji okolici - brez pravega vzroka se razburim in postanem vzkipljiva. Izhod na kavico ali trgovino in tudi obiski so mi prava muka. Prav uživam ko lahko kakšno nedeljo preživim samo v postelji z kakšno knjigo in z dremanjem. Tudi utrujena sem več ali manj ves čas - res je, da so dnevi ko imam malo več energije in dnevi, ko praktično nisem sposobna vstati iz postelje. Sicer grem v službo, ampak tam seveda nisem za nobeno rabo, saj me praktično ves čas obletavajo črne misli na smrt. Pred malo več kot mesec dnevi sem tudi nehala kaditi, zato sem večinoma te simptome pripisala abstinenčni krizi. Kadila sem 7 let. Vendar imam žal občutek, da simptomi kar nočejo prenehat oziroma, da postajajo iz dneva v dan hujši in to tako, da ovirajo normalno življenje. Nekaj dni nazaj (ko sem imela enega izmed zelo slabih dni in sem se zaradi tega zelo sprla s partnerjem, saj sem bila absolutno preveč vzkipljiva in tudi čustvena), sem se spomnila občutka iz pubertete, ki se ga že skoraj pozabila. Spomnila sem se, da sem praktično celo puberteto preživela pod takšnim čustvenim pritiskom. Stvari so počasi prenehale oziroma izzvenele ko sem odšla v Ljubljano študirat oziroma od doma. Izboljšanje sem potem pripisala tej selitvi, saj se doma sploh nisem razumela s starši (glede mojega strahu sem se enkrat sicer poskušala pogovoriti z njimi, ampak sem dobila tisti "ne izmišljuj si, nič ti ne manjka") Vendar je bil to tudi čas ko sem začela redno kaditi. Je možno, da je kajenje "potlačilo" te moje strahove? Nekje sem res prebrala, da lahko nikotin navidezno ozdravi takšne simptome, ki pa spet postanejo očitni po prenehanju kajenja. A moram biti zaskrbljena glede mojega trenutnega stanja in obiskati zdravnika ali je to samo abstinenčna kriza, tisto iz pubertete, pa samo "pubertetniške zadeve" in nerazumevanje? Že vnaprej vam hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni,prosim za vaše mnenje glede očetove bolezni!Oče je letos napolnil 60 let je težji srčni bolnik (srčno popuščanje),prekomerna teža 140kg,hipertenzija,sladkorna TIP2 (inzulin),odpoved ledvic pred leti 2x možganska kap,itd...2 meseca nazaj je bil sprejet v bolnici zaradi dušenja in napihnjenosti.Mislili so da se mu nabira voda toda ugotovili so da je problem z srcem.Nekako so ga začasno pozdravili in vse je bilo ok 1 teden (tudi počutje),po enem tednu pa se je stanje poslabšalo.Ponovno je bil napihnjen in omotičen (zaspan).Na urgenci so ga pregledali in poslali nazaj v bolnico.Stanje pa se je iz dneva v dan samo slabšalo.Sedaj ima kisik in že 8. dan Edemit po infuziji (vode pa ne odvaja skoraj nič oz. minimalno).Nikakor pa ne morajo ugotoviti kam izginja vsa voda.Naj omenim tudi to da se že leta trudimo tudi z hrano da bi shujšal toda kile kar ne grejo dol.Tudi sedaj v bolnici že skoraj 2. meseca ne je ničesar ker ne more ampak kilaže je ista.Stanje pa je vse slabše (slabo počutje in samo spi).Od nikogar ne dobim odgovora oz. vsaj mnenja kaj bi lahko bilo vzrok vsemu temu.Tudi zdravnik ki ga zdravi je zelo neprijazen in za vso nastalo situacijo krivi samo debelost.Čeprav smo mu povedali da v času bivanja v bolnici ne je (tudi doma ni hotel jesti) ne mora shujšati.Je pa res da ima zelo veliko zdravil.Prosim vas za vaše mnenje!Hvala

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 28 let,visoka sem 174cm in imam 146kg, v 4 mesecih sem shujšala 12kg. Spremenila sem radikalno svoj življenski slog. Veliko več se gibam, ker me še vedno kilogrami omejujejo hodim večinoma na sprehode,kolesarim. Jem veliko sadja in zelenjave, ne samo sveže tudi kuhano. Imam 6 obrokov na dan. Za zajtrk jem večinoma zrnat kruh,piščanjča prsa ali dimljen losos, kavo z mlekom brez laktoze (kave ne sladkam) ali pa ko ne grem v službo dve trdo kuhani jajci in sveže sadje/zelenjavo. Kosilo je vedno meso/ribe/testenine in solata, večerja pa jogurti in zelenjava (kumarice) ali tuna in zelenjava, vmesni obroki so večinoma sadje in zelenjava. Trenutno mi tako ustreza, ko mi pa pride kaj od tega ''čez'' bom pa spremenila jedilnik. Popijem veliko vode, tudi radensko pijem. Nehala sem se nagrajevat s hrano, tako da nimam dneva, ko si lahko privoščim zrezek,pomfri,torto,..nagrajujem se z drugimi stvarmi. Vsak dan še popijem eno tableto melatonina. To že sedaj vztrajam 4 mesece in mi uspeva, če prav sem velikokrat vmes slabe volje, kar se mi pa zdi normalno, ko začneš preminjat živ.slog. So tudi trenutki, ko ne zmorem in si pripravim dodaten kruh za zajtrk, ali za večerjo pojem dodaten jogut,za kosilo 2 kosa mesa..ali imam 7 mali obrok. Nisem bila pri nobenem strokovnjaku, občasno se posvetujem z osebnim zdravnikom. Zanima me kakšna bi naj bila moja idelalna teža. Ali je možno, da bom imela spet 80-85kg kot sem jih imela 10 let nazaj. Je to realen cilj zame. Namreč nočem si postavljat ciljev, ki jih ne bom mogla dosečt. Pišem vam ,ker me zanima, če ste že kot strokovnjak imeli podobne primere žensk, ki so shujšale več kot 40kg. Vem, da je to dolgotrajen proces. Glede na moje navade, ki jih imam sedaj je kaka možnost da pridem na vsaj 85kg ali je to previsok cilj zame. Hvala že vnaprej.

Vprašanje: Pred dvema tednoma sem pričla s tekom. Tekla sem vsak dan.Hitro so se začele težave z mišicami. Nisem povsem prepričana ali je problem v ahilovi tetivi ali mišici soleus. Pretečem od 2 do 2,5 km. Ko tečem nekaj časa, mi zatrdijo mišice pod kolenom in mi otežujejo trening.Pred tekom se ogrejem s hojo,po teku rategnem mišice in spijem magnezij. Opažam tudi, da zjutraj ko vstanem imam zelo boleče noge, po nekaj korakih to izgine. Vendar to se mi je pojavljalo tudi, ko nisem tekla, sem pa bila večino dneva na nogah. Je mogoče da imam vnetje mišic? Je lahko to povezano tudi s tem, da imam zvito hrbtenico (nosila sem steznik 6let),ploska stopala in dobrih 10 kg preveč? Lepo prosim za nasvet, saj ne bi želela poslabšati stanja in pa tudi ne bi želela prenehati s tekom.

Vprašanje: Spoštovani dr.Štefan Spudič!! Vem,da to vprašanje ne sodi v vašo rubriko, a ker ste Vi zame specialist na vseh področjih,sem si upala in želela to vprašanje zastaviti ravno Vam. Lepo prosim za vašo pomoč, kakor bo možno. Imam velik problem, ki me mori iz dneva v dan. Lani sem zaradi nekaterih zdravstvenih težav imela kar nekaj rtg slikanj (pljuč, požiralnika in še hrbtenice) in tudi 2 CT in sicer CT glave in CT trebuha z kontrastom. Vsi izvidi so nasrečo dobri. Mislim, da so te preiskave bile skoraj nepotrebne. Zdaj pa me močno skrbi, kakšno dozo sevanja sem s temi vsemi pregledi prejela, najbolj s CT-ji ..in kakšne posledice mi lahko pusti. Brala in slišala sem, da lahko z leti zaradi tega nastane rak, kjerkoli v telesu. Nikakor memorem nehati misliti na to, zelo me skrbi, nimam volje za nič, ker samo razmišljam ali bom zbolela za rakom in kdaj. Vem,da boste rekli naj se zamotim s čim drugim, a to je nekje v meni prisotno non stop. Ali je to resnično tako zelo nevarno in ali zboli veliko ljudi zaradi tega? Kakšne imate vi zkušnje in kakšna je statistika? Lepo prosim, če mi lahko pomagate pri tem, ker sem že od lanskega aprila, odkar je ta CT trebuha-s kontrastom opravljen (pri katerem naj bi bilo največ sevanja), čisto prestrašena. Moje življenje je en velik STRAH. Vesela sem da so izvidi dobri, a tako nesrečna zaradi posledic sevanja in močnega straha kaj in kako bo naprej. Ali sem v ogroženi skupini glede raka, veliko bolj kot pa ljudje, ki teh preiskav niso imeli? Kaj naj naredim? Kako naj živim naprej? Počutim se, kot da bi s tem CT slikanjem podpisala obsodbo. Vem, da časa nemorem zavrteti nazaj, a želela bi normalno ŽIVETI. Stara sem 36 let. Lepa hvala za Vaš odgovor