Vprašanje: pozdravljeni! verjetno moje vprašanej ne bo postavljeno prvič, a me vseeno zanima vaše mnenje oz. nasvet. moj problem je teža, s katero se bojujem že od malega(recimo 10 let)...s športom, veliko zelenjavne hrane in podobno mi je že 3 uspelo izgubiti kar nekaj kilogramov, a je le-teh vsako leto več. zavedam se, da se včasih preveč posvečam študiju in se manj gibljem, a vseeno se. prav tako me zmotijo nasveti, naj preneham uživati hitro prehrano, prigrizke in sladkarije, saj le teh skorajda doma ne uživamo. nekako postajam obupana, saj ne najdem načina s katerim bi ohranila težo(prehranjujem se kot družina in ostali, se pravi, da količina sploh ni problem!), gibljem se, zadnje 2 meseca vsak dan vsaj 1 uro intenzivno, a se moje telo ne odziva. zanima me torej, če je še kje kakšen trik in ali je smiselno obiskati osebnega zdravnika(ter kako poiskati nasvet), ker si res ne želim imeti celo življenje problemov s težo, ker mi le-ti omejujeo družabno življenje.... lp zarjja*

Vprašanje: Spoštovani! Imam več 'problemov', o katerih bi se rada pozanimala. Stara sem 15 let in se zanimam za psihologijo. Iz radovednosti sem brala o raznih duševnih motnjah, kot so bipolarnost, pasivno agresivna motnja, socialna fobija, itd. Radovednost se je kmalu spremenila v temo. Ugotovila sem, da se z dostimi, če ne z večino simptomov ujemam. Kot primer, pri bipolarni motnji; hitro menjavanje razpoloženj, (v trenutkih zelo zgovorna, vesela, brezskrbna, ideje kar letijo od mene, čez par minut ali ur pa obratno; apatična, nejevoljna, utrujena, zoprna, 'arogantna', zadirčna, ne morem se skoncentrirati, itd. in sicer brez razloga). Sem zelo nasilne in grobe narave (v tem pomenu, da se rada 'znašam' na druge – nisem pretepač ali podobno – vendar imam rada nasilje), moja samozavest nima težav, torej tu zajec ne moli tace. To so opazili tudi moji vrstniki in družina. Prav tako mi doma pravijo, da sem 'shizofrenik', ker se ob trenutkih obnašam normalno, spet drugič pa čisto brez-čustveno ('blank expression', nezanimanje, ignoriranje). Sama se tega ne zavedam. Sem bolj tihe narave; rada preživljam čas sama, brez kakršnekoli družbe. Doma sem najraje izolirana od sveta. Ne rada hodim v javnost, v skupinah ljudi (več kot 3) se počutim izredno nelagodno. Doma NIMAMO nikakršnih težav (nasilje, alkohol, itd.), naši odnosi so odprti in pozitivni. Izbruhi jeze so tudi pogosti (če se razjezim, brez pomisleka prevrnem kako stvar, zlomim, brcnem, itd. Pozneje mi je vedno žal.) Tudi opazila sem, kar zna biti malce čudno, da izjemno rada 'uničujem' reči; lomim svinčnike, režem reči s škarjami, trgam papir, skratka, več škode kot dobrega. Še neka reč, ki se morda sliši čudno je to, da se rada pogovarjam sama s sabo (argumentiram razne dogodke, v mislih si izmislim dve ali več osebi in se 'vživim' vanje). Bistvo ni v tem, da pretiravam zaradi tega, ker sem brala o teh rečeh. Takšno obnašanje opažajo vsi domači, pa tudi v šoli ne dvomim, da me imajo za hladnokrvno. Zanima me, če je obisk psihiatra dobra ideja? Lep pozdrav.

Vprašanje: Klamidijska bolezen? Pozdravljeni star sem 15 let moški spol in me zanima kakšni so TOČNI simptomi klamidijske bolezni in koliko časa bi trajalo da bi se popolnoma razvila in do kdaj jo je možno zdraviti ker ko grem urenirati zaćutim pekočo bolečino in sem pomislil na klamidijsko okužbo, imam pa še en problem zanima me kako bi lahko šel na testiranje da bi vedel zato sam jaz in ne tudi moja družina, zanima me pa tudi ker sem prebral da rabiš neke antibiotike če imaš to bolezen ali bi lahko te antibiotike jaz dobil v lekarni brez predbisa ali spremstva staršem ? Hvala in l.p Matej

Vprašanje: Pozdravljeni! Zadnje mesece imam hude težave. Predvidevam, da so psihičnega izgovora, saj prej nisem imela nikakršnih težav. Ponoči ne spim, zbudim se zgodaj, vsa napeta in uničena in s strahom, kaj bo prinesel dan. Duši me, večkrat tudi stiska v prsih, kot bi mi hotelo srce pobegniti. Boli me glava, čutim pritisk in vrtoglavice, omedlevam. Apetita nimam, izgubila sem že nekaj kilogramov, kar opažajo sorodniki, prijatelji, ... Sili me v jok, solze stežka skrivam. Pred dobre pol leta sem rodila deklico. Deklica je sicer čudovita, vendar si na trenutke resnično želim, da je ne bi bilo, s tem pa se počutim grozno, ker jo morda zanemarjam, ker vendarle mislim, da je nimam dovolj rada. Imam namreč še en problem, ki me tare. S sedanjim fantom nisva poročena. On me ima zelo rad, jaz pa njega ne, kot bi ga morala imeti, zato se skoraj vsak dan spreva. Pred njim sem imela fanta, ki sem ga imela res iz srca rada, ampak on mene ni maral, zato sva se razšla, čez čas pa sva se ponovno zbližala. Nekaj časa sem bila z obema, na kar resnično ne morem biti ponosna, temveč nasprotno. Deklica je sicer hči sedanjega fanta, si pa želim, da bi bila od prvega fanta. Navzven delujemo krasna družina, vendar pa ne vem, koliko časa bom lahko še to držala v sebi, ker me vse ubija. Fant je zelo ponosen name, vendar opaža, da se nekaj dogaja. Problem sem zaupala prijateljici, pa mi je svetovala, naj se obrnem na strokovno pomoč. V stiski sem, predvsem zato, ker sedanjemu fantu ne morem zaupati, kaj doživljam, kako se počutim. Zaradi vsega omenjenega predvidevam, da se me je lotila poporodna depresija in sama ne bom zmogla, zato potrebujem strokovno pomoč. za kakršenkoli odgovor vam bom hvaležna.

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 38 let in s partnerjem sva skupaj cca. 18 let. Imama tudi dva otroka stara 10 in 3 leta. Najina največja težava je, da mi mož očita že od rojstva prvega otroka, da on želi 2x na dan sex. V povprečju imama 3x na teden. Njemu je na prvem mestu sex, na drugem motor in šele nato družina. Skušala sva se že večkrat pogovorit, vendar mi očita, da ne greva nikamor sama, naj se samo jaz potrudim za spolne odnose in mi grozi, če se ne bom popravila bo odšel. Še dodatna težava je občasno uživanje alkohola in potem je nesrečen, da ga nobeden ne mara, čustveno je takrat zelo labilen. Zadnje čase še se samo stopnjuje in ne vem kaj naj napravim, namreč ne bi rada, da najin zakon razpade. hvala za odgovor! lp

Vprašanje: Spoštovani, rabil bi nasvet, zato se obračam na Vas. Star sem 18 let, ne vem če bi poiskal pomoč, če jo sploh potrebujem; od oktobra 2010 imam težave, najprej zaradi šole, potem sem še zbolel, in končal zvezo. to vse me je uničilo, sedaj imam skoraj vsak dan glavobole, ponoči sanjam velikokrat številke, vidim osebe katerih sploh ni. Šolo opravljam kot samoizobraževalec (po izpitih), in imam zelo velike težave pri koncentraciji na predavanjih. Učiti se enostavno nemorem, saj nimam energije, pred šolo imam tremo, probavne motnje. ugotovil sem tudi, da stvari pozabljam, pozabim kam kaj odložim, in ko nenajdem me to zelo prizadene in ponavadi padem v jok. Zadnje čase zelo jočem, najtežji so mi vikendi, ko je cela družina zbrana doma. Osebe kateri bi lahko zaupal nimam. Sam več ne vem kaj počnem, nimam več volje do ničesar, iz tira me vrže vsaka malenkost. Zahvaljujem se Vam že vnaprej.

Vprašanje: Lep pozdrav! Zanima me kaj bi mi svetovali - kaj naj naredim v življenju, da bom srečna. Stara sem 20 let, pri 14ih letih mi je umrl oče (on je bil moj idol, moj najboljši prijatelj) in od takrat naprej ne zaupam več ljudem, nimam nikogar, ki bi mi znal prav svetovati.. Seveda sem imela prijateljice itd, a vseeno se nekako ne najdem. Problem pa nastane glede mojega partnerja. V zvezi sva 3 leta, že pred tem začetkom sva se dobivala kot prijatelja. Zadnje leto in pol do dve leti živim pri njemu (nisem sicer še uradno prijavljena). Zelo sva povezana, ljubiva se, srečna sva. Urejava si podstrešno stanovanje in oba komaj čakava vse najino. Sicer se veliko pogovarjava, imava podobne interese in se spolno zelo ujameva, a problem nastane pri njegovi materi, ki je vdova in želi obvladovati najino življenje. Zaradi nje sva se že večkrat sprla in razmišljala ali greva povsem na svoje, ali narazen, a zgodilo se ni nič.. Jaz si morda želim drugačnega življenja, kot pa tako, da me bo tašča mene in mojega fanta zasliševala vse do podtankosti. Moj partner meni, da je osamljena in da je prav, da smo kot družina in si vse povemo. A nekako ne razume, da tega jaz nisem vajena iz moje družine, in nemorem zaupati ženski, ki se vsiljuje v najino zvezo, je zelo staromodna in zato se z njo nemorem veliko pogovarjati. Če nekako povzamem - zanima me, ali bi vi vztrajali v taki zvezi? Stanovanje gre proti koncu, morava le še kupiti pohištvo. V celo stanovanje sem tudi jaz vložila veliko denarja. Ne predstavljam si, da bojo k meni prišle prijateljice na kavo, medtem ko bo ona na stopnicah poslušala naše pogovore... to se mi zdi nesramno in brez zasebnosti.. Poleg tega naj omenim, da je moj partner omejil moje prijatelje in stike z njimi, da mi večkrat reče naj neham jesti, ali pa kako naj ravnam z denarjem. To velikokrat vodi v prepir, a naj ponovim, da ko sva sama, se vse lepo pomeniva, si zaupava in je moj najboljši prijatelj in ljubimec, ne predstavljam si drugega moškega v mojem življenju, a povsem srečna kljub temu nisem.. upam da ste razumeli mojo zgodbo in mi boste poskušali svetovati...KAJ NAJ TOREJ STORIM?? Najlepša hvala za odgovor in vso srečo vam želim!

Vprašanje: Pozdravljena! Imam 13-letno hči,aktivno športnico. Trenira plavanje in tre 6 dni v tednu,en dan v tednu tudi dvakrat na dan. Kljub svoji aktivnosti, je kar precej pretežka. Res je elika 172 cm,ampak tehta 76 kg. Treningi so fizično naporni, tao da pokuri kar nekaj kalorij. Imamo pa težave, ker hči zelo rada je. Doma vsak dan kuhamo kosilo (meso,zelenjava,testenine...),v šoli malica,po treningu poje en obrok (povsem različno hrano-včasih kar ostane od kosila,energijsko ploščico,sendvič...). Največja težava je v tem, da se prehrajuje na skrivaj. Obiskuje tudi psihologinjo, da bi odkrili vzrok potrebe po prehrani in sladkarijah,vendar je to dokaj neuspešno. Naj omenim še to, da smo kar precej srečna družina,med sabo se zelo razumemo,se pogovarjamo...ampak tukaj pa sva z možem dokaj nemočna,saj nikakor ne prideva do vzroka problema. Lepo,lepo prosimo za pomoč! Hvala za odgovor in lep dan!

Vprašanje: Pozdravljeni! Na vas se obračam v hudi stiski, s katero se spopada naša družina. Namreč, brat je hudo zbolel, rak, neozdravljiv. Te dni je dobil pošto z Onkološkega, da ga bodo zdravili samo še simptomatsko, rak je zelo napredoval...skratka, lahko samo čakamo, kdaj bo podlegel. Naj povem, da je star šele 52 let. Pred tremi leti smo izgubili očeta, mama je težko prenesla izgubo in je še zdaj na antidepresivih. Za bratovo , oziroma sinovo situacijo še ne ve. Tudi ne vemo, kako ji to povedati, ker je nanj zelo navezana in je prepričana, da bo ozdravel. Vsem nam je težko, brat sicer ve in je na trenutke sprijaznjen, na trenutke pa še vedno misli, da ni končano zdravljenje. Sama se poskušam pogumno kolikor se le da , soočati s strahom ob morebitni izgubi. A tudi jaz razmišljam pozitivno in si mislim, da morda pa le ne bo tako in bo ozdravel. Soočam se s še eno težavo,namreč, z bratom nisva imeli nekih dobrih odnosov. Ne vem, kako to, trudila sem se, a me je vseskozi odbijal, me poniževal, zasmehoval, po drugi strani pa je znal biti prijeten in za družbo. Naj omenim še, da je veliko pil in bil do svoje družine zelo hudoben. Starejša hčerka ga enostavno ignorira in sploh ne govori z njim. A jaz sem to vse pozabila, oprostila, zdaj se samo bojim. Bojim pa se tudi, kako bom lahko pomagala mami, saj sem sama tudi šibka in prestrašena.Prosim vas, pomagajte nam z nasvetom, kako ravnati v teh težkih dneh, kaj in kako ravnati, ko se bo zgodilo. Strah me je , da me bo mučil občutek krivde, da zanj nisem dovolj naredila. Vem, zmedeno je tole moje pisanje, a pišem tako kot mi narekujejo trenutna čustva. In ta so ta hip zelo zmedena. Mogoče bi nam tudi svetovali, kam se najbližje obrnemo po pomoč glede na to, da smo iz Brežic. Hvala in lep pozdrav!

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 6 let, imava tudi eno hčerko, ki je stara 3 leta in pol. V zadnjih 6 mesecih pa je stanje postalo nevzdržno, ne pogovarjava se, tudi ločeno že spiva skoraj tri mesece. Poskusila sem že vse - ko mu povem, da bi se rada pogovorila, mi odvrne, da nima časa ali pa se odpravi spat. Do vseh ostalih pa se obnaša normalno, kot da smo najbolj srečna družina na svetu! Najhuje je, da tudi hčerka opazi, da nekaj ni vredu!!! Predlagala sem mu partnerko svetovanje, ampak nič! Ne bi ga rada izgubila, ker sva skupaj preživela veliko težkih trenutkov. Z živci sem čisto na koncu, v sebi čutim včasih tak pritisk, da imam občutek, da mi bo razneslo srce- imam tudi občutek, da postajam depresivna!

Vprašanje: Pozdravljeni, sem 42 letna mama treh otrok, dveh hčera in sina (21,20 in 7 let). Pred 16 leti sva se z možem, s katerim imava dve hčerki, sporazumno razšla, nato pa si je vsak ustvaril svojo družino. Moj mož je hčerama nadomestil očeta, jima pomagal pri težavah, skratka na zunaj smo bili kot prava družina. tudi kličeta ga ati. Starejši hčeri sta bili odličnjakinji, uspešno končali nižjo glasbeno šolo, se obe vpisali na gimnazije, druga hči je dobila zoisovo štipendijo in sedaj študira na FF. Z najstarejšo hči pa so se začele težave v zadnjem letniku gimnazije. Nehala se je učiti, padala v depresije (hodile sva k psihiatrinji, kjer so ugotovil lažjo obliko depresije) vendar ni želela tablet, nato je nehala obiskovati tudi terapevtko. Stali smo ji ob strani, se pogovarjali, jo tolažili, poskušali ugotoviti vzroke njenih težav, ampak enostavno jih je potiskala stran, češ da je ne razumemo, da v takšnem sistemu (državnem) ne bo živela, da ne bo šla študirati, ker ne bo takšna kot midva (Oba imava zaključeno fakulteto in svoje podjetje). Potem je imela 5 popravnih, ponavljala letnik, naredila izpite, ni pa naredila mature. vse to smo seveda morali plačati, ker je delala zadnji letnik za odrasle. Sedaj pa mi je prekipelo. Ves čas nama očita, da je ne slišimo, da ji nikoli nismo stali ob strani, da ji ne pomagamo... Povedala sem ji da si mora do mature 2011 poiskati službo, ker ne bo doma poležavala in se smilila sama sebi. In sedaj je ogenj v strehi. Našla je že nekaj služb in vsaki je nekaj narobe. Takoj ko pride do težav se umakne. Ne morem ji razložiti, da se bo s tem soočala celo življenje, da si naj postavi majhne cilje in gre naprej. Moram še povedati, da sem prej imela službo kjer sem delala samo 6 ur in še to samo 4 dni v tednu, samo da sem lahko bila z njimi. Tudi sedaj ne delam bistveno več, tako da sem jim vedno na razpolago. Moja mama pravi, da sem jih preveč imela zavite v vato. Mislim da ima prav, vendar sedaj moram najti rešitev, da bo hči našla svojo pot. Pa vendar je ne najdem. Prosim za pomoč. Hvala in lepo pozdrav. Zaskrbljena.

Vprašanje: Spoštovani, Imam 35 let in sem že 13 let zaposlena kot tajnica v odvetniški pisarni. S šefom se dobro razumeva, kot tudi z njegovo družino. Praktično, rečem jaz, da so kot moja druga družina. Kmalu pa bo minilo že dve leti, odkar so se začeli pojavljati znaki anksioznosti. Sprva sploh nisem vedela, da ta bolezen sploh obstaja. Začelo se je neke noči, z razbijanjem srca, pomanjkanjem zraka. Odšla sem do urgence, kjer so mi naredili EKG, ki pa ni pokazal nobenih nepravilnosti. Zdravnik me verjetno ni vzel resno, saj mi je ironično dejal, da je to "smrtna bolezen". To je minilo in bilo nekaj časa zelo v redu. Kasneje se je spet začelo, bitje srca, oteženo dihanje, glavoboli, tresenje - trzanje v mišičah, bolečine v vratu, motnje v spominu, shujšala sem za 5 kg. Osebna zdravnica mi je rekla, da gre za ank. motnje. Pila sem Dominor-naravno zdravilo, ki je nekaj časa res pomagalo. Prenehala sem z jemanjem po 3 mesecih. Potem je spet šlo na slabše, nakar sva se z zdravnico odločile za antidepresivna zdravila. Predpisala mi je naprej Cipralex 10 mg, ki sem ga pila le en mesec, počutila sem še še bolj vznemirjeno, zamenjale smo z drugimi tabletami. Bilo je bolje, vendar ne še čistio v redu, nakar sem se odločila,da grem še do psihiatra. Le-ta mi je predpisal Cimbalta 60 mg, iz tega odmerka pa smo zvišale na 90 mg (60+30). Zdaj je veliko bolje. Vendar mislim, da še ni 100 % v redu. Včasih še vedno čutim napetost v telesu. Rada bi bila kot prej, za nič se nisem tako sekirala, kot sedaj. Predvsem me skrbi za otroka, da se mu ne bo kaj zgodilo, sama pa razmišljam od vseh mogočih bolezni na tem svetu. V preteklosti sem imela opravljeno konizacijo, pred tem pa so mi na levi dojki odkrili ciste. S tem je sedaj vse v redu. Je možno, da me vse to podzavestno obremenjuje? Imam 6 letnega sina, moža, popravljamo hišo in se bomo kmalu preselili. Sedaj živimo z mojo mamo v skupnem gospodinjstvu. Rada pa bi imela še enega otroka. Psihiatrinja mi je rekla, da tudi z zdravili lahko uspešno donosim in rodim otroka. Zanima me še vaše mnenje. Ne vem, kaj se bo zgodilo, če bom morala prekiniti s tabletami. Bojim se, da se mi bo bolezen ponovila. Zahvaljujem se za odgovor.

Vprašanje: pozdravljeni! Moj sin je dopolnil 7 let. Meseca aprila sva imela močno angino, katero pa spremlja vedno zelo visoka temperatura to je 39,2 do 39,8 stopinj. Takrat sva dobila antibiotik Macropen _10 dni. Angina se je ponovno pojavila meseca junija, takrat sva pojedla Hikoncil, nato ponovno meseca julija ko sva dobila summamed za trdi dni 5 ml, sedaj , to je danes sva ponovno pojedla summamed zadnjo dozo (trdi dni 5 ml.) To je sedaj najina četrta angina, katero pa zmeraj spmrelja visoka temperatura. Ko dam otroku Calpol proti vročini se tako močno poti, da ga moram po 3 x do 4 x preobleči, ves je moker, kot da bi ga polila z vodo. Je zelo neješc, ne je zelenjave in sadja, najina zdravnica pravi, da odpornosti sploh nimava. po moji laični presoji sva )zrela za operacijski poseg oz. ali res morava še čakati najmanj 1 leto, da bo spet dobil še 2 ali 3 angine, da ga bo spet čisto zdelalo, se naročila in prideva na vrsto pa itak vemo kako dolgo je potrebno čakati. Dodala bi še, da zaradi tega ima cela družina veliko neprespanih noči, imam še eno šolarko ki hodi v 9 razred, ta angine nima nikdar. Ali naj zahtevam napotnico za pregled pri ORL ali naj še čakava? Od srca hvala za vaš čas in odgovor! Nada iz Ptuja

Vprašanje: Spoštovani, že, več let boleham. Težave so se začele pojavljati okrog 30-leta. Sedaj sem stara 48 let, imam 2 otroka, univerzitetno izobrazbo, 24 let delovne dobe. Moje življenje je zadnja leta eno samo trpljenje. Sem obupana, ker ne zmorem nobenega dela. Prosti čas preživim večinoma v postelji. Držim se nasvetov, ki sem jih prejela s strani zdravnikov in , ki sem si jih pridobila skozi druge vire. Sem odgovorna in za vsako delo se moram zelo truditi, mučiti. Počutim se kot, da vlečem za seboj težko breme ali kot, da bom ugasnila, kot, da mojemu motorju zmanjkuje goriva. Začelo se je točno tako. Samo za trenutek sem se počutila kot ožeta krpa, totalno brez energije, moči. Zapomnila sem si to stanje, ker ga sedaj pogosto občutim. Ta občutek se je vedno bolj pogosto pojavljal v daljših intervalih in je postal stalnica v mojem življenju. Večkrat sem zaradi slabega počutja obiskala osebnega zdravnika, krvni testi so bili bp. Leta 99 me je to bolehanje tako obdelalo, da sem pristala v UKC LJ. Tam so ugotovili hipoglikemije in latentni hipokorticizem. Za hipe niso našli vzroka, za nadledvičnico sem dobivala hidrokortizon. Držim se diete, ne uživam enostavnih oglj.hidratov in poskušam čimbolj zdravo živeti. Leta 92 so mi ugotovili alergijo na hišni prah, pršico, nekatero hrano, sintetiko, nikelj. Lani so mi ugotovili poz. izvid na boleriozo, zaradi glavobolov in selitve bolečin v sklepih. Ne spomnim se, da bi imela klopa. Kot otrok sem prebolela menigitis, glavobole imam pogoste, zadnja leta vse močnejše. Na soncu sploh ne zmorem. Težave težje prenašam v vročini in mrazu. Opravila sem slikanje glave in je bp. Lani sem opravila spet stradalni test, ki je pokazal hipoglikemijo. Eden zdravnik je bil mnenja, da dobim aparat za merjenje sladkorja, ki bi mi ga namestili v bolnici, za štiridnevno merjenje domov, drugi zdravnik, ni bil tega mnenja. Po tretjem dnevu sem šla domov brez tega aparata z nasvetom zdravnika, naj se še naprej izogibam enostavnim sladkorjem in naj začnem s kako lažjo telesno dejavnostjo. Kljub vsemu, da upoštevam, kar so mi svetovali, je moje počutje tako slabo, da več ne zmorem opravljati svojega poklicnega dela in sem veliko časa v bolniškem staležu. Tudi doma komaj kaj postorim. Vsak dan se borim proti temu, kar me v mojem telesu dobesedno izčrpava do minimuma. Opravila sem tudi koloskopijo, zaradi trajne zaprtosti, napihovanja in zadnje leto bolečin v trebuhu(na sredini in desni strani). Slepiča nimam več. Spet sem obiskala endokrinologa v Lj, tam so ugotovili, normalno delovanje nadledvičnice, so pa bili znižani eritrociti (to je že večleten problem), povišano sedimentacijo, povišani K-MCV, Mono-0,8, povišan holesterol, povišan natrij, zvišan AST, povišani trombociti, prisotnost imunskih kompleksov, izjemno niko 25-OH vitamina D- 17.57, nižja raven kalcija 2.01; nižja sečnina 2.7, serum za določitev kalija je hemoliziral, U-levkociti v urinu-2. Sedaj uživam D3 po 35 kapljic na teden. Če še enkrat strnem moje težave, da bi Vam bilo lažje oceniti moje stanje: - kronična utrujenost, zaspanost, brez energije, nemoč, -močni glavoboli, slabost -nihanje pritiska gor in dol, včasih je bil konst. nizek (jemala ditamin) -nihanje sladkorja v krvi, včasih brez vzroka, obvezno pa ob psihičnem ali fizičnem naporu -mravljinčenje, drhtenje, nemir, napadi lakote, kratkotrajna izguba zavesti -zadnje leto slabo spanje(šumenje v ušesih-pritisk, razbijanje srca, nespečnost, zbujanje) -kronična zaprtost, napihovanje, bolečine v sredini in desno v trebuhu ( še posebej pri sedenju) -bolečine v sklepih (ramena, kolena, sredina hrbtenice med lopaticama, stopala), vedno bolj pogoste in se selijo - bolečine kosti v spodnjih okončinah -pešanje spomina in koncentracije, pozabljivost, zmedenost -motnje razpoloženja(razdražljivost, žalost, skrb in strah pred prihodnostjo). Enostavno ne zmorem se več boriti. Preživljam hude čase, vem, da je mnogim tako hudo in še huje. Želim in Vas prosim, da mi pomagate, vsakega Vašega nasveta bom zelo vesela, tudi moja družina. Prisrčen pozdrav. Liljana

Vprašanje: Pozdravljeni, Moja sestrična je pred dvemi dnevi umrla zaradi bakterijskega meningitisa. Glede na to, da njena družina ni prejela nikakršnega zdravila in ker obstaja možnost, da je okužen tudi kateri izmed njih me zanima, ali je porebno, da se oglasim pri svojem osebnem zdravniku, saj sem bila z njenimi sestrami in bratom v stiku in se bojim, da bi virus lahko prenesla na koga v moji okolici. Hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljena. Z možem sva se znašla na poti, na kateri si ne znava sama več pomagati in potrebujeva pomoč. Poročena sva 16 let, imava dva prečudovita otroka. Vsa ta leta nama je bil skupen cilj družina. Med seboj se dobro razumeva. Pred 11 leti mi je mož priznal, da je biseksualec, da čuti v sebi željo tudi do moških. Veliko sem delala na sebi, da sem sprejela to njegovo drugačnost. Pred 5 leti je doživel tudi kratkotrajen odnos z moškim, za katerega mi je priznal. Tudi takrat sem mu stala ob strani in skupaj sva prebrodla to njegovo dejanje. Upala sem, da se je njegova želja po odnosu z istim spolom končala. Pred kratkim pa se je najin odnos začel krhati in v sebi sem čutila, da je zopet nekaj narobe. Priznal mi je, da je spoznal moškega, do katerega čuti nekaj več in si z njim predstavlja nadaljnje življenje in bi se rad odselil in zapustil družino. Podrl se mi je svet. Ob pogovoru in spoznanju, da bi me s tem korakom zelo prizadel - mene in vso družino, je sklenil, da ostane in da poskušava obuditi najin odnos, ljubezen. Veliko se posvečava drug drugemu, poskušam ga razumeti, mu stojim ob strani, čeprav v sebi zelo trpim, vendar pa čutim, da v sebi ni čisto odločen kaj naj naredi. Prizna mi, da zelo trpi, da je v njegovi glavi zmeda, da nas noče prizadeti, vendar pa po drugi strani čuti, da zamuja priložnost. Zelo trpiva oba. Potrebujeva pomoč terapevta, vendar ne veva, kam naj se obrneva. Jaz sem pripravljena sprejeti njegovo drugačnost in ga imam kljub temu neizmerno rada. Prosim, če nama svetujete, kaj v najinem primeru lahko narediva sama oz. na koga se lahko obrneva za pomoč za pogovor in svetovanje. Najlepša hvala.

Vprašanje: Spoštovani dr.Debevec. Včeraj je naša družina izvedela da ima mož raka prostate.Ugotovljenega po zvišanem PSA 6,2, sicer brez znakov in kakršnihkoli težav.Po odvztih 6 ih vzorcih tkiv izvid pokaže rezultat stopnje Gleason 3+3=6/10, tumor v stebričkih iz baze in sredine desnega in levega režnja.Stebrički tkiva prostate v dolžinah od 7-12 mm z infiltrati karcinoma v dolžinah od 1,5mm do 5 mm, nekateri pa v celoti infiltrirani s karcinomom.Zdravneik urolog mu je še isti dan opravil ultrazvok trebušne votline in ostalih notranjih organov, te izvide še čakamo, dogovorila sta se za operativni poseg z odstranitvijo prostate s pomočjo robota.Ker je moj mož še mlad, star komaj 46 let in imava 3 otroke, najmlajša štje komaj eno leto, verjemite iščemo vsako oprijemljivo bilko in še kakšno mnenje, za katerega Vam bova zelo hvaležna. Hvala za Vaš hiter odgovor že v naprej.

Vprašanje: ZMANJŠANJE DOJK! Stara sem 34 let in mamica treh otrok.Že od zaključka razvoja imam zelo velike dojke,kar je tudi značilno za našo družina,saj jih imajo tudi babica in mamica.Dodatno so se dojke še povečale zaradi treh porodov.Ker so dojke poleg velikosti še zelo težke,me večkrat boli hrbtenica.Poleg tega je koža po dojkami vedno mokra oziroma sveža,zato si moram ta predel večkrat na dan osušiti.Po razgovoru z osebno zdravnico,mi je le ta omenila zmanjšanje dojk.Zanima me,ali je v vsakem primeru ta operacija samoplačniška ali je v primeru,ko velikost vpliva na težave s hrbtenico in kožo možnost,da operacijo krije zdravstvena zavarovalnica . Zanima me,kašne preglede je treba opraviti pred operacijo (v primeru,da operacijo plača zdravstvo). Hvala za odgovor!

Vprašanje: Spoštovani! Sestra živi v nenehnem strahu pred boleznijo, in to v agresivnem smislu, kajti nenehno išče spremembe na svojem telesu, zvečer se boji prhanja, da ne bi odkrila kakšne povečane bezgavke na telesu, seveda jih čez dan odkrije kar nekaj, vseskozi hodi na preglede k zdravnikom, za katere je mnenja, da nikoli dovolj natančno ne raziščejo simptomov (predvsem so v zadnjem času to povečane bezgavke), njena kartoteka je resnično zajetna, čeprav ni njeno zdravje nikoli zares ogroženo, vendar - kar se mi zdi neverjetno - je nihče ni nikoli napotil k psihologu ali psihiatru, kvečjemu ji celo postrežejo s podatki, kakšni naj bi bili simptomi bolezni, na katere sumi in nato te simptome tudi v resnici zaznava pri sebi ... skratka, stanje postaja nevzdržno, saj ne mine dan, ko ne odkrije smrtne bolezni (zadnja informacija, ki jo je prejela je, da je "resnično konec", če odkrije povečane bezgavke na ključnici in sedaj je njena roka nenehno na tem predelu). Naj pojasnim še, da je sicer izjemno inteligentna oseba, z končano visoko šolo, učiteljica, zategadelj tudi s svojimnastopom pri zdravniku nikakor ne daje vtisa, da bi se v resnici "ne zavedala" resničnosti, kar še otežuje razkritje resničnega ozadja. Ravno tako je v tem letu na porodniški in ima torej več kot dovolj časa za premišljevanje (če bolezen ni izražena pri njej, pa preiskuje simptome svojih dveh hčera), skratka njeno življenje je nenehna skrb, česar se na nek način tudi zaveda, saj je sama sebe označila za hipohondra, vendar ne najde poti iz tega začaranega kroga, zato ponavadi svoje stanje obrne na šalo. Dodati velja tudi, da se razen z menoj o slednjem niti ne pogovarja, kajti vsa naša (številna) družina njene nenehne bolezni označuje kot kaprico in ji nihče v resnici ni pripravljen pomagati v smislu, da naj vendarle poišče pomoč - kar je pred časom že storila (pri privat psij+hologinji, ki ji je postavila diagnozo nenehna zaskrbljenost od odvisnosti, dlje pa nista prišli, saj so se "seanse" končale v relativno kratkem času, po dobrem mesecu, češ da naj bi bilo vse v redu, a ni, ravnonasprotno, njeno stanje je iz dneva v dan slabše. Seveda ne govorim o nagnjenosti k samouničevalnosti, vendar me resno skrbi zanjo in tudi za njena otročka (starejša, ki jih šteje sedem, že sama pri sebi odkriva prve simptome bolezni, pretirano skrbi za svojo mamo, če je z njo vse v redu, kadar ni ob njej, vedno preveri, kaj zaužije, če je odragnskega izvora, če ni škropljeno ...), pri mlajši pa tudi nenehno ugotavlja tresenje z glavico, razvojne motnje, za katere se izkaže, da niso resnične, kar seveda pomeni nenehne sprejeme v bolnišnicah, preglede, takšne in drugačne preiskave ... Verjetno je pomemben podatek tudi, da je sestrin mož nenehno odsoten, službeno ali zaradi lastnih hobijev, vendar vseskozi dajeta videz popolnosti, sestra (česar prej pri njej ni bilo opaziti) pa se nenehno trudi dajati vtis, kako razumevajoča je (tudi če gre mož pred koncem njene nosečnosti za tri tedne v Afriko, kjer se vozi po pesku, pred tem pa je tri mesece (dobesedno) posvečal samo pripravi avtomobila), skratka njej in otrokoma se ne posveča popolnoma nič. V upanju, da sem nanizala dovolj podatkov in mi boste lahko posredovali kakršno koli mnenje ali nasvet, kako naj skušam pomagati, se vam že v naprej najlepše zahvaljujem. S spoštovanjem, Tjaša

Vprašanje: sPozdravljeni! V družini imamo probleme z očetom. Letos bo star 60 let in čedalje bolj pije. Kot družina mu nič ne pomenimo, zanj so le njegovi prijatelji kaj vredni. Imamo večjo kmetijo in še vinograd. Je večni "flegmatik". Pred 7 leti sem po težkih 3eh letih bitke prebolela eno obliko raka, kakorkoli, nimam več živcev za njegove izpade. Imam še brata ki pa je rojen z MDR. Zaradi očetovih izpadov smo (jaz, brat, mama in očetova mati) že kar pošteno psihično uničeni. Družina nismo že vsaj 5 let. Od kar pomnim nas ustrahuje s samomorom. Vse kar mu rečemo je brez uspeha. Diplomirala bom iz takšne stroke, da bi lahko prevzela kmetijo. Imela sem veselje do dela na kmetiji, vendar me je zaradi njegovih izpadov in neodobravanja vsega kar predlagam to minilo. Težko je napisati vse. Prosim vas za mnenje, kako ga spraviti k psihologu oz. komu, ki bi mu (nam) lahko pomagal, ker vidim da to ne pelje nikamor več. Ne pomaga ne lepa in ne grda beseda. Pred kratkim sem bila sama pri psihologu zaradi moje preteklosti (bolezni). Povedala sem mu za težavnega očeta vendar mi ni nič novega svetoval. To, da je potreben psihologa se ve. Problem je ker on meni, da ga ne potrebuje in se nam hinavsko smeji, ko mu to povemo. Pravi, da kar naj gremo sami k njemu. Razmišljala sem že o zakonski svetovalnici, vendar ne vem na kakšno "finto" ga dobiti da bi tja šel skupaj z mamo. Zanima me, če obstajajo kakšni terapevti, ki pridejo na dom, ker bi to bilo še najlažje. LP, Petra