Vprašanje: Pozdravljeni, naša družina ima velike težave. Oče cele dneve sedi doma pred televizorjem, skoraj vsak dan se napije (to je alkoholizem, kajne??), in to traja že več let. Izoliral se je od zunanjega sveta, ne hodi v družbo, edino zadovoljstvo mu predstavlja nakupovanje - naenkrat lahko zapravi več 10.000 sit za hrano in pijačo, čeprav imamo v hladilniku že vsega preveč. Ob večerih sedi za mizo in si v usta baše raznorazne krekeje, sir, itd... Mislim, da ima težave tudi s kompulzivnim prenajedanjem. Kolikor sem brala strokovne knjige, bi rekla, da kaže določene znake nekakšne preganjavice, shizofrenije, avtizma, ali kaj podobnega. Ker svojih misli ne zna krotiti, se zateka k alkoholu. Finančno stanje družine je vse slabše (zaradi omenjenih navad), družinsko podjetje propada, saj oče prihaja na sestanke prepozno, zaudarja po postanem alkoholu, ali pa sploh ne pride. 22.letni brat kadi travo (tudi že več let), mama, sicer izobražena ženska, se obnaša kot sužnja, pusti, da se nanjo dereta in ji ukazujeta. Tudi sama imam težave s prenajedanjem, vendar upam, da bo bolje, ker sem se odselila od doma. Zavedam se, da je potrebna strokovna pomoč, vendar nimam pojma, kako naj pripravim očeta, da bo obiskal strokovnjaka. Ima nekakšen strah pred tujci, ne zna se sproščeno pogovarjati in izražati čustev, govoriti o sebi... Nikoli v življenju niti svojima otrokoma ni rekel, da jih ima rad ali kaj podobnega... Zapre se v svoj svet. kako naj takšnega človeka pripravim, da bo poiskal pomoč, predno do konca uniči brata, mamo in sebe? Hvala,

Vprašanje: Pozdravljeni!Stara sem 25 let in imam svojo družino s katero sem več kot zadovoljna.Moje težave pa so nastale ko jo moja mama pred 5 let naredila samomor in sem jo našla doma v svoji postelji, bila je duševna bolnica in hudo bolana, zato jo na nek način razumem.Ko sem se po nekaj mesecih pobrala in odšla živet na svoje, sem zanosila, sem ponovno nekako zaživela.Nato pa sem izvedela da je oče po 20 letih abstinence začel ponovno pit, to me je ponovno spravilo v obup in strah, ker pa oče na noben način ni želel moje pomoči sem se z tem nekako sprijaznila in še danes živom s tem.Lansko poletje pa sem ugotovila da je alkoholik tudi moj 28 let star brat, takrat je bil 1 mesec na zdravljenju-neuspešnem, saj ko se je vrnil domov se je ponovno zapil, izgubil službo, stanovanje, družino, ostal je brez vsega, zato sem se odločila da če se spravi v red da lahko živi z mojo družino brez stroškov in vsega.Tako je odšel meseca septembra ponovno na zdravljenje v katerem sem sodelovala tudi sama in ga je zaključil decembra.Od takrat dalje pa obiskujema tudi skupino aa, s katero pa tudi ni nikoli zadovoljen.Brat ima tudi psihične motnje saj je depresiven, razmišlaj o samomoru...Pred približno 3 tedni pa je ponovno naredil recidiv in se opijal skoraj do nezavesti vsak dan, brez streznitve.Ker je grozil z samomorom sebi in z umori drugih je bil prislino hospitaliziran, in je danes 4 dan v bolnišnici na zaprtem oddelku, v njegovem obnašanju pa ni bistvene spremembe.Naj še povem da moja družina zelo trpi zaradi vsega tega, tud moje zdravje je že kar precej načeto kljub moji maldosti, sem živčna, se tresem, ne spim, nonstop jočem, bila sem pri svoji zdravnici in je svetovala da naj počakama do konec tedna da če pa ne bo šlo drugače pa bo mi dala antidepresive.Ker bi rada čim več koristnih nasvetov zase za brata in za mojo družino se obračam tudi na vas, če mi znate svetovati KAKO NAPREJ, SAJ SEM SE ZNAŠLA V ŽAČARANEM KROGU IN RESNIČNO TRPIM!!!!!!!!!!!!!????????Hvala za vaš odgovor

Vprašanje: Sem poročena 27-letnica, mati dveh otrok. Mož ima tako službo, kjer prodaja tudi alkohol. Ker so z vsemi strankami na #ti# in dobri prijatelji vsak dan obvezno skupaj kaj popijejo. Tako ne mine dan, da ne bi kaj spil. Spije vsaj 2-3 piva na dan. pravi, da to ni nič. sama pa zaradi alkohola v družini ponorim. Moj oče je namreč alkoholik, ki je uničil že 2 družini in se kljub temu, da so mu pri 48 letih prizadeti vsi vitalni organi -noče ali ne more odreči!!! Kaj naj storim'? Ali sem res preobčutljiva na vsak znak vinjenosti oz. vsako pivo, ki ga popije? Nočem, da družina zaradi alkohola propade, saj ga vendar ljubim!

Vprašanje: Spoštovani gospod doktor! Zanima me, ali dednost veliko vpliva na nastanek karcinoma dojk? Namreč, kakšna verjetnost je možna,da bom tudi jaz zbolela za rakom na dojkah, če so raka na dojki imeli: ( po očetovi strani): -njegova stara mama -njegova mama -sestra in brat njegove mama Po mamini strani(moje mami) pa ni raka imel nihče, so zelo zdrava družina. Vsi prej našteti so zboleli za rakom , kar dosti zgodaj(pri 35-40 letih). Zelo me je strah in si pogostokrat pregledujem dojke, vendar imam toliko žlez, da se bojim, da bom prepozno, kaj odkrila. Ali je tudi možno, da bi mamografijo opravila, že pred 35 letom? Se Vam najlepše zahvaljujem za Vaš odgovor in Vas lepo pozdravljam!

Vprašanje: spoštovana ga.Sternad! Star sem 35let,poročen sem 8let,imam otroka,ki je star 8let,in živimo na ženinem domu.Vljudno vas prosim,če mi pomagate rešiti nastale težave,ki trajajo že 8let.Moj tast ne dela drugo,kot uničuje mojo družino.Dan za dnem ne dela drugo,kot piha ženi na dušo.Midva sva si pa potem v lasem,on pa uživa.Hišo bi bilo treba renovirat ampak on jo ne da!Moji živci so resnično na koncu.Veže me samo še hčerka.Spolne odnose imava enkrat na mesec ali pa tudi ne.Vedno ima neki izgovor.Vem,da tudi jaz imam napake,ampak to je resnično preveč!Vedno se kregava zaradi starih.Kako bi razložil svoji ženi,da starše moraš spoštovati,in,da ti družina mora biti na prvem mestu.Povem vam resnično jo ljubim ampak tako naprej več ne gre.Prosim za odgovor lep pozdrav.

Vprašanje: Spoštovana Ni da bi bral zdravstvene leksikone in sklepal na podlagi teh, vendarle je sila velika verjetnost, da je pri ženi prisotna paranoidna konstitucija. Izrazita prisotnost simptomov kot: precenjevanje lastne osebnosti, nezaupljivost, psihična togost, odljudnost, napuh, ošabnost, megalomanija, trma, zlovoljnost, nedružabnost, spori z okolico, pesimistični temperament, kažejo na to, da o moji ugotovitvi skoraj ne more biti dvoma. Posledice tega stanja, ki traja že najmanj 15 let: socialno zlomljena družina (ki živi v urejeni hiši ob materialno ugodnih pogojih), vsakodnevna psihoza in dejstvo, da otroka, dijak in študentka (oba uspešna v šoli) z materjo skorajda ne komunicirata; kakšen je odnos med partnerjema ob takem stanju je mogoče predvideti. Pred leti sem skušal preko ženine osebne zdravnice zadevo nekako rešiti, vendar le-ta žene ni mogla prepričati o nujnosti skupne terapije kaj podobnega. Težko rešljivo zadevo sem skušal nekako rešiti tudi preko svojega zdravnika, ki mi je svetoval obisk zadevne svetovalne ustanove, vendar sem tu skeptičen. Namreč, še tako dober nasvet takšne ustanove ne bo koristil (čeprav sem za to zelo zainteresiran), če že osebna zdravnica, ki ji žena sicer zaupa, ni uspela v svojem prepričevanju. Dodaten poudarek nerešljivosti zadeve daje dejstvo, da opisane lastnost pred zunanjim svetom zelo uspešno skriva z ravno nasprotnim obnašanjem in dejstvo, da gre sicer za zelo skrbno gospodinjo. Prosim za nasvet.

Vprašanje: Pozdravljeni!Pred 3 leti mi je umrl oče in do tistega dneva ne najdem več "sebe".Ne morem se sprijaznit da očeta več ni,občutek imam,da mi gre vse narobe.Včasih smo bili zelo povezana družina,zdaj pa ne več.Imam krasnega moža,ki mi stoji ob strani,toda njemu ne morem povedati kaj mi leži na duši,saj imam občutek da ne more razumeti kako nekdo lahko tako močno žaluje.Lepo vas prosim,če mi lahko svetujete kaj naj storim.Za odgovor se vam iskreno zahvaljujem.

Vprašanje: Spoštovani!Iščem pomoč za sina starega 22 let.Že več krat smo ga neuspešno nagovarjali,da poišče strokovno pomoč.Smo povprečna štiričlanska družina.Da mi boste lažje odgovorili,bom začela z zgodnjim otroštvom. Prvi porod sem imela s 30-imi leti,pri obeh otrocih insuficienca placente,porod sprovociran 20 dni pred rokom.Sin je bil vedno hiperaktiven,neobvladljiv,v šoli povprečno dober učenec,uspešno končal gimnazijo in se vpisal na fakulteto,končal prvi letnik,ostal mu je le 1 izpit za pogoj,ko smo opazili povečano agresijo do staršev in sestre.Zapirati se je začel vase in večino časa preživel doma.Ima predsodke glede hrane,če je na obisku njemu nesimpatična oseba ali so bila vhodna vrata odklenjena.Takrat se hrane izogiba,ker bi lahko bila zastrupljena.Misli,da mu vsi želijo slabo in mu hočejo škodovati.Pred dvema letoma je bil operiran na herniji in od takrat naprej je z njim vedno slabše.Trdi,da operacija ni uspela in da še vedno čuti bolečine na mestu posega.Po večkratnih konsultacijah z zdravniki in ultrazvokih so nam vsi zagotovili,da reoperacija ni potrebna.On pa še vedno vztraja in zahteva vedno nove preiskave.Vendar kila ni njegov edini problem,saj pravi,da ima težave tudi z ušesi,sinusi,želodcem,... Živi v nerealnem svetu,sebe neutemeljeno poveličuje,zraven tega pa je velik materialist in ne sprejema kompromisov in pogojev,ki mu jih postavljamo.Za svoje težave krivi naju z možem in to je njegov izgovor za vse (nedružabnost,da ne izdeluje šole,...).Nikakor noče na pregled h psihiatru,ker meni,da takšne pomoci ni potreben in noče kartoteke. Posledice so vidne na vseh članih družine,posebej na 18-letni sestri,ki je njegovo pravo nasprotje.Je ambiciozna,prijazna in komunikativna,žal pa ima želodčne težave,ki so psihično pogojene. Naj povem še to,da sta bila oba otroka ljubljena in težko pričakovana.Nudili smo jima vse,kar je bilo v naši moči. Prosim vas,da mi poveste na kak način bi ga prepričala,da pride na pregled in mu tako pomagala iz težav. Lep pozdrav

Vprašanje: Čez nekaj mesecev bom dopolnila 24 let. S fantom sva skupaj 5 let in tri leta že živiva pri njegovih starših. Od doma sem šla, ker smo doma imeli hude nesporazume in težave. Tu pa se moja zgodba še niti ne začne. Potrebno bo napisati kar veliko, da boste razumeli moje težave. Torej tri leta živim pri fantovih starših v zelo stari majhni hiški. Poleg fantovih staršev tu živi še babica in starejši samski brat. Družina je ZELO ZELO neurejena, umazana, zanikrna, brezbrižna, polna neke čudne napetosti in v treh letih v odnosih nismo napredovali še nikamor. Jaz sem tu še vedno kot nekdo, ki ga pe ne poznajo dobro in nihče ne čuti kake pripadnosti med nami. Pogovarjamo se malo, mene pa zelo moti tudi njihova neurejenost, saj sem sama doma imela vse čisto, higienično in urejeno, medtem, ko tukaj.... Morala bi vam poslati kake slike, slabše je kot pri kakih klošarjih sredi Ljubljane. In že pred leti me je zagrabilo, da bi šla nekako na svoje, v neko stanovanje ali sobico, ki bi bila moja in bi sama gotovo bila lažje bolj urejena. Vendar mi finance tega nikakor še danes ne dopuščajo. Je pa vse skupaj pripeljalo tako daleč, da sem zadnji 2 leti močno depresivna in to v taki meri, da se vedno manj zavedam sebe in sem do sebe precej nevarna in agresivna. Za poškodbe mi v tistih najhujših trenutkih ni mar, bolečina se mi zdi blaga, veliko prejočem, zaprla sem se vase in najraje dneve preživim sama v sobi, izgubila sem celo goro prijateljev, postala sem nesrečna in nedružabna, vse mi gre na živce, še najbolj pa grem na živce sama sebi. Še prej doma sem mnogokrat poskusila s samomorom, bila sem že zelo blizu, pa vendar ni uspelo. In v depresijah, ki jih doživljam sedaj, se mi zdi, da se te želje zopet vedno intenzivneje vračajo in so tudi vedno močnejše. Začela sem močno sovražiti srečne in vesele ljudi, smeh, ki ga slišim kje po hiši ali pri sosedih, v lokalih ali drugje mi gre tako na živce, da bi tistim ljudem najraje kaj naredila!!! Sovražim vse, ki niso nesrečni kot jaz!!! Mrzlično iščem neko rešitev, da bi si kako najela ali kupila stanovanje in odšla od tu, saj me to njihovo početje, odnos do reči in drugo spravlja na kolena. In sedaj ko grem kamorkoli na pot ali se peljem v službo skoraj jočem, ko ob cesti gledam hiše in si mislim kako veseli so lahko ljudje, ki tam živijo na svojem. Mislite, da zaradi napredujoče depresije, sovraštva in mrzličnega iskanja neke rešitve potrebujem resno pomoč pri kakem psihiatru? Bi mi v takem stanju antidepresivi pomagali? Ali so taka zdravila sploh varna zame glede na samomorilska razmišljanja, ki me pestijo? Povejte mi kaj naj storim, prosim. Obupana Petra Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujem in upam, da me bo čimprej našel. Hvala.

Vprašanje: Spoštovani! Fant ima dva starejša brata in starejšo sestro. Sestra ima dva odrasla otroka, starejši brat ima tri otroke, 14let, 6let in novorojenčico, mlajši brat ima punčko staro 10 mesecev. Njegova mama je stara 65 let in skrbi za celo družino. Vnukinjo (6let) je pazila do vstopa v šolo. Predvidevam oz. vem, da bo enako tudi z ostalimi vnuki. Vsak vikend pride družina na kosilo, če kam grejo (trgovina, zdravnik, obiski), otroke pustijo kar pri njej. Kar me zelo moti je to, da jo vsi jemljejo za samoumevno, zdi se mi, da ne kažejo nobenega spoštovanja, da nikogar ne briga, če bo ona to zmogla. Navsezadnje imajo otroci dve babici, pa vendar te druge babice nihče ne obremenjuje. Spoh se ne spomnim, da bi kdaj šli k drugi babici na kosilo. Fantu sem te stvari že omenila, a se z mano ne strinja. pravi, da so to otroci njenih otrok in je prav, da skrbi za njih. saj je res lepo, ampak kar je preveč je pa preveč. vnukinja je bila včasih pri njej cel dan (od jutra do večera), ker je bila njena mama utrujena in je doma malo počivala. ne vem, kaj imajo ti ljudje v glavi, o čem razmišljajo. zdi se mi skrajno neodgovorno tako obremenjevati starejšo gospo. zanima me vaše mnenje in pogled na vso zadevo. hvala!

Vprašanje: Spoštovani, poskusila bom opisati na kratko. Imam 25 let, končujem študij, ne živim doma, imam precej zanimivih stvari za početi, imam vredu življenje itd... Gre za to, da sama (in moje prijateljice) opažam, da precej niham v razpoloženju (na dan ali dva, enkrat sem zadovoljna z življenjem in energična, drugič se mi zdi vse prazno). Poleg tega se zadnje čase počutim vedno bolj osamljeno in žalostno, zaradi česar posegam preveč po hrani in včasih tudi bruham (zredila sem se za 10 kg). Menstruacije nisem imela 7 mesecev, zdaj sem jo dobila z pomočjo horm. tablet. Že dolgo imam probleme s spominom, zdaj pa se to stopnjuje...večinoma pozabim kar se je dogajalo predvčerajšnjim. Težko se skoncentriram. Niham med življenjskimi odločitvami, enkrat mi je super, kjer sem, enkrat bi pustila vse in šla nazaj domov, drugič na ves glas razglašam, da grem živeti v Afriko. Včasih se zaprem za več dni. To me najbolj skrbi zaradi tega, ker moja mama trpi za težko obliko bipolarne motnje. Zaradi njene bolezni sem doživela marsikaj hudega. Prav tako pa sem imela precej travmatično otroštvo (smrt brata, ločitev staršev, selitve, menjave druž. članov, strah, prepiri, odtujenost v najožji družini). Z vsem tem se pravzaprav nikoli nisem soočila, redko sem jokala ali se komu popolnoma odprla (kot je to počela moja družina, niti se z menoj niso kaj preveč ukvarjali). Vse sem raje potlačila. To mi je pomagalo, saj se zaradi tega velikega dela otroštva ne spomnim. Mislite, da bi se morala s kom pogovoriti?

Vprašanje: Pozdravljeni, samo zanima me kje bi se lahko testirala za hepatitis B - saj so mi zaradi mami svetovali naj se cela družina testira in ali obstaja kaka klinika kjer bi se lahko testirala za najbolj pogoste spolno prenosljive bolezni (vključno z hepatitisom B) na enem mestu, saj na internetu nisem našla skoraj ničesar? Hvala in lep pozdrav,

Vprašanje: Pozdravljeni, samo zanima me kje bi se lahko testirala za hepatitis B - saj so mi zaradi mami svetovali naj se cela družina testira in ali obstaja kaka klinika kjer bi se lahko testirala za najbolj pogoste spolno prenosljive bolezni (vključno z hepatitisom B) na enem mestu, saj na internetu nisem našla skoraj ničesar? Hvala in lep pozdrav,

Vprašanje: Pozdravljeni. Mene pa zanima na koga se obrniti, ko so kršene otrokove pravice v šoli? Z odgovornimi v šoli se več ne moremo pogovarjati, saj so zelo naostreni proti nam osebno. Otrok zaradi tega trpi. Šola nam je izdala obvestilo o prešolanju, vendar se celotna družina s tem ne strinjamo. Prosim za pomoč.

Vprašanje: Pozdravljeni, stara bom 26 let in se na vas obračam za nasvet. Z fantom živiva v podnajemniškem stanovanju v drugem kraju od doma in poleg študija tudi delava, tako da imava urejeno življenje. Problem je moja družina. Doma imamo kmetijo in oče vedno dela, tudi ko je že vse narejeno, vedno nekaj najde. To pričakuje tudi od mame (ki poleg tega hodi tudi v redno službo) in brata, ko pridem na obisk domov, tudi od mene. Za očeta ne obstaja nedelja, počitek, dopust.... Z mamo se večkrat slišiva po telefonu in vedno omenja, kako je utrujena od tega, kako ne more več prenašat očeta in podobno, jaz na drugi strani, se počutim nemočna in imam slabo vest, ker sem oddaljena od vsega tega (na srečo), čeprav mi ni problem poprijet za delo, vendar imam tudi svoje življenje. Mama se je že večkrat poskušala pogovorit z očetom, a ji ne prisluhne (pravi, da mama pretirava in da njena služba itak ni nič, saj samo sedi v pisarni). Zanima me, kako lahko nekomu dopoveš da je potrebno v življenju tudi uživati in si kdaj tudi oddahnit, ter da ne moremo vsi opravljati njegove službe (sam si je izbral, da bo ostal doma in delal kot kmet, kljub temu da je prej bil zaposlen drugod). Če smo iskreni, on ne naredi za nas veliko (razen, da nas nadere, da je sam za vse delo in da če nebi bilo njega nebi bilo nič),mi pa smo (moramo) njemu vedno na voljo.... Hvala za nasvet in lp

Vprašanje: 28.3.2012 Spoštovani, Po več kot letu dni velikih težav sem že čisto obupana in sem se odločila, da poskusim še pri vas. Ginekologi me na vsak način hočejo zdraviti s kontracepcijskimi tabletami, ki jih nočem jemati, saj imam zelo slabe izkušnje z njimi oziroma zelo močne stranske učinke. Problem pa imam z menstruacijo, ki je zelo močna in boleča - kar je zmerom bila, od januarja 2011 naprej pa se zgodi, da je kakšen mesec sploh ni (čeprav mi je v zadnjih 25 letih izostala le v času nosečnosti), potem pa je tako huda in dolga, da sem že dvakrat imela velike probleme s slabokrvnostjo, saj sem skoraj izkrvavela. Vedno znova se pojavijo velike ciste in se sčistijo šele po jemanju Primoluta Nor. Menstruacija se namreč ne zaustavi sama po sebi in ko traja več kot 10-20 dni, jo ustavi ginekolog s tabletami Primolut Nor, ki sem jih v zadnjem letu potrebovala že 4 škatlice. Resnično sem obupana; januarja sem imela za moje razmere relativno šibko menstruacijo, pred 8 dnevi sem jo po 70 dnevih (!) spet dobila in je izredno huda krvavitev, ki se noče in noče ustaviti, kar pomeni, da bom ponovno morala ginekologu, ki mi bo verjetno spet predpisal Primolut. Po vseh mogočih terapijah (bioenergetik, zelišča, hrana, ki bi naj uravnavala hormone,čaji, ...) več ne vem kaj naj naredim. Stara sem 40 let, poročena in imam 7 let starega sina in tudi moja družina več ne ve kaj si naj počne z mano, mojimi hormonskimi nihanji, slabokrvnostjo, itd. Lepo prosim pomagajte mi, svetujte mi kam se še naj obrnem ali naredim. V upanju na vaš odgovor, vas lepo pozdravljam in vam želim čudovit dan,

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem skoraj 15 let(2 meseca). Nikdar nisem bila ravno suha in niti ne debela. Med poletnimi počitnicami sem celo izgubila nekaj kilogramov. Zelo se je poznalo tudi na telesu. Visoka sem 153cm. Poleti sem tehtala 52 kilogramov, zdaj pa tehtam 55,5 kilogramov, od takrat pa nisem nič zrasla. Moja družina živi dokaj zdravo - ne jemo hitre hrane, jemo veliko zelenjave, jemo črni kruh... Moj problem niso slaščice, ampak količina. In odkar sem se zredila in poskušam malo zgubiti, več ne vem koliko moram pojesti, zraven tega pa sem začela še jesti sladko in kalorično hrano. ZVeliko(in rada) se ukvarjam s športom. 3x na teden po 2uri treniram atletiko(dolge proge). Šport mi ne povzroča težav, ampak vedno po treningu potem veliko pojem. Rada bi spet začela z bolj zdravim načinom življenja in izgubila 6-7 kilogramov, da bi se v svoji koži počutila boljše. Ne mislim nekaj drastičnega in hitrega, temveč počasi in dolgoročno. Ker vedno "začnem" s tem in pol na polovici tedna obupam. Potem se odločim, da bom začela naslednji teden in se mi zdi da moram izkoristiti čas do takrat in pojesti karseda veliko vsega, ker pozneje ne bom mogla toliko. Še nikdar nisem imela toliko kilogramov in še nikdar se nisem prehranjevala tako nezdravo. In zdaj sem odločena, da to spremenim, ker vem da mi to, da pojem en kos kruha več, ne bo dalo zadovoljstva, ki mi ga bo dala izgubljena teža. Sprva bom začela z dnevnikom vsega kar pojem in s štetjem kalorij, samo, da se spet navadim koliko je normalno pojesti in malo zgubim, potem pa bom poskušala ohraniti tak način prehranjevanja, da bo moja teža ostala na željeni številki. Zato me zanima koliko kalorij dnevno moram zaužiti, koliko kalorij moraš porabiti, da zgubiš kilogram in približno koliko kilogramov bi dekle moje starosti in višine moralo imeti. In če še slučajno veste koliko utripov na minuto moram imeti, da pri športu porabim karseda največ. Mogoče bo pomagalo: obseg zapestja - 15,5 cm; obseg stegna - 50cm; obseg pasu - 78cm; obseg spodnjega dela roke - 23cm; obseg zgornjega dela roke - 26cm; obseg meč - 36 cm. Te meritve bom primerjala čez 1, 2, 3, 4 mesece, da vidim če/ko se bo kaj spremenilo. Hvala za vaš odgovor!

Vprašanje: Pozdravljeni! Prosila bi vas za mnenje kaj storiti v mojem primeru. Stara sem 21 let. Fanta imam 3 leta in pol (tudi pred tem sva se že poznala in večkrat bila skupaj a prej ni bilo nič resnega). Problem je v tem, da sem trenutno na prelomnici oz. fazi ko nevem kaj naj storim..ali naj vztrajam v zvezi, ali naj raje grem. No, pa da razložim situacijo. Moj fant je zelo privlačen, pošten, zna z denarjem, zelo je priden (poleg službe dela še drugje in dodatno zasluži), razmišlja o tem kako bo vnaprej doma ali nasploh kako bo ravnal npr. z denarjem (kam ga bo vložil/kaj bo kupil), je zabaven in vem, da me močno ljubi. Za to, da sva skupaj, sva veliko pretrpela, ker se nekateri najini "prijatelji" in znanci niso mogli dojeti, da se privlačiva in so nama neizrečeno nasprotovali. To so stvari, ki me vlečejo k njemu. Potem pa so tu še slabosti. Jaz zelo rada plešem. Plesala sem v osnovni šoli v plesni skupini, v srednji šoli sem redno hodila v klube s plesom, še sedaj obožujem ples. Moj fant pa ne, in zaradi tega je ljubosumen na vsakega ki pleše z mano, prepoveduje mi izhode ven brez njega (ker misli, da bom z drugimi fanti plesala in se vanje zaljubila). V tem času kar sva skupaj, je vedno igral vlogo "vodilnega oz. glavnega" v najinem odnosu. In moram reči, da mi je ta vloga ustrezala do neke mere, kadar pa mi kaj ni všeč in se uprem, nastane prepir in nato je veliko slabe volje in nasploh se vse pokvari in tudi kaj odpove. Zadnje čase sem večkrat šla ven s prijateljicami sama, ker študiram v drugem kraju kjer živim pri njemu doma in zato sem seveda šla brez njega. Sprva ni hotel popustiti, nato pa je rekel povsem normalno da naj uživam in se imam lepo, a naslednji dan sem poslušala kako zaradi mene ni mogel spati in da mu je bilo hudo itd. Ves čas ga sprašujem zakaj mi ne zaupa, a vztrajno ponavlja, da mi zaupa, le da je ljubosumen, zadnje čase pa mi je že nekajkrat rekel da v primeru če ne bom več njegova, ne bom od nikogar, ker se mu bo zmešalo če me izgubi in bo naredil kakšno neumnost (a vem, da on ne bi naredil ničesar, ker je mamin sinček in preveč sramežljiv, da bi se samo stepel). No, tako sem napeljala na še en problem.. Živiva v hiši z njegovo mamo. Razumem, da je v življenju imel vedno le podoporo mame, a navezanost nanjo je pretirana. Po eni strani se 50x na dan skrega z njo, ker je ona bolj lena, se ji ne ljubi pospravljati ali kuhati, po drugi strani ji pa pove za vsak svoj korak, če kam greva, ji razlaga kaj sva pila, jedla, kdo je bil kje, kaj je kdo rekel.. Uglavnem, jaz se potem kar umaknem, ker se mi zdi in vem, da ji preveč razlaga stvari, ki se je popolnoma nič ne tičejo. Tudi v primeru, če fant ne začne sam govoriti o vseh stvareh, začne spraševati ona. Njegova mama se vtika v prav vse stvari, namesto, da bi si sam šel iskat npr.nogavice v najino spalnico, bo raje njegova mama šla k nama iskati nogavice, zato da bi mu ustregla..katastrofa! Jaz pa ga navajam, da nisem njegova mama in da naj gre sam po stvari, in ko sva sama, si vse sam vzame, ko je mama doma, pa kar skače med naju in govori kar nekaj v 3 dni in sprašuje.. Moj fant je tudi zelo vzkipljiv, takoj povzdigne glas..vendar večinoma za brezveze (njemu se pa zdi da popolnoma upravičeno). Problem je še nekje.. Sama sem finančno sposobna dobro, tudi on ima redno plačo, a vendar ne bi popolnoma nič potoval. Jaz pa imam željo v življenju še videti kakšno tuje mesto in iti na morje v tople kraje. Želim reči, da si to lahko privoščiva, a on ostaja pri odločitvah, da morava najprej Slovenijo videti celo, ko pa rečem če greva v gore ali v kater slovenski kraj, pa nikoli nima časa. Jaz cenim njegovo pridnost, bolje kot da bi ležal za TVjem ali za računalnikom, a vseeno ne udejanji svojih besed. No, še kar me najbolj boli je to, da sva si uredila stanovanje v hiši z njegovo mamo in da bova prihodnje leto končala opremljanje, v kar sem tudi sama ogromno vložila, ne samo denarja, tudi dela, zamisli in časa. Hudo bi mi bilo, da bi v stanovanju pustila svoj pečat, ne bi ga pa uporabljala, ker mi je res noro lepo. Manjši problem je tudi v tem, da ne živim več pri svojih starših, v primeru da bi se razšla, ne bi šla več domov, ker imamo zelo neurejeno, sama pa sem se navadila na boljše življenje, ki ga imam pri fantu in na slabše seveda ne grem. Torej, v tem razmerju nisva več srečna ne jaz ne on, se pa zelo ljubiva, to nama je jasno. Večkrat se pogovarjava kako naprej, pogovarjava se nasplošno o vsem, večkrat sem mu že povedala kaj me moti na njem, a npr. zadeve z njegovo mamo ne prizna in pravi, da želi, da smo družina in da se pogovarjamo, kar je povsem normalno, vendar ne na tak način kot je sedaj. Glede potovanj in plesa pa vedno obtožuje moje misli, da sem se spremenila zadnje pol leta, a jaz mu to že od začetka govorim, le da prej nisem bila tako direktna, zdaj pa želim početi stvari zdaj, ko sem še mlada, brez otrok (letos mi je umrla prijateljica iste starosti,ki je imela toliko načrtov, pa jo je smrt prehitela-jaz ne želim biti ista!) Opravičujem se za doooolgo vprašanje, vendar boste iz tega doumeli celotno situacijo in mi morda svetovali, kaj bi vi naredili na mojem mestu? Vem, da skorajda nimam poguma, da bi kar odšla, vendar me toliko stvari matra, da o tem zadnje čase veliko razmišljam, tudi on. Hudo mi je, da je tako naneslo med nama. Morda pa imava le krizo, ki bo minila, če se on malce spremeni, jaz pa se odpovem nekaterim stvarem (toda verjemite, da brez plesa in potovanj ne bom povsem srečna nikoli). Hvala za odgovor, in lep pozdrav :/ -nesrečnica-

Vprašanje: Poročena sem 15 let in imam dve hčerki. Z možem se že več let ne razumeva, z vmesnimi čedalje krajšimi obdobji, ko si prizadevava ali želiva, da bi bil odnos med nama, ki vpliva na vse nas, bolj prijeten in pozitiven. Sama sem v nenehni dilemi, ker si po eni strani želim ohraniti odnos in družino, po drugi pa ne vem, če si to zasluži moj mož oz. če nam trem ne bi bilo bolje samim. Gre za to, da se nenehno prepirava zaradi stvari, ki jih načeloma tudi mož ne odobrava in za katere mi je neštetokrat zagotovil, da se to ne bo več ponavljalo in da tega družini ne sme več početi. Zame je moteče laganje, ki se ga je očitno naučil doma, kot enostaven način reševanja iz zagate, pa četudi gre pri laganju za preproste stvari. A meni je pomembno to, da se laže. In takoj se porodi dvom: če laže za majhne stvari, bo tudi za večje. Še huje je, kdaj mu verjeti, da govori resnico, če se je že ničkolikokrat zlagal, ker pač tak je... Sama sem namreč zelo načelen človek in tako tudi vzgajam obe hčerki. Kot družina smo zelo malo skupaj, ker ima mož kmetijo in v tem sem ga vedno (finančno in le kadar je bilo mogoče tudi fizično) podpirala. Dokler nisem izvedela in na lastne oči videla, da mi je velikokrat lagal, ko je govoril, da je delal, saj je tisti čas tudi spal pri starših, kjer ima kmetijo. Opravičilo je bilo češ, "ali si jaz ne smem odpočiti?". Tudi sama bi se rada odpočila, pa se ne morem, če sem sama z otrokoma. Večkrat se je tudi zgodilo, da je v tem času preveč popil, seveda sem bila tega kriva jaz, ker ga "gnjavim". Tega zapravljenega časa, ko ni delal (ker je preveč popil ali spal) mu ni bilo nikoli škoda, očita pa mi čas, ki ga "zapraviva", kot pravi sam, ko se hočem z njim pogovoriti. Že več let sem jaz tista, ki pokrivam večino družinskih stroškov in redko se zgodi, da bi on, ko smo skupaj, plačal obed, nikoli mi ne prinese darilca (ne da bi bila nečimerna, a sama to počnem in menim, da tudi tak pristop krepi odnos). Sebi pa naskrivaj kupuje cigarete in laže, da ne kadi. Ko ga zavoham ali najdem cigarete pa se obnaša kot otrok, ki si ga dobil na laži in ni sposoben ne komunicirati, ne se opravičiti, ne zakričati, ne se zjokati, skratka, pokazati čustva, ampak se obrne, odide in dnevi tečejo... V tem kratkem povzetku težav, ki me tarejo morda nisem uspela prikazati bistva, pa vendar vas prosim za vaše mnenje, ali sem jaz tista, ki zahtevam od partnerja preveč (predvsem pošten odnos, saj menim, da na dvomu, ki mi ga je z lažmi vcepil, odnosa ne moreva graditi), sem preveč sitna in pikolovska ali naj pri svojem vztrajam, in v skrajnem primeru, če se ne zmore obnašati odraslo (torej vsaj pošteno povedati: sem spal, sem kadil, sem pil), ločiti. Hvala in lep pozdrav.

Vprašanje: Spoštovana! Hči je stara 23 let in bila je uspešna študentka, sicer po moji oceni, nekoliko depresivna in precej nezadovoljna. V maju letošnjega leta je spoznala fanta, odvisnika od heroina, že večkratnega povratnika in prejšnjega fanta pustila. Svoj čas je v celoti pričela namenjati temu fantu in prevzgoji ter skrbi zanj. Poskus vključitve v komuno je spodletel, zaradi njegovega pobega. Vrnil se je na svoj dom in od takrat je z njo še huje. Hči se je odselila od doma, ker smo na vse pretege poskušali doseči, da se posveti študiju in zaključi letnik in zmanjša ali prekine stike s fantom. Odšla je k dekletu, ki je na zdravljenju, prav tako od heroina. Noben pogovor ne zaleže. Pravi, da je to njeno življenje in njena izbira. Nenehno se pojavljajo konflikti, saj ji poskušamo dopovedati, da izguba statusa pomeni izgubo štipendije, zdr. zavarovanja, študentskega dela... Z nami je pripravljena prekiniti odnos, ker pravi, da pomen "družina" ni nujno v krvni povezavi. Kaj storiti, kako postopati?? Hvala za vaš odgovor in lep pozdrav.