Vprašanje: spoštovani. stara sem 17 let in predveč leti nazaj sem gledala grozljivko xy. od takrat naprej imam nočne more, bojim se ostati sama doma, ne maram teme. Nevem kaj naj naredim da umirim strahive. Saj si dopovedujem da je to le film a mi nič ne pomaga. hvala za odgovor

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 26 let in s fantom (enako starim) sva skupaj 1 leto in pol. Zelo seimava rada, zelo se spoštujeva, najin odnos resnično temelji na iskrenosti. Prav tako že 7 mesecev živiva skupaj in sva resnično zadovolna. Edina stvar, pri kateri imava problem je, da si zelo redko zaželim z njim imeti spolne odnose. Kar je zelo nenavadno, kajti s prejšnjim fantom, v katerem nikdar nisem videla potencialnega moža (kot to vidim sedaj), sem imela izjemno pestro spolno življenje. In tudi ko privolim v spolne odnose s svojim fantom, večinoma hlinim orgazem, da se seks prej konča. Med seksom velikokrat tudi mislim na popolnoma nepomembne reči, kot je kaj bo za kosilo, kakšen je bil film...Res je, da sem že 10 let na kontracepcijskih tabletkah, vendar tako nizkega libida še nikdar nisem imela. Nikakor se ne morem dokopati do odgovora zakaj imam pri edinem fantu, katerega si resnično želim za moža in z njim imeti otroka, problem spolne privlačnosti. Strah me je, da dolgo takšna zveza ne more zdržati.....če se ne bi vdajala njegovi želji in pobudi, bi kar se tiče mene, lahko imela spolne odnose tudi 1x mesečno. Naj povem, da že od samega začetka najine zveze nisem čutila pretirane spolne sle, zdaj se pa to le še zmanjšuje. Rada bi pa tudi omenila, da imam izjemno občutljivo telo za dotike...kar je že prav boleče na območju trebuha. Če se me le dotakne po trebuhu ali narahlo potegne z roko po njem, čutim nekakšne čudne bolečine, kakor, da bi mi zvijalo celotno telo od znotraj. To občutljivost opažam že kakšnih 8 let. Prav tako sem zelo občutljiva na področju spolnega organa in po notranji strani stegen. Prav noben dotik mi ne paše. Noben nežen dotik....nikjer po telesu. Kar je tako zelo moteče, da je predigra skoraj nemogoča, oziroma, mnogokrat poskušam zdržati in se pretvarjam da mi paše, le za voljo njega. Lepo prosim, če mi lahko pomagate in odgovorite na moja vprašanja, kajti problem postaja vedno večji. Lp

Vprašanje: Pozdravljena ga. dr. Nataša. Pred 15 leti sem imel CR v splošni anesteziji zaradi posteljice previe. 3 dni me sploh niso UZ pogledali, da bi to ugotovili, ampak so me 3 dan poslali v reklo se je (malo porodno) čakat, da se kaj začne. Tam sem non stop jokala in spila ene 4 Apaurine.. (vsega se sedaj ne spomnim). Zjutraj pride ginekologinja, me pelje na nožnični UZ in takoj urgenti CR. Med posegom se je pa dogajalo naslednje: tunel... žareča luč... odvrtel se mi je film po koščkih vse kar sem slabega naredila v življenju, glasovi "umrla boš,, umrla boš"... vedno težje sem dihala, v glavnem v sebi sem kričala nočem umret... (to je kar se spomnim).. in kar naenkrat začnem normalno dihati, AMPAK... od daleč sem slišala od hčerke jok, čutila sem kako so mi jo ven potegnili, in potem GROZOVITE BOLEČIN.. vse na živo, a nisem mogla niti z mezincem trznit, v sebi sem kriača NEHAJTE KER BOLI... Bilo je grozno, nepozabno... Hči je bila rojena ob 12.15, mene so zbudili ob 14.00. Hitro sem bila prisebna, me odpeljejo v sobo, same belje halje okoli mene, ko sem jim pripovedovala kaj je bilo.. in mi rekli "gospa se spomnite še kaj".... Vem kar se spomnim, da sem se zelo slabo počutila več kot pol leta po rojstvu hčerke. Kar neke slabosti, živčnost, ne vem opisat.. Nesposobna sem bila sploh prve mesece sprehode z mojo hčerkico... In zakaj to pišem... Pred 3 dnevi so mi odstranili miom maternice. Zelo me je bilo strah anestezije. Anesteziologinji sem povedala vse to kar sem zgoraj napisala... Začela je z iskanem kartona...Ko sem bila na pol zbujena po odstranitvi mioma vem da je prišla do mene in rekla... ne spomnim se dobro.. kot češ, da ni bilo nič posebnega... Ampak jaz ne verjamem, in nikol ne bom, da ni bilo nič posebnega. Nekaj se je dogajalo 100%. Pri sedanji narkozi, ki je trajala dobro uro in petnajst minut, sem pa čutila kako mi je sondo iz ust povlekla in rekla "dajmo dihat".. jaz pa sem dihala s 50 % pljuč, ne vem kaj sme počela.. vem da me je aspirirala in potem je bilo malo boljše in iz minute v minuto bolje.. ko sem še ležala v operacijskem bloku, se mi je zgodilo, kot da mi skup telo veže... kot da bom skup padla.. kot neki panični napad... Moram pa priznati, da že 13 let od kar je mož umrl uživam pomirjevala Helex 1 mg... 10 let sem uživala antidepresive in sem jih pred 2 letoma prenehala, tako, da sem odvisna od pomirjeval.. O tem sedaj ne bi pisala.. Upam, da pride dan, ko bom lahko tudi to opustila... Zelo bi bila srečna, če bi mi karkoli lahko odgovorila na moje dogajanje v splošni anesteziji, kajti, če bi morala zdaj še enkrat to dat skozi, po mojem bi zbežala domov, ali bi me nezavestno anestezirali... Opravičujem se kar dolgemu postu in se v naprej zahvaljujem za vaš odgovor. LP

Vprašanje: Pozdravljeni. Moje življenje je drugačno, predvsem zato ker sem zelo boječa oseba. Pred nekaj leti sem gledala z sestro film. Od takrat naprej imam strahove. Vedno ko je teme imam privide, in prisluhe. Ponoči spim pokrita čez glavo. Zvečer neupam iz hiše, ko pa sem sama doma pa imam pred sabo skos prizore kako me bo nekdo ugrabil, zato vedno po hiši nosim nož. Teh strahov bi se rada znebila pa nevem kako. Včasih se zaprem v omaro in se ne premikam. Hvala za odgovor.

Vprašanje: Lepo pozdravljeni! Stara sem 69 let, zanima me pa demenca. Zelo sem pozabljiva. N.pr. Zvečer gledam film, zjutraj ne vem kaj sem gledala. Zvečer moram prav dobro misliti, da se spomnim kaj sem jedla opoldne, čeprav sama kuham. Ko se z avtom peljem v mesto, grem po določenem opravku. Ko avto parkiram, velikokrat študiram, po kaj sem prišla. Posebej moram paziti, kje parkiram, ker sicer stojim in študiram, kje imam avto. Večinoma se stvari spomnim, ko mi n.pr. mož pove začetek filma, ali ko se spomnim v katero trgovino, grem se tudi spomnim kaj moram kupiti. Določene, zame bolj važne stvari ne pozabim. N.pr. zjutraj ne pozabim vzeti zdravil, zvečer pa me vedno mora spomniti mož, čeprav se zjutraj zavzamem, da ne bom več pozabila. Ne vem, če je to dedno, ker je moj oče bil tudi strašno pozabljiv, mati pa ne. Včasih imam tudi kakšno "spominsko luknjo" ko se tudi na opozorilo ne morem spomniti, da sem določeno stvar rekla ali naredila. Da bi poboljšala spomin sem se šla tudi učiti tujega jezika, ampak sem to opustila, saj si nisem mogla zapomniti besed, se pravi zapomnila sem si besedo napisano v tujem jeziku in jo prevedla, nisem pa si mogla zapomniti prevod iz slov. v tuj jezik. Rada bi vedela, je to demenca ali celo Alzheimerjeva bolezen, ali pa naj kako treniram spomin? Kako? Lepo prosim za nasvet i lep pozdrav

Vprašanje: To vprašanje bi rada zastavila anonimno. Upam, da sem se obrnila na pravi zavod in na prave zdravnike. Moj problem je nasledji: Stara sem 17 let, in me je strah, strah me je ljudi, strah me je preprostih, vsakodnevnih skrbi. Skrbi me npr. kako naj oddidem na pošto in dvignem nek paket, takrat se v moji glavi pojavi na tisoče vprašanj, ki so brezvezna - to vem sama npr. kako bom rekla, kaj hočem, se bom pravilno izrazila, kaj če bom kaj storila narobe, kaj če ne bom znala povedati kaj bi rada, kaj če se spotaknem, kaj če postanem zmedena in rečem namesto: dober dan, dober večer itd. Strah me je preprostih stvari. Nesproščeno hodim po mestu, ne vem kam naj pogledam, ne vem kaj naj delam med tem, počutim se kot da vsi bulijo vame in točno vedo kaj se z mano dogaja in se mi smejijo. Ko hodim po mestu, po ulici vedno gledam strmo predse, nočem nikogar pogledati. Nek fant mi je rekel, zakaj sem tako fina da nočem nikogar pogledati, vendar me je samo strah. Ne vem kako si naj pomagam, ne vem kaj naj storim, da bom lahko brez kakršnih koli predsodkov vstopila v neko ustanovo, v nek lokal, ne da bi v glavo dobila milijon vprašanj o tem, kako naj se vedem, kako naj naročim pijačo, kdaj moram plačati, kaj če bom kaj narobe naredila... V moji glavi je vedno polno vprašanj. Strah me je tujcev, novih mladih ljudi, ki me obkrožajo, ne vem kaj naj rečem, ne kako. Velikokrat si ne upam kaj povedati, ker ne vem ali jim bo zanimivo, ali jim ne bo. Počutim se tako nesposobno. Strah me je 18. leta, ko bom morala res čisto vse urejati sama, strah me je odrasti, iti na svoje, ker mam vedno v glavi toliko vprašanj kako, kaj, zakaj. Enkrat se spomnim, ko nam je nek psiholog razlagal v šoli o tem problemu, vendar sem vse pozabila. Ali se to dogaja samo meni? Kaj naj storim, kaj je sploh razlog, da sem tako prestrašena, nesproščena? Drugače imam prijatelje, imam fanta (skupaj sva že eno leto), s katerimi sem sproščena. A samo kadar sem s fantom sem popolnoma sproščena, toda nočem hoditi ven z njim, ker se bojim, da bo videl kako se ne znam obnašati, kako sem nesproščena...Rajši vidim, da pride k meni, ali da greva na nek sprehod, pogledava kak film. Drugače pa sem pred njim to kar sem, ko sem sama doma, jaz jaz jaz. Veliko noči prejokam, ker hočem biti kot ostale moje prijateljice, sproščena, iznajdljive v vsaki situacijo, vedo kako ravnati... Jaz ne vem popolnoma nič. Kaj je narobe z menoj? Kako si lahko pomagam, kaj naj storim? Ali bom celo življenje takšna? Kaj naj storim sama s seboj? Ne morem tako živeti, če se vsega bojim, če ne vem kako in kaj? Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni Najina punčka je stara 6 mesecev. Do sedaj je bila zdrava, pred dvema tednoma je med previjanjem dobila napad hitrega in plitvega dihanja, ki je trajal 15 do 20 minut. Na poti do zdravnika se je dihanje umirilo, in na pregledu niso ugotovili nobenih bolezenskih spremememb, oksigenacija krvi je bila 98%. Čez noč je potem tako dihala še parkrat med spanjem. Naslednji dan se je spet tak napad hitrega dihanja, ki je trajal skupno 15 minut, ponovil. Med ponovnim temeljitim pregledom niso ugotovili nobenih sprememb, oksigenacija krvi je bila 100%. Po mnenju zdravnika gre za benigni vedenjski fenomen. Od takrat se taki napadi v trajanju par minut pojavljajo vsake 2 do 3 ali 4 dni, navadno se pojavijo na previjalni mizi. Prosim za vaše mnenje glede tega dihanja. Se lahko vedenjski fenomen pojavlja tudi med spanjem oziroma samo vsakih nekaj dni? Prilagam povezavo do spletnega mesta, kjer je kratek film, ki smo ga posneli med takim dihanjem. Če je mogoče, bi prosila, da povezave ne objavite na spletni strani. Najlepša hvala za odgovor. S spoštovanjem, T.

Vprašanje: Lep pozdrav! Star sem 20 let, sem student in imam tezave z dihanjem. Sem kadilec(do 1 skatlica na dan),pred tednom dni sem imel dve tezave z dihanjem(pon in pet).Prvič sem zjutraj na tešče spil kavo in skadil 3 cigarete in čez pol ure me je pričelo v pljucih stiskati in sem zelo tezko dihal pa tudi srce mi je začelo zelo razbijati(občutek kot bi zgubljal zavest).Šel sem k zdravniku in mi je rekel da je to najbrž zaradi živcev(izpiti pa to),čeprav sem končal izpite pred tednom.Da sem se pomiril mi je zdravnica dala tableto apavrin.V petek se je zgodilo praktično isto, le da sem ležal in gledal film(komedijo),ko meje ponovno zgrabilo.Zopet sem šel k zdravniku in mi je spet dal apavrin, da sem se pomiril vendar se mi zdi da nisem kaj preveč bolje dihal le pomirjen sem bil.Ta teden sem sel v zdravstveni dom opraviti preiskavo (slikanje pljuč,kri) medtem sem med tem tednom imel en dan vročino,tresla me je zima,potil sem se,počutil sem se zelo slabo(prebavne motnje) in vsak dan v tednu in danes sem imel hude glavobole.Danes sem šel po izvide in zdravnica mi je rekla da sem popolnoma zdrav in mi spet rekla isto kot vsi prejšnji zdravniki.Dobil sem tablete CIPRAMIL in jutri zjutraj moram vzeti prvo, pa med drugim zanima tudi koliko so kaj skodljive/učinkovite te tablete. prosim, če mi lahko kako odgovorite če je to res prava diagnoza, ker se že cel teden zelo slabo počutim in tudi težje diham kot ponavadi, pa tudi v pljučih me včasih zbode če globoko vdihnem, kar pa včasih ko me malo stisne tudi moram.HVALA

Vprašanje: Otroško odkrito pismo…. Spoštovani! Stara sem 25 let in se več kot leto dni borim ''sama s sabo''. Težave so se začele lani avgusta, ko sem po obdobju intenzivnega dela na faksu pričela ''razmišljati'' o nemogočih, grozečih stvareh. Šlo je bolj za to, da so se mi v mislih pojavljale grozeče podobe in asociacije (strah pred alergijami, izgubo kontrole nad samo sabo…). To me je zelo prestrašilo in me začelo celo ponoči zbujati iz spanja. Ker nisem poznala pojma obsesivno-kompulzivne motnje, sem si samo sebe, brez sramu priznam, že začela predstavljati, kako preostanek življenja bivam v psihiatrični bolnišnici… Zavedala sem se, da so moji strahovi neutemeljeni in pretirani, a se nisem mogla otresti strahu pred duševno boleznijo. Enkrat je bila moja glava čisto polna, drugič prazna. Zaupala sem se fantu in mami, ki je imela v zgodnjih 20-ih letih svojega življenja podobne težave. Odločili smo se, da grem do zdravnice. Predpisala mi je helex- xanax 0,25g po potrebi do 3- krat na dan (izvidi za delovanje ščitnice in krvna slika ter EKG so bili bp), sama pa sem želela še do psihologinje, ki je opravila nekaj testov. V sledečem obdobju so se te težave občutno zmanjšale, pojavili pa so se problemi s spanjem (nisem mogla zaspati, če že, pa sem se zbujala sredi noči), šumenje v ušesih in pritisk v glavi, bolečine v očesnem ozadju, pomanjkanje apetita, predvsem pa vseobsegajoča apatičnost in jokavost. Počutila sem se, kot da, prej odločna, pogumna, zgodaj odrasla in močna punca, to nisem več jaz. Bili so dnevi, ko nisem zmogla vstati iz postelje, samo pokrila sem se do vratu, nisem želela gledati lastnega telesa, in se jokala. V zvezek sem skušala zapisovati svoje občutke, ki so se večinoma vrteli okrog tega, česa ne bom mogla ''nikoli več'' početi: osrečiti staršev in fanta, pomagati bratu in sestri, pisati, diplomirati, raziskovati svet… Ker bi v nasprotnem primeru vse dopoldneve preživotarila jokajoč v postelji, sem si sestavila strog seznam 15- minutnih aktivnosti, kot so: trgovina, sprehod s psom… Moja zmožnost koncentracije je bila na ničli, nisem mogla sploh, kaj šele konstruktivno, razmišljati, nisem zaupala lastni presoji in zaznavanjem…skratka, moj svet je bil tesna temna meglena luknja, v kateri se lahko zgodi vse slabo. Po cca dveh mesecih mi je zdravnica predpisala aurorix, ki je stanje v nekaj tednih izboljšal do določene mere, poleg tega sem redno obiskovala psihologa, s katerim sva delala predvsem na tehnikah prepoznavanja in blokade negativnih misli (ta tehnika mi je precej pomagala). Ker rezultati še vedno niso bili zadovoljivi, so mi predpisali cypramil, ki pa je v mojem telesu v dveh urah po zaužitju sprožil močno kontra reakcijo. Za teden dni sem morala prenehati z jemanjem antidepresivov, nato pa mi je nevrolog (njegovo mnenje: depresija, evidentna anksioznost, drugače primerno odzivna, brez škodljivih razvad; prvi EEG je bil zaradi iritacije po fotostimulaciji zmerno abnormen, drugi bp) priporočil seroxat. Po začetnem odmerku 10 mg sem prešla na 20 mg, sedaj pa zjutraj redno jemljem po 30 mg (xanax opuščam). Seroxat mi je v začetku povzročal siljenje na bruhanje, preobčutljivost na svetlobo, panične napade, vendar sem vztrajala. To so bili najhujši meseci mojega življenja. Zanesla sem se lahko zgolj na čist razum, kajti moja čustva so bila ohromljena, namesto njih pa se je usidrala brezmočna apatičnost in jokavost, moje telo pa nemočno (nekaj tednov nisem mogla sama niti do stranišča, kaj šele jesti za mizo ali iti pod tuš…) Večkrat sem si želela, da bi kar umrla. Toda- stvari so se z začetkom letošnjega poletja tako izboljšale, da sem končala vse izpite na fakulteti z visoko povprečno oceno in diplomirala. Lahko spet razmišljam in ni me več strah. S psihologom sva prekinila redna srečanja, po njegovih besedah je prognoza dobra. Težave so še, seveda,- občasna apatičnost, omotice, občutki omamljenosti; še vedno je prisoten občutek, da ''ne živim'' in da je življenje, ki se odvija pred mano, zgolj nekakšen film. Še vedno se bojim poglobljeno razmišljati o sebi in se ponovno odkrivati, pa vendar sem se prepričala, da zaupam. V prvi vrsti sebi, hkrati s tem najbližjim, ki so mi bili v veliko pomoč (ne potuho!), zdravnici… Nisem več na poziciji, ko bi se bala bolezni, neznanega; svojo bolezen zdaj sprejemam kot del vsakdana (vodim seznam zaužitih zdravil, hodim v družbo, berem, delam- delati sem se trudila tudi ves pretekli čas, ko sem se počutila kolikor toliko pri močeh, rišem…). V mnogih pogledih sem se spremenila, postala sem bolj odprta in lažje zaprosim za pomoč. Predvsem pa šele zdaj vem, koliko je sposoben človek prenesti…zato se ne obremenjujem z nepomembnimi malenkostmi okrog sebe. Verjamem, da bom spet živela, pravzaprav sem prepričana v to. S tem pismom sem se želela izpovedati in obenem 1. pridobiti še eno strokovno mnenje glede mojih težav ter 2. povedati tistim, ki imajo podobne težave, da nobeno stanje ni brezizhodno, čeprav so morda napori v to smer včasih kar ''nečloveški''. Hvala in lep pozdrav!

Vprašanje: Pozdravljeni. No k Vam se obračam z enim vprašanjem kaj bi bilo z menoj in ali je to normalno ali ne?In da vam razložim svojo situacijo. Star sem 24 let in do konca študija imam še samo diplomo. Namreč dogaja pa se mi da sem zelo kako bi rekel temu potrt. Za vsako stvar, ki jo vidim slišim se jočem. Naprimer če je kaka glasba, če je film mi gre stalno na jok. Sedaj sem se moral odločati za delo izven svojega kraja in mi je tako težko,dosti sem prejokal da sem se odločil da bom šel na to delo čeprav ni tako daleč da ne bi mogel priti vsak dan domov. Zelo pogosto spim in se mi zdi da sem nonstop utrujen. Pogosto imam močne glavobole vendar niso migrene,pa tudi zdravsteveno stanje je zelo labilno,saj sem bolan pri vsaki najmanjši spremembi. Zelo težko navežem stike z drugimi,ker imam vedno občutek da sem jim storil nekaj slabega in na vsak način nočem da bi se kdo slabo počutil v moji drubži in vedno za vsako slaob stvar na svetu krivim sebe,ker ne morem ljudem in ostalim pomagati da ne bi bilo tako. Včasih se mi zdi da prekipevam od veselja a vendar v naslednjem trenutku sem lahko slabe volje in brez volje do življenja. Zato vam pišem tole pismo, ker si v resnici ne bi upal iti do pravega zdravnika da bi me videl,da bi videl moje težave.No še to kot otrok sem imel posamezne izbruhe jeze to je iblo do take mere da sm začel uničevati stvari, to se je pomirilo čez čas, a sedaj imam taki izbruh da praktično sem tako jezen a vendar nočem več poškodovati druge stvari in vedno tepem sebe po glavi ali kjer koli se da.Upam da mi boste lahko odgovorili na to kaj bi to lahko bilo ali bi moral kaj spremeniti v življenju da bi se stanje spremenilo, ker nočem vse življenje preživeti v nekem joku in strahu za vse. Hvala Vam in lep pozdrav.

Vprašanje: KAKŠNE SO MOŽNOSTI ZANOSITVE, ČE UPORABLJAM SAMO C-FILM LUCCHINI, KI SE GA DOBITI V PROSTI PRODAJI? HVALA ZA ODGOVOR.