Vprašanje: Spoštovana! Moje vprašanje bo daljše. Vseeno upam, da mi boste utegnila odgovoriti. Ker se že dolgo časa "spravljam" pisati, mi bo tudi kasnejši odgovor prišel zelo prav. Sem srečno poročena in mamica treh otrok. Velik je že v puberteti, srednji otrok prehaja v njo, tretji otrok pa ima še nekaj let do tja. Z možem se odlično razumeva in tudi v službi imam odlične delovne pogoje. Na pogled vse lepo, prav in popolno. Problem pa so moji možgani, moje misli in zavest. Od kar sem v tretje rodila, se strašansko bojim vsega. No, ne ravno bojim ... opazila sem, da svoje otroke zelo omejujem pri določenih igrah, situacijah ... ker v vsaki stvari, dejanju naredim zaključek črnega scenarija. Npr.: starejši otrok želi s kolesom na igrišče pred svojo šolo (star je 14 let), pa si ga ne upam pustiti, ker me je preveč strah, da bi ga povozil avto oz. Bog ne daj, da bi se mu kaj zgodilo. Ali pa ima ob sobotah tekme in zgodaj vstanem, da ga peljem dve postaji od doma (lahko bi šel z avtobusom), pa me strah pred tem, da če bi se mu kaj zgodilo, da si ne bi nikoli odpustila. Ti strahovi so čedalje močnejši in včasih ponoči, ko sem sama s svojimi mislimi enostavno ne morem zaspati. Srce mi začne močno razbijati, dihati začnem težje ... moram vstati, si obraz umiti s hladno vodo in si sama sebi v ogledalu povedati, da moram nehat pretiravat. Misli mi včasih tako odplujejo, da postanem neizmerno žalostna - jokanja pa si ne dopustim, ker mi tako ali tako ne bi pomagal. Enkrat sem že govorila s svojo zdravnico. Dala mi je napotnico za psihiatra - vendar nikoli nisem šla! Zdaj pa počasi čutim potrebo po tem, da bi se morala z nekom pogovoriti! Vesel december želim in hvala za odgovor! Morda še to, ljudje me poznajo kot eno najbolj nasmejanih oseb, vedno pozitivno naravnano in sploh vedno pozitivne energije. Moja krinka veste!

Vprašanje: Pozdravljeni! Potrebujem pomoč!!! S hčero, staro 8. let, živiva sami. Z njenim atijem in njegovo družino se razumemo super. Imamo dober odnos, v katerem v nasprotju od drugih ločenih družin, ni zaslediti sovraštva, ignorance, nestrpnosti, nagajanja.... Z atijem sva na to ponosna :). In težave? Kar nekaj jih je in ne veva več, kaj storiti.... Težave so se začele pred letom dni. Najprej sva mislila, da je še preveč otročja in da se bo interes za delo v šoli in po šoli doma spremenil, ko jo bo to minilo... Zdi se mi, da sem dokaj hitro videla spremembo v njenem obnašanju doma, zato sem se lani že takoj po prvem mesecu začetka šolskega leta oglasila na govorilne ure. Z namenom, da mi takratnja razredničarka pove svoje videnje najine male v šoli...Na srečo je videla stvari enako kot midva. Na srečo pravim zato, ker sem se spraševala, ali sem morda jaz tista, ki vidim situacijo bolj črno kot dejansko je in da morda v drugem razredu in pri 7.ih letih od nje pričakujem preveč...Slika je bila in še vedno je takšna, da v šoli ni osredotočena na delo v tistem trenutku. Kot da jo nekam odnese in z mislimi je čisto drugje. Zato ne sledi razlagi in določene stvari mogoče prav zaradi tega dojema počasneje. Tu bi rada omenila še to, da ko ima interes npr. računati, brati, bi naredila vse hitro in po večini takoj prav, ko ga pa nima pa.... V šoli stvari ne naredi, doma pa: jamra, da je težko. Ko ji želim stvari razložiti, ji v bistvu pomagati, da jih bo bolje razumela in to kljub temu da vem, da jih zna (npr. naredi od 10. računov .prav, 6 jih pa kar naenkrat ne zna), me začne gledati kot da sem jaz njena hči, gleda me tako kot da bi mi želela povedati: " Pa kaj želiš ti meni sploh povedati?! Kdo pa misiliš da si ti?! Če nočem računati, brati, pač ne bom!!!" Ko vidi, da me s tem razjezi in ne natedim nič oz. povzdignem glas, me je sposobna v naslednji minuti vprašati, kdaj bo lahko šla na igrišče, ali kdaj bo lahko pojedla kaj sladkega...Skratka ve, da dela narobe in kljub temu še naprej načenja moje potrpljenje... Te težave imamo vsi z njo. Moji starši, ko je pri njih, ati ko je pri njemu in jaz, ko je pri meni. Do vseh se obnaša nekako kljubovalno, njena beseda naj bi bila zadnja. Seveda ji ne uspeva, vsaj pri meni ne, ampak glede na to, da se to vse skupaj vleče že leto dni, se sprašujem, kaj delamo narobe. In to še ni vse. Kar se je zgodilo prejšnji teden, je ...hudo je zapisati, še težje povedati... Z najino maliko se definitivno nekaj dogaja. Iz šole po novem nosi tudi kazni, ker med poukom klepeta, svojim vrstnikom laže (npr. da je izgubila svojega psa, ki ga sploh nima, in ubogega kužka iščejo vsi. O njem govori še par dni po tem, ko ji razložim da to, da si izmišljuje stvari in v vse skupaj vpleta tudi ostale, ni lepo). Po preteku enomesečne kazni v zvezi z uporabo mobilnega telefona, si uporabo le-tega v eni uri zopet zapravi. Zakaj? Ko gre na igrišče mi sama, brez da bi ji karkoli rekla, reče, da bi rada nesla telefonček dol le zato, da bi s prijateljicami poslušale njihove najlubše melodije in OBLJUBI, da ne bo klicala naokoli, kot je delala do sedaj. Seveda si mislim, če sama obljubi in sama o tem razmišlja, potem na tem že nekaj bo. Saj ji je treba zaupati in ji ni potrebno vsega zaradi njenega "čudnega" vedenja, preprečiti in ne dovoliti. Amapak seveda njen obljubim, ni bil na mestu. Izkoristila je moje zaupanje in neredila prav tisto, kar je rekla da ne bo. In sedaj najhuje... Pred šolo je kadila. Pri 8.ih letih!!! In kar je še huje: cigareto in vžigalnik je vzela od doma. In njena reakcija, ko sem se doma želela pogovorit z njo? Nobenega obžalovanja, nobenih solz, da ji je žal...Edino kar jo je malo prestrašilo je bilo to, da sem od nje zahtevala, naj si cigareto prižge pred mano. Seveda, nisem vztrajala pri tem. V bistvu sploh nisem vedela kaj naj naredim. Vse težave so se zažele prehitro pojavljati. Malo je pomagalo, da se je z njo pogovoril tudi ati in da sva ji oba povedala, da naju je zelo razočarala. Najhuje je, da ji ne zaupam...Na njo sem jezna, a v naslednjem trenutku se začnem spraševati, zakaj je takšna in jeza me mine. Nekaj nam želi povedati, pa ne vemo kaj. Želi biti v središču pozornosti in to na ravno napačen način in vzrok nekje tiči, pa ne vemo kje. Zaradi njenega obnašanja seveda sledijo kazni. Za vsako posmehovanje, za vsako odgovarjanje, kazen v šoli zaradi neposlušanja...Problem je v tem, da ji nimam veliko za vzeti. Ker delam na dve izmeni in je vsaki drugi teden popoldan pri mojih starših, nima niti veliko obveznosti. Kar obiskuje je glasbena šola ter taborniki vsake 14 dni. Zaradi njenega obnašanja ostane brez TV, ki je tako in tako ne gleda veliko, najinih večernih pravljic in obiska igrišča. Prijatelji, ki nas poznajo, pravijo da smo dobra družina....Da imamo tako dobre odnose, kot malokdo oz. če sploh kdo, ki jih poleg nas pozanjo. Najino punčko vidijo kot bistro, čedno, prijazno, lepo vzgojeno...Moj odnos do nje pa: "Želim si, da bi bila vzgoja svojih otrok takšna, kot je tvoja do tvoje punčke", mi pravijo prijateljice. Jaz in njen ati sva bila dobro vzgojena. Na vse stroge besede in poglede mojih staršev ter kazni, ki jih je bilo malo, sem ponosna, saj sta me vzgojila v dobrega človeka. Rada bi, da bi o meni enako govorila tudi moja mala. Kaj nam je storiti? Z vsem kar delam, si želim, da sama dojame, da če se bo trudila v šoli in doma, da kazni ne bo več. Želim, da prej dojame, da ima laž kratke noge in ne potem, ko se jo bodo začeli vrstniki zaradi laganja in afnanja izogibati in ko bo že prepozno. Ali je možno, da je postala upornik po rojstvu bratca in sestrice pri atiju? Njena sestrica je bila stara 2 leti, bratec bo 6 mesecev...In da je njena tiha želja, da bi še kdaj skupaj živeli? Vse skupaj je že omenila, tako atiju kot meni. Zdi se nama, da če bi bila kje raje kot drugje, bi se njeno vedenje tudi kazalo drugače tam kjer bi bila raje oz. obratno. Ali se motiva? Je mogoče vzrok njena mobilnost? Živiva namreč cca 20km od atija in mojih staršev in to relacijo vsake 14dni voziva že 6 let... Ne želim, da bi bilo vse kar imava v času, ki tako hitro mine, le kazni in grde poglede ter težke besede. Zato prosim za kakršenkoli nasvet kako naprej... Hvala in lep oktoberski dan vam želim :)