Vprašanje: lepo pozdravljeni.Prosim,če mi svetujete glede mojega primera.Stara sem 23let.Imam dva majhna otroka.Moja starša sta ločena od mojega 5leta starosti.Živela sem pri mami skupaj z bratom.Oče je delal in še dela v tujini.Ko mi je bilo 14let sem odšla živet k očetu.Tako mama kot oče sta si ustvarila nova življenja.Problem pa se začne z starši mojega fanta.Vem,da me niso nikoli posebej marali,ampak to sem nekako lahko prezrla.Pri fantu doma sma živela pet let.Jaz sem jim preveč zaupala.Zmeraj ima pripombe čez moje starše in mojega brata.Govori,da sem iz razpadle družine,in da mi starši niso nič dali.Da kar sem pomagala tašči na kmetiji,sem baje zaradi sosedov(ker me je bilo baje sram,da bi me ogovarjali,da sem lenuh)!Ampak delala sem vse,oziroma več kot moj fant-njihov sin.ker sem prijavljena na zavodu za zaposlovanje,sem imela spomladi 3mesečni tečaj.Kot zmeraj,so imeli spet čez to kaj za povedati-rekli so da tk nisem bila na predavanjih,ampak sem se baje "vlačila" okoli. konec junija pa sem se odločila,da temu naredim konec,in smo odšli nazaj k mojemu očetu. Ko je tast klical je začel spraševati kaj so mi naredili,da nočem priti nazaj,sem se odločila,da bom zadevo ražčistila,zato smo se odpravili k njim na pogovor,ki se je končal zelo grdo.Tašča me je vprašala,zakaj smo šli.Jaz pa sem ji povedala.Nato pa me je začela zmerjati,da sem k......,da sem rada pri očetu,da bi se "vlačila" okoli,da sem otroke tepla in ne vem kaj še vse.Najbolj me je bolelo,ker ni nič od tega res.Na misel mi ni prišlo,da bi fanta pustila in z drugim šla,ker ga imam res rada.Tudi svoja otroka imam rada,če pa sem jima kdaj kazen dala,da jima nisem vsega pustila,pa mislim,da ni narobe.Naj pa še povem,da je tast redno obtoževal mojega mlajšega sina.To je bil tudi eden od vzrokov da smo šli.Tast me je nagnal iz hiše,in rekel,da njihovega praga ne smem več prestopiti.Jaz za sebe vem,da sem dobra mama in partnerka.Ne vem,kakšni ljudje pa lahko osebo primerjajo s starši?Da sta moja starša šla narazen vendar nisem jaz kriva,ali pač?Zaradi besed in dejanj,ki sta jih povzročila starša mojega fanta imam nekakšne napade,zato mi je zdravnik predpisal paroxat. Bojim se vsakeršnega kreganja,pa četudi nič resnega.Ko pomislim na taščo,še spati ne morem.Fant bi pa sedaj rad šel nazaj.Mene prepričuje,češ,da nista tako mislila.Noče razumeti,da jaz ne morem živeti pri ljudeh,ki me ne marajo in si izmišljujejo stvari o meni.Zadnjič mi je rekel,da mi bo otroka vzel,če ne grem z njim nazaj domov k njegovim staršem.Jaz ne vem več kaj je prav,in kaj ne,zato vas prosim za vaše mnenje o mojih težavah. hvala

Vprašanje: Pozdravljeni, moj 13 letni sin je postal zadnje čase zelo uporniški. Ne upošteva nikakršnih mej (je pa res, da jih do zdaj žal niti nisem postavljala dovolj) in dobesedno znori, če mu prepovem kakšno stvar, ki je njemu najbolj pomembna. Danes pa se je prvič zgodilo, da me je udaril (pravzaprav brcnil z njegove postelje), ko sem mu ponovno skušala razložiti, zakaj ima do nadaljnega prepoved računalnika in druženja s prijatelji. V šoli je namreč v zelo kratkem času dobil tri cveke, kazen, ki sem mu jo dala za to, pa je, da dokler teh ocen ne popravi, bo brez računalnika in pa omejitev druženja z njegovimi prijatelji. Kar pa se je danes zgodilo, pa me je totalno šokiralo. Po tem, ko me je brcnil s postelje, mi je še zagrozil, da če mu dam še kako kazen, se bo ubil, ali pa zbežal do doma. Moja prva reakcija je bila: šok, nato pa totalno zgroženje, kako si lahko drzne kaj takega narediti in pa reči. Po eno urnem umirjanju (on v sobi in njegovi vmesni poizkusi, da bi odšel iz stanovanja ven, namreč 3x se je oblekel in hotel iti ven, se umirit, jaz pa sem mu to prepovedala), se je končno umiril in mi rekel, da mu je žal, da ve, da ni naredil prav in upa, da mu bom oprostila. Poleg tega me je še vprašal, kaj naj naredi, da mu bom oprostila. Tu pa je moja velika zagata. Kako naj zdaj odreagiram? Moj odgovor je bil, da je opravičilo za to, kar je naredil, absolutno premalo in da mu ne bom morala hitro oprostiti, da bom pa še razmislila, kaj in kako za naprej. Prosim vas, kako naj od tu naprej reagiram? Ali naj mu odpustim, ga ignoriram ali naj pokažem svoje razočaranje.....? Res sem zmedena, ker ne vem kaj narediti, da bi dojel, da to, kar je naredil je ogromna stvar in se ne sme nikoli več ponoviti. Hvala za kakršenkoli nasvet.

Vprašanje: Pozdravljeni, pišem vam ker sem v takem položaju, da ne vemveč kaj in kako...imam dva otroka sina,ki je star 5let in hčero, ki je stara2 leti. Ko je bila hči stara par mesecev smo se odselili od mojega bivšega partnerja-očeta otrok. Potem sem doživela še nasilje z njegove strani, otroka sta bila prisotna. Po tem sta otroka imela stike z očetom enkrat tedensko(sin večkrat kot hči), dogajalo se je,da ga je nagovarjal proti meni,češ da sem vsemu jaz kriva in podobno...sin se je takrat v vsej zmedi jokal in jokal in sva ponoči hodila iz sobe v sobo,da bi lahko zaspal...zadeve prišle tako daleč,da je oče otrok odnehal in prekinil vse stike. Zdaj že dobro leto nimajo stikov....jaz sem spoznala nekoga drugega in nekako smo zaživeli skupaj. Tu pa nastane problem...On in moj sin nikakor ne najdeta skupnega jezika in bolj kot se trudim,da ju mirim,slabše je,..in nazadnje se mi je zgodilo,da je ta moj sedanji partner začel izvajati nasilje nad njim(večkrat ga udari,ker mu kaj odgovarja,ker ni po njegovo) skratka,sin se ga boji in mislim,da se bomo še enkrat selili,ker nikakor ne najdeva sredine s partnejem glede tega, jaz mislim,da bi se moral lepo pogovorit in mu mogoče dat kakšno kazen,ne pa tepež, on pa pravi,da me bosin "pohodi"...l Da ne bom preveč dolga, sin je zelo bister otrok in po pravici povedano ne vem več kako ga naj vzgajam,da bo prav in strah me je,da bosta oba slabo prenesla še eno selitev...ali lahko to zelo vpliva nanju? sina sem sicer že naročila psihologinji. Bolj kot razmišljam,bolj ne vem kako bi naredila,da nebi imela posledic za celo življenje... za vaš odgovor se vam zahvaljujem. lp

Vprašanje: Pozdravljeni! Pišem vam v upanju, da bi mi lahko pomagali z nasvetom. Hvaležna bom vašega odgovora. Stara sem 27 let. Odraščala sem v družini nezdravih odnosov. Oče je pil in tudi večkrat bil nasilen. Predvsem do moje matere in kasneje tudi mene. Mami je trpela ob njem, vendar je vztrajala zaradi nas otok. Ko je zaradi alkoholizma izgubil službo, je šlo samo še navzdol. Denarja je bilo premalo, prevečkrat sem se znašla v čustvenih stiskah. Bila sem boječa in vase zaprta, v šoli sem imela probleme s koncetracijo in z odnosi z drugimi sošolci. Nisem se znala postaviti zase in sošolci so se delali norca iz mene. V tem obdobju osnovno šolskih let sem bila tudi spolno zlorabljena. Pri približno 7-ih letih, me je začel zlorabljati moj bratranec, ki je 10 let starejši od mene. Začelo se je z kazanjem pornografije, kasneje pa z dotiki in siljenju k oralnemu seksu in k spolnim odnosom. To je trajalo približno dve leti dokler se nisem zlomila in začela jokati, ter se upirati. Potem je prenehal. Zagrozil mi je, da tega ne smem živi duši povedati. Počutila sem se tako krivo in tako umazano. Vendar ni bil edini, ki me je spolno zlorabil. Nekako v tem času me je zlorabil še očetov prijatelj. Z očetom in z njim smo šli z vlakom do Maribora. Megleno se spominjam, vendar vem, da sva bila pokrita z odejo in me je naskrivaj otipaval in rinil prst v nožnico. Pri 13-ih se je vame zaljubil mamin bratranec. Velikokrat je bil pri nas doma na obisku in ko sva ostala sama me je začel otipavati in poljubljati. Bilo mi je zelo neprijetno in ko sem zbrala pogum in se mu uprla, je prenehal hoditi k nam. Odraščala sem.Zatekala sem se v svoj svet, iskala uteho v naravi in v knjigah. Ko sem začela hoditi na srednjo šolo sem se čisto izgubila. Nisem imela prave volje do učenja, čeprav bi lahko imela lepe ocene. Vendar sem bežala pred odgovornostjo. Pri 16-ih letih sem imela konflikt z očetom. Ker je bil vinjen in ker sem zamudila 10 minut, se je verbalno spravil name. Rekel mi je par zelo grdih in poniževalih besed, da sem se zlomila in mu v jezi povedala za spolne zlorabe. Ampak samo za bratranca. Potem je v šoku poklical policijo in poslali so me naprej na zaslišanja k kriminalistu. Poslali so me na ginekološki pregled in ugotovi, da sem še vedno nedolžna. Nisem mogla verjeti. Tisti dan je bil eden izmed mojih najsrečnejših dni v mojem življenju. Zaradi odločbe sodišča, da je zastaral relativni rok in, ker se nismo v času pritožili, je kazen za bratranca splavala po vodi. Takrat se mi je podrl svet, izgubila sem vero v pravico. V šoli mi je šlo še na slabše, imela sem slabe ocene in začela sem špricati pouk. Šolo sem obesila na klin in začela delati. Pri 17ih sem spoznala fanta in se noro zaljubila vanj. Lačna ljubezni kot sem bila, mi je postal smisel življenja. Z njim sem izgubila tudi nedolžnost. Po petih letih zveze sva se razšla. Znova se mi je podrl svet. Iskala sem uteho v žuranju in menjavanju fantov. Iskala sem ljubezen, vendar na napačen način. V tem času sta se starša ločila in doma sem se počutila tako neprijetno. Mami se je odselila k svojim staršem v sosednjo vas. Oče pa je bil nasilen do mene in sem bežala stran od doma. Potem sem dobila ponudbo za golo fotografiranje. Ker sem bila v finančni stiski sem ponudbo sprejela, čeprav ta odločitev ni bila v skladu z mano. Zaradi različnih okoliščin so fotografije prišle v javnost. Ker sem takrat delala v stežbi in ker so me ljudje na videz poznali, sem bila deležna javnega zaničevanja in opazk. Bile so tudi denarne ponudbe za spolne usluge, vendar si nisem želela niti ene ponudbe sprejeti.Nikoli ne bi seksala za denar. Že tako ali tako sem se počutila umazano in bilo me je sram. Zvedela je vsa okolica in težko sem živela s tem. Kamorkoli sem prišla so s prstom kazali name. Potem se je našlo mnogo "oboževalcev", vendar sem vedela, da fantje z menoj ne mislijo resno. Imela sem še par neuspešnih vez, sedaj pa imam fanta s katerim sva skupaj dve leti. Od začetka je bilo vse super. Povedala sem mu za vse kar se mi je zgodilo v preteklosti in me ni obsojal. Potem pa so se začeli problemi. Ker sem družabna in ker imam krog zelo dobrih prijateljev, se je začel počutiti odrinjenega. Pisal mi je sms-e v smislu: saj vem, da ti drugi več pomenijo. To me je zelo prizadelo, ker sem ga imela rada in res sem se trudila za najino vezo. Postal je tudi zelo ljubosumen. To me je začelo utesnjevati in psihično uničevati. Bala sem se biti vedno iskrena z njim, da ne bo kaj napačnega mislil. Naprimer, da sem že doma, čeprav sem bila še s prijatelji. Spoznala sem še enega fanta in postala sva res dobra prijatelja. Tega pa fantu nisem povedala, ker sem vedela, da bo ljubosumen in, da si bo napačno razlagal to prijateljstvo. Ker mi je brskal po mobitelu, je odkril, da si dopisujeva. Zahteval je, da z njim prekinem vse stike. Storila sem to. Vendar pa s fantom nisem srečna. Še vedno ga imam zelo rada, ampak imam občutek, da me ne ceni dovolj. Stalno me kritizira in stresa name slabo voljo. Ne znava konstruktivno reševati problemov. On je odraščal v družini, kjer se niso pogovarjali o problemih. Njegov oče mu je zelo težko izrekel kakšno pohvalo. Fant ima tudi od prejšne zveze otroka. Z bivšo tudi nista znala reševati problemov, kar naprej sta se kregala. Fant ima tudi zelo slabo samopodobo. Je zelo delaven in svoje samospoštovanje gradi na delu. Želim si več nežnosti od njega, več pozitivnih besed. Vse sem mu povedala, o vsem sva se že pogovarjala, vendar ne gre in ne gre. Ne zna kontrolirati svoje jeze, mene pa to preveč prizadane. Edino upanje vidim še v partnerski terapiji, ker drugače ne morem več vztrajati. Poleg tega me čustveno izsiljuje, grozil mi je že s samomorom, po drugi strani, pa pravi, da mu je vseeno če prekineva. Pravi, da me ima rad, vendar najde zelo malo pozitivnih lastnosti na meni. To me zelo boli. Po drugi strani pa imam prijatelje, ki me cenijo in pravijo, da sem super oseba. Vem, da se ne cenim dovolj in da moram začeti delati na sebi. Menite, da nama partnerska terapija lahko pomaga? Za odgovor se vam že v naprej zahvaljujem! Lep pozdrav, Valentina

Vprašanje: Imam sina starega 10.5 let. Od vstopa v šolo imamo težave z učenjem, pa ne da bi se težko naučil, temveč z nezanimanjem. Kadar se je hotel naučiti ali narediti nalogo je to naredili, čez pet minut pa ni poznal niti številk. Razlaga za tako početje je bila vedno da je še otročji, socialno nezrel in da potrebuje čas. Tako sem mu stala ob strani , mu pomagala in spodbujala pri nalogi in učenju, v vsakdanji veri, da bo postal pri tem samostojen. Vendar ni tako. Sedaj smo v petem razredu, a ni nič boljše, temveč slabše. V otroku se je nabrala ena sama jeza. Kar naredi naredi z jezo. Vsako stvar mu je potrebno reči parkrat. Učni uspeh je začel padati, ker se noče nič učiti.Dokler sem sedela z njim in se učila je še kar bilo. Dobival je dobre ocene. A letos ga nikakor ne morem pripraviti do učenja. Tudi , če dobi kazen mu to kaj dosti ne pomeni. Tudi nagrada ga nič dosti ne motivira.Včasih se sprašujem ali sem jaz naredila kaj narobe, da je otrok tak, ali je morda kaj bolan (ščitnica, kaj drugega) hiperaktiven, ali avtist? Vse sorte mi roji po glavi, ker se vrtimo v začaranem krogu. Prebiram razne članke in v vsakem najdem nekaj v čemer delno prepozna svojega otroka. Vedno obljubi, da se bo potrudil, a potem imam občutek da mu to nekako ne uspe v celoti, ampak samo za kratek čas.Zna se že tako odraslo pogovoriti, in ve da naredi narobe, tudi žal mu je, vendar o posledihca nikoli ne razmišlja prej, ampak takrat ko do tega pride. Včasih se mi kar zasmili, ker ne vem ali je bolezen ali lenoba.Za vsak uspeh ga pohvalimo, veliko se z njim pogovarjamo, povemo, da ga imamo radi. V njem je pa še vedno ena sama jeza, upor, nezanimanje. Zelo pa potrebuje pozornost in objem. Pri učenju ni dolgo na miru, tudi v šoli ima težave s koncentracijo . Drugače pa je zdrav in prav prijeten fant. Prosim Vas za kakšen nasvet ali pomoč, da bo njemu in nam življenje lažje. Hvala. Zaskrbljena mamica

Vprašanje: Pozdravljeni! Potrebujem pomoč!!! S hčero, staro 8. let, živiva sami. Z njenim atijem in njegovo družino se razumemo super. Imamo dober odnos, v katerem v nasprotju od drugih ločenih družin, ni zaslediti sovraštva, ignorance, nestrpnosti, nagajanja.... Z atijem sva na to ponosna :). In težave? Kar nekaj jih je in ne veva več, kaj storiti.... Težave so se začele pred letom dni. Najprej sva mislila, da je še preveč otročja in da se bo interes za delo v šoli in po šoli doma spremenil, ko jo bo to minilo... Zdi se mi, da sem dokaj hitro videla spremembo v njenem obnašanju doma, zato sem se lani že takoj po prvem mesecu začetka šolskega leta oglasila na govorilne ure. Z namenom, da mi takratnja razredničarka pove svoje videnje najine male v šoli...Na srečo je videla stvari enako kot midva. Na srečo pravim zato, ker sem se spraševala, ali sem morda jaz tista, ki vidim situacijo bolj črno kot dejansko je in da morda v drugem razredu in pri 7.ih letih od nje pričakujem preveč...Slika je bila in še vedno je takšna, da v šoli ni osredotočena na delo v tistem trenutku. Kot da jo nekam odnese in z mislimi je čisto drugje. Zato ne sledi razlagi in določene stvari mogoče prav zaradi tega dojema počasneje. Tu bi rada omenila še to, da ko ima interes npr. računati, brati, bi naredila vse hitro in po večini takoj prav, ko ga pa nima pa.... V šoli stvari ne naredi, doma pa: jamra, da je težko. Ko ji želim stvari razložiti, ji v bistvu pomagati, da jih bo bolje razumela in to kljub temu da vem, da jih zna (npr. naredi od 10. računov .prav, 6 jih pa kar naenkrat ne zna), me začne gledati kot da sem jaz njena hči, gleda me tako kot da bi mi želela povedati: " Pa kaj želiš ti meni sploh povedati?! Kdo pa misiliš da si ti?! Če nočem računati, brati, pač ne bom!!!" Ko vidi, da me s tem razjezi in ne natedim nič oz. povzdignem glas, me je sposobna v naslednji minuti vprašati, kdaj bo lahko šla na igrišče, ali kdaj bo lahko pojedla kaj sladkega...Skratka ve, da dela narobe in kljub temu še naprej načenja moje potrpljenje... Te težave imamo vsi z njo. Moji starši, ko je pri njih, ati ko je pri njemu in jaz, ko je pri meni. Do vseh se obnaša nekako kljubovalno, njena beseda naj bi bila zadnja. Seveda ji ne uspeva, vsaj pri meni ne, ampak glede na to, da se to vse skupaj vleče že leto dni, se sprašujem, kaj delamo narobe. In to še ni vse. Kar se je zgodilo prejšnji teden, je ...hudo je zapisati, še težje povedati... Z najino maliko se definitivno nekaj dogaja. Iz šole po novem nosi tudi kazni, ker med poukom klepeta, svojim vrstnikom laže (npr. da je izgubila svojega psa, ki ga sploh nima, in ubogega kužka iščejo vsi. O njem govori še par dni po tem, ko ji razložim da to, da si izmišljuje stvari in v vse skupaj vpleta tudi ostale, ni lepo). Po preteku enomesečne kazni v zvezi z uporabo mobilnega telefona, si uporabo le-tega v eni uri zopet zapravi. Zakaj? Ko gre na igrišče mi sama, brez da bi ji karkoli rekla, reče, da bi rada nesla telefonček dol le zato, da bi s prijateljicami poslušale njihove najlubše melodije in OBLJUBI, da ne bo klicala naokoli, kot je delala do sedaj. Seveda si mislim, če sama obljubi in sama o tem razmišlja, potem na tem že nekaj bo. Saj ji je treba zaupati in ji ni potrebno vsega zaradi njenega "čudnega" vedenja, preprečiti in ne dovoliti. Amapak seveda njen obljubim, ni bil na mestu. Izkoristila je moje zaupanje in neredila prav tisto, kar je rekla da ne bo. In sedaj najhuje... Pred šolo je kadila. Pri 8.ih letih!!! In kar je še huje: cigareto in vžigalnik je vzela od doma. In njena reakcija, ko sem se doma želela pogovorit z njo? Nobenega obžalovanja, nobenih solz, da ji je žal...Edino kar jo je malo prestrašilo je bilo to, da sem od nje zahtevala, naj si cigareto prižge pred mano. Seveda, nisem vztrajala pri tem. V bistvu sploh nisem vedela kaj naj naredim. Vse težave so se zažele prehitro pojavljati. Malo je pomagalo, da se je z njo pogovoril tudi ati in da sva ji oba povedala, da naju je zelo razočarala. Najhuje je, da ji ne zaupam...Na njo sem jezna, a v naslednjem trenutku se začnem spraševati, zakaj je takšna in jeza me mine. Nekaj nam želi povedati, pa ne vemo kaj. Želi biti v središču pozornosti in to na ravno napačen način in vzrok nekje tiči, pa ne vemo kje. Zaradi njenega obnašanja seveda sledijo kazni. Za vsako posmehovanje, za vsako odgovarjanje, kazen v šoli zaradi neposlušanja...Problem je v tem, da ji nimam veliko za vzeti. Ker delam na dve izmeni in je vsaki drugi teden popoldan pri mojih starših, nima niti veliko obveznosti. Kar obiskuje je glasbena šola ter taborniki vsake 14 dni. Zaradi njenega obnašanja ostane brez TV, ki je tako in tako ne gleda veliko, najinih večernih pravljic in obiska igrišča. Prijatelji, ki nas poznajo, pravijo da smo dobra družina....Da imamo tako dobre odnose, kot malokdo oz. če sploh kdo, ki jih poleg nas pozanjo. Najino punčko vidijo kot bistro, čedno, prijazno, lepo vzgojeno...Moj odnos do nje pa: "Želim si, da bi bila vzgoja svojih otrok takšna, kot je tvoja do tvoje punčke", mi pravijo prijateljice. Jaz in njen ati sva bila dobro vzgojena. Na vse stroge besede in poglede mojih staršev ter kazni, ki jih je bilo malo, sem ponosna, saj sta me vzgojila v dobrega človeka. Rada bi, da bi o meni enako govorila tudi moja mala. Kaj nam je storiti? Z vsem kar delam, si želim, da sama dojame, da če se bo trudila v šoli in doma, da kazni ne bo več. Želim, da prej dojame, da ima laž kratke noge in ne potem, ko se jo bodo začeli vrstniki zaradi laganja in afnanja izogibati in ko bo že prepozno. Ali je možno, da je postala upornik po rojstvu bratca in sestrice pri atiju? Njena sestrica je bila stara 2 leti, bratec bo 6 mesecev...In da je njena tiha želja, da bi še kdaj skupaj živeli? Vse skupaj je že omenila, tako atiju kot meni. Zdi se nama, da če bi bila kje raje kot drugje, bi se njeno vedenje tudi kazalo drugače tam kjer bi bila raje oz. obratno. Ali se motiva? Je mogoče vzrok njena mobilnost? Živiva namreč cca 20km od atija in mojih staršev in to relacijo vsake 14dni voziva že 6 let... Ne želim, da bi bilo vse kar imava v času, ki tako hitro mine, le kazni in grde poglede ter težke besede. Zato prosim za kakršenkoli nasvet kako naprej... Hvala in lep oktoberski dan vam želim :)

Vprašanje: Pozdravljeni, Pišem v imenu sebe in moje družine. Že dolgo se v družini pojavlja problem alkoholizma. Ta alkoholizem se iz leta v leto stopnjuje. Problem je pri mami. Sploh nima nobenega smisla za življenje. Živim v hiši z mamo in očetom. Bratov in sester nimam, sem edinka. Oče je star 61 let, še vedno v službi, aktivno se ukvarja s športom in je vzdrževalec cele družine. Mami je stara 53 let in ima 6 mesecev do upokojitve. Jaz se še vedno šolam, obenem pa tudi občasno delam preko študentskega servisa. Problemi v družini so se začeli že 14 let nazaj. Blablabla.... Mami pije in ko nima službe je vsak dan pijana, v bistvu se sploh ne iztrezne, kar naprej pije. Je zelo agresivna, se meče po tleh, ne umiva se, ne skrbi za gospodinjstvo, v bistvu ne počne nič drugega kot samo pije. K plačevanju računov in ostalega ne prispeva nič , v bistvu ima celo plačo zase. Ko je trezna je zelo prijazna ženska, dobrega srca... Ko pa pije je pa.... V bistvu nima nobenega zanimanja za življenje. Oče si želi da bi kdaj kam šli, ali bi šla skupaj v trgovino..ali kaj podobnega, ona pa nič. Potem ima pa 1001 problem, v bistvu pa nima nobenega. Zgodilo se je že da so jo v službi dobili pijano in je ležala na tleh, potem so ji pa dali kazen da so ji par mesecev trgali od plače. Pa to sploh ne bi vedela, če ne bi našla enega lista. Doma ne stori nič, mogoče 1 x na dva meseca potem pa skoz o tem govori, kako je pridna, kako dela...Prej sem jaz vse pospravljala, letos jeseni sem se pa preselila v zgornje nadstropje naše hiše, pa sem hotela 1x na teden pospravljati, pa me je vedno nagnala, češ da ni nič razmetano, da ona vse ščisti... Pa sem si rekla da ne bom nikoli več. Sram me je če bi kdo prišel v stanovanje. Smili se mi oče, je ves živčen, že večkrat smo ji rekli da naj se gre zdravit, pa noče nič slišat o tem, pravi da je ona samo živčna, da ne pije, da je tablete za živce... Vsak dan najdemo prazne flaše vsepovsod po hiši. Pije, kadi in nič ne je. Velikokrat je že padla, si poškodovala glavo, bila v bolnici par dni... Ima tudi epilepsijo. Pije vino, ne žganih pijač. Moje otroštvo je bilo polno joka, kreganja... Smo se že obrnili na zdravnika, pa je rekel da se mora sama odločit... je dobila napotnico za psihiatra, pa nikoli ne gre. Dobi napotnico za sistematični pregled-pa ne gre... Saj se ji že na obrazu vidi da pije. Ne vem kaj naj z očetom narediva. Jaz sem že čisto obupana, doma se samo kregamo. Ko zvečer zaspim, me vedno zbudi neko dretje in kričanje. V bistvu imam že prisluhe. Tudi če je vse ok, se mi zdi da slišim vpitje, jok... V mamini družini je bil oče pijanec in je umrl za pijačo. Pa tudi oba brata sta umrla za pijačo. Ima še sestro, ki je normalna. Težko je ker ne bomo mogli dolgo zdržati. Vsi bomo propadli. Hočem nekako rešiti kar se še da. Odločila sem se da najdem rešitev pa če bom potrkala na vsaka vrata. Ne vem kako naj prepričam mamo naj se gre zdravit. Včeraj je bil pri meni fant, pa sem ga lepo prosila da naj gre domov, ker nočem da še on posluša to dretje. Veliko je pri meni, se razumeva in imava se zelo rada. Vendar sem kot kak fosil zamorjena, vsake toliko časa. Nočem da misli da sem zaradi njega. V bistvu se pogovarjava o tem problemu, ampak potem se začnem vedno jokat, kar pa nočem. Rada imam dom, ampak kljub temu bom morala oditi, ker ne bom mogla živet v takšnem nezdravem okolju. Smili se mi ati ker on nima kam, zgradil je hišo sedaj pa ne more uživati v njej. Smili se mi mami ker je tako nedorasla. Ne vem kakšne probleme ona vidi, samo jaz jih ne vidim. Verjetno ji gre predobro. Kam se naj obrnem, kam? Koga naj pokličem? To je dolga zgodba in toliko si želim še napisati, pa tekam kot kura in enega kota v drug. Vesela bi bila če bi vsaj dali kakšno telefonsko ali kaj podobnega, da ne bom kot slepa kura. Aja, če vam to kaj pomaga-smo iz Zasavja. Že vnaprej se vam zahvaljujem, pa čeprav boste morda samo prebrali to. LP, Ana

Vprašanje: Pozdravljeni, Pišem v imenu sebe in moje družine. Že dolgo se v družini pojavlja problem alkoholizma. Ta alkoholizem se iz leta v leto stopnjuje. Problem je pri mami. Sploh nima nobenega smisla za življenje. Živim v hiši z mamo in očetom. Bratov in sester nimam, sem edinka. Oče je star 61 let, še vedno v službi, aktivno se ukvarja s športom in je vzdrževalec cele družine. Mami je stara 53 let in ima 6 mesecev do upokojitve. Jaz se še vedno šolam, obenem pa tudi občasno delam preko študentskega servisa. Problemi v družini so se začeli že 14 let nazaj. Blablabla.... Mami pije in ko nima službe je vsak dan pijane, v bistvu se sploh ne iztrezne, kar naprej pije. Je zelo agresivna, se meče potleh, ne umiva se, ne skrbi za gospodinjstvo, v bistvu ne počne nič drugega kot samo pije. K plačevanju računov in ostalega ne prispeva nič , v bistvu ima celo plačo zase. Ko je trezna je zelo prijazna ženska, dobrega srca... Ko pa pije je pa.... V bistvu nima nobenega zanimanja za življenje. Oče si želi da bi kdaj kam šli, ali bi šla skupaj v trgovino..ali kaj podobnega, ona pa nič. Potem ima pa 1001 problem, v bistvu pa nimanobenega. Zgodilo se je že da so jo v službi dobili pijano in je ležala na tleh, potem so ji pa dali kazen da so ji par mesecev trgali od plače. Pa to sploh nebi vedela če ne bi našla enega lista. Doma ne stori nič, mogoče 1 x na dva meeca potem pa skoz o tem govori, kako je pridna, kako dela...Prej sem jaz vse pospravljala, letos jeseni sem se pa preselila v zgornje nadstropje naše hiše, pa sem hotela 1x na teden pospravljati, pa me je vedno nagnala, češ da ni nič razmetano, da ona vse ščisti... Pa sem si rekla da ne bom nikoli več. Sram me je če bi kdo prišel v stanovanje. Smili se mi oče, je ves živčen, že večkrat smo ji rekli da naj se gre zdravit, pa noče nič slišat o tem, pravi da je ona samo živčna da ne pije, da je tablete za živce... Vsak dan najdemo prazne flaše vsepovsot po hiši. Pije, kadi in nič ne je. Velikokrat je že padla, si poškodovala glavo, bila v bolnici par dni... Ima tudi epilepsijo. Pije vino, ne žganih pijač. Moje otroštvo je bilo polno joka, kreganja...Smo se že obrnili na zdravnika, pa je rekel da se mora sama odločt... je dobila napotnico za psihiatra, pa nikoli ne gre. Dobi napotnico za sistematični pregled-pa ne gre...Saj se ji že na obrazu vidi da pije. Ne vem kaj naj z očetom narediva. Jaz sem že čisto obupana, doma se samo kregamo. Ko zvečer zaspin, me vedno zbudi neko dretje in kričanje. V bistvu imam že prisluhe. Tudi če je vse ok, se mizdi da slišim vpitje, jok...V mamini družini je bil oče pijanec in je umrl za pijačo. Pa tudi oba brata sta umrla za pijačo. Ima še sestro, ki je normalna. Težko je ker ne bomo mogli dolgo zdržti. Vsi bomo propadli. Hočem nekako rešiti kar se še da. Odločila sem se da najdem rešitev pa če bom potrkala na vsaka vrata. Ne vem kako naj prepričam mamo naj se gre zdravit. Včeraj je bil pri meni fant, pa sem ga lepo prosila da naj gre domov, ker nočem da še on posluša to dretje. Veliko je pri meni, se razumeva in imava se zelo rada. Vendar sem kot kak fosil zamorjena, vsake toliko časa. Nočem da misli da sem zaradi njega. V bistvu se pogovarjava o tem problemu, ampak potem se začnem vedno jokat, kar pa nočem.Rada imam dom, ampak kljub temu bom morala oditi, ker ne bom mogla živet v takšnem nezdravem okolju. Smili se mi ati ker on nima kam, zgradil je hišo sedaj pa ne more uživati v njej. Smili se mi mami ker je tako nedorasla. Ne vem kakšne probleme ona vidi, samo jaz jih ne vidim. Verjetno ji gre predobro. Kam se naj obrnem, kam? Koga naj pokličem? To je dolga zgodba in toliko si želim še napisati, pa tekam kot kura in enega kota v drug. Vesela bi bila če bi vsaj dali kakšno telefonsko ali kaj podobnega, da ne bom kot slepa kura. Aja, če vam to kaj pomaga-smo iz Zasavja. Že vnaprej se vam zahvaljujem, pa čeprav boste morda samo prebrali to. LP, Ana

Vprašanje: Pozdravljeni, Pišem v imenu sebe in moje družine. Že dolgo se v družini pojavlja problem alkoholizma. Ta alkoholizem se iz leta v leto stopnjuje. Problem je pri mami. Sploh nima nobenega smisla za življenje. Živim v hiši z mamo in očetom. Bratov in sester nimam, sem edinka. Oče je star 61 let, še vedno v službi, aktivno se ukvarja s športom in je vzdrževalec cele družine. Mami je stara 53 let in ima 6 mesecev do upokojitve. Jaz se še vedno šolam, obenem pa tudi občasno delam preko študentskega servisa. Problemi v družini so se začeli že 14 let nazaj. Blablabla.... Mami pije in ko nima službe je vsak dan pijane, v bistvu se sploh ne iztrezne, kar naprej pije. Je zelo agresivna, se meče potleh, ne umiva se, ne skrbi za gospodinjstvo, v bistvu ne počne nič drugega kot samo pije. K plačevanju računov in ostalega ne prispeva nič , v bistvu ima celo plačo zase. Ko je trezna je zelo prijazna ženska, dobrega srca... Ko pa pije je pa.... V bistvu nima nobenega zanimanja za življenje. Oče si želi da bi kdaj kam šli, ali bi šla skupaj v trgovino..ali kaj podobnega, ona pa nič. Potem ima pa 1001 problem, v bistvu pa nimanobenega. Zgodilo se je že da so jo v službi dobili pijano in je ležala na tleh, potem so ji pa dali kazen da so ji par mesecev trgali od plače. Pa to sploh nebi vedela če ne bi našla enega lista. Doma ne stori nič, mogoče 1 x na dva meeca potem pa skoz o tem govori, kako je pridna, kako dela...Prej sem jaz vse pospravljala, letos jeseni sem se pa preselila v zgornje nadstropje naše hiše, pa sem hotela 1x na teden pospravljati, pa me je vedno nagnala, češ da ni nič razmetano, da ona vse ščisti... Pa sem si rekla da ne bom nikoli več. Sram me je če bi kdo prišel v stanovanje. Smili se mi oče, je ves živčen, že večkrat smo ji rekli da naj se gre zdravit, pa noče nič slišat o tem, pravi da je ona samo živčna da ne pije, da je tablete za živce... Vsak dan najdemo prazne flaše vsepovsot po hiši. Pije, kadi in nič ne je. Velikokrat je že padla, si poškodovala glavo, bila v bolnici par dni... Ima tudi epilepsijo. Pije vino, ne žganih pijač. Moje otroštvo je bilo polno joka, kreganja...Smo se že obrnili na zdravnika, pa je rekel da se mora sama odločt... je dobila napotnico za psihiatra, pa nikoli ne gre. Dobi napotnico za sistematični pregled-pa ne gre...Saj se ji že na obrazu vidi da pije. Ne vem kaj naj z očetom narediva. Jaz sem že čisto obupana, doma se samo kregamo. Ko zvečer zaspin, me vedno zbudi neko dretje in kričanje. V bistvu imam že prisluhe. Tudi če je vse ok, se mizdi da slišim vpitje, jok...V mamini družini je bil oče pijanec in je umrl za pijačo. Pa tudi oba brata sta umrla za pijačo. Ima še sestro, ki je normalna. Težko je ker ne bomo mogli dolgo zdržti. Vsi bomo propadli. Hočem nekako rešiti kar se še da. Odločila sem se da najdem rešitev pa če bom potrkala na vsaka vrata. Ne vem kako naj prepričam mamo naj se gre zdravit. Včeraj je bil pri meni fant, pa sem ga lepo prosila da naj gre domov, ker nočem da še on posluša to dretje. Veliko je pri meni, se razumeva in imava se zelo rada. Vendar sem kot kak fosil zamorjena, vsake toliko časa. Nočem da misli da sem zaradi njega. V bistvu se pogovarjava o tem problemu, ampak potem se začnem vedno jokat, kar pa nočem.Rada imam dom, ampak kljub temu bom morala oditi, ker ne bom mogla živet v takšnem nezdravem okolju. Smili se mi ati ker on nima kam, zgradil je hišo sedaj pa ne more uživati v njej. Smili se mi mami ker je tako nedorasla. Ne vem kakšne probleme ona vidi, samo jaz jih ne vidim. Verjetno ji gre predobro. Kam se naj obrnem, kam? Koga naj pokličem? To je dolga zgodba in toliko si želim še napisati, pa tekam kot kura in enega kota v drug. Vesela bi bila če bi vsaj dali kakšno telefonsko ali kaj podobnega, da ne bom kot slepa kura. Aja, če vam to kaj pomaga-smo iz Zasavja. Že vnaprej se vam zahvaljujem, pa čeprav boste morda samo prebrali to. LP,

Vprašanje: Lepo pozdravljeni!!! Najprej lepo pozdrvljeni, stara sem 19 let in doma v družini imamo velik poroblem. Ne vem če sem se prav obrnila, vendar bom vseeno poiskusila. Imam zelo problematično sestro, ki krade. Kradit je začela najprej doma, zginjale so stvari v moji sobi, kasneje v kopalnici, itd.... Vse stvari smo potem našli v njeni sobi. Ni pomagala ne lepa beseda, ne trda roka, ne nobena kazen. Strara je 14 let, in ponavlja sedmi razred osnovne šole. Potem so se stravi malo umirile, vsaj mi smo mislili tako, vendar smo danes zvedli da stvari zginjajo tudi pri mojem stricu (maminem bratu, ki živi v isti hiši, vendar ima svoj vhod. Mami je z živci čisto na koncu, sestra pa ne prizna, čeprav tudi pogrešamo njegov vhodni ključ, vendar ukradenih stvari (npr: svinčnik, redirka, šminka, lak za lase in podrabne drobnarije) ne najdemo. Pogovoriti se z njo ne da, v družini pa je vse bolj napeto. Prosim, prosim po,agajte, kaj naj storimo. Ali priporočate obisk psihiatra ali kaj drugega. Njena vzgoja ni bila nič drugačna od moje, rastla je v ljubeči družini, nikoli večjih prepirov ali kaj podobnega. Naj pa omenim še to, da ima tudi motnje v prehrani, hrane se prenažira in jo tudi naskrivaj jé. Kaj naj storimo? V družini je zavladala napetost in nezaupanje. Pomagajte!!! Najlepša hvala, ker ste prislihnili problemu.

Vprašanje: Pozdravljeni! Moj sin je star 8 let. V šoli nima učnih težav, ima veliko prijateljev tako v šoli kot tudi izven nje, težava pa je v tem, da občasno postane zelo napadalen. Do tega prihaja v glavnem le v šoli (pred tem pa v vrtcu). Povodi za to so ponavadi zelo nedolžni. Doma do tega skoraj nikoli ne pride, niti ne v izvenšolskih dejavnostih. Ti napadi so zelo moteči, saj se je že zgodilo, da je sošolca ali njegovo lastnino poškodoval. V šoli sem se dogovorila, da me o vsakem takem dogodku takoj obvestijo, zato da lahko ukrepamo takoj. Ponavadi se z njim pogovorim, nato pa dobi tudi kazen (npr. omejitve pri gledanju televizije ali računalnika). Prosim vas, da mi svetujete, kako pravilno postopati pri takih težavah.