Vprašanje: Pozdravljeni! Ne vem, če bo vprašanje prišlo na pravi naslov, a vendar upam, da mi boste znali svetovati. Stara sem 23 let in se nahajam pred veliko odločitvijo. Pravzaprav me obhajajo dvomi o tem, ali svojega partnerja, s katereim sva skupaj 4 leta, resnično ljubim, ali je to to. Imava sicer krasen odnos, je res enkraten človek, vendar se mi konstantno poraja vprašanje ali je on res to, kar si želim. Hkrati nisem, odkar sem z njim, spoznala niti enega moškega, s katerim bi se želela bolj spoznati (torej kot partnerja). Kako naj torej vem, ali gre za resnično ljubezen? Pred časom so se pričele pojavljati težave v spolnosti, ki si je ne želim, niti ne doživljam več orgazma, kar prej nikoli ni bil problem. Prosim pomagajte mi! Ali obstaja v Ljubljani psihoterapevt (po možnosti z napotnico, saj sem še študentka), ki bi se ukvarjal s podobnimi problemi? Najlepša hvala za odgovor, Romana

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 20 let in imam resno zvezo, v kateri pa se ne počutim več svobodno in opažam, da, predvsem z moje strani, ljubezen počasi ugaša. Čeprav bo slišati noro, se mi zdi, da sem si ustvarila nek domišljijski svet v svoji glavi, v njem pa prevladujejo sanjarjenja o nekem prihodnjem in tudi "popolnem" partnerju. Realnost mi je čez dalje manj všeč, saj sem vedno bolj prepričana, da se moja sanjarjenja lahko uresničijo. Včasih sem zaradi tega tudi slabe volje, kot da bi bilo v resnici kaj narobe. Zanima me, če imam kakšno psihično motnjo ali je to le obrambni mehanizem, glede na moje nezadovoljstvo z realnostjo. Hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljena, sem mamica dveh otrok,trenutno pričakujem tretjega.Sem zelo čustvena oseba,s partnarjem sva skupaj 8 let na začetku mi je izkazovau ljubezen me je objemal,zavedala sem se,da me ima rad.Kmalu se je začel posvečati poslu.Že 8 let je zdoma od jutra do večera,ko je doma in ima čas si ga vzame za gledanje tv in interneta,z otoki se ne okvarja nič če mu kaj omenim že obrača oči in se razburja nam ne reče,da nas ima rad.Zaradi takšnih stvari se dokaj prerekava,kajti jaz bi rada pozornost nase in otrok in tudi ljubezni in bi se o teh stvareh rada pogovarjala, ampak me sploh ne jemlje resno in ga te stvari ne zanimajo.Vedno si pa uzame čas za prijatelje,gre znjimi na pijačo,se pogovarja po telefonu,tko,da sem že prav jezna,če ga pa mogoče pokličem jaz se me hitro dokaj znebi ali pa če mu rečem če pride kmalu domou se umes hitro dobi s priateljem.Počutim se čustveno prazno potrebujem tople besede in objeme in tuhtam samo kako zadevo rešit.Vedno mu vse ustrežem se trudim pri vzgoji in ljubezni otrok,tko ,da mi tudi marsikdo pravi,kako to vse zmorem.On pa tega ne zna spoštovat,ubistvu tega ne izkazuje.Ko se pogovarjam z ostalimi se ne pritožujejo o teh stvareh.Zanima me prosim še vaše mnenje ali je mogoče z menoj kaj narobe in ali pričakujem v življenju preveč od ljubezni,ker mi pravi da sem že bolana,kajti ljubezen je vedno samo na začetku.

Vprašanje: Pozdravljeni Prosim za pomoč. pred petimi leti sem imela fanta ki je storil samomor. to je storil, ker ga starši doma niso razumeli, da je zaljubljen v mene in da hoče veliko časa preživet tudi z mano in so mu nonstop nalagali veliko dela, samo da ni mogel k meni it. Za piko na i, sem ga pa še jaz pustila, ker se mi je lagal. Drugače sem pa ga tudi ljubila z vsem srcem in dušu, vse bi naredila za njega. Seveda me je prej ko je bilo kaj narobe tudi opozarjal da si bo nekaj naredil, in sevea jaz kot 18letna frklja tega nisem resno jemala. Sedaj sem stara 22let. dve leti nazaj sem spoznala eniga fanta, ki sma se na začetku super razumela. postala sva par, potem me je prevaral z bivšo in še z nekaj drugimi puncami, in potem sma še velikokrat bla skupaj in narazen in vedno bolj se je začel kazat svoj pravi jaz. in vedno manj sem ga marala. potem sem ga jaz pustila bivša ga je pustila in je ostal sam. in želel si je res najti punco, ki bo z njim. ampak med tem časom, ko je on iskal punco je na veliko začel ponočevat, pit alkohol, uživat extazi in kokain. Te droge so ga popolnoma čustveno izčrpale in potem me je poklical da želi bit z mano, da sem jaz tista prava za njega, ker sem sposobna, prijazna in ne vem kaj vse še. sem rekla, da ne bom, ker se res grdo in nesramno obnaša do mene, sploh me ne spoštuje in je reko da bo to spremenil. sem rekla da ne, da ne rabim se jaz z nekom takim ukvarjat. potem je pa reko da si bo vzel življenje, da tako ne more več živet, in da samo jaz še ga lahko rešim. in spet en tak fant v mojem življenju...super,....res super. potem sem seveda brez obotavljanja rekla da bom njegova punca, mu tudi obljubila, da se bova skupaj preselila na svoje imela otroke itd. imava pa oba tako službo da se nič ne vidiva. on vozi tovornjaka v agnlijo, jaz sem pa varuška na nizozemskem do avgusta. zato se trenutno slišiva bolj samo po telefonu. in vse to kar mi je obljubil da bo izoboljšal (glede obnašanja do mene, spoštovanja) gre samo še na slabše. bolj skušam biti prijazna do njega, samo da nebo prišlo do kakšnega kreganja, bolj je nesramen do mene in nespoštljiv. in ko se skregama za kaj reče da take ženske on ne rabi in če mu rečem ok, čao...me čez 3 dni kliče, da mu je žal, da zaj se bo pa res spremenil. in da mu živjlanje ne bo uspelo brez mene. Jaz ne vem kaj naj naredim z njim. V življenju blestim kar se tiče družine-me imajo vsi radi, prijatelji - so radi v moji družbi, služba-res uživam v njej... ljubezen - to pa je nočna mora!!!! Prosim da mi čimpraj svetujeta kaj naj naredim. ali naj delam na njem, ali na sebi, ali kaj naj spremenim ali kaj naj naredim. prosim za hiter odgovor. hvala

Vprašanje: Sem sladkorni bolnik in imam luskavico. Pred dvemi meseci so mi razširili na desnem kolenu žilo, ker nisem imel prekrvavitve na prstih. To je zdaj v redu. Pred slabim letom so mislili da sem alergičen na majonezo oziramo na eno od reči v njej. To ni res kajti majoneze ne jem in tudi paštet in takih reči ki so v majonezi. Nikoli nisem imel prej problemov z horesterolom čeprav sem v enem obroku pojedel tudi po 7-9 jajc. Pred 4 leti sem imel prometno nesrečo in sem imel poškodbe kolena in 5 reber in s tem sem postal tudi depresiven (zgubil sem ljubezen po 15 letih, službo, stanovanje v LJ.). Takrat sem shujšal na 46 kg in sem bil anoreksičen (drugače sem visok 193-bil sem živi okostnjak). Trenutno imam 80 kg in dokaj poštimano sladkorno (povrečje 11). Samo to ni to kar me zanima. Hčem vam samo opisati zdravstveno stanje. Na obrazu in za ušesom sem imel gnojni buli kateri sem operiral in za ušesom se je rana zacelila na obrazu (na L ličnic)i pa imam ureznino ki se ne zaceli. Probleme imam tudi z zobmi a sem odstranil vse škrbine in zdaj redno hodim zobozdravniku. Redno jem ASPIRIN PROTECT in TULIP in se inekciram z NOVORAPIDOM in SOLOSTAROM. Živim z starši, ki sta oba sladkorna bolnika (oče tudi srčni) in v 4 letih od kar sem prišel nazaj domov sem postal živčna razvalina (z njihovo pomočjo). Zadnja dva meseca sem opazil (največkrat ko jem), da redkeje kot prej dobim občutek, da mi bo razneslo glavo in ko se pogledam v ogledalo imam orenk napihnjena temena na glavi (napihne se za debelino prsta in ni vidit glih lepo). Na dotik je teme mehko. Po 2-10 minutah teme oplahne a se začne bolečina v glavi. Zahvaljujem se vam za odgovor!

Vprašanje: Spoštovani mogoče bi mi glede na vaše izkušnje lahko svetovali,kako naj pomagam svojemu bratu?Ima 45-let za seboj propadli zakon in nesrečno ljubezen.Že iz otroških dni je zaljubljen v dekle iz vasi a žal mu ona te ljubezni nikoli ni mogla vračati saj ga že vse življenje smatra za prijatelja in ne kod moškega.Zadnjih nekaj let sta prijateljevala s tem da ga je neprestano opozarjala da sta le prijetlja in nič več a to očitno moj brat ni dojel tako,ter je nekje v sebi upal na kaj več.Žal pa sem pred dnevi izvedela od nečaka dekleta,da je dekle noseča.Za nameček pa sem izvedela,da se je dama na službeni poti spustila v ljubezensko afero,ki ima za posledico njeno nosečnost.Kako naj razložim bratu,da ima ona svoje življenje in da ga ne gleda kot moškega.Bojim se da tega ne bo prenesel. Hvala

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let (kmalu bom 24), junija sem uspešno diplomirala, delam že 1 leto v podjetju, kjer me bodo v prihajajočem mesecu tudi zaposlili, sem zdrava, z družino sem v odličnih odnosih, prav tako s prijatelji in sodelavci. Vse v življenju mi teče tako kot si želim in za kar sem se in se sama tudi trudim. S fantom sva bila 6 let v resni zvezi in srečno zaljubljena, ustvarjena drug za drugega. Ne bom rekla, da se nikoli nisva skregala, ampak to so bili prepirčki, ki jih imamo vsi ljudje. Načrtovala sva tudi že skupno življenje, selitev na svoje sva imela v mislih za prihodnje leto, ko on zaključi magisterij. Je tudi profesionalni športnik, zato sem se kar hitro morala privaditi in prilagoditi predvsem njegovim obveznostim, z njegovimi starši sem ga hodila tudi spodbujat na vsako njegovo tekmo. Pred pol leta je začel opravljati pripravništvo v zdravstvu, zdaj se pripravlja na interni izpit, novembra ga čaka še strokovni izpit. Zraven piše magisterij, hodi v službo in trenira vsak dan, proste ima le nedelje. Prostega košarke ga imam le en mesec na leto- poleti in seveda takrat hočem izkoristiti čas z njim kolikor se le da. On tudi. Ne bom pa rekla, da se nikoli nisva zaradi tega prepirala. Sva se velikokrat. Vse najino življenje, vsi najini načrti, vse počitnice, prijateljska druženja...vse je na drugem mestu, saj je najprej vprašanje kako bo s treningi, tekmami... Pred enim mesecem sva se nazadnje skregala glede tega, saj imam občutek, da jaz veliko več vložim v to kdaj se bova videla, kako, koliko časa imava čas itd. In od takrat je nenehno slabe volje... Mislila sem da ga bo minilo, vendar ga ni. Zadnji mesec se sva se tudi videla zelo malo, saj jaz delam v taki službi, kjer je 1 mesec na leto tako pestro, da nimam enega dneva fraj, praktično hodim domov le spat. Tako nisva imela veliko časa za pogovor in druženje. On je postal zamorjen, na treninge se mu več ne ljubi, v službo hodi z muko, niti od domačih noče nobenega videti, nima veselja, da bi prišel k meni... Pred enim tednom me je šokiral s tem, da razmišlja, če sva sploh za skupaj in da on ni srečen in da se ne vidi več z mano. Rekla sem mu naj si vzame čas, saj mislim da je preobremenjen in ne razmišlja realno, naj počaka da se vse vrne v normalne tire in da če se imava rada, da bova vse rešila. On pravi, da me ima enako rad, vendar da mu je vse prišlo čez glavo in ne vidi smisla da bi niti poskusila rešiti težave, da ga pri meni motijo tudi tiste malenkosti, ki ga prej niso... Jaz se s tem ne morem sprijazniti, saj mislim, da 6 let se ne da kar tako pustiti za sabo, sploh če je ljubezen še prisotna. Ponudila sem mu tudi, da greva k kakšnemu strokovnjaku na posvet, saj mislim, da je zapadel v nekakšno depresijo, saj pravi da ne vidi nobene svetle točke v dnevu in da je še najbolj srečen ko spi. On za svetovanje noče niti slišati, jaz pa ne vem več kako naj pomagam njemu in najini zvezi, saj ga ljubim. In ne morem razumeti, da sva še pred 2 meseci iskala stanovanje, bila na morju in je bilo vse odlično, kako bi se lahko zdaj vse tako na hitro zaključilo. Kaj mislite vi? Kako lahko pomagam njemu, nama, sebi? Mislite, da je za najino razmerje še kakšna možnost? Lepo prosim za odgovor in že vnaprej najlepša hvala.

Vprašanje: Hej Maja. Mene pa zanima nekaj glede zakona privlačnosti. Če si nekaj res zelo zelo želiš in to vizualiziraš vsak dan...občutiš & se seveda ob tem počutiš zelo dobro, srečno...vendar se ne uresniči (npr. ljubezen)...kako si lahko to razlagaš?

Vprašanje: Problem je, da nemorem pozabiti ljubezenske izkušnje izpred nekaj časa. Sem mislila, da sem stvar že zdavnaj dala skoz, da sem ga prebolela pa opažam, da ni tako. Ali pač!? Od tega je minilo že nekaj let, vendar jes še vedno čepim na isti točki in neglede na to kako se zaposlim, kaj počnem, kako usmerjam misli...vedno je isto. Nikoli nisva bila par, najina druženja niso bila podobna ničemer. Enkrat je bilo vse ok, drugič me je grdo razočaral, nato se je vse vrnilo na stara pota (v končni fazi sem doživela tudi lepe stvari), dokler nisem prekinila stikov, čustva so pa ostala. Vem, da si zaslužim boljšega, nekoga, ki me bo iskreno ljubil in unega ne želim več videt, ne slišat. Včasih se prav bojim, da ga bom kje srečala, še posebej z v paru, kar bi me verjetno prizadelo. Nevem zakaj se mi to neprestano dogaja, celo po nekaj letih. Morda zato ker, sem še vedno samska in od takrat se pravzaprav nisem približala nobenemu moškemu. Priznam, da se včasih počutim osamljeno in potem sem jezna. Razmišljam o tej (edini) razburljivi izkušnji, ki sem jo imela. On pa je že nekaj let srečno oddan in potem se sprašujem (in mučim s tem), kaj počneta zdaj, se ljubita, kje sta...itditd. Nikoli nisem aktivno iskala fanta, (ga nikoli nisem imela) zadnje čase pa sem stvar vzela v svoje roke postala sem odprta za nove izkušnje in poizkušala dobiti fanta (ne na silo) pa nikakor in nikakor negre, doživela sem kvečjemu le zavrnitve in razočaranja. Zato so misli na prejšnje izkušnje toliko bolj izrazite. Vem, da sem še mlada in praktično imam še veliko pred sabo, ampak vidim, da se bo stvar težko premaknila iz mrtve točke. Opažam da se zaradi neuspelih poizkusov zapiram v svoje varno obzidje. Zej me pa zanima ali je to prehodno stanje?(ker misli na prejšnjo ljubezen se mi vsiljujejo zadnje čase malo bolj kot prej). Je to sploh normalno? Ali bo to tralajo še tako dolgo dokler me drugi fant nebo prevzel in bom potem pozabila na preteklost? Se sploh da z novim fantom pozabiti na prejšnje izkušnje? Je možno, da se mi to dogaja zaradi potrebe po bližini in partnerstvu in potem podzavestno pomislim na nekoga s kom sem to nekoč doživela, ko bom pa srečala novega, bom pa zlahka preusmerila misli in čustva? Hvala za vaš odgovor.

Vprašanje: S prijateljico sva se pred nekaj dnevi razšla. Skupaj sva bila štiri leta. Pred tremi meseci je šla v Ljubljano na masažo, na neko kitajsko alternativno medicino. Postala je čisto drug človek; sanja se ji samo o energiji in masaži. Ni več ljubezni, a nikoli ni bilo nič slabega med nama. Zmeraj sva se ljubila. Vsak ima po tri otroke od prej in z njimi smo se zelo dobro razumeli- nobenega sovraštva.Samo ljubezen. Zdaj pa je konec. Pravi,da nisem pravi moški zanjo in da ji porabim preveč energije ter da mora naprej. Bila je zelo dobra ženska. Vse sem ji nudil in tudi ona meni. Naenkrat pa je konec. Mislim, da se ženski že malo meša o tej alternativni medicini, če tako lahko napišem. Ne vem, kaj narediti. Lansko leto mi je tudi počil dvanajsternik zaradi živcev.Bivša žena me je izsiljevala zaradi denarja. Vzeti pa mi je hotela tudi sina. Zato zdaj čutim tudi velike bolečine trebuhu. Ni več tistega zdravja.To žensko pa še zmeraj ljubim in se sekiram. Zato, ker vem, da ji ta alternativna medicina ne bo kaj pomagala. Predobra ženska je. Samo pobrali ji bodo denar. Sploh ne zna več nič ljubiti. Nobene stvari. Sanja samo o energiji. Kaj naj naredim? Ali se ji naj čisto odpovem ali kaj? Zelo rad bi ji pomagal, pa ne vem, kako. Zato vas prosim za kakšen nasvet, če ji lahko pomagam. Še enkrat hvala.

Vprašanje: Pozdravljeni! Pišem vam v upanju, da bi mi lahko pomagali z nasvetom. Hvaležna bom vašega odgovora. Stara sem 27 let. Odraščala sem v družini nezdravih odnosov. Oče je pil in tudi večkrat bil nasilen. Predvsem do moje matere in kasneje tudi mene. Mami je trpela ob njem, vendar je vztrajala zaradi nas otok. Ko je zaradi alkoholizma izgubil službo, je šlo samo še navzdol. Denarja je bilo premalo, prevečkrat sem se znašla v čustvenih stiskah. Bila sem boječa in vase zaprta, v šoli sem imela probleme s koncetracijo in z odnosi z drugimi sošolci. Nisem se znala postaviti zase in sošolci so se delali norca iz mene. V tem obdobju osnovno šolskih let sem bila tudi spolno zlorabljena. Pri približno 7-ih letih, me je začel zlorabljati moj bratranec, ki je 10 let starejši od mene. Začelo se je z kazanjem pornografije, kasneje pa z dotiki in siljenju k oralnemu seksu in k spolnim odnosom. To je trajalo približno dve leti dokler se nisem zlomila in začela jokati, ter se upirati. Potem je prenehal. Zagrozil mi je, da tega ne smem živi duši povedati. Počutila sem se tako krivo in tako umazano. Vendar ni bil edini, ki me je spolno zlorabil. Nekako v tem času me je zlorabil še očetov prijatelj. Z očetom in z njim smo šli z vlakom do Maribora. Megleno se spominjam, vendar vem, da sva bila pokrita z odejo in me je naskrivaj otipaval in rinil prst v nožnico. Pri 13-ih se je vame zaljubil mamin bratranec. Velikokrat je bil pri nas doma na obisku in ko sva ostala sama me je začel otipavati in poljubljati. Bilo mi je zelo neprijetno in ko sem zbrala pogum in se mu uprla, je prenehal hoditi k nam. Odraščala sem.Zatekala sem se v svoj svet, iskala uteho v naravi in v knjigah. Ko sem začela hoditi na srednjo šolo sem se čisto izgubila. Nisem imela prave volje do učenja, čeprav bi lahko imela lepe ocene. Vendar sem bežala pred odgovornostjo. Pri 16-ih letih sem imela konflikt z očetom. Ker je bil vinjen in ker sem zamudila 10 minut, se je verbalno spravil name. Rekel mi je par zelo grdih in poniževalih besed, da sem se zlomila in mu v jezi povedala za spolne zlorabe. Ampak samo za bratranca. Potem je v šoku poklical policijo in poslali so me naprej na zaslišanja k kriminalistu. Poslali so me na ginekološki pregled in ugotovi, da sem še vedno nedolžna. Nisem mogla verjeti. Tisti dan je bil eden izmed mojih najsrečnejših dni v mojem življenju. Zaradi odločbe sodišča, da je zastaral relativni rok in, ker se nismo v času pritožili, je kazen za bratranca splavala po vodi. Takrat se mi je podrl svet, izgubila sem vero v pravico. V šoli mi je šlo še na slabše, imela sem slabe ocene in začela sem špricati pouk. Šolo sem obesila na klin in začela delati. Pri 17ih sem spoznala fanta in se noro zaljubila vanj. Lačna ljubezni kot sem bila, mi je postal smisel življenja. Z njim sem izgubila tudi nedolžnost. Po petih letih zveze sva se razšla. Znova se mi je podrl svet. Iskala sem uteho v žuranju in menjavanju fantov. Iskala sem ljubezen, vendar na napačen način. V tem času sta se starša ločila in doma sem se počutila tako neprijetno. Mami se je odselila k svojim staršem v sosednjo vas. Oče pa je bil nasilen do mene in sem bežala stran od doma. Potem sem dobila ponudbo za golo fotografiranje. Ker sem bila v finančni stiski sem ponudbo sprejela, čeprav ta odločitev ni bila v skladu z mano. Zaradi različnih okoliščin so fotografije prišle v javnost. Ker sem takrat delala v stežbi in ker so me ljudje na videz poznali, sem bila deležna javnega zaničevanja in opazk. Bile so tudi denarne ponudbe za spolne usluge, vendar si nisem želela niti ene ponudbe sprejeti.Nikoli ne bi seksala za denar. Že tako ali tako sem se počutila umazano in bilo me je sram. Zvedela je vsa okolica in težko sem živela s tem. Kamorkoli sem prišla so s prstom kazali name. Potem se je našlo mnogo "oboževalcev", vendar sem vedela, da fantje z menoj ne mislijo resno. Imela sem še par neuspešnih vez, sedaj pa imam fanta s katerim sva skupaj dve leti. Od začetka je bilo vse super. Povedala sem mu za vse kar se mi je zgodilo v preteklosti in me ni obsojal. Potem pa so se začeli problemi. Ker sem družabna in ker imam krog zelo dobrih prijateljev, se je začel počutiti odrinjenega. Pisal mi je sms-e v smislu: saj vem, da ti drugi več pomenijo. To me je zelo prizadelo, ker sem ga imela rada in res sem se trudila za najino vezo. Postal je tudi zelo ljubosumen. To me je začelo utesnjevati in psihično uničevati. Bala sem se biti vedno iskrena z njim, da ne bo kaj napačnega mislil. Naprimer, da sem že doma, čeprav sem bila še s prijatelji. Spoznala sem še enega fanta in postala sva res dobra prijatelja. Tega pa fantu nisem povedala, ker sem vedela, da bo ljubosumen in, da si bo napačno razlagal to prijateljstvo. Ker mi je brskal po mobitelu, je odkril, da si dopisujeva. Zahteval je, da z njim prekinem vse stike. Storila sem to. Vendar pa s fantom nisem srečna. Še vedno ga imam zelo rada, ampak imam občutek, da me ne ceni dovolj. Stalno me kritizira in stresa name slabo voljo. Ne znava konstruktivno reševati problemov. On je odraščal v družini, kjer se niso pogovarjali o problemih. Njegov oče mu je zelo težko izrekel kakšno pohvalo. Fant ima tudi od prejšne zveze otroka. Z bivšo tudi nista znala reševati problemov, kar naprej sta se kregala. Fant ima tudi zelo slabo samopodobo. Je zelo delaven in svoje samospoštovanje gradi na delu. Želim si več nežnosti od njega, več pozitivnih besed. Vse sem mu povedala, o vsem sva se že pogovarjala, vendar ne gre in ne gre. Ne zna kontrolirati svoje jeze, mene pa to preveč prizadane. Edino upanje vidim še v partnerski terapiji, ker drugače ne morem več vztrajati. Poleg tega me čustveno izsiljuje, grozil mi je že s samomorom, po drugi strani, pa pravi, da mu je vseeno če prekineva. Pravi, da me ima rad, vendar najde zelo malo pozitivnih lastnosti na meni. To me zelo boli. Po drugi strani pa imam prijatelje, ki me cenijo in pravijo, da sem super oseba. Vem, da se ne cenim dovolj in da moram začeti delati na sebi. Menite, da nama partnerska terapija lahko pomaga? Za odgovor se vam že v naprej zahvaljujem! Lep pozdrav, Valentina

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let, še študentka. V zvezi s fantom (študent) sem že skoraj 6 let. Je moj prvi in edini, ki sem ga kdajkoli imela. Imela sva že veliko kriz (droge, alkohol, ljubosumje, spolno prenosljiva bolezen, itd.), vendar sva jih vselej sama prebrodila in rešila. Do sedaj, ko ne vidim rešitve! Problem tiči pa predvsem v meni. Namreč že od malega me privlačijo ženske, česar se šele sedaj dodobra zavedam. Že neštetokrat sem bila zaljubljena v punco, na žalost vedno enostransko, zato dlje kot do malo nežnosti z njimi ni prišlo, vendar sem si tega vedno želela, vendar s strani punc ni bilo tako. Zaradi tega in straha pred morebitno homoseksualnostjo sem vse skupaj potlačila in si poiskala fanta (sedanjega). Imam ga zelo rada in on mene. Ob njem sem na homoseksualnost malo pozabila. Na začetku zveze je bil sex še dokaj pogost in strasten, vendar pa je to z moje strani po 4ih letih minilo (z vpisom na fakulteto). Tam sem se namreč zopet, po 4ih letih, zaljubila v punco (spet enostranska ljubezen). Po enem letu in pol sem jo dokončno pozabila. To je močno vplivalo na mojo vezo s fantom, ker sem se ga začela izogibat in izmišljevat razne stvari, da mi ne bi bilo treba sexat z njim, ker se mi je namreč začel s časoma sex z moškim gabit. Ne morem se ga dotaknit s strastjo ali ga poljubit, sploh me vzburi, ...misli mi nenehno skačejo na ženske. Vzburijo me samo še ženske. Dvakrat na mesec se moram prisilit v spolni odnos z njim. Boli me, da tako grdo, nestrpno in napadalno ravnam s fantom, po drugi strani pa me boli to, da ne morem biti to kar sem, ker me je strah diskriminacije, strah, da je morda homoseksualnost samo neka trenutna želja, boli pa tudi to, da bi zlomila tako dobro in ljubeče srce fanta, ker me res neizmerno ljubi. Ne vem več kaj je prav in kaj ne, kaj je realno in kaj nerealno, kaj pravzaprav sem in kaj morda nisem? Ali je homoseksualnost resnična ali si jo nekdo sam "ustvari"? Naj omenim tudi to, da sem bila v otroštvu deležna siljenja k raznim spolnim "igram" s strani moškega spola in me včasih fantovi dotiki spomnijo na te dogodke, in me potem pač mine do sexa z njim. Ne vem, morda tudi to vpliva na moje zanimaje k ženskam?! Prosim za vaše mnenje, ker sem že rahlo depresivna zaradi vsega.

Vprašanje: Pozdravljeni. Stara sem 29 let in zadnje čase opažam nihanje v razpoloženju oz. neprestano slabo voljo, ki je nikakor ne morem kontrolirati. Bojim se, da prehaja že v depresijo, na trenutke imam takšen občutek. Kdaj se je to začelo, sploh ne bi znala točno definirati. Menim, da je nekako vse povezano z mojim partnerjem, čeprav mogoče se motim. S partnerjem sva namreč skupaj skoraj dve leti. Že od samega začetka sva se zavedala, da sva precej močna karakterja, ki v življenju točno veva kaj želiva. Vedela sva, da bo potrebno veliko kompromisov, da bo najina zveza funkcionirala, ampak sva bila pripravljena na to, saj nama je bilo lepo skupaj in sva tudi čutila ljubezen. Na začetku so bili skupni trenutki naravnost krasni. Kasneje pa je začel prihajati na plano moj karakter za katerega nekako krivim določena dejstva kot so, da sem najmlajša v družini, razvajena s tem, da mi je bilo vedno ugodeno. Mislim, da so se težave mogoče začele potencirati nekje dobro leto nazaj, ko sem sprejela veliko obremenitev v službi, ki me tudi psihično precej črpa. Velika prelomnica pa je nastopila tudi nekje pol leta nazaj, ko sva se s partnerjem tako močno sprla (ravno zaradi te moje muhavosti), da sva prekinila za nekaj dni. Tistih par dni, je bilo zame konec sveta. Bila sem resnično psihično podrta in čutila vse znake depresije – utesnjenost, osamljenost, nemir,.. Misel, da bi ga izgubila, me je pahnila v globoko žalost in posledica so bili takšni občutki. Najbolj grozno je bilo dejstvo, da sem vedela, da sem sama pripeljala do tega, zaradi svoje muhavosti. Grozno me je bolelo tudi to, da se je v tistem trenutku zatekel k prijateljici, s katero je nekoč nekaj imel. Zdi se mi, da sem s tem njegovim dejanjem zelo nazadovala. Že tako sem bila ljubosumna, od takrat naprej, pa to čustvo sploh ne morem nadzirati. Ljubosumna sem že samo, če se pogovarja z neko punco. Ravno tako sem po tem prepiru izgubila vso samozavest, ki pa lahko rečem, da mi je prej ni manjkalo. Ta izkušnja, kako bi bilo, če bi ga izgubila, me je stala samozavesti in mi pred oči vsak dan poriva strah. Čeprav pa se dobro zavedam, da sem do tega dogodka pripeljala s svojim muhastim obnašanjem, ki mu ni hotel vedno ugoditi, se te muhavosti kar ne morem odvaditi. Pogosto prihaja do tega, da sem enostavno sitna in mu težim za vsako drugo stvar, pa čeprav neopravičeno. Zavedam se svojega obnašanja, saj se še sama ne morem prenašati. Enkrat za to krivim pms, drugič luno,… poleg tega se počutim manjvredno in ne samozavestno. Čeprav mi pove vsak dan posebej, da me ljubi in mi to tudi pokaže, mi še vedno manjka kazanje te ljubezni v javnosti, ko se nekoliko umakne. Mislim si, da to že zaradi bontona, vseeno pa si ne morem kaj, da ne bi črno gledala (sem tudi pesimist) in videla to kot nekakšno zanikanje najine zveze. O tem sva že govorila. Izrazila sem željo, da bi rada več njegove pozornosti tudi v javnosti, vendar nekako mu te moje čustvene luknje ne uspe pokriti. Več kot toliko se o tem niti ne upam več govoriti, saj imam enostavno občutek, da samo pritiskam nanj in da ne najdeva neke skupne rešitve. Večkrat on obtoži mojo muhavost in tukaj se pogovor zaključi, jaz pa se počutim isto, če ne celo slabše. Na trenutke se mi zdi, da sem v depresiji, saj čutim osamljenost in nezadovoljstvo, predvsem pa sem neprestano slabe volje. Zavedam se tega in vem, da to načenja dober odnos med nama, pa tudi v najini družbi se ne znam več smejati in sem vsa brezvoljna. Celo do tega prihaja, da mi govorijo drugi, naj se sprostim. Res čutim napetost, ki je ne znam sprostiti, zato bi se rada tega znebila, vendar žal ne vem kako. Zaradi tega se tudi sprimeva. Ko me prime slaba volja in mu nekaj (pogosto neopravičeno) zamerim, pa enostavno ne znam popusti, ker sem tako trmasta. Zato zavlada tišina in takoj se oglasi moj strah, da bi ga zaradi tega mojega obnašanja izgubila. Moram povedati, ko jaz nisem slabe volje in ne kompliciram, se imava res lepo skupaj in imava tudi veliko resnih načrtov za najino skupno prihodnost, ki se jih veselim. Zaradi takšnih izpadov in te čustvene luknje, ki čutim, kot da jo ne zna zapolniti, pa me včasih obdajajo dvomi. Rada bi spet pozitivno pogledala na stvari, videla kako mi je lahko lepo v življenju, saj imam vse in se znebila črnogledosti, pesimizma in slabe volje. Rada bi bila spet tista razigrana, samozavestna oseba, ki se življenja veseli in se neobremenjeno podala v to življenje z njim. Naj omenim tudi to, da imam grde izkušnje v ljubezenski preteklosti in pogosto tudi nočne more. Hvala za vaš odgovor!

Vprašanje: Spoštovani! Zanimivo, ob branju zadnje knjige ki mi je krajšala čas, v meni so se zbudila stara, zakopana čuvstva. Začela sem intenzivno premišljati o vsem kar mi je življenje prineslo in o tem gdo in kaj sem danes. Dovolite da Vam se poidrobneje predstavim. Stara sem 31 let. Skoraj 1 leto je že minilo od moje redne zaposlitve, tako da se sedaj občasno ukvarjam s različnimi "projekti" s kateri mi nekako poskušam omogočiti normalno življenje. Teško finančno situacijo lajšam s socijalno pomočjo in se nekako uspevam prebiti iz meseca v mesec. Podnajemnica sem majhnega stanovanja. Družbo mi delajo dva hišna ljubljenčka, ki mi resnično veliko pomenita, ter se ne počutim vedno sama in osamljena. Pred dvemi leti končala sem dolgoletno razmerje...enostavno sva se s fantom emocionalno oddaljila. Ostala sva v dobrih odnosih. On je ponovno v razmerju in to me resnično veseli. Privoščim mu vso srečo. Sama sem v tem času imela več spolnih partnerjev...nisem se zapletala s nobenim v resnejše razmerje. Enostavno mi je zadovoljstvo bilo čutiti da sem nekomu privlačna , da me se želi, ter sem zelo hitro pristala v postelji s temi moškimi. Zavedam se da je to bil nek način samodokazovanja. Vsaka ta izkušnja bila je zame nekaj novega, vznemirljivega, a z časom sem se počutila prazna, žalostna. A po vsaki takšni izkušnji "napolnila" sem se s novo posteljno avanturo. Nisem ponosna nase zaradi tega, saj se imam za pametno, izobraženo žensko. Nikoli si ne bi mislila da bom postala takšna oseba. Spoznala sem tudi da sem s takšnim vzorcem obnašanja začela že proti koncu svojega edinega dolgoletnega razmerja, saj se nisem počutila zadovoljeno, duševno in telesno. Med vsemi omenjenimi moškim še sedaj sem v razmerju s enim poročenim. Najima občasna druženja že trajajo skoraj leto in pol. Videvama se zelo poretko, ampak ko sva skupaj prepuščava se strastem. On je v meni zbudil mnoge skrite želje, in jih brez zadrškov skupaj izpolnjujeva. Skratka, v sexu za nas ni tabujev. To mi je všeč. In vem da tudi njemu. Saj je ravno tak moj svoboden pogled na spolnost zagotovo glavni razlog našega razmerja. Oba se zavedava da nikoli ne more biti in ne bo kaj resnejšega med nama...a da so nekekšna čuvstva prisotna, ni dvoma, saj se veliko pogovarjava in spoštujeva dejstvo da je to edino kar je lahko med nama. Ter mora tudi zadostovati. Kljub vsemu (ali pa zaradi vsega) pogosto se počutim osamljena, žalostna. Poskušam vseeno zdrževati normalne stike s prijatelji. Skratka, je trenutno se počutim popolnoma izgubljena. Pogrešam občutek obveznosti, ki ga prinaša služba...pogrešam sebe nasmejano, samozavestno. Iščem se, borim se. Kot sem na samem začetku omenila, ena knjiga je zbudila tudi stra čuvstva, strahove. Kot še majhna deklica bila sem priča številnim neprijetnim dogotkom ki so znašli mojo družino...trenutka ko je mami izgubila otroka, a bila sem ravno jaz ta katera je bila tam da ji pokliče pomoč...potem hude očetove nesreče po kateri je dolgo in boleče okreval...potem očetove smrti...mamine hudo hude bolezni, ki je za vedno pustila pečat na njej, fizično kot psihično. Kot je razvidno, moje je otroštvo bilo grdo prekinjeno, ter sem dobesedno odrasla že s svojim 8 leti, ter od svojega 13 leta prevzela skrb za mamo. Ona mi je vse, naredila sem zanjo vse kar je bilo v moji moči (in še vedno to počnem)...a vse me to vedno bolj duši, rada bi da me mami že enkrat "izpusti" in mi dovoli živeti...sama tudi iščem tisto "zdravo" ljubezen v najinem odnosu. Tako, sedaj sem te stare "duhove" končno pustila ven, v svet....OGROMNO MI POMENI DA STE NAJDLI ČAS IN PRISLUHNILI MI...vsaj malo mi je lažje ker sem vam zaupala svoje življenje. Hvala Vam. Vesela bom Vašega mnenja, nasveta... A zavedam se da sem edino jaz sama ta katera mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in vse tisto s čem ga gradim. Hvala še enkrat, lepo Vas pozdravljam.

Vprašanje: Pozdravljeni! Prosil bi Vas lepo za razlago, zato bi najraje povedal natančno kaj se mi je zgodilo. V Ljubljani, kjer sem imel faks sem se spoznal z eno punco(iz Lj, vendar hodi na čisto drug faks). Po nekje tretjem srečanju sem jo poklical in jo vprašal, da kaj dela in če pride ven. Odgovorila mi je, da je bila pri babici, brat pa je računal povprečno hitrost. Po končanem kratkem klicu sem se vprašal zakaj mi to s povprečno hitrostjo govori. Mislim, da je malce nelogično, čudno, neumno, da bi mi to rekla po 3.srečanju. Kdo pa sploh računa pov. hitrost, ko gre do babice in če že take malenkosti ne pove. Ker mi ni bilo jasno zakaj, sem se vprašal, ma kaj sem jaz kakšno pov. hitrost računal? Tako sem se spomnil, da sem pred dnevi (eden,dva) računal nalogo s povprečno hitrostjo v kolokviju na faksu. Takrat sem pomislil, da če ve kar mislim, ali da ji je kakšna njena bivša sošolka iz srednje, ki slučajno hodi na isti faks povedala ali kakšen profesor iz fizike, ki je v njenem sorodstvu (saj punca je iz Lj, povedal sem ji kako se kličem,pišem in na keri faks hodim). Zaenkrat me takrat to ni dosti motilo in se zadevo pustil stat. Naslednjič ko pa sva se dobila, mi je iz čistega miru povedala, da je zaljubljena v enega tipa, ki so ga klicali psiho, sam pol je šel v komuno. Tako sem pomislil, da je zaljubljena vame, kajti mene so tudi nekateri prijatelji klicali psiho, psihič(za šalo) in ravno tisti dan(t.j. pred 2,3 tedni), ko sva se prvič videla in spoznala sem malo prej, preden sem srečal to punco probal heroin(3 dime), po zelo dolgem času, zelo majhnega jemanja, 5x v predzadnjih 2,3 letih sploh v življenju. Tako sem pomislil nase (zaljubljena vame - mega!;heroin zato pol komuna). Rekel sem si pa kako veš, kaj veš kar jaz mislim?? Mogoče sem prevzel iz prejšnjega dogodka( o bratu in njegovi povp. hitrosti, da ve kar mislim). In tako sem nekaj časa bil v dvomih, nekaj pa v prepričanju. Sprašujem se ali so to kakšna naključja ali ljubezen, ki me je potegnilo v to, da bi ona vedela kar mislim, telepatsko, ali če se ukvarja z jogo,budizmom, okultizmom,... Ali so kakšne posledice na dogodke, kajti nekaj časa sem kadil travo? Ali so to kakšni bolezenski simptomi, kaj bi to bilo, če je huda oz. resna stvar? Ali je normalno da sem tako pomislil, in če se take stvari dogajajo še komu, in komu?? In taka recimo zaporedna naključja? Lepo bi Vas prosil, če mi odgovorite na vsa vprašanja. Resnično Hvala za Vašo prijaznost in strokoven in temeljit odgovor!

Vprašanje: Pozdravljena. Z možem sva se znašla na poti, na kateri si ne znava sama več pomagati in potrebujeva pomoč. Poročena sva 16 let, imava dva prečudovita otroka. Vsa ta leta nama je bil skupen cilj družina. Med seboj se dobro razumeva. Pred 11 leti mi je mož priznal, da je biseksualec, da čuti v sebi željo tudi do moških. Veliko sem delala na sebi, da sem sprejela to njegovo drugačnost. Pred 5 leti je doživel tudi kratkotrajen odnos z moškim, za katerega mi je priznal. Tudi takrat sem mu stala ob strani in skupaj sva prebrodla to njegovo dejanje. Upala sem, da se je njegova želja po odnosu z istim spolom končala. Pred kratkim pa se je najin odnos začel krhati in v sebi sem čutila, da je zopet nekaj narobe. Priznal mi je, da je spoznal moškega, do katerega čuti nekaj več in si z njim predstavlja nadaljnje življenje in bi se rad odselil in zapustil družino. Podrl se mi je svet. Ob pogovoru in spoznanju, da bi me s tem korakom zelo prizadel - mene in vso družino, je sklenil, da ostane in da poskušava obuditi najin odnos, ljubezen. Veliko se posvečava drug drugemu, poskušam ga razumeti, mu stojim ob strani, čeprav v sebi zelo trpim, vendar pa čutim, da v sebi ni čisto odločen kaj naj naredi. Prizna mi, da zelo trpi, da je v njegovi glavi zmeda, da nas noče prizadeti, vendar pa po drugi strani čuti, da zamuja priložnost. Zelo trpiva oba. Potrebujeva pomoč terapevta, vendar ne veva, kam naj se obrneva. Jaz sem pripravljena sprejeti njegovo drugačnost in ga imam kljub temu neizmerno rada. Prosim, če nama svetujete, kaj v najinem primeru lahko narediva sama oz. na koga se lahko obrneva za pomoč za pogovor in svetovanje. Najlepša hvala.

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 24 let, fant je star 25 let. V zvezi sva že dobrih pet let. Je moj prvi fant, s katerim sem tudi prvič imela spolne odnose. Že odkar sem v zvezi imam odpor do seksa. Dobesedno se mi zdi nujno zlo. S fantom ni nič narobe, pri crkljanju se mi vedno posveti. Je pa res, da on ni bil nikoli največja ljubezen mojega življenja, saj sem bila pred njim noro zaljubljena v nekoga drugega, s katerim nisem nikoli bila. Moti me edino to, da je za svoja leta še nekoliko preotročji, jaz pa bi rada nekoliko zrelejšo osebo. Vendar ko sva skupaj, nama je lepo. Jemljem kontracepcijske tablete Diane 35, tudi zaradi policističnih jajčnikov. No da se vrnem na glavni problem. Sam seks po sebi se mi zdi neki najlepšega med dvema ki se mata noro rada, ko pa pride do seksa pri meni, pa se mi upira. Predvsem seks brez kondoma, ker imam zaradi sperme popackano posteljo, če je na meni le malo sperme, se grem takoj stuširat. Res ne razumem, kako lahko ženska oralno zadovolji moškega, ker je to meni nagnusno. Enostavno ne bi mogla. Ne vem kako naj se sprostim in preprosto uživam v seksu, ne pa da to delam samo zato, da ugodim partnerju. Upam, da se vam moje vprašanje ne zdi čudno, ampak tako je dejansko stanje pri meni. Hvala, s pozdravi. Tija

Vprašanje: Pozdravljeni! Že nekaj let poskušam rešti ta problem, vendar mi nikakor ne uspe. V osnovni šoli sem spoznala fanta, imenovala ga bom X, s katerim sva se super ujela in bila dobra prijatelja. Nenehno sva tičala skupaj in se res navezala. Kasneje se je iz prijateljstva razvila najstniška zveza, ki pa je temu primerno hitro razpadla. Najini odnosi so se zelo hitro povsem ohladili. V srednji šoli sva ostala sošolca vendar sva se obnašala, kot da drug drugega sploh ne poznava. Nisva se pogovarjala in se drug drugega izogibala. Povsem drugače pa je bilo na srednješolskih zabavah, kjer sva po precej spitih pijačah pristala skupaj. Čeprav sva vsem govorila da med nama ni nobenih čustev več, sva pod vplivom alkohola oba govorila in se obnašala drugače. Naslednji dan sva se oba obnašala, kot da se ni nič zgodilo. To se je zgodilo na čisto vsaki zabavi, nikoli nama ni uspelo se zadržati. Poleg tega je imel on še precej kritične sošolce, ki so se iz vsega tega delala norca. Najini odnosi so sedaj po 2 letih bolj podobni odnosu znancev. Moj problem pa je naslednji. Kljub temu, da mi je vmes velikokrat zasadil nož v hrbet in me obrekoval in podobno, ga ne morem povsem pozabiti. Sedaj imam resnega fanta, ki mi veliko pomeni in ga imam zelo rada. Skupaj sva 2 leti, vendar sva se vmes razšla ravno zaradi X-a, s katerim sem ga prevarala. Vsaka moja zveza nikoli ni povsem pristna, ker se vedno otepam čustev do X-a. Morala bi ga sovražiti, ker me je vmes zelo prizadel s svojimi dejanji, vendar ga ne. In res ne vem kako naj se teh čustev do njega znebim. Rada bi bila sposobna imeti resno zvezo z nekom, brez, da ga vedno primerjam in se obremenjujem s čustvi do njega. Včasih še vedno upam da bova kdaj spet skupaj, saj mi je v vinjenem stanju že miljonkrat izpovedal ljubezen. Res ne vem kaj naj si mislim. Nekateri pravijo in vino veritas, nekateri pa ravno nasprotno. Včasih mislim, da tudi on še nekaj čuti do mene, vendar zaradi prijateljev tega noče priznati. To me res obremenjuje, ker mi onemogoča normalno zvezo. Sedanjega fanta sem velikokrat odrinila od sebe, ravno zaradi čustev do bivšega. Sprašujem se, ali bo mogoče pomagalo to, da se na fakulteti ne bova več vsak dan srečevala. Prosim, svetujte mi, kako naj se teh čustev, ki trajajo že 6 let, končno znebim in ga dokončno prebolim. Hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni! Problem izgleda čisto vsakdanji, pa vendar ni. Ni, ker je verjetno redkost, da se po 34 letih zakona razideta dva, ki se imata še vedno zelo rada. V najin zakon se je prikradla laž in posledično nezaupanje. Ker s tem zelo težko živim, razmišljam o ločitvi. Pred približno osmimi leti je moža sodelavka pogosto klicala na mobilni telefon, tudi če ni bilo službeno nujno. Ob srečanju, je vedno skoraj zlezla vanj. Možu sem povedala, da me njeno obnašanje moti. Za "ljubi mir" , se mi je začel lagati, kar je bilo v zvezi z njo pred mano skrivati in se je z njo dogovoril, naj ga kliče samo na telefon v pisarni. Če omenim njeno ime, je takoj pripravljen na boj. S tem je ustvaril veliko nezaupanje in ljubosumje. Prosila sem ga, naj se o tem pogovarjava, ker bo bolje. On zatrjuje, da z njo nima nič in se nimava kaj pogovarjati. Ona ima delovno mesto doma, ker je terenska delavka. Mož ji je sedaj uredil pisalno mizo v njegovi pisarni, tako da lahko opravičeno pride občasno tja. Ker vem, da mi laže in stalno nekaj skriva, sem ga začela "kontrolirati". Navedem vam samo en primer od mnogih: Klical jo je takoj, ko sem šla z doma, pogovarjala sta se celih 15 minut, nato pa je klic kot vedno izbrisal. Slučajno sem ga takrat klicala tudi jaz in ni bil dosegljiv. Kot vedno se sprašujem, zakaj? Zakaj, takoj ko sem jaz odšla, zakaj toliko časa, zakaj klice briše ? Zakaj, če z njo res nima nič? To premlevam čez dan, ponoči, skratka neprestano. Postala je že prava mora. Nekaj časa sem ga prosila, pogovarjajva se, iskreno si povejva vse kaj koga teži, ker vem da bova samo z iskrenim pogovorom rešila problem. Nič. Nikakor se noče pogovarjati. Predlagal mi je, naj poiščem pomoč, ker da sem bolno ljubosumna. Prišla sva tako daleč, da se razen nujnih stvari, ne pogovarjava več. Pridejo dnevi molka in dnevi, ko moža enostavno ne morem več toplo objeti in poljubiti kot prej. Pri vsem tem pa moram povdariti najpomembnejše. Mož mi ljubezen izkazuje na vse možne načine, zato vem in čutim da me ima rad. Pred vsem tem nisem bila ljubosumna, saj sem možu 100% zaupala. Sprašujem se, res rabim pomoč jaz? Kako naj ga prepričam, da je pogovor o problemu edini način za rešitev najinega zakona? Hvala in lep dan želim. Joži

Vprašanje: Pozdravljeni! Nujno sempotrebna nasveta oz. pomoči. 7 let sem živela v izvenzakonski skupnosti s partnerjem s katerim imava 5 let starega sina. Pred pol leta sem odšla od njega, ker je stanje postalo nevzdržno. Trpela sem psihično in fizično nasilje iz partnerjeve in taščine strani. Od partnerja sem bila večkrat pretepena, nič vredna, vse kar sem storila ni bilo vredno nič. Za taščo nisem bila nikoli dovolj dobra, čeprav sem naredila čisto vse. Hodila v službo, opravljala vsa gospodinjska dela, dobesedno skrbela za partnerja, ker sem to morala. Bil je le, ni naredil čisto nič, tudi službe je menjaval kot bi bile spodnjo perilo.Lepega dne se je samo odločil da pač ne bo več delal. Tako sem postala sama za vse. Za sina ni nikoli skrbel in sin ga praktično ne vidi kot očeta. Od kar sem odšla se trudi da bi dobil skrbništvo nad njim, čeprav ni nikoli skrbel zanj. Dokler sem bila pri njih nisem imela pravice vzgajati sina po svojih načelih. Vse kar sem storila je bilo narobe. Potem sem našla človeka ki mi je ogromno pomagal. In dobila sem moč da sem res dokončno odšla od tam. Med nama se je začela razvijati ljubezen, našla sva si stanovanje in se skupaj preselila, odprla podjetje in si začela urejati življenje. Sprejel je mojega sina kot bi bil njegov in tudi on se je zelo navezal nanj. Potem pa so se spet začeli pojavljati problemi. Novi pratner je sredi ločitve in je precej starejši od mene. In z ločitvijo so nastali problemi pri njem doma in kr na lepem se je odločil da more it. Rekel je da gre za en čas v tujino. Pustil je mene in mojega sina, ter podjetje. Ker sva še čisto v štartu, je tako tudi pritok denarja še čisto minimalen oz. ga ni. Sedaj je vse na meni. Ne vem kdaj se vrne, ne vem kaj naj storim, ne vem niti kje je. Javi se redko po mailu in še takrat nič ne pove. Pravi samo da se bo vrnil ampak moral je it ker ni več zdržal pritiskov. Sama sem čisto obupana in ne vem več kaj naj storim. Težko mi je vzgajat otroka, delat, skrbet za vse ostale stvari in to čisto sama, ker nimam nikogar. Ne vem več kaj naj storim, razišljala sem o strokovni pomoči ampak za to nimam denarja. Enostavno več ne vidim nobenega izhoda. Prosim vas za nasvet in pomoč.