Ključne besede: ljubezen, zaljubljenost, partnerstvo
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni!
Ne vem, če bo vprašanje prišlo na pravi naslov, a vendar upam, da mi boste znali svetovati. Stara sem 23 let in se nahajam pred veliko odločitvijo. Pravzaprav me obhajajo dvomi o tem, ... več
Vprašanje: Pozdravljeni!
Ne vem, če bo vprašanje prišlo na pravi naslov, a vendar upam, da mi boste znali svetovati. Stara sem 23 let in se nahajam pred veliko odločitvijo. Pravzaprav me obhajajo dvomi o tem, ali svojega partnerja, s katereim sva skupaj 4 leta, resnično ljubim, ali je to to. Imava sicer krasen odnos, je res enkraten človek, vendar se mi konstantno poraja vprašanje ali je on res to, kar si želim. Hkrati nisem, odkar sem z njim, spoznala niti enega moškega, s katerim bi se želela bolj spoznati (torej kot partnerja). Kako naj torej vem, ali gre za resnično ljubezen?
Pred časom so se pričele pojavljati težave v spolnosti, ki si je ne želim, niti ne doživljam več orgazma, kar prej nikoli ni bil problem.
Prosim pomagajte mi!
Ali obstaja v Ljubljani psihoterapevt (po možnosti z napotnico, saj sem še študentka), ki bi se ukvarjal s podobnimi problemi?
Najlepša hvala za odgovor, Romana
Odgovor: O tem, kaj je resnična ljubezen imamo pogosto zelo različne predstave in prepričanja. Nekateri pod pojmom resnična ljubezen pravzaprav razumejo zaljubljenost, kjer smo od partnerja na nek način očarani in nas brez dvomov vleče k njemu. Pri ljubezni gre verjetno bolj za vzajemno odločitev graditi odnos, kar je pogosto tudi naporno. Pri razmišljanjih ali je kak partner pravi za nas ali ne, pa pogosto ne gre zgolj za vprašanje, ali je on pravi, temveč pogosto tudi za vprašanja, kdo sem jaz, kaj so moji cilji, moje želje, kako jih vsklajujem s cilji drugih ljudi, ki so z menoj povezani, kaj zame pomeni bližina, kaj zame pomeni samostojnost in verjetno še veliko drugih vprašanj. S tem so pogosto povezana tudi vprašanja v zvezi z doživljanjem spolnosti. Glede obravnave se obrnite na psihiatrične ali klinično psihološke ordinacije, bodisi zasebne ali v okviru zdravstvenih domov ali Psihiatrične klinike. Po posvetu se bosta s posameznim strokovnjakom, h kateremu se boste oglasila, bodisi dogovorila za nadaljnjo obravnavo ali pa vam bo svetoval, kam bi se še lahko obrnila zaradi psihoterapije.
Lep pozdrav.
Vesna Markič, dr. med., 15.02.2003
Ključne besede: sajarjenje, idealizacija, razcep, zaljubljenost, ljubezen
Simptomi:
Deli telesa:
Opis: Pozdravljeni!
Stara sem 20 let in imam resno zvezo, v kateri pa
se ne počutim več svobodno in opažam, da,
predvsem z moje strani, ljubezen počasi ugaša.
Čeprav bo slišati noro, se mi zdi, da ... več
Vprašanje: Pozdravljeni!
Stara sem 20 let in imam resno zvezo, v kateri pa
se ne počutim več svobodno in opažam, da,
predvsem z moje strani, ljubezen počasi ugaša.
Čeprav bo slišati noro, se mi zdi, da sem si
ustvarila nek domišljijski svet v svoji glavi, v njem
pa prevladujejo sanjarjenja o nekem prihodnjem in
tudi "popolnem" partnerju. Realnost mi je čez dalje
manj všeč, saj sem vedno bolj prepričana, da se
moja sanjarjenja lahko uresničijo. Včasih sem
zaradi tega tudi slabe volje, kot da bi bilo v resnici
kaj narobe. Zanima me, če imam kakšno psihično
motnjo ali je to le obrambni mehanizem, glede na
moje nezadovoljstvo z realnostjo.
Hvala za odgovor.
Odgovor: Spoštovani,
Sanjarjenja so običajen del našega življenja, v njih si »uresničujemo« želje in s tem zmanjšujemo razočaranja, napetost ali jezo ali pa si z njimi enostavno popestrimo vsakdanjost. Če se zavedamo, da so to zgolj sanjarjenja in v resnici ne pričakujemo, da bi se uresničila, so torej le način razbremenjevanja neprijetnih občutkov, neškodljiva nadomestna oblika uresničevanja želja, ki so v realnosti iz različnih vzrokov neuresničljive.
Če pa sanjarjenje postane beg pred resničnostjo oziroma ko jih več ne soočamo z realnostjo, pa prevzamejo vlogo manj zrelih obrambnih mehanizmov. Najpogosteje se kažejo kot razcep : realnost, ki nas razočara, postane slaba, neustrezna, v domišljijskem svetu si zgradimo idealno sliko, pri čemer idealizirano domišljijsko sliko vidimo kot potencialno resnično (…sem vedno bolj prepričana, da se moja sanjarjenja lahko uresničijo…). Taki obrambi nujno sledi razočaranje, saj potencialnemu novemu partnerju pripišemo vse želene značilnosti iz naše domišljije, nato pa smo ponovno razočarani, ker jih ta seveda v resnici nima, saj nihče ni idealen. Partnerja zapustimo, se spet zatečemo v idealizacijo, ki vodi v novo razočaranje… Na ta način iz zaljubljenosti ne pridemo v
ljubezen, temveč znova in znova iščemo idealno osebo, v katero bi se lahko brezpogojno zaljubili, kar pa je daleč od realnosti. Več o idealizacijah in soočanju z realnostjo v partnerskih zvezah si lahko preberete na povezavah
zaljubljenost ,
ljubezen/">ljubezen in
pričakovanja . Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 01.06.2011
Ključne besede: partnerstvo, konflikt, ljubezen, čustva, pogovor
Simptomi:
Deli telesa: OSTALO
Opis: Pozdravljena, sem mamica dveh otrok,trenutno pričakujem tretjega.Sem zelo čustvena oseba,s partnarjem sva skupaj 8 let na začetku mi je izkazovau ljubezen me je objemal,zavedala sem se,da me ima ... več
Vprašanje: Pozdravljena, sem mamica dveh otrok,trenutno pričakujem tretjega.Sem zelo čustvena oseba,s partnarjem sva skupaj 8 let na začetku mi je izkazovau ljubezen me je objemal,zavedala sem se,da me ima rad.Kmalu se je začel posvečati poslu.Že 8 let je zdoma od jutra do večera,ko je doma in ima čas si ga vzame za gledanje tv in interneta,z otoki se ne okvarja nič če mu kaj omenim že obrača oči in se razburja nam ne reče,da nas ima rad.Zaradi takšnih stvari se dokaj prerekava,kajti jaz bi rada pozornost nase in otrok in tudi ljubezni in bi se o teh stvareh rada pogovarjala, ampak me sploh ne jemlje resno in ga te stvari ne zanimajo.Vedno si pa uzame čas za prijatelje,gre znjimi na pijačo,se pogovarja po telefonu,tko,da sem že prav jezna,če ga pa mogoče pokličem jaz se me hitro dokaj znebi ali pa če mu rečem če pride kmalu domou se umes hitro dobi s priateljem.Počutim se čustveno prazno potrebujem tople besede in objeme in tuhtam samo kako zadevo rešit.Vedno mu vse ustrežem se trudim pri vzgoji in ljubezni otrok,tko ,da mi tudi marsikdo pravi,kako to vse zmorem.On pa tega ne zna spoštovat,ubistvu tega ne izkazuje.Ko se pogovarjam z ostalimi se ne pritožujejo o teh stvareh.Zanima me prosim še vaše mnenje ali je mogoče z menoj kaj narobe in ali pričakujem v življenju preveč od ljubezni,ker mi pravi da sem že bolana,kajti ljubezen je vedno samo na začetku.
Odgovor: Pozdravljeni. Menim, da se v prvi vrsti morata resno pogovoriti vidva s partnerjem, kajti vidva sta tista, ki bosta konflikte lahko razrešila. Pogovor naj poteka v umirjenem ozračju, ko bo obema ustrezalo in bosta oba imela dovolj časa, da ne bosta tako ali drugače pod pritiskom. Pogovor naj ne poteka pred otroci, saj se ta nezadovoljstva tičejo vaju. Vkolikor ne bosta zmožna doseči kompromis, so na voljo zakonske svetovalnice in Vam priporočam, da se tja obrnete po pomoč. Morda ste nekoliko bolj čustvena tudi zaradi nosečnosti. Očitno Vas moti precej "malenkosti", ki sčasoma lahko prerastejo tudi v resne težave. Je pa tako, da se ljubezen oz. čustva lahko izkazujejo na različne načine, kar se s časom seveda lahko navzven spreminja, čeprav navznoter v bistvu ne pride do večje spremembe. Pogovorite se z možem. Lep pozdrav.
, 20.03.2009
Ključne besede: navezanost na mamo, osamosvajanje, otroci
Simptomi:
Deli telesa:
Opis: Pozdravljeni. Imam teževo s katero se ne znam spopasti. Gre za to, da je moj 2 leti star otrok preveč navezan na mene. Ta navazanost pa z dneva v dan narašča. Prišli smo že tako daleč, da se skoraj ... več
Vprašanje: Pozdravljeni. Imam teževo s katero se ne znam spopasti. Gre za to, da je moj 2 leti star otrok preveč navezan na mene. Ta navazanost pa z dneva v dan narašča. Prišli smo že tako daleč, da se skoraj ne smem premakniti iz prostora. DRugače je zelo priden, nežen in ubogljiv fant. Že pri svojih 2 letih ve kaj je prav in kaj narobe. Za vsako stvar reče prosim in hvala. Se ne preriva, ne tepe in se na splošno zelo lepo obnaša. Problem je samo njegova prevelika navezanost na mene. Moram priznati, da sem za vse to sama kriva. Saj sem res 100% ukvarjam z njim. Včasih celo preveč oz. dostikrat verjetno tudi pretiravam. Hočem mu dati vso mojo energijo in ljubezen, da ne bo opazil, da je pomemben le meni. Ima očeta, ki ga v 2 letih ni enkrat odpeljal na sprehod, se igral z nijm, ga skopal oz. se družil in ukvaral z njim. Je zelo hladen tako do mene kot do svojega otroka. Ima 2 stari mami in dva dedka, in puco od dedka."... Vendar tudi iz njihove strani ni nobenega odziva... NNoben od njegovin straih staršev se ne igra z njim. Razen puca od dedka, ki pa se z mojim otrokom zelo dobro razume. Ker ni nikjer dobil pozornosti sem hotela jaz vse to nadoknaditi z mojo pozornostjo in energijo... Sedaj, ko pa vidim kaj sem mu naredila- da sem središče njegovega sveta.. pa bi vas prosila za pomoč. Še to bi rada povedala, da se z otrokovim očetom zelo veliko kregava- tudi pred otrokom ( kar sem rekla, da ne bom) vendar si nekako ne znam pomagati , da bi se zadržala. Z otrokovim očetom se bova verjetno razšla- ker jaz in otrok nimava nič od nejga, vendar čakam, da moja mami zaključi s kemoterapijo da se bom lahko vrnila domol dokler si ne najdem svojega stanovanja. Prosim svetujte mi kako naj se zadeve lotim. Ali naj se malo odaljim od otroka in ostale postavim pred dejstvo, da je to njihov otrok, vnuk... in da je skrajni čas, da pokažejo nekaj energije...
Hvala za vaš odgovor, ki ga že nestrpno pričakujem....
Odgovor: Pozdravljeni.
Opisujete težave s katerimi se soočijo številni starši, predvsem med drugim in četrtim letom otrokove starosti, ko se otrok še posebej uri v samostojnosti, pri tem pa je enkrat bolj, drugič manj uspešen. Navezanost na mamo se oblikuje na podlagi vedenja mame, osebnostnih značilnosti obeh (npr. nežnost in izrazito sprejemljivo vedenje vašega dečka) ter številnih dejavnikov v okolici, ki prispevajo k vzpostavljanju interakcij. Postopno se otrok vse bolj osamosvaja, k temu prispevajo drugi ljudje, ki ga ˝izvabljajo˝ iz pretirano vključenega odnosa z mamo. Omenjate, da je v vaši družini teh možnosti manj, vseeno pa jih opažate. Predlagam, da načrtujete druženje z drugimi, morda z dedkovo punco, s katero se otrok že sedaj dobro razume ali s kom, pri katerem se bo otrok obenem lahko družil z vrstniki. Druženje načrtujte sprva v majhnem obsegu (npr. pol ure enkrat ali dvakrat na teden, sami najbolje veste, kaj bi zmogel vaš otrok). Načrt si morda tudi zapišite, da boste lažje spremljali napredek in ugotovili, kdaj ste pri tem uspešnejši. Ob druženju predvidite kakšno dejavnost, ki otroku veliko pomeni in jo s to osebo lahko opravi, da bodo pozitivna čustva, povezana z druženjem, še močnejša. Uporabite lahko tudi kakšno igračo, ki je otroku blizu in se bo z njo ob vaši odsotnosti lažje pomiril. Otroku načrtovanih sprememb pretirano ne razlagajte, da ne povišate ravni stresa, ki ga zaznava, raje ga usmerite na dejavnost, ki jo bo v vaši odsotnosti opravljal. Ko opazite, da z občasnimi srečanji otrok nima več izrazitih težav, jih postopoma podaljšate oziroma predvidite bolj pogosto. Odnos sta vzpostavljala nekaj časa, zato je potrebno tudi pri spremembah ravnati zelo potrpežljivo, ne zgodijo se čez noč. Morda se pogovorite z očetom in mu predlagate, da opisano vlogo prevzame on. Kakorkoli se boste odločili, ne pretiravajte s številom oseb, ki jih vključite ob začetku, saj je to za otroka lahko pretežko. Torej ˝pred dejstvo ne postavite˝ vseh naenkrat, izberite osebo, s katero bi to postopno osamosvajanje otroka najlažje skupaj podprli. Na podlagi opisa vaših preostalih težav (z mamo, partnerjem) vam bi nekaj časa zase zagotovo prišlo prav. Spočiti boste lahko otroku dali veliko energije, v čemer tako uživate, otrok pa bo korak bližje samostojnosti, ki je v njegovem razvoju izrednega pomena. Torej predvsem potrpežljivo in brez slabe vesti, ste na dobri poti.
Blanka Colnerič, psihologinja, 26.11.2012
Ključne besede: partnerstvo, bližina, zavračanje
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Spoštovani!
Že nekaj časa se srečujem s težavami v odnosu s
partnerjem s katerim sva skupaj 3 leta. Prvo leto (ko
sva bila oba v rožicah od zaljubljenosti) je bilo
popolno za oba. Skupaj sva ... več
Vprašanje: Spoštovani!
Že nekaj časa se srečujem s težavami v odnosu s
partnerjem s katerim sva skupaj 3 leta. Prvo leto (ko
sva bila oba v rožicah od zaljubljenosti) je bilo
popolno za oba. Skupaj sva preživljala toliko časa
kolikor je bilo mogoče, izkazovala sva si ljubezen z
besedami in dejanji, skupaj sva načrtovala prihodnost
in v najinem odnosu je bilo polno prijetnih čustev. Po
enem letu se je vse skupaj začelo slabšati, saj je
partner kazal vedno manj zanimanja zame in za
najino zvezo. Kar eno leto sem se pripravljala da bi se
pogovorila z njim in tako sem ga nekega dne prosila,
če se lahko resno pogovoriva o nama in najinem
odnosu. Na začetku se je pogovoru hotel izogniti, a
sem vztrajala in tako je pristal na to. Ko sem ga
vprašala kaj se dogaja, zakaj skriva čustva (jih ne
pokaže), zakaj mi je nehal izkazovati ljubezen, zakaj
me ne želi objeti in poljubiti, zakaj ga moti vedno, ko
se ga dotaknem, zakaj me namerno jezi s tem, da
govori o drugih ženskah (vem, da to dela, ker me želi
narediti ljubosumno)... sem dobila nepričakovan
odgovor. Povedal mi je, da je nehal verjeti v ljubezen
- da je to samo strup, s katerim ženske ujamemo v
mrežo moške in si jih tako na nek način "podredimo"
oziroma jih začnemo spreminjati kot se nam zdi
najboljše ter da so tudi ostala čustva bolj za ženske.
Bila sem zelo šokirana vendar je mi je po dolgem
pogovarjanju povedal, da me ima še vedno rad, da
me še vedno ljubi. Kljub temu pa imam neke svoje
potrebe po tem, da mi večkrat pokaže to ljubezen, kar
pa se mi zdi, da ni sposoben, saj čustva skriva
globoko v sebi in tako se zelo pogosto počutim, da me
odriva od sebe ter da sem mu odveč. Dobim pa veliko
pozornosti in ljubezni (tudi "pocukrane" besede da
sem njegova, da me ljubi) ko pride do spolnosti, kar
mi daje občutek, da me ima samo za to - za spolnost
(čeprav mi je zagotovil, da ni tako).Njegovih čustev
pa do nedavnega že dolgo nisem videla. Namreč
prekršil je enega od dogovorov v najini zvezi in ko je
videl kako me je s tem prizadel, mu je bilo tako žal da
se je dobesedno zjokal v mojem objemu (ni šlo za
varanje). S tem sem nekako spet dobila občutek, da
mu vseeno nekaj pomenim. Težav z izražanjem čustev
pa nima samo v najini zvezi (do mene) ampak tudi na
splošno. Nima veliko prijateljev, z novimi ljudmi težje
vzpostavi stik, izraz na njegovem obrazu je nevtralen
ali pa jezen (smeh je redek), živi v svojem svetu
mračne glasbe, oblači se samo v črno če je le možno,
edino kjer pokaže sočutje do sočloveka je pri
njegovem poklicu, kar pa je njegova dolžnost (namreč
opravlja polic zdravstvenega tehnika). Ima pa tudi
slabe odnose z mamo s katero se nikakor ne
razumeta, se stalno prepirata in se večkrat počuti na
nek način zavrnjeno z njene strani. Kako in ali mu
sploh lahko pomagam, da se odpre? Kaj mi svetujete,
kaj naj naredim/narediva v najini zvezi, da bo odnos
bolj uspešen? Ali njegov odnos z mamo zelo vpliva na
to, kakšen odnos bo imel/ima z mano? Že vnaprej se
Vam zahvaljujem za Vaše odgovore.
Odgovor: Spoštovani,
Vzorec odnosa z mamo je zelo pomemben, neredko klučen za oblikovanje vzorca odnosa do partnerja. Če bila je v tem odnosu izkušnja z bližino slaba, boleča, potem se človek s takim »zapisom« lahko izogiba bližini, saj mu že zbliževanje zbuja strah, da bo spet prizadet, zavrnjen ali zapuščen. Po fazi zaljubljenosti se znajdemo na prelomni točki – ali bosta dva človeka zmogla sprejeti razliko med zaljubljeno fantazijo o partnerju in realnim partnerjem, se zbližati in se navezati z ljubeznijo, ali pa se bo eden ali drugi ob zbliževanju počutil vse bolj tesnobno in se bo začel truditi, da bi ohranil (zanj varno) distanco v odnosu. V bistvu ste že samo povezali vzorca: najprej ste napisali, da vas je vaš partner po obdobju zaljubljenosti začel zavračati, v zadnjem odstavku pa ste zapisali: »se večkrat počuti na nek način zavrnjeno z njene (mamine) strani.« Zavrača vas torej tako, kot je bil sam zavračan. Kako naprej? Poskusite se pogovoriti z njim in mu povedati, kako vas njegovo zavračanje prizadene in boli. Povejte mu, da je tak odnos za vas vir stiske ali celo nevzdržen. Če se po tem pogovoru odnos ne bo izboljšal, premislite, ali želite ostati v taki zvezi. Pogovor lahko skušata speljati tudi s pomočjo partnerskega terapevta, o njem si lahko več preberete na povezavi povezavi
partnerska terapija, naročite pa se lahko na povezavi
partnerski terapevt . Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 18.10.2012
Vprašanje: Pozdravljeni
Prosim za pomoč.
pred petimi leti sem imela fanta ki je storil samomor. to je storil, ker ga starši doma niso razumeli, da je zaljubljen v mene in da hoče veliko časa preživet tudi z mano in so mu nonstop nalagali veliko dela, samo da ni mogel k meni it. Za piko na i, sem ga pa še jaz pustila, ker se mi je lagal. Drugače sem pa ga tudi ljubila z vsem srcem in dušu, vse bi naredila za njega. Seveda me je prej ko je bilo kaj narobe tudi opozarjal da si bo nekaj naredil, in sevea jaz kot 18letna frklja tega nisem resno jemala.
Sedaj sem stara 22let. dve leti nazaj sem spoznala eniga fanta, ki sma se na začetku super razumela. postala sva par, potem me je prevaral z bivšo in še z nekaj drugimi puncami, in potem sma še velikokrat bla skupaj in narazen in vedno bolj se je začel kazat svoj pravi jaz. in vedno manj sem ga marala. potem sem ga jaz pustila bivša ga je pustila in je ostal sam. in želel si je res najti punco, ki bo z njim. ampak med tem časom, ko je on iskal punco je na veliko začel ponočevat, pit alkohol, uživat extazi in kokain.
Te droge so ga popolnoma čustveno izčrpale in potem me je poklical da želi bit z mano, da sem jaz tista prava za njega, ker sem sposobna, prijazna in ne vem kaj vse še.
sem rekla, da ne bom, ker se res grdo in nesramno obnaša do mene, sploh me ne spoštuje in je reko da bo to spremenil. sem rekla da ne, da ne rabim se jaz z nekom takim ukvarjat. potem je pa reko da si bo vzel življenje, da tako ne more več živet, in da samo jaz še ga lahko rešim.
in spet en tak fant v mojem življenju...super,....res super.
potem sem seveda brez obotavljanja rekla da bom njegova punca, mu tudi obljubila, da se bova skupaj preselila na svoje imela otroke itd.
imava pa oba tako službo da se nič ne vidiva. on vozi tovornjaka v agnlijo, jaz sem pa varuška na nizozemskem do avgusta. zato se trenutno slišiva bolj samo po telefonu.
in vse to kar mi je obljubil da bo izoboljšal (glede obnašanja do mene, spoštovanja) gre samo še na slabše. bolj skušam biti prijazna do njega, samo da nebo prišlo do kakšnega kreganja, bolj je nesramen do mene in nespoštljiv.
in ko se skregama za kaj reče da take ženske on ne rabi in če mu rečem ok, čao...me čez 3 dni kliče, da mu je žal, da zaj se bo pa res spremenil. in da mu živjlanje ne bo uspelo brez mene.
Jaz ne vem kaj naj naredim z njim. V življenju blestim kar se tiče družine-me imajo vsi radi, prijatelji - so radi v moji družbi, služba-res uživam v njej... ljubezen - to pa je nočna mora!!!!
Prosim da mi čimpraj svetujeta kaj naj naredim. ali naj delam na njem, ali na sebi, ali kaj naj spremenim ali kaj naj naredim.
prosim za hiter odgovor.
hvala
Odgovor: Spoštovani,
Velja enostavno spoznanje: sebe lahko spreminjamo, drugih ne moremo. Iz tega sledi, da delo na partnerju ne bo prineslo nobene spremembe, lahko pa sami poiščete pomoč pri psihoterapevtu, s katerim lahko skupaj raziščete razloge, zakaj se znova in znova vežete na podoben tip moškega. Vzroki za to so namreč v vas. In dokler teh vzorcev ne boste spremenili, se vam bodo težave znova in znova ponavljale. Več o psihoterapiji si lahko preberete si na povezavi
psihoterapija .
Več o težavah, kakršne opisujete, si lahko preberete na povezavah do člankov
Mejna osebnostna motnja, 1. del in
Mejna osebnostna motnja, 2. del . Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 09.04.2012
Ključne besede: SLADKORNI BOLNIK GLAVOBOL
Simptomi:
Deli telesa:
Opis: Sem sladkorni bolnik in imam luskavico. Pred dvemi meseci so mi razširili na desnem kolenu žilo, ker nisem imel prekrvavitve na prstih. To je zdaj v redu. Pred slabim letom so mislili da sem ... več
Vprašanje: Sem sladkorni bolnik in imam luskavico. Pred dvemi meseci so mi razširili na desnem kolenu žilo, ker nisem imel prekrvavitve na prstih. To je zdaj v redu. Pred slabim letom so mislili da sem alergičen na majonezo oziramo na eno od reči v njej. To ni res kajti majoneze ne jem in tudi paštet in takih reči ki so v majonezi. Nikoli nisem imel prej problemov z horesterolom čeprav sem v enem obroku pojedel tudi po 7-9 jajc. Pred 4 leti sem imel prometno nesrečo in sem imel poškodbe kolena in 5 reber in s tem sem postal tudi depresiven (zgubil sem ljubezen po 15 letih, službo, stanovanje v LJ.). Takrat sem shujšal na 46 kg in sem bil anoreksičen (drugače sem visok 193-bil sem živi okostnjak). Trenutno imam 80 kg in dokaj poštimano sladkorno (povrečje 11). Samo to ni to kar me zanima. Hčem vam samo opisati zdravstveno stanje. Na obrazu in za ušesom sem imel gnojni buli kateri sem operiral in za ušesom se je rana zacelila na obrazu (na L ličnic)i pa imam ureznino ki se ne zaceli. Probleme imam tudi z zobmi a sem odstranil vse škrbine in zdaj redno hodim zobozdravniku. Redno jem ASPIRIN PROTECT in TULIP in se inekciram z NOVORAPIDOM in SOLOSTAROM.
Živim z starši, ki sta oba sladkorna bolnika (oče tudi srčni) in v 4 letih od kar sem prišel nazaj domov sem postal živčna razvalina (z njihovo pomočjo).
Zadnja dva meseca sem opazil (največkrat ko jem), da redkeje kot prej dobim občutek, da mi bo razneslo glavo in ko se pogledam v ogledalo imam orenk napihnjena temena na glavi (napihne se za debelino prsta in ni vidit glih lepo). Na dotik je teme mehko. Po 2-10 minutah teme oplahne a se začne bolečina v glavi.
Zahvaljujem se vam za odgovor!
Odgovor: Pozdravljeni,
iz vašega pisma mi ni povsem jasno kakšno je vaše vprašanje.
Napišite ga ponovno,
lep pozdrav,
, 08.01.2012
Ključne besede: partnerski odnosi
Simptomi:
Deli telesa:
Opis: Spoštovani
mogoče bi mi glede na vaše izkušnje lahko svetovali,kako naj pomagam svojemu bratu?Ima 45-let za seboj propadli zakon in nesrečno ljubezen.Že iz otroških dni je zaljubljen v dekle iz vasi ... več
Vprašanje: Spoštovani
mogoče bi mi glede na vaše izkušnje lahko svetovali,kako naj pomagam svojemu bratu?Ima 45-let za seboj propadli zakon in nesrečno ljubezen.Že iz otroških dni je zaljubljen v dekle iz vasi a žal mu ona te ljubezni nikoli ni mogla vračati saj ga že vse življenje smatra za prijatelja in ne kod moškega.Zadnjih nekaj let sta prijateljevala s tem da ga je neprestano opozarjala da sta le prijetlja in nič več a to očitno moj brat ni dojel tako,ter je nekje v sebi upal na kaj več.Žal pa sem pred dnevi izvedela od nečaka dekleta,da je dekle noseča.Za nameček pa sem izvedela,da se je dama na službeni poti spustila v ljubezensko afero,ki ima za posledico njeno nosečnost.Kako naj razložim bratu,da ima ona svoje življenje in da ga ne gleda kot moškega.Bojim se da tega ne bo prenesel.
Hvala
Odgovor: Verjamem, da želite svojemu bratu pomagati, čeprav je včasih vtikanje v zasebnost polnoletne osebe, lahko tudi zelo nehvaležna in delikatna. Če imata vidva med seboj zdrav odnos, potem mu povejte, da ga imate radi, da vas zanj skrbi in mu sporočite svoje mnenje. On pa je tisti, ki se bo odločil, ali ga bo upošteval, ali pa vam bo povedal, da je to njegovo življenje in njegova skrb. V kolikor še kaj potrebujete, me lahko kontaktirate na dsternad@gmail.com
Mag. Dragica Marta Sternad, 09.01.2012
Ključne besede: partnerstvo, kriza
Simptomi:
Deli telesa:
Opis: Pozdravljeni! Stara sem 23 let (kmalu bom 24), junija sem uspešno diplomirala, delam že 1 leto v podjetju, kjer me bodo v prihajajočem mesecu tudi zaposlili, sem zdrava, z družino sem v odličnih ... več
Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let (kmalu bom 24), junija sem uspešno diplomirala, delam že 1 leto v podjetju, kjer me bodo v prihajajočem mesecu tudi zaposlili, sem zdrava, z družino sem v odličnih odnosih, prav tako s prijatelji in sodelavci. Vse v življenju mi teče tako kot si želim in za kar sem se in se sama tudi trudim. S fantom sva bila 6 let v resni zvezi in srečno zaljubljena, ustvarjena drug za drugega. Ne bom rekla, da se nikoli nisva skregala, ampak to so bili prepirčki, ki jih imamo vsi ljudje. Načrtovala sva tudi že skupno življenje, selitev na svoje sva imela v mislih za prihodnje leto, ko on zaključi magisterij. Je tudi profesionalni športnik, zato sem se kar hitro morala privaditi in prilagoditi predvsem njegovim obveznostim, z njegovimi starši sem ga hodila tudi spodbujat na vsako njegovo tekmo. Pred pol leta je začel opravljati pripravništvo v zdravstvu, zdaj se pripravlja na interni izpit, novembra ga čaka še strokovni izpit. Zraven piše magisterij, hodi v službo in trenira vsak dan, proste ima le nedelje. Prostega košarke ga imam le en mesec na leto- poleti in seveda takrat hočem izkoristiti čas z njim kolikor se le da. On tudi. Ne bom pa rekla, da se nikoli nisva zaradi tega prepirala. Sva se velikokrat. Vse najino življenje, vsi najini načrti, vse počitnice, prijateljska druženja...vse je na drugem mestu, saj je najprej vprašanje kako bo s treningi, tekmami... Pred enim mesecem sva se nazadnje skregala glede tega, saj imam občutek, da jaz veliko več vložim v to kdaj se bova videla, kako, koliko časa imava čas itd. In od takrat je nenehno slabe volje... Mislila sem da ga bo minilo, vendar ga ni. Zadnji mesec se sva se tudi videla zelo malo, saj jaz delam v taki službi, kjer je 1 mesec na leto tako pestro, da nimam enega dneva fraj, praktično hodim domov le spat. Tako nisva imela veliko časa za pogovor in druženje. On je postal zamorjen, na treninge se mu več ne ljubi, v službo hodi z muko, niti od domačih noče nobenega videti, nima veselja, da bi prišel k meni... Pred enim tednom me je šokiral s tem, da razmišlja, če sva sploh za skupaj in da on ni srečen in da se ne vidi več z mano. Rekla sem mu naj si vzame čas, saj mislim da je preobremenjen in ne razmišlja realno, naj počaka da se vse vrne v normalne tire in da če se imava rada, da bova vse rešila. On pravi, da me ima enako rad, vendar da mu je vse prišlo čez glavo in ne vidi smisla da bi niti poskusila rešiti težave, da ga pri meni motijo tudi tiste malenkosti, ki ga prej niso...
Jaz se s tem ne morem sprijazniti, saj mislim, da 6 let se ne da kar tako pustiti za sabo, sploh če je ljubezen še prisotna.
Ponudila sem mu tudi, da greva k kakšnemu strokovnjaku na posvet, saj mislim, da je zapadel v nekakšno depresijo, saj pravi da ne vidi nobene svetle točke v dnevu in da je še najbolj srečen ko spi. On za svetovanje noče niti slišati, jaz pa ne vem več kako naj pomagam njemu in najini zvezi, saj ga ljubim. In ne morem razumeti, da sva še pred 2 meseci iskala stanovanje, bila na morju in je bilo vse odlično, kako bi se lahko zdaj vse tako na hitro zaključilo.
Kaj mislite vi? Kako lahko pomagam njemu, nama, sebi? Mislite, da je za najino razmerje še kakšna možnost?
Lepo prosim za odgovor in že vnaprej najlepša hvala.
Odgovor: Spoštovana,
Razumem vašo stisko, vendar se sprašujem, ali morda niste že prej spregledali težav v vajinem partnerstvu, da so se te morda nabirale že dalj časa, saj se krize običajno začnejo že davno pred tem, ko izbruhnejo na dan. Spremembe v vedenju partnerjev so namreč pogosto posledica spremenjenega čustvenega odnosa, nakopičenih zamer, neizgovorjenih razočaranj in podobno. Včasih je sicer res posredi tudi psihična motnja, a tudi ta ima ponavadi svoje vzroke in sprožilce. Zlasti slednje najdemo večkrat tudi v odnosih med partnerjema ali v najožji družini. Hočem povedati, da težave ne izbruhnejo čez noč in zaradi enega samega prepira. Iz vašega pisma pa ni razbrati drugega, kot njegove pogoste odsotnosti ter vaše zamere (morda tudi očitkov), da se vi bolj kot on trudite za zvezo. Včasih se partnerji naveličajo stalnega (izgovorjenega ali ne) nezadovoljstva in razočaranj žrtvujočega se partnerja. V vsakem primeru se bosta morala pogovoriti in razčistiti, kaj se je spremenilo v vajinem odnosu. Morda se bosta lažje kot sama pogovorila pri partnerskem terapevtu, ne zato, ker bi bilo kaj narobe z njim, temveč zato, ker imata OBA težave v partnerstvu. Več o partnerski terapiji preberite na povezavi
partnerska terapija . Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 06.11.2011
Ključne besede: Vizualizacija
Simptomi:
Deli telesa:
Opis: Hej Maja.
Mene pa zanima nekaj glede zakona privlačnosti. Če si nekaj res zelo zelo želiš in to
vizualiziraš vsak dan...občutiš & se seveda ob tem počutiš zelo dobro, srečno...vendar
se ne ... več
Vprašanje: Hej Maja.
Mene pa zanima nekaj glede zakona privlačnosti. Če si nekaj res zelo zelo želiš in to
vizualiziraš vsak dan...občutiš & se seveda ob tem počutiš zelo dobro, srečno...vendar
se ne uresniči (npr. ljubezen)...kako si lahko to razlagaš?
Odgovor: Pozdravljena,
Vse dogodke v našem življenju privlačimo s svojimi mislimi. Kar oddajamo, na kar se osredotočamo, to privlačimo v svoje življenje.
Glede vašega primera je tako, da ste povzeli preveč na splošno. Potrebovala bi več podatkov točno kaj vizualizirate in kako, ter kako je z vašimi čustvi ob tem. Iz vprašanja ni razvidno ali gre za določeno osebo ali na splošno ? Vaša globoka resnica in intuicija sporočata ali je to kar si želite uresničljivo. Za natančen odgovor potrebujem več podatkov. Odgovorila bom na splošno :
Ustvarjamo zavedno ali pa nezavedno. Ko se osredotočamo na svoje misli, oddajamo vibracijo, ki ustvarja. Zakon privlačnosti ne loči med pozitivnimi in negativnimi mislimi. Manifestira čisto vse vaše misli, brez izjeme. Bolj ko nečemu posvečate pozornost, večja je možnost, da to ustvarite.
Možni načini vizualizacije s pomočjo naše domišljije:
Zvečer, preden zaspite, v mislih odvrtite celotni "film" željenega. Predvsem bodite pozorni na čustva in občutke, ki jih boste ob željenem imeli. S tem privlačite okoliščine in ljudi, ki vam pomagajo najti način, kako to ustvariti v realnosti.
lep čaroben večer
Maja Debelak-Dobra vila Maja, inspiracijska svetovalka, 18.12.2010
Ključne besede: partnerstvo, fantazije, strah pred bližino, osamljenost
Simptomi:
Deli telesa:
Opis: Problem je, da nemorem pozabiti ljubezenske izkušnje izpred nekaj časa. Sem mislila, da sem stvar že zdavnaj dala skoz, da sem ga prebolela pa opažam, da ni tako. Ali pač!? Od tega je minilo že nekaj ... več
Vprašanje: Problem je, da nemorem pozabiti ljubezenske izkušnje izpred nekaj časa. Sem mislila, da sem stvar že zdavnaj dala skoz, da sem ga prebolela pa opažam, da ni tako. Ali pač!? Od tega je minilo že nekaj let, vendar jes še vedno čepim na isti točki in neglede na to kako se zaposlim, kaj počnem, kako usmerjam misli...vedno je isto. Nikoli nisva bila par, najina druženja niso bila podobna ničemer. Enkrat je bilo vse ok, drugič me je grdo razočaral, nato se je vse vrnilo na stara pota (v končni fazi sem doživela tudi lepe stvari), dokler nisem prekinila stikov, čustva so pa ostala. Vem, da si zaslužim boljšega, nekoga, ki me bo iskreno ljubil in unega ne želim več videt, ne slišat. Včasih se prav bojim, da ga bom kje srečala, še posebej z v paru, kar bi me verjetno prizadelo. Nevem zakaj se mi to neprestano dogaja, celo po nekaj letih. Morda zato ker, sem še vedno samska in od takrat se pravzaprav nisem približala nobenemu moškemu. Priznam, da se včasih počutim osamljeno in potem sem jezna. Razmišljam o tej (edini) razburljivi izkušnji, ki sem jo imela. On pa je že nekaj let srečno oddan in potem se sprašujem (in mučim s tem), kaj počneta zdaj, se ljubita, kje sta...itditd. Nikoli nisem aktivno iskala fanta, (ga nikoli nisem imela) zadnje čase pa sem stvar vzela v svoje roke postala sem odprta za nove izkušnje in poizkušala dobiti fanta (ne na silo) pa nikakor in nikakor negre, doživela sem kvečjemu le zavrnitve in razočaranja. Zato so misli na prejšnje izkušnje toliko bolj izrazite. Vem, da sem še mlada in praktično imam še veliko pred sabo, ampak vidim, da se bo stvar težko premaknila iz mrtve točke. Opažam da se zaradi neuspelih poizkusov zapiram v svoje varno obzidje.
Zej me pa zanima ali je to prehodno stanje?(ker misli na prejšnjo ljubezen se mi vsiljujejo zadnje čase malo bolj kot prej). Je to sploh normalno? Ali bo to tralajo še tako dolgo dokler me drugi fant nebo prevzel in bom potem pozabila na preteklost? Se sploh da z novim fantom pozabiti na prejšnje izkušnje? Je možno, da se mi to dogaja zaradi potrebe po bližini in partnerstvu in potem podzavestno pomislim na nekoga s kom sem to nekoč doživela, ko bom pa srečala novega, bom pa zlahka preusmerila misli in čustva? Hvala za vaš odgovor.
Odgovor: Spoštovana,
Pišete, da po nekaj letih še vedno pogrešate bivšega, s katerim nikoli nista bila zares par. Navajate še, da nikdar niste imeli partnerske zveze, da so vas neuspešni poskusi znova in znova razočarali. Sprašujete, ali zaradi navezanosti na tega fanta ne morete ustvariti partnerstva.
Po letu ali dveh bi se normalno žalovanje moralo že zaključiti. Zato predvidevam, da so za vašo nezaključeno čustveno navezanost različni razlogi, skupni imenovalec pa je, da vam ta nezaključena navezanost prinaša določene »nagrado« . Eden od razlogov bi bil lahko ta, da tudi nasploh težko izpeljete ločitvene procese, da namesto navezanosti vzpostavljate odnose odvisnosti. Če jih poskušate prekiniti, se vam zdi, kot da se odpoveste pomembnemu delu sebe.
Pomislila pa sem še, da vam ta fantazijska zveza v bistvu omogoča, da se izognete pravi bližini partnerskega odnosa. Najprej bi lahko kazalo na to dejstvo, da je bilo v tej zvezi več vaših idealiziranih predstav kot realnosti že v času, ko sta imela stike. O tem pričajo vaša ponavljajoča se razočaranja ob njem. Čeprav vam ni omogočala bližine in intime, prej zavrnitve, ste se čustveno tako močno zlili s to fantazijo, da je še vedno ne zapustite.
Zakaj bi jo, saj vam na eni strani omogoča idealizirane predstave o tem, kakšna bi lahko ta zveza bila, če…, obenem pa vas varuje pred vstopanje v pravo bližino z drugimi, za katero pa se bojite, da bi vas ranila, prizadela. Zaradi strahu pred izgubo bližine se ji s tem izognete, osamljenost je manj grozeča od razočaranj, ki jih lahko prinaša srečanje z realnim partnerstvom.
Zato je tudi vaše pričakovanje, da vam bi nova zveza pomagala preboleti prejšnjo, nerealno. Prej velja obratno – dokler ne boste čustveno zaključili stare zveze, boste težje vzpostavili novo. Predlagam vam, da skušate razčistiti, zakaj se še vedno čustveno oklepate preteklosti in fantazijske zveze, kaj vam to prinaša. Se morda bojite, da bi se čutili prazni in osamljeni brez tega? Bi izgubili s tem pomemben del sebe? Se morda preveč bojite bližine, ki si jo želite? Dokler v svojem čustvenem življenju ne naredimo prostora za drugega človeka, ponavadi sami sebi zapiramo vrata do nove bližine. Tako sicer lahko varno ostajamo za svojimi zidovi, a tudi ostajamo sami. Premislite in pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 26.09.2010
Ključne besede: KONEC RAZMERJA, KAKO POMAGATI BIVŠI
Simptomi:
Deli telesa:
Opis: S prijateljico sva se pred nekaj dnevi razšla. Skupaj sva bila štiri leta. Pred tremi meseci je šla v Ljubljano na masažo, na neko kitajsko alternativno medicino. Postala je čisto drug človek; sanja ... več
Vprašanje: S prijateljico sva se pred nekaj dnevi razšla. Skupaj sva bila štiri leta. Pred tremi meseci je šla v Ljubljano na masažo, na neko kitajsko alternativno medicino. Postala je čisto drug človek; sanja se ji samo o energiji in masaži. Ni več ljubezni, a nikoli ni bilo nič slabega med nama. Zmeraj sva se ljubila. Vsak ima po tri otroke od prej in z njimi smo se zelo dobro razumeli- nobenega sovraštva.Samo ljubezen. Zdaj pa je konec. Pravi,da nisem pravi moški zanjo in da ji porabim preveč energije ter da mora naprej. Bila je zelo dobra ženska. Vse sem ji nudil in tudi ona meni. Naenkrat pa je konec. Mislim, da se ženski že malo meša o tej alternativni medicini, če tako lahko napišem. Ne vem, kaj narediti. Lansko leto mi je tudi počil dvanajsternik zaradi živcev.Bivša žena me je izsiljevala zaradi denarja. Vzeti pa mi je hotela tudi sina. Zato zdaj čutim tudi velike bolečine trebuhu. Ni več tistega zdravja.To žensko pa še zmeraj ljubim in se sekiram. Zato, ker vem, da ji ta alternativna medicina ne bo kaj pomagala. Predobra ženska je. Samo pobrali ji bodo denar. Sploh ne zna več nič ljubiti. Nobene stvari. Sanja samo o energiji. Kaj naj naredim? Ali se ji naj čisto odpovem ali kaj? Zelo rad bi ji pomagal, pa ne vem, kako. Zato vas prosim za kakšen nasvet, če ji lahko pomagam. Še enkrat hvala.
Odgovor: Pozdravljeni,
verjamem, da bi radi pomagali osebi, ki jo imate radi. Vendar pa se je gospa sama odločila, da odnos prekineta in ne morete vplivati na njene odločitve. Verjamem, da je vam zelo hudo, saj jo imate radi. Zagotovo pa lahko sedaj pomagate samo sebi, če z njene strani ni več pripravljenosti za ta odnos. Poskrbeti morate zase, saj stiska vpliva tudi na vaše zdravje. Občutki niso prijetni in dajte si čas, da se poslovite od tega odnosa. Razmišljajte o sebi! Srečno!Nataša Rijavec Klobučar, Družinski center Stik
, 30.09.2010
Ključne besede: zlorabe v otroštvu, partnerstvo, psihoterapija
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni!
Pišem vam v upanju, da bi mi lahko pomagali z nasvetom. Hvaležna bom vašega odgovora.
Stara sem 27 let. Odraščala sem v družini nezdravih odnosov. Oče je pil in tudi večkrat bil ... več
Vprašanje: Pozdravljeni!
Pišem vam v upanju, da bi mi lahko pomagali z nasvetom. Hvaležna bom vašega odgovora.
Stara sem 27 let. Odraščala sem v družini nezdravih odnosov. Oče je pil in tudi večkrat bil nasilen. Predvsem do moje matere in kasneje tudi mene. Mami je trpela ob njem, vendar je vztrajala zaradi nas otok. Ko je zaradi alkoholizma izgubil službo, je šlo samo še navzdol. Denarja je bilo premalo, prevečkrat sem se znašla v čustvenih stiskah. Bila sem boječa in vase zaprta, v šoli sem imela probleme s koncetracijo in z odnosi z drugimi sošolci. Nisem se znala postaviti zase in sošolci so se delali norca iz mene. V tem obdobju osnovno šolskih let sem bila tudi spolno zlorabljena. Pri približno 7-ih letih, me je začel zlorabljati moj bratranec, ki je 10 let starejši od mene. Začelo se je z kazanjem pornografije, kasneje pa z dotiki in siljenju k oralnemu seksu in k spolnim odnosom. To je trajalo približno dve leti dokler se nisem zlomila in začela jokati, ter se upirati. Potem je prenehal. Zagrozil mi je, da tega ne smem živi duši povedati. Počutila sem se tako krivo in tako umazano. Vendar ni bil edini, ki me je spolno zlorabil. Nekako v tem času me je zlorabil še očetov prijatelj. Z očetom in z njim smo šli z vlakom do Maribora. Megleno se spominjam, vendar vem, da sva bila pokrita z odejo in me je naskrivaj otipaval in rinil prst v nožnico. Pri 13-ih se je vame zaljubil mamin bratranec. Velikokrat je bil pri nas doma na obisku in ko sva ostala sama me je začel otipavati in poljubljati. Bilo mi je zelo neprijetno in ko sem zbrala pogum in se mu uprla, je prenehal hoditi k nam. Odraščala sem.Zatekala sem se v svoj svet, iskala uteho v naravi in v knjigah. Ko sem začela hoditi na srednjo šolo sem
se čisto izgubila. Nisem imela prave volje do učenja, čeprav bi lahko imela lepe ocene. Vendar sem bežala pred odgovornostjo. Pri 16-ih letih sem imela konflikt z očetom. Ker je bil vinjen in ker sem zamudila 10 minut, se je verbalno spravil name. Rekel mi je par zelo grdih in poniževalih besed, da sem se zlomila in mu v jezi povedala za spolne zlorabe. Ampak samo za bratranca. Potem je v šoku poklical policijo in poslali so me naprej na zaslišanja k kriminalistu. Poslali so me na ginekološki pregled in ugotovi, da sem še vedno nedolžna. Nisem mogla verjeti. Tisti dan je bil eden izmed mojih najsrečnejših dni v mojem življenju. Zaradi odločbe sodišča, da je zastaral relativni rok in, ker se nismo v času pritožili, je kazen za bratranca splavala po vodi. Takrat se mi je podrl svet, izgubila sem vero v pravico. V šoli mi je šlo še na slabše, imela sem slabe ocene in začela sem špricati pouk. Šolo sem obesila na klin in začela delati. Pri 17ih sem spoznala fanta in se noro zaljubila vanj. Lačna ljubezni kot sem bila, mi je postal smisel življenja. Z njim sem izgubila tudi nedolžnost. Po petih letih zveze sva se razšla. Znova se mi je podrl svet. Iskala sem uteho v žuranju in menjavanju fantov. Iskala sem ljubezen, vendar na napačen način. V tem času sta se starša ločila in doma sem se počutila tako neprijetno. Mami se je odselila k svojim staršem v sosednjo vas. Oče pa je bil nasilen do mene in sem bežala stran od doma. Potem sem dobila ponudbo za golo fotografiranje. Ker sem bila v finančni stiski sem ponudbo sprejela, čeprav ta odločitev ni bila v skladu z mano. Zaradi različnih okoliščin so fotografije prišle v javnost. Ker sem takrat delala v stežbi in ker so me ljudje na videz poznali, sem bila deležna javnega zaničevanja in opazk. Bile so tudi denarne ponudbe za spolne usluge, vendar si nisem želela niti ene ponudbe sprejeti.Nikoli ne bi seksala za denar. Že tako ali tako sem se počutila umazano in bilo me je sram. Zvedela je vsa okolica in težko sem živela s tem. Kamorkoli sem prišla so s prstom kazali name. Potem se je našlo mnogo "oboževalcev", vendar sem vedela, da fantje z menoj ne mislijo resno. Imela sem še par neuspešnih vez, sedaj pa imam fanta s katerim sva skupaj dve leti. Od začetka je bilo vse super. Povedala sem mu za vse kar se mi je zgodilo v preteklosti in me ni obsojal. Potem pa so se začeli problemi. Ker sem družabna in ker imam krog zelo dobrih prijateljev, se je začel počutiti odrinjenega. Pisal mi je sms-e v smislu: saj vem, da ti drugi več pomenijo. To me je zelo prizadelo, ker sem ga imela rada in res sem se trudila za najino vezo. Postal je tudi zelo ljubosumen. To me je začelo utesnjevati in psihično uničevati. Bala sem se biti vedno iskrena z njim, da ne bo kaj napačnega mislil. Naprimer, da sem že doma, čeprav sem bila še s prijatelji. Spoznala sem še enega fanta in postala sva res dobra prijatelja. Tega pa fantu nisem povedala, ker sem vedela, da bo ljubosumen in, da si bo napačno razlagal to prijateljstvo. Ker mi je brskal po mobitelu, je odkril, da si dopisujeva. Zahteval je, da z njim prekinem vse stike. Storila sem to. Vendar pa s fantom nisem srečna. Še vedno ga imam zelo rada, ampak imam občutek, da me ne ceni dovolj. Stalno me kritizira in stresa name slabo voljo. Ne znava konstruktivno reševati problemov. On je odraščal v družini, kjer se niso pogovarjali o problemih. Njegov oče mu je zelo težko izrekel kakšno pohvalo. Fant ima tudi od prejšne zveze otroka. Z bivšo tudi nista znala reševati problemov, kar naprej sta se kregala. Fant ima tudi zelo slabo samopodobo. Je zelo delaven in svoje samospoštovanje gradi na delu. Želim si več nežnosti od njega, več pozitivnih besed. Vse sem mu povedala, o vsem sva se že pogovarjala, vendar ne gre in ne gre. Ne zna kontrolirati svoje jeze, mene pa to preveč prizadane. Edino upanje vidim še v partnerski terapiji, ker drugače ne morem več vztrajati. Poleg tega me čustveno izsiljuje, grozil mi je že s samomorom, po drugi strani, pa pravi, da mu je vseeno če prekineva. Pravi, da me ima rad, vendar najde zelo malo pozitivnih lastnosti na meni. To me zelo boli. Po drugi strani pa imam prijatelje, ki me cenijo in pravijo, da sem super oseba. Vem, da se ne cenim dovolj in da moram začeti delati na sebi. Menite, da nama partnerska terapija lahko pomaga?
Za odgovor se vam že v naprej zahvaljujem!
Lep pozdrav, Valentina
Odgovor: Spoštovana,
Opisujete zlorabe v otroštvu in težave v svojem partnerskem odnosu. Opisujete partnerjeve lastnosti, ki vas motijo in svoje težave s samovrednotenjem in samopodobo. Sprašujete, ali bi vama pomagala partnerska terapija. Partnerska terapija lahko pomaga partnerjema, da vzpostavita bolj konstruktiven odnos, a pod pogojem, da oba to želita. Ne more pa spreminjati težav s samopodobo, ki močno vplivajo na to, kakšne odnose vzpostavljamo in kako se v njih vedemo, kakor tudi ne čustvenih stisk in težav, ki izvirajo iz posameznika, ne pa iz odnosa. Glede na vašo osebno zgodovino bi vam priporočila, da se poleg partnerske terapije sami vključite tudi v individualno psihoterapijo (o njej lahko več preberete na povezavi
razvojno analitično psihoterapija ). Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 12.09.2010
Ključne besede: spolni odnos, spolna usmerjenost, dileme
Simptomi:
Deli telesa: SPOLNI ORGANI
Opis: Pozdravljeni! Stara sem 23 let, še študentka. V zvezi s fantom (študent) sem že skoraj 6 let. Je moj prvi in edini, ki sem ga kdajkoli imela. Imela sva že veliko kriz (droge, alkohol, ljubosumje, ... več
Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let, še študentka. V zvezi s fantom (študent) sem že skoraj 6 let. Je moj prvi in edini, ki sem ga kdajkoli imela. Imela sva že veliko kriz (droge, alkohol, ljubosumje, spolno prenosljiva bolezen, itd.), vendar sva jih vselej sama prebrodila in rešila. Do sedaj, ko ne vidim rešitve! Problem tiči pa predvsem v meni. Namreč že od malega me privlačijo ženske, česar se šele sedaj dodobra zavedam. Že neštetokrat sem bila zaljubljena v punco, na žalost vedno enostransko, zato dlje kot do malo nežnosti z njimi ni prišlo, vendar sem si tega vedno želela, vendar s strani punc ni bilo tako. Zaradi tega in straha pred morebitno homoseksualnostjo sem vse skupaj potlačila in si poiskala fanta (sedanjega). Imam ga zelo rada in on mene. Ob njem sem na homoseksualnost malo pozabila. Na začetku zveze je bil sex še dokaj pogost in strasten, vendar pa je to z moje strani po 4ih letih minilo (z vpisom na fakulteto). Tam sem se namreč zopet, po 4ih letih, zaljubila v punco (spet enostranska ljubezen). Po enem letu in pol sem jo dokončno pozabila. To je močno vplivalo na mojo vezo s fantom, ker sem se ga začela izogibat in izmišljevat razne stvari, da mi ne bi bilo treba sexat z njim, ker se mi je namreč začel s časoma sex z moškim gabit. Ne morem se ga dotaknit s strastjo ali ga poljubit, sploh me vzburi, ...misli mi nenehno skačejo na ženske. Vzburijo me samo še ženske. Dvakrat na mesec se moram prisilit v spolni odnos z njim.
Boli me, da tako grdo, nestrpno in napadalno ravnam s fantom, po drugi strani pa me boli to, da ne morem biti to kar sem, ker me je strah diskriminacije, strah, da je morda homoseksualnost samo neka trenutna želja, boli pa tudi to, da bi zlomila tako dobro in ljubeče srce fanta, ker me res neizmerno ljubi. Ne vem več kaj je prav in kaj ne, kaj je realno in kaj nerealno, kaj pravzaprav sem in kaj morda nisem? Ali je homoseksualnost resnična ali si jo nekdo sam "ustvari"?
Naj omenim tudi to, da sem bila v otroštvu deležna siljenja k raznim spolnim "igram" s strani moškega spola in me včasih fantovi dotiki spomnijo na te dogodke, in me potem pač mine do sexa z njim. Ne vem, morda tudi to vpliva na moje zanimaje k ženskam?!
Prosim za vaše mnenje, ker sem že rahlo depresivna zaradi vsega.
Odgovor: Spoštovani!
Kot pišete, ste od 17. leta v heteroseksualni zvezi, ki je bila glede na opisane težave res burna. Že od malega pa veste, da vas privlači isti spol, vendar dlje kot do enostranske zaljubljenosti ali simpatije z vaše strani ni prišlo. Pišete, da ste zaradi lastnega strahu pred vašo morebitno homoseksualnostjo, vse to potlačili globoko vase in si poiskali hetroseksualnega partnerja. Do sedaj ste imelii le eno seksualno zvezo, ki še traja, a kot pišete, ni (vsaj kar se seksualnosti tiče) kvalitetna. Parter o vašim dilemah ne ve ničesar in vi se bojite njegove reakcije ob razkritju. V sebi ste zelo razdvojeni - na eni strani so se vam okrepile spolne fantazije v zvezi z istim spolom, odklanjate spolne odnose s partnerjem, čutite v sebi odpor do heteroseksualnega odnosa. In vaša dilema je, ali je homoseksualnost resnično vaša ali ste si jo "ustvarili". Homoseksualna spolna usmerjenost je resnična in si jo oseba, ki jo ima, ne izmisli. Se je pa lahko boji, je do nje celo odklonilna - homofobna.
Če vas partner ljubi takšno, kot ste in če ste z njim zmožni odpreti te dileme, bo to za vas osvabajajoče, pa tudi naporno in bo prav gotovo imelo posledice.
Če zanj vaša spolna identiteta ni sprejemljiva, je druga možnost, vendar na to ne morete vplivati. Najhuje je, da živite naprej z vsemi neizživetimi hrepenenji in željami ter se borite proti sami sebi. In ni prav, da se morate zavestno prisliti v spolni odnos s partnerjem - to ni dobro ne za vas, ne zanj.
Toplo priporočam, da si vzemite v roko odlično knjigo Mance Košir Drugačna razmerja, kjer vas lahko nagovorijo istospolno usmerjene osebe z lastnimi izkušnjami - pozitivnimi in negativnimi. In če boste ugotovili, da ste lezbijka ali pa biseksua
lka, boste dolgoročno živeli bolj svobodno. Mogoče pa potrebujete spolno izkušnjo z istospolno osebo, da boste do sebe in svoje seksualnosti bolj sprejemajoči. Srečno!
Irena Rahne Otorepec, dr. med., 14.06.2010
Ključne besede: ČUSTVENO, BREZNO
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni. Stara sem 29 let in zadnje čase opažam nihanje v razpoloženju oz. neprestano slabo voljo, ki je nikakor ne morem kontrolirati. Bojim se, da prehaja že v depresijo, na trenutke imam ... več
Vprašanje: Pozdravljeni. Stara sem 29 let in zadnje čase opažam nihanje v razpoloženju oz. neprestano slabo voljo, ki je nikakor ne morem kontrolirati. Bojim se, da prehaja že v depresijo, na trenutke imam takšen občutek. Kdaj se je to začelo, sploh ne bi znala točno definirati. Menim, da je nekako vse povezano z mojim partnerjem, čeprav mogoče se motim. S partnerjem sva namreč skupaj skoraj dve leti. Že od samega začetka sva se zavedala, da sva precej močna karakterja, ki v življenju točno veva kaj želiva. Vedela sva, da bo potrebno veliko kompromisov, da bo najina zveza funkcionirala, ampak sva bila pripravljena na to, saj nama je bilo lepo skupaj in sva tudi čutila ljubezen. Na začetku so bili skupni trenutki naravnost krasni. Kasneje pa je začel prihajati na plano moj karakter za katerega nekako krivim določena dejstva kot so, da sem najmlajša v družini, razvajena s tem, da mi je bilo vedno ugodeno. Mislim, da so se težave mogoče začele potencirati nekje dobro leto nazaj, ko sem sprejela veliko obremenitev v službi, ki me tudi psihično precej črpa. Velika prelomnica pa je nastopila tudi nekje pol leta nazaj, ko sva se s partnerjem tako močno sprla (ravno zaradi te moje muhavosti), da sva prekinila za nekaj dni. Tistih par dni, je bilo zame konec sveta. Bila sem resnično psihično podrta in čutila vse znake depresije – utesnjenost, osamljenost, nemir,.. Misel, da bi ga izgubila, me je pahnila v globoko žalost in posledica so bili takšni občutki. Najbolj grozno je bilo dejstvo, da sem vedela, da sem sama pripeljala do tega, zaradi svoje muhavosti. Grozno me je bolelo tudi to, da se je v tistem trenutku zatekel k prijateljici, s katero je nekoč nekaj imel. Zdi se mi, da sem s tem njegovim dejanjem zelo nazadovala. Že tako sem bila ljubosumna, od takrat naprej, pa to čustvo sploh ne morem nadzirati. Ljubosumna sem že samo, če se pogovarja z neko punco. Ravno tako sem po tem prepiru izgubila vso samozavest, ki pa lahko rečem, da mi je prej ni manjkalo. Ta izkušnja, kako bi bilo, če bi ga izgubila, me je stala samozavesti in mi pred oči vsak dan poriva strah. Čeprav pa se dobro zavedam, da sem do tega dogodka pripeljala s svojim muhastim obnašanjem, ki mu ni hotel vedno ugoditi, se te muhavosti kar ne morem odvaditi. Pogosto prihaja do tega, da sem enostavno sitna in mu težim za vsako drugo stvar, pa čeprav neopravičeno. Zavedam se svojega obnašanja, saj se še sama ne morem prenašati. Enkrat za to krivim pms, drugič luno,… poleg tega se počutim manjvredno in ne samozavestno. Čeprav mi pove vsak dan posebej, da me ljubi in mi to tudi pokaže, mi še vedno manjka kazanje te ljubezni v javnosti, ko se nekoliko umakne. Mislim si, da to že zaradi bontona, vseeno pa si ne morem kaj, da ne bi črno gledala (sem tudi pesimist) in videla to kot nekakšno zanikanje najine zveze. O tem sva že govorila. Izrazila sem željo, da bi rada več njegove pozornosti tudi v javnosti, vendar nekako mu te moje čustvene luknje ne uspe pokriti. Več kot toliko se o tem niti ne upam več govoriti, saj imam enostavno občutek, da samo pritiskam nanj in da ne najdeva neke skupne rešitve. Večkrat on obtoži mojo muhavost in tukaj se pogovor zaključi, jaz pa se počutim isto, če ne celo slabše. Na trenutke se mi zdi, da sem v depresiji, saj čutim osamljenost in nezadovoljstvo, predvsem pa sem neprestano slabe volje. Zavedam se tega in vem, da to načenja dober odnos med nama, pa tudi v najini družbi se ne znam več smejati in sem vsa brezvoljna. Celo do tega prihaja, da mi govorijo drugi, naj se sprostim. Res čutim napetost, ki je ne znam sprostiti, zato bi se rada tega znebila, vendar žal ne vem kako. Zaradi tega se tudi sprimeva. Ko me prime slaba volja in mu nekaj (pogosto neopravičeno) zamerim, pa enostavno ne znam popusti, ker sem tako trmasta. Zato zavlada tišina in takoj se oglasi moj strah, da bi ga zaradi tega mojega obnašanja izgubila. Moram povedati, ko jaz nisem slabe volje in ne kompliciram, se imava res lepo skupaj in imava tudi veliko resnih načrtov za najino skupno prihodnost, ki se jih veselim. Zaradi takšnih izpadov in te čustvene luknje, ki čutim, kot da jo ne zna zapolniti, pa me včasih obdajajo dvomi.
Rada bi spet pozitivno pogledala na stvari, videla kako mi je lahko lepo v življenju, saj imam vse in se znebila črnogledosti, pesimizma in slabe volje. Rada bi bila spet tista razigrana, samozavestna oseba, ki se življenja veseli in se neobremenjeno podala v to življenje z njim.
Naj omenim tudi to, da imam grde izkušnje v ljubezenski preteklosti in pogosto tudi nočne more.
Hvala za vaš odgovor!
Odgovor: Spoštovani!
Edina, ki si lahko zapolni čustveno vrzel ste vi sami, vaš partner vam tega nikakor, ne glede na količino ljubezni, ki jo čuti do vas, ne more dati.
Vržite se v delo na sebi, v lastno osebnostno predrugačenje in izoblikovanje osebnostne podobe v kateri se boste počutili dovolj dobro in srečno, ter ne boste pred drugimi potrebovali zunanjih, fasadnih potrditev, da vas nekdo ljubi.
Če človek prezira samega sebe je čustveno brezno brez dna, lačen pozornosti, ljubezni, potrditev, varnosti.
Če sami sebe ne prepričate, da ste vredni ljubezni in sreče že zgolj zato, ker ste, vas noben na tem svetu z ne vem kakšnimi velikopoteznimi romantičnimi dokazovanji v to ne bo mogel prepričati.
Pa še ena sposojena misel za vas: " Veliko pomembneje kot najti pravega človeka je postati pravi človek, srečno, J.K.L.
Asist. Jasna Kordić Lašič, dr. med., 17.07.2010
Vprašanje: Spoštovani! Zanimivo, ob branju zadnje knjige ki mi je krajšala čas, v meni so se zbudila stara, zakopana čuvstva. Začela sem intenzivno premišljati o vsem kar mi je življenje prineslo in o tem gdo in kaj sem danes. Dovolite da Vam se poidrobneje predstavim. Stara sem 31 let. Skoraj 1 leto je že minilo od moje redne zaposlitve, tako da se sedaj občasno ukvarjam s različnimi "projekti" s kateri mi nekako poskušam omogočiti normalno življenje. Teško finančno situacijo lajšam s socijalno pomočjo in se nekako uspevam prebiti iz meseca v mesec. Podnajemnica sem majhnega stanovanja. Družbo mi delajo dva hišna ljubljenčka, ki mi resnično veliko pomenita, ter se ne počutim vedno sama in osamljena. Pred dvemi leti končala sem dolgoletno razmerje...enostavno sva se s fantom emocionalno oddaljila. Ostala sva v dobrih odnosih. On je ponovno v razmerju in to me resnično veseli. Privoščim mu vso srečo. Sama sem v tem času imela več spolnih partnerjev...nisem se zapletala s nobenim v resnejše razmerje. Enostavno mi je zadovoljstvo bilo čutiti da sem nekomu privlačna , da me se želi, ter sem zelo hitro pristala v postelji s temi moškimi. Zavedam se da je to bil nek način samodokazovanja. Vsaka ta izkušnja bila je zame nekaj novega, vznemirljivega, a z časom sem se počutila prazna, žalostna. A po vsaki takšni izkušnji "napolnila" sem se s novo posteljno avanturo. Nisem ponosna nase zaradi tega, saj se imam za pametno, izobraženo žensko. Nikoli si ne bi mislila da bom postala takšna oseba. Spoznala sem tudi da sem s takšnim vzorcem obnašanja začela že proti koncu svojega edinega dolgoletnega razmerja, saj se nisem počutila zadovoljeno, duševno in telesno. Med vsemi omenjenimi moškim še sedaj sem v razmerju s enim poročenim. Najima občasna druženja že trajajo skoraj leto in pol. Videvama se zelo poretko, ampak ko sva skupaj prepuščava se strastem. On je v meni zbudil mnoge skrite želje, in jih brez zadrškov skupaj izpolnjujeva. Skratka, v sexu za nas ni tabujev. To mi je všeč. In vem da tudi njemu. Saj je ravno tak moj svoboden pogled na spolnost zagotovo glavni razlog našega razmerja. Oba se zavedava da nikoli ne more biti in ne bo kaj resnejšega med nama...a da so nekekšna čuvstva prisotna, ni dvoma, saj se veliko pogovarjava in spoštujeva dejstvo da je to edino kar je lahko med nama. Ter mora tudi zadostovati.
Kljub vsemu (ali pa zaradi vsega) pogosto se počutim osamljena, žalostna. Poskušam vseeno zdrževati normalne stike s prijatelji. Skratka, je trenutno se počutim popolnoma izgubljena. Pogrešam občutek obveznosti, ki ga prinaša služba...pogrešam sebe nasmejano, samozavestno. Iščem se, borim se. Kot sem na samem začetku omenila, ena knjiga je zbudila tudi stra čuvstva, strahove. Kot še majhna deklica bila sem priča številnim neprijetnim dogotkom ki so znašli mojo družino...trenutka ko je mami izgubila otroka, a bila sem ravno jaz ta katera je bila tam da ji pokliče pomoč...potem hude očetove nesreče po kateri je dolgo in boleče okreval...potem očetove smrti...mamine hudo hude bolezni, ki je za vedno pustila pečat na njej, fizično kot psihično. Kot je razvidno, moje je otroštvo bilo grdo prekinjeno, ter sem dobesedno odrasla že s svojim 8 leti, ter od svojega 13 leta prevzela skrb za mamo. Ona mi je vse, naredila sem zanjo vse kar je bilo v moji moči (in še vedno to počnem)...a vse me to vedno bolj duši, rada bi da me mami že enkrat "izpusti" in mi dovoli živeti...sama tudi iščem tisto "zdravo" ljubezen v najinem odnosu.
Tako, sedaj sem te stare "duhove" končno pustila ven, v svet....OGROMNO MI POMENI DA STE NAJDLI ČAS IN PRISLUHNILI MI...vsaj malo mi je lažje ker sem vam zaupala svoje življenje. Hvala Vam. Vesela bom Vašega mnenja, nasveta... A zavedam se da sem edino jaz sama ta katera mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in vse tisto s čem ga gradim. Hvala še enkrat,
lepo Vas pozdravljam.
Odgovor: Spoštovani,
Ker niste napisali, v zvezi s katero vašo težavo želite nasvet, sem sklepala, da vas zanima moje razmišljanje o vzrokih za vašo osamljenost in izgubljenost ter za občutke, ki se vam ob tem porajajo.
V otroštvu ste se morali ukvarjati s težavami vaših staršev, ne pa s svojim zorenjem in odraščanjem. Starši so vas otežili z bremeni, prezahtevnimi za otroka, vzrok pa je, da so postavljali (in še vedno postavljajo) svoje čustvene potrebe pred vaše, ki se bile nujne za ustrezno oblikovanje
osebnostne strukture. Pišete, da ste prevzeli skrb na mamo, ki vas še vedno ne »izpusti« . Če otrok ne doživlja ustreznega (toplega, ljubečega, sprejemajočega, konstantnega …) odnosa, ampak namesto njega polaščanje in vdiranje staršev, ki ga uporabljajo za svoje potrebe, tak otrok odraste z izkušnjo, da je bližina ogrožajoča, da mu onemogoča zgraditi in ohraniti sebe. Kakor si jo želi (in jo nujno potrebuje), se jo tudi boji, zato jo išče in se je izogiba obenem. Prav tako pa mu taki odnosi s starši ne omogočijo, da bi zgradil stabilno pozitivno samopodobo, namesto tega je poln občutkov krivde in sramu, ki jih skuša preseči s samodokazovanjem.
Vaša razmerja z moškimi, ki namesto na ljubezni in čustveni bližini (ki se ji na ta način izognete) temeljijo na videz na spolnosti, v resnici pa na iskanju pozicije moči – izmenjavi podrejanja in dominacije, vas puščajo prazno, saj z njimi ni mogoče zapolniti potrebe po bližini. V bistvu so le ponovitev odnosa z mamo: ko skrbite zanjo, se čutite istočasno podrejeni (ker služite njenim potrebam) in dominantni (ker vas potrebuje). V takih odnosih se ponavadi mešata občutka odvisnosti z ujetostjo, jezo in včasih sovraštvom. Mama vas ne izpusti, a tudi vi ne želite biti izpuščeni.
Taki odnosi opustošijo otrokov notranji svet, kar se pri odraslem kaže kot občutek notranje praznine, izgubljenosti. Odrasel človek si pomaga z zunanjo strukturo – službo, obveznostmi… Kadar se ta podre, kot se je v vašem primeru z izgubo službe, postane tesnoba premočna. Najbrž jo prav skozi avanture skušate (vsaj začasno) zmanjšati. Čeprav občutek nadzora in moči, ki ga skoznje skušate dobiti, za kratek čas umirijo vašo napetost, pa se ta spet začne dvigovati zaradi občutka sramu. To vodi v začaran krog ponavljanja vedenja, ki je v končni fazi razdiralno in samokaznovalno, saj z njim potrjujete svoj osnovni občutek, da ste slabi in da si vas drug človek lahko samo želi kot objekt za zadovoljitev svojih potreb, namesto da bi bilo vredni ljubezni. Zato je sploh ne iščejo in tudi ne dajejo.
Za vsem tem pa je ponavadi v takem človeku zelo veliko bolečine, osamljenosti, strahu in sramu, zaradi česar zelo trpi in se počuti izoliranega, kar je močno čutiti v vašem pisanju . Služba je dovolj čustven distanciran odnos, ki pomaga ohranjati občutek povezanosti s svetom, ne da bi ogrožal s preveliko čustveno bližino, zato umirja tesnobo.
Človeku s tako bolečim otroštvom lahko odnos z empatičnim psihoterapevtom prinese tisto pozitivno korektivno izkušnjo, ki mu sčasoma omogoči preseči svoj strah pred bližino in vzpostaviti drugačne , bolj zadovoljujoče medosebne odnose, kakor tudi bolj pozitivno in stabilno samopodobo. Po mojih strokovnih izkušnjah razvojno analitična psihoterapija lahko zagotovi potrebno korektivno izkušnjo (več informacij lahko preberete na povezavi
Razvojno analitična psihoterapija). Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 20.06.2010
Vprašanje: Pozdravljeni!
Prosil bi Vas lepo za razlago, zato bi najraje povedal natančno kaj se mi je zgodilo.
V Ljubljani, kjer sem imel faks sem se spoznal z eno punco(iz Lj, vendar hodi na čisto drug faks). Po nekje tretjem srečanju sem jo poklical in jo vprašal, da kaj dela in če pride ven. Odgovorila mi je, da je bila pri babici, brat pa je računal povprečno hitrost. Po končanem kratkem klicu sem se vprašal zakaj mi to s povprečno hitrostjo govori. Mislim, da je malce nelogično, čudno, neumno, da bi mi to rekla po 3.srečanju. Kdo pa sploh računa pov. hitrost, ko gre do babice in če že take malenkosti ne pove. Ker mi ni bilo jasno zakaj, sem se vprašal, ma kaj sem jaz kakšno pov. hitrost računal? Tako sem se spomnil, da sem pred dnevi (eden,dva) računal nalogo s povprečno hitrostjo v kolokviju na faksu. Takrat sem pomislil, da če ve kar mislim, ali da ji je kakšna njena bivša sošolka iz srednje, ki slučajno hodi na isti faks povedala ali kakšen profesor iz fizike, ki je v njenem sorodstvu (saj punca je iz Lj, povedal sem ji kako se kličem,pišem in na keri faks hodim). Zaenkrat me takrat to ni dosti motilo in se zadevo pustil stat. Naslednjič ko pa sva se dobila, mi je iz čistega miru povedala, da je zaljubljena v enega tipa, ki so ga klicali psiho, sam pol je šel v komuno. Tako sem pomislil, da je zaljubljena vame, kajti mene so tudi nekateri prijatelji klicali psiho, psihič(za šalo) in ravno tisti dan(t.j. pred 2,3 tedni), ko sva se prvič videla in spoznala sem malo prej, preden sem srečal to punco probal heroin(3 dime), po zelo dolgem času, zelo majhnega jemanja, 5x v predzadnjih 2,3 letih sploh v življenju. Tako sem pomislil nase (zaljubljena vame - mega!;heroin zato pol komuna). Rekel sem si pa kako veš, kaj veš kar jaz mislim?? Mogoče sem prevzel iz prejšnjega dogodka( o bratu in njegovi povp. hitrosti, da ve kar mislim). In tako sem nekaj časa bil v dvomih, nekaj pa v prepričanju.
Sprašujem se ali so to kakšna naključja ali ljubezen, ki me je potegnilo v to, da bi ona vedela kar mislim, telepatsko, ali če se ukvarja z jogo,budizmom, okultizmom,...
Ali so kakšne posledice na dogodke, kajti nekaj časa sem kadil travo?
Ali so to kakšni bolezenski simptomi, kaj bi to bilo, če je huda oz. resna stvar? Ali je normalno da sem tako pomislil, in če se take stvari dogajajo še komu, in komu?? In taka recimo zaporedna naključja?
Lepo bi Vas prosil, če mi odgovorite na vsa vprašanja.
Resnično Hvala za Vašo prijaznost in strokoven in temeljit odgovor!
Odgovor: Pozdravljen. Naštel ste kup vprašanj, na katera pa Vam žal ne morem dati odgovora. Menim, da čutite posledice kajenja marihuane, saj se Vam prepletata resnični in fantazijski svet, pri čemer več ne ločite, kje se en konča in drugi začne. Prisotni so psihotični simptomi, ki jih lahko ublažite z zdravljenjem z antipsihotiki, ki Vam jih naj predpiše psihiater, predvsem pa s POPOLNO abstinenco od vseh prepovedanih drog! Brez tega boste še naprej vrtel po glavi številna vprašanja brez odgovora, ki bodo rezultat premlevanja Vaših domnev in ne dejstev. Vzemite se v roke! Lep pozdrav.
, 25.05.2010
Ključne besede: par, biseksualnost, težave
Simptomi:
Deli telesa:
Opis: Pozdravljena. Z možem sva se znašla na poti, na kateri si ne znava sama več pomagati in potrebujeva pomoč. Poročena sva 16 let, imava dva prečudovita otroka. Vsa ta leta nama je bil skupen cilj ... več
Vprašanje: Pozdravljena. Z možem sva se znašla na poti, na kateri si ne znava sama več pomagati in potrebujeva pomoč. Poročena sva 16 let, imava dva prečudovita otroka. Vsa ta leta nama je bil skupen cilj družina. Med seboj se dobro razumeva. Pred 11 leti mi je mož priznal, da je biseksualec, da čuti v sebi željo tudi do moških. Veliko sem delala na sebi, da sem sprejela to njegovo drugačnost. Pred 5 leti je doživel tudi kratkotrajen odnos z moškim, za katerega mi je priznal. Tudi takrat sem mu stala ob strani in skupaj sva prebrodla to njegovo dejanje. Upala sem, da se je njegova želja po odnosu z istim spolom končala. Pred kratkim pa se je najin odnos začel krhati in v sebi sem čutila, da je zopet nekaj narobe. Priznal mi je, da je spoznal moškega, do katerega čuti nekaj več in si z njim predstavlja nadaljnje življenje in bi se rad odselil in zapustil družino. Podrl se mi je svet. Ob pogovoru in spoznanju, da bi me s tem korakom zelo prizadel - mene in vso družino, je sklenil, da ostane in da poskušava obuditi najin odnos, ljubezen. Veliko se posvečava drug drugemu, poskušam ga razumeti, mu stojim ob strani, čeprav v sebi zelo trpim, vendar pa čutim, da v sebi ni čisto odločen kaj naj naredi. Prizna mi, da zelo trpi, da je v njegovi glavi zmeda, da nas noče prizadeti, vendar pa po drugi strani čuti, da zamuja priložnost. Zelo trpiva oba. Potrebujeva pomoč terapevta, vendar ne veva, kam naj se obrneva. Jaz sem pripravljena sprejeti njegovo drugačnost in ga imam kljub temu neizmerno rada. Prosim, če nama svetujete, kaj v najinem primeru lahko narediva sama oz. na koga se lahko obrneva za pomoč za pogovor in svetovanje. Najlepša hvala.
Odgovor: Spoštovani!
Pišete, da Vam je mož pred 11 leti zmogel zaupati glede svoje spolne usmerjenosti in da ste veliko delati na sebi, da ste sprejeli njegovo drugačnost. Mož Vam je priznal istospolne kontakte v preteklosti, nedavno pa je se je očitno zaljubil in je načrtoval prekinitev vajine partnerske zveze. Po Vaši reakciji pa se je odločil, da bi obudila vajin odnos in oba se sedaj trudita in trpita. Pravite, da se vaša čustva do njega niso spremenila, kar seveda ni mogoče. V zvezi, kjer je eden od partnerjev biseksualen, to sicer avtomatično ne pomeni, da drugega vara, veliko biseksualnih oseb namreč nikoli ne prakticira spolnih odnosov z istospolnim partnerjem. Vprašanje je, kaj Vam je težje sprejeti, to, da je biseskualno usmerjen ali dejstvo, da Vas je čustveno in telesno prevaral, da Vam ni bil zvest. V taki zvezi so pogoste teme ljubosumje, občutek negotovosti v partnerstvu, strahovi, napačna prepričanja. Za vajino nadaljno zvezo, če sta nameravata ostati skupaj, so že na začetku pomembna jasna stališča, pričakovanja, postavljene meje. Seveda ste Vi v položaju, ko morate sprejemati njegovo drugačnost, z njo živeti in seveda lahko občutite, da Vam partner ne more biti povsem predan. Postaviti morata nove temelje vajine zveze, če si želita ohraniti partnerstvo. Ker sta oba v dvomih, je seveda za oba težje. Partner se tudi ne zmore povsem odločiti in to seveda ne vzbuja upanja. Menim, da potrebujeta strokovno pomoč. Lahko se dogovorite za termin v Ambulanti za spolne motnje in partnerske probleme na Zaloški 29 v Ljubljani, kjer delam vsako sredo - telefon za naročanje: 015874943. Srečno!
Irena Rahne Otorepec, dr. med., 25.05.2010
Ključne besede: spolni odnos, averzija
Simptomi:
Deli telesa: SPOLNI ORGANI
Opis: Pozdravljeni,
stara sem 24 let, fant je star 25 let. V zvezi sva že dobrih pet let. Je moj prvi fant, s katerim sem tudi prvič imela spolne odnose. Že odkar sem v zvezi imam odpor do seksa. ... več
Vprašanje: Pozdravljeni,
stara sem 24 let, fant je star 25 let. V zvezi sva že dobrih pet let. Je moj prvi fant, s katerim sem tudi prvič imela spolne odnose. Že odkar sem v zvezi imam odpor do seksa. Dobesedno se mi zdi nujno zlo. S fantom ni nič narobe, pri crkljanju se mi vedno posveti. Je pa res, da on ni bil nikoli največja ljubezen mojega življenja, saj sem bila pred njim noro zaljubljena v nekoga drugega, s katerim nisem nikoli bila. Moti me edino to, da je za svoja leta še nekoliko preotročji, jaz pa bi rada nekoliko zrelejšo osebo. Vendar ko sva skupaj, nama je lepo. Jemljem kontracepcijske tablete Diane 35, tudi zaradi policističnih jajčnikov.
No da se vrnem na glavni problem. Sam seks po sebi se mi zdi neki najlepšega med dvema ki se mata noro rada, ko pa pride do seksa pri meni, pa se mi upira. Predvsem seks brez kondoma, ker imam zaradi sperme popackano posteljo, če je na meni le malo sperme, se grem takoj stuširat. Res ne razumem, kako lahko ženska oralno zadovolji moškega, ker je to meni nagnusno. Enostavno ne bi mogla.
Ne vem kako naj se sprostim in preprosto uživam v seksu, ne pa da to delam samo zato, da ugodim partnerju.
Upam, da se vam moje vprašanje ne zdi čudno, ampak tako je dejansko stanje pri meni.
Hvala, s pozdravi.
Tija
Odgovor: Spoštovani!
Ponavadi je odpor do seksaa posledica kakšnih travmatičnih spolnih izkušenj, vendar se mi zdi, da pri vas tega ni bilo. Pišete, da je ves čas vajine zveze - torej 5 let - pri vas prisoten odpor do seksa in da se vam zna posvetiti. Opisujete odpor do sperme - temu se da izogniti z rabo kondoma, kljub temu, da uporabljate kontracepcijske tablete. Oralni seks je stvar posameznika, eni ga imajo zelo radi, drugi ne. To je stvar izbire in dogovora med dvema.
Mislim, da je za dobro partnersko zvezo zelo pomembna tudi kvalitetna spolnost, ki OBA zadovoljuje in se ji lahko oba prepustita brez zadrege in zlasti ne z odporom. Med vrsticami pa berem, da se vam zdi fant preotročji, ter ste bila noro zaljubljeni v drugega fanta, ki pa vam čustev ni vračal. Najbrž bi se morali odkrito vprašati, ali sedanjega fanta sploh ljubite, se mu lahko intimno predate, vam je čustveno blizu - ali pa ste z njim, ker ste tako navajeni, ker se ga ne upate prizadeti, ker bi težko prenašali osamljenost. Nekvalitetna spolnost je odraz vseh "neodgovorjenih vprašanj"! Ko si boste odkrito odgovorili, kako je z vašimi čustvi, se morate pogovoriti še z njim. Mogoče pa vajina zveza nima prihodnosti in je bolje, da jo zaključita. Vi vsekakor v sebi hrepenite po drugačnem in drugem moškem. Srečno!
Irena Rahne Otorepec, dr. med., 03.05.2010
Ključne besede: zaljubljenost, čustvena odvisnot
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni!
Že nekaj let poskušam rešti ta problem, vendar mi
nikakor ne uspe. V osnovni šoli sem spoznala
fanta, imenovala ga bom X, s katerim sva se
super ujela in bila dobra prijatelja. ... več
Vprašanje: Pozdravljeni!
Že nekaj let poskušam rešti ta problem, vendar mi
nikakor ne uspe. V osnovni šoli sem spoznala
fanta, imenovala ga bom X, s katerim sva se
super ujela in bila dobra prijatelja. Nenehno sva
tičala skupaj in se res navezala. Kasneje se je iz
prijateljstva razvila najstniška zveza, ki pa je
temu primerno hitro razpadla. Najini odnosi so se
zelo hitro povsem ohladili. V srednji šoli sva ostala
sošolca vendar sva se obnašala, kot da drug
drugega sploh ne poznava. Nisva se pogovarjala
in se drug drugega izogibala. Povsem drugače pa
je bilo na srednješolskih zabavah, kjer sva po
precej spitih pijačah pristala skupaj. Čeprav sva
vsem govorila da med nama ni nobenih čustev
več, sva pod vplivom alkohola oba govorila in se
obnašala drugače. Naslednji dan sva se oba
obnašala, kot da se ni nič zgodilo. To se je zgodilo
na čisto vsaki zabavi, nikoli nama ni uspelo se
zadržati. Poleg tega je imel on še precej kritične
sošolce, ki so se iz vsega tega delala norca. Najini
odnosi so sedaj po 2 letih bolj podobni odnosu
znancev. Moj problem pa je naslednji. Kljub temu,
da mi je vmes velikokrat zasadil nož v hrbet in me
obrekoval in podobno, ga ne morem povsem
pozabiti. Sedaj imam resnega fanta, ki mi veliko
pomeni in ga imam zelo rada. Skupaj sva 2 leti,
vendar sva se vmes razšla ravno zaradi X-a, s
katerim sem ga prevarala. Vsaka moja zveza
nikoli ni povsem pristna, ker se vedno otepam
čustev do X-a. Morala bi ga sovražiti, ker me je
vmes zelo prizadel s svojimi dejanji, vendar ga
ne. In res ne vem kako naj se teh čustev do
njega znebim. Rada bi bila sposobna imeti resno
zvezo z nekom, brez, da ga vedno primerjam in
se obremenjujem s čustvi do njega. Včasih še
vedno upam da bova kdaj spet skupaj, saj mi je v
vinjenem stanju že miljonkrat izpovedal ljubezen.
Res ne vem kaj naj si mislim. Nekateri pravijo in
vino veritas, nekateri pa ravno nasprotno. Včasih
mislim, da tudi on še nekaj čuti do mene, vendar
zaradi prijateljev tega noče priznati. To me res
obremenjuje, ker mi onemogoča normalno zvezo.
Sedanjega fanta sem velikokrat odrinila od sebe,
ravno zaradi čustev do bivšega. Sprašujem se, ali
bo mogoče pomagalo to, da se na fakulteti ne
bova več vsak dan srečevala.
Prosim, svetujte mi, kako naj se teh čustev, ki
trajajo že 6 let, končno znebim in ga dokončno
prebolim.
Hvala za odgovor.
Odgovor: Spoštovana,
Razlog, zakaj ne morete čustveno zaključiti zveze, ki je formalno končana že nekaj let, ste zapisali s stavkom: »Včasih še vedno upam da bova kdaj spet skupaj…«. Dokler ne boste te zveze zaključili v sebi, se od nje poslovili, dokler boste upali, da bo »enkrat drugače«, se boste znova in znova vračali k temu fantu. V svoji domišljiji ste si zaradi čustvene odvisnosti ustvarili idealizirano predstavo o njem in možni vajini zvezi, od katere se, ne glede na realne izkušnje z njim (…Kljub temu, da mi je vmes velikokrat zasadil nož v hrbet in me obrekoval in podobno…), niste pripravljeni posloviti. Zato tudi ne morete uspešno zaživeti v novi zvezi, saj ste čustveno navezani na vašo predstavo. Za razrešitev take situacije sta možni dve poti. Prva je, da se soočite s tem, da je bila zveza s tem fantom v resnici končana pred šestimi leti in da vam sanjarjenje o njem prinaša več težav kot dobrih posledic ( … Vsaka moja zveza nikoli ni povsem pristna, ker se vedno otepam čustev do X-a …). Del odraščanja in prevzemanja odgovornosti je tudi to, da se zmoremo odpovedati stvarem, ki nas sicer privlačijo, a so obenem tudi škodljive. Če se bose zavestno odpovedali novim in novim avanturam z njim, bo tudi čustvena vez počasi ugašala, nadomestil pa jo bo prijeten občutek nadzora nad lastnim ravnanjem. Druga pot pa je, da skušate to zvezo uresničiti. Pogovorite s fantom o svojih občutkih in ugotovite (v treznem stanju), ali tudi on do vas čuti enako in ali si želi zveze z vami. Tako boste vaše sanjarjenje soočili z realnostjo, kar vam bo omogočilo bolj stvaren pogled na fanta in zvezo. Morda bosta skušala uresničiti medsebojno navezanost, morda pa boste zavrnjeni. V obeh primerih si boste razjasnili svoje in njegove občutke. Osebno menim, da boste bolj verjetno zavrnjeni, razočaranje pa vam bo najbrž pomagalo opustiti fantazijsko upanje. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 05.04.2010
THC test
Yosh: THC je predvsem topen v lipidih, maščobnem tkiv...bolečina ob fizičnih aktivnostih
pes321: hej brigita ::bye:: mene pa zanima kaj bi bil...bradevice
m.maroh: