Vprašanje: Pozdravljeni! Ne vem, če bo vprašanje prišlo na pravi naslov, a vendar upam, da mi boste znali svetovati. Stara sem 23 let in se nahajam pred veliko odločitvijo. Pravzaprav me obhajajo dvomi o tem, ali svojega partnerja, s katereim sva skupaj 4 leta, resnično ljubim, ali je to to. Imava sicer krasen odnos, je res enkraten človek, vendar se mi konstantno poraja vprašanje ali je on res to, kar si želim. Hkrati nisem, odkar sem z njim, spoznala niti enega moškega, s katerim bi se želela bolj spoznati (torej kot partnerja). Kako naj torej vem, ali gre za resnično ljubezen? Pred časom so se pričele pojavljati težave v spolnosti, ki si je ne želim, niti ne doživljam več orgazma, kar prej nikoli ni bil problem. Prosim pomagajte mi! Ali obstaja v Ljubljani psihoterapevt (po možnosti z napotnico, saj sem še študentka), ki bi se ukvarjal s podobnimi problemi? Najlepša hvala za odgovor, Romana

Vprašanje: Pozdravljena, sem mamica dveh otrok,trenutno pričakujem tretjega.Sem zelo čustvena oseba,s partnarjem sva skupaj 8 let na začetku mi je izkazovau ljubezen me je objemal,zavedala sem se,da me ima rad.Kmalu se je začel posvečati poslu.Že 8 let je zdoma od jutra do večera,ko je doma in ima čas si ga vzame za gledanje tv in interneta,z otoki se ne okvarja nič če mu kaj omenim že obrača oči in se razburja nam ne reče,da nas ima rad.Zaradi takšnih stvari se dokaj prerekava,kajti jaz bi rada pozornost nase in otrok in tudi ljubezni in bi se o teh stvareh rada pogovarjala, ampak me sploh ne jemlje resno in ga te stvari ne zanimajo.Vedno si pa uzame čas za prijatelje,gre znjimi na pijačo,se pogovarja po telefonu,tko,da sem že prav jezna,če ga pa mogoče pokličem jaz se me hitro dokaj znebi ali pa če mu rečem če pride kmalu domou se umes hitro dobi s priateljem.Počutim se čustveno prazno potrebujem tople besede in objeme in tuhtam samo kako zadevo rešit.Vedno mu vse ustrežem se trudim pri vzgoji in ljubezni otrok,tko ,da mi tudi marsikdo pravi,kako to vse zmorem.On pa tega ne zna spoštovat,ubistvu tega ne izkazuje.Ko se pogovarjam z ostalimi se ne pritožujejo o teh stvareh.Zanima me prosim še vaše mnenje ali je mogoče z menoj kaj narobe in ali pričakujem v življenju preveč od ljubezni,ker mi pravi da sem že bolana,kajti ljubezen je vedno samo na začetku.

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let, še študentka. V zvezi s fantom (študent) sem že skoraj 6 let. Je moj prvi in edini, ki sem ga kdajkoli imela. Imela sva že veliko kriz (droge, alkohol, ljubosumje, spolno prenosljiva bolezen, itd.), vendar sva jih vselej sama prebrodila in rešila. Do sedaj, ko ne vidim rešitve! Problem tiči pa predvsem v meni. Namreč že od malega me privlačijo ženske, česar se šele sedaj dodobra zavedam. Že neštetokrat sem bila zaljubljena v punco, na žalost vedno enostransko, zato dlje kot do malo nežnosti z njimi ni prišlo, vendar sem si tega vedno želela, vendar s strani punc ni bilo tako. Zaradi tega in straha pred morebitno homoseksualnostjo sem vse skupaj potlačila in si poiskala fanta (sedanjega). Imam ga zelo rada in on mene. Ob njem sem na homoseksualnost malo pozabila. Na začetku zveze je bil sex še dokaj pogost in strasten, vendar pa je to z moje strani po 4ih letih minilo (z vpisom na fakulteto). Tam sem se namreč zopet, po 4ih letih, zaljubila v punco (spet enostranska ljubezen). Po enem letu in pol sem jo dokončno pozabila. To je močno vplivalo na mojo vezo s fantom, ker sem se ga začela izogibat in izmišljevat razne stvari, da mi ne bi bilo treba sexat z njim, ker se mi je namreč začel s časoma sex z moškim gabit. Ne morem se ga dotaknit s strastjo ali ga poljubit, sploh me vzburi, ...misli mi nenehno skačejo na ženske. Vzburijo me samo še ženske. Dvakrat na mesec se moram prisilit v spolni odnos z njim. Boli me, da tako grdo, nestrpno in napadalno ravnam s fantom, po drugi strani pa me boli to, da ne morem biti to kar sem, ker me je strah diskriminacije, strah, da je morda homoseksualnost samo neka trenutna želja, boli pa tudi to, da bi zlomila tako dobro in ljubeče srce fanta, ker me res neizmerno ljubi. Ne vem več kaj je prav in kaj ne, kaj je realno in kaj nerealno, kaj pravzaprav sem in kaj morda nisem? Ali je homoseksualnost resnična ali si jo nekdo sam "ustvari"? Naj omenim tudi to, da sem bila v otroštvu deležna siljenja k raznim spolnim "igram" s strani moškega spola in me včasih fantovi dotiki spomnijo na te dogodke, in me potem pač mine do sexa z njim. Ne vem, morda tudi to vpliva na moje zanimaje k ženskam?! Prosim za vaše mnenje, ker sem že rahlo depresivna zaradi vsega.

Vprašanje: Pozdravljeni. Stara sem 29 let in zadnje čase opažam nihanje v razpoloženju oz. neprestano slabo voljo, ki je nikakor ne morem kontrolirati. Bojim se, da prehaja že v depresijo, na trenutke imam takšen občutek. Kdaj se je to začelo, sploh ne bi znala točno definirati. Menim, da je nekako vse povezano z mojim partnerjem, čeprav mogoče se motim. S partnerjem sva namreč skupaj skoraj dve leti. Že od samega začetka sva se zavedala, da sva precej močna karakterja, ki v življenju točno veva kaj želiva. Vedela sva, da bo potrebno veliko kompromisov, da bo najina zveza funkcionirala, ampak sva bila pripravljena na to, saj nama je bilo lepo skupaj in sva tudi čutila ljubezen. Na začetku so bili skupni trenutki naravnost krasni. Kasneje pa je začel prihajati na plano moj karakter za katerega nekako krivim določena dejstva kot so, da sem najmlajša v družini, razvajena s tem, da mi je bilo vedno ugodeno. Mislim, da so se težave mogoče začele potencirati nekje dobro leto nazaj, ko sem sprejela veliko obremenitev v službi, ki me tudi psihično precej črpa. Velika prelomnica pa je nastopila tudi nekje pol leta nazaj, ko sva se s partnerjem tako močno sprla (ravno zaradi te moje muhavosti), da sva prekinila za nekaj dni. Tistih par dni, je bilo zame konec sveta. Bila sem resnično psihično podrta in čutila vse znake depresije – utesnjenost, osamljenost, nemir,.. Misel, da bi ga izgubila, me je pahnila v globoko žalost in posledica so bili takšni občutki. Najbolj grozno je bilo dejstvo, da sem vedela, da sem sama pripeljala do tega, zaradi svoje muhavosti. Grozno me je bolelo tudi to, da se je v tistem trenutku zatekel k prijateljici, s katero je nekoč nekaj imel. Zdi se mi, da sem s tem njegovim dejanjem zelo nazadovala. Že tako sem bila ljubosumna, od takrat naprej, pa to čustvo sploh ne morem nadzirati. Ljubosumna sem že samo, če se pogovarja z neko punco. Ravno tako sem po tem prepiru izgubila vso samozavest, ki pa lahko rečem, da mi je prej ni manjkalo. Ta izkušnja, kako bi bilo, če bi ga izgubila, me je stala samozavesti in mi pred oči vsak dan poriva strah. Čeprav pa se dobro zavedam, da sem do tega dogodka pripeljala s svojim muhastim obnašanjem, ki mu ni hotel vedno ugoditi, se te muhavosti kar ne morem odvaditi. Pogosto prihaja do tega, da sem enostavno sitna in mu težim za vsako drugo stvar, pa čeprav neopravičeno. Zavedam se svojega obnašanja, saj se še sama ne morem prenašati. Enkrat za to krivim pms, drugič luno,… poleg tega se počutim manjvredno in ne samozavestno. Čeprav mi pove vsak dan posebej, da me ljubi in mi to tudi pokaže, mi še vedno manjka kazanje te ljubezni v javnosti, ko se nekoliko umakne. Mislim si, da to že zaradi bontona, vseeno pa si ne morem kaj, da ne bi črno gledala (sem tudi pesimist) in videla to kot nekakšno zanikanje najine zveze. O tem sva že govorila. Izrazila sem željo, da bi rada več njegove pozornosti tudi v javnosti, vendar nekako mu te moje čustvene luknje ne uspe pokriti. Več kot toliko se o tem niti ne upam več govoriti, saj imam enostavno občutek, da samo pritiskam nanj in da ne najdeva neke skupne rešitve. Večkrat on obtoži mojo muhavost in tukaj se pogovor zaključi, jaz pa se počutim isto, če ne celo slabše. Na trenutke se mi zdi, da sem v depresiji, saj čutim osamljenost in nezadovoljstvo, predvsem pa sem neprestano slabe volje. Zavedam se tega in vem, da to načenja dober odnos med nama, pa tudi v najini družbi se ne znam več smejati in sem vsa brezvoljna. Celo do tega prihaja, da mi govorijo drugi, naj se sprostim. Res čutim napetost, ki je ne znam sprostiti, zato bi se rada tega znebila, vendar žal ne vem kako. Zaradi tega se tudi sprimeva. Ko me prime slaba volja in mu nekaj (pogosto neopravičeno) zamerim, pa enostavno ne znam popusti, ker sem tako trmasta. Zato zavlada tišina in takoj se oglasi moj strah, da bi ga zaradi tega mojega obnašanja izgubila. Moram povedati, ko jaz nisem slabe volje in ne kompliciram, se imava res lepo skupaj in imava tudi veliko resnih načrtov za najino skupno prihodnost, ki se jih veselim. Zaradi takšnih izpadov in te čustvene luknje, ki čutim, kot da jo ne zna zapolniti, pa me včasih obdajajo dvomi. Rada bi spet pozitivno pogledala na stvari, videla kako mi je lahko lepo v življenju, saj imam vse in se znebila črnogledosti, pesimizma in slabe volje. Rada bi bila spet tista razigrana, samozavestna oseba, ki se življenja veseli in se neobremenjeno podala v to življenje z njim. Naj omenim tudi to, da imam grde izkušnje v ljubezenski preteklosti in pogosto tudi nočne more. Hvala za vaš odgovor!

Vprašanje: Spoštovani! Zanimivo, ob branju zadnje knjige ki mi je krajšala čas, v meni so se zbudila stara, zakopana čuvstva. Začela sem intenzivno premišljati o vsem kar mi je življenje prineslo in o tem gdo in kaj sem danes. Dovolite da Vam se poidrobneje predstavim. Stara sem 31 let. Skoraj 1 leto je že minilo od moje redne zaposlitve, tako da se sedaj občasno ukvarjam s različnimi "projekti" s kateri mi nekako poskušam omogočiti normalno življenje. Teško finančno situacijo lajšam s socijalno pomočjo in se nekako uspevam prebiti iz meseca v mesec. Podnajemnica sem majhnega stanovanja. Družbo mi delajo dva hišna ljubljenčka, ki mi resnično veliko pomenita, ter se ne počutim vedno sama in osamljena. Pred dvemi leti končala sem dolgoletno razmerje...enostavno sva se s fantom emocionalno oddaljila. Ostala sva v dobrih odnosih. On je ponovno v razmerju in to me resnično veseli. Privoščim mu vso srečo. Sama sem v tem času imela več spolnih partnerjev...nisem se zapletala s nobenim v resnejše razmerje. Enostavno mi je zadovoljstvo bilo čutiti da sem nekomu privlačna , da me se želi, ter sem zelo hitro pristala v postelji s temi moškimi. Zavedam se da je to bil nek način samodokazovanja. Vsaka ta izkušnja bila je zame nekaj novega, vznemirljivega, a z časom sem se počutila prazna, žalostna. A po vsaki takšni izkušnji "napolnila" sem se s novo posteljno avanturo. Nisem ponosna nase zaradi tega, saj se imam za pametno, izobraženo žensko. Nikoli si ne bi mislila da bom postala takšna oseba. Spoznala sem tudi da sem s takšnim vzorcem obnašanja začela že proti koncu svojega edinega dolgoletnega razmerja, saj se nisem počutila zadovoljeno, duševno in telesno. Med vsemi omenjenimi moškim še sedaj sem v razmerju s enim poročenim. Najima občasna druženja že trajajo skoraj leto in pol. Videvama se zelo poretko, ampak ko sva skupaj prepuščava se strastem. On je v meni zbudil mnoge skrite želje, in jih brez zadrškov skupaj izpolnjujeva. Skratka, v sexu za nas ni tabujev. To mi je všeč. In vem da tudi njemu. Saj je ravno tak moj svoboden pogled na spolnost zagotovo glavni razlog našega razmerja. Oba se zavedava da nikoli ne more biti in ne bo kaj resnejšega med nama...a da so nekekšna čuvstva prisotna, ni dvoma, saj se veliko pogovarjava in spoštujeva dejstvo da je to edino kar je lahko med nama. Ter mora tudi zadostovati. Kljub vsemu (ali pa zaradi vsega) pogosto se počutim osamljena, žalostna. Poskušam vseeno zdrževati normalne stike s prijatelji. Skratka, je trenutno se počutim popolnoma izgubljena. Pogrešam občutek obveznosti, ki ga prinaša služba...pogrešam sebe nasmejano, samozavestno. Iščem se, borim se. Kot sem na samem začetku omenila, ena knjiga je zbudila tudi stra čuvstva, strahove. Kot še majhna deklica bila sem priča številnim neprijetnim dogotkom ki so znašli mojo družino...trenutka ko je mami izgubila otroka, a bila sem ravno jaz ta katera je bila tam da ji pokliče pomoč...potem hude očetove nesreče po kateri je dolgo in boleče okreval...potem očetove smrti...mamine hudo hude bolezni, ki je za vedno pustila pečat na njej, fizično kot psihično. Kot je razvidno, moje je otroštvo bilo grdo prekinjeno, ter sem dobesedno odrasla že s svojim 8 leti, ter od svojega 13 leta prevzela skrb za mamo. Ona mi je vse, naredila sem zanjo vse kar je bilo v moji moči (in še vedno to počnem)...a vse me to vedno bolj duši, rada bi da me mami že enkrat "izpusti" in mi dovoli živeti...sama tudi iščem tisto "zdravo" ljubezen v najinem odnosu. Tako, sedaj sem te stare "duhove" končno pustila ven, v svet....OGROMNO MI POMENI DA STE NAJDLI ČAS IN PRISLUHNILI MI...vsaj malo mi je lažje ker sem vam zaupala svoje življenje. Hvala Vam. Vesela bom Vašega mnenja, nasveta... A zavedam se da sem edino jaz sama ta katera mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in vse tisto s čem ga gradim. Hvala še enkrat, lepo Vas pozdravljam.

Vprašanje: Pozdravljeni! Prosil bi Vas lepo za razlago, zato bi najraje povedal natančno kaj se mi je zgodilo. V Ljubljani, kjer sem imel faks sem se spoznal z eno punco(iz Lj, vendar hodi na čisto drug faks). Po nekje tretjem srečanju sem jo poklical in jo vprašal, da kaj dela in če pride ven. Odgovorila mi je, da je bila pri babici, brat pa je računal povprečno hitrost. Po končanem kratkem klicu sem se vprašal zakaj mi to s povprečno hitrostjo govori. Mislim, da je malce nelogično, čudno, neumno, da bi mi to rekla po 3.srečanju. Kdo pa sploh računa pov. hitrost, ko gre do babice in če že take malenkosti ne pove. Ker mi ni bilo jasno zakaj, sem se vprašal, ma kaj sem jaz kakšno pov. hitrost računal? Tako sem se spomnil, da sem pred dnevi (eden,dva) računal nalogo s povprečno hitrostjo v kolokviju na faksu. Takrat sem pomislil, da če ve kar mislim, ali da ji je kakšna njena bivša sošolka iz srednje, ki slučajno hodi na isti faks povedala ali kakšen profesor iz fizike, ki je v njenem sorodstvu (saj punca je iz Lj, povedal sem ji kako se kličem,pišem in na keri faks hodim). Zaenkrat me takrat to ni dosti motilo in se zadevo pustil stat. Naslednjič ko pa sva se dobila, mi je iz čistega miru povedala, da je zaljubljena v enega tipa, ki so ga klicali psiho, sam pol je šel v komuno. Tako sem pomislil, da je zaljubljena vame, kajti mene so tudi nekateri prijatelji klicali psiho, psihič(za šalo) in ravno tisti dan(t.j. pred 2,3 tedni), ko sva se prvič videla in spoznala sem malo prej, preden sem srečal to punco probal heroin(3 dime), po zelo dolgem času, zelo majhnega jemanja, 5x v predzadnjih 2,3 letih sploh v življenju. Tako sem pomislil nase (zaljubljena vame - mega!;heroin zato pol komuna). Rekel sem si pa kako veš, kaj veš kar jaz mislim?? Mogoče sem prevzel iz prejšnjega dogodka( o bratu in njegovi povp. hitrosti, da ve kar mislim). In tako sem nekaj časa bil v dvomih, nekaj pa v prepričanju. Sprašujem se ali so to kakšna naključja ali ljubezen, ki me je potegnilo v to, da bi ona vedela kar mislim, telepatsko, ali če se ukvarja z jogo,budizmom, okultizmom,... Ali so kakšne posledice na dogodke, kajti nekaj časa sem kadil travo? Ali so to kakšni bolezenski simptomi, kaj bi to bilo, če je huda oz. resna stvar? Ali je normalno da sem tako pomislil, in če se take stvari dogajajo še komu, in komu?? In taka recimo zaporedna naključja? Lepo bi Vas prosil, če mi odgovorite na vsa vprašanja. Resnično Hvala za Vašo prijaznost in strokoven in temeljit odgovor!

Vprašanje: Pozdravljena. Z možem sva se znašla na poti, na kateri si ne znava sama več pomagati in potrebujeva pomoč. Poročena sva 16 let, imava dva prečudovita otroka. Vsa ta leta nama je bil skupen cilj družina. Med seboj se dobro razumeva. Pred 11 leti mi je mož priznal, da je biseksualec, da čuti v sebi željo tudi do moških. Veliko sem delala na sebi, da sem sprejela to njegovo drugačnost. Pred 5 leti je doživel tudi kratkotrajen odnos z moškim, za katerega mi je priznal. Tudi takrat sem mu stala ob strani in skupaj sva prebrodla to njegovo dejanje. Upala sem, da se je njegova želja po odnosu z istim spolom končala. Pred kratkim pa se je najin odnos začel krhati in v sebi sem čutila, da je zopet nekaj narobe. Priznal mi je, da je spoznal moškega, do katerega čuti nekaj več in si z njim predstavlja nadaljnje življenje in bi se rad odselil in zapustil družino. Podrl se mi je svet. Ob pogovoru in spoznanju, da bi me s tem korakom zelo prizadel - mene in vso družino, je sklenil, da ostane in da poskušava obuditi najin odnos, ljubezen. Veliko se posvečava drug drugemu, poskušam ga razumeti, mu stojim ob strani, čeprav v sebi zelo trpim, vendar pa čutim, da v sebi ni čisto odločen kaj naj naredi. Prizna mi, da zelo trpi, da je v njegovi glavi zmeda, da nas noče prizadeti, vendar pa po drugi strani čuti, da zamuja priložnost. Zelo trpiva oba. Potrebujeva pomoč terapevta, vendar ne veva, kam naj se obrneva. Jaz sem pripravljena sprejeti njegovo drugačnost in ga imam kljub temu neizmerno rada. Prosim, če nama svetujete, kaj v najinem primeru lahko narediva sama oz. na koga se lahko obrneva za pomoč za pogovor in svetovanje. Najlepša hvala.

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 24 let, fant je star 25 let. V zvezi sva že dobrih pet let. Je moj prvi fant, s katerim sem tudi prvič imela spolne odnose. Že odkar sem v zvezi imam odpor do seksa. Dobesedno se mi zdi nujno zlo. S fantom ni nič narobe, pri crkljanju se mi vedno posveti. Je pa res, da on ni bil nikoli največja ljubezen mojega življenja, saj sem bila pred njim noro zaljubljena v nekoga drugega, s katerim nisem nikoli bila. Moti me edino to, da je za svoja leta še nekoliko preotročji, jaz pa bi rada nekoliko zrelejšo osebo. Vendar ko sva skupaj, nama je lepo. Jemljem kontracepcijske tablete Diane 35, tudi zaradi policističnih jajčnikov. No da se vrnem na glavni problem. Sam seks po sebi se mi zdi neki najlepšega med dvema ki se mata noro rada, ko pa pride do seksa pri meni, pa se mi upira. Predvsem seks brez kondoma, ker imam zaradi sperme popackano posteljo, če je na meni le malo sperme, se grem takoj stuširat. Res ne razumem, kako lahko ženska oralno zadovolji moškega, ker je to meni nagnusno. Enostavno ne bi mogla. Ne vem kako naj se sprostim in preprosto uživam v seksu, ne pa da to delam samo zato, da ugodim partnerju. Upam, da se vam moje vprašanje ne zdi čudno, ampak tako je dejansko stanje pri meni. Hvala, s pozdravi. Tija

Vprašanje: Pozdravljeni! Že nekaj let poskušam rešti ta problem, vendar mi nikakor ne uspe. V osnovni šoli sem spoznala fanta, imenovala ga bom X, s katerim sva se super ujela in bila dobra prijatelja. Nenehno sva tičala skupaj in se res navezala. Kasneje se je iz prijateljstva razvila najstniška zveza, ki pa je temu primerno hitro razpadla. Najini odnosi so se zelo hitro povsem ohladili. V srednji šoli sva ostala sošolca vendar sva se obnašala, kot da drug drugega sploh ne poznava. Nisva se pogovarjala in se drug drugega izogibala. Povsem drugače pa je bilo na srednješolskih zabavah, kjer sva po precej spitih pijačah pristala skupaj. Čeprav sva vsem govorila da med nama ni nobenih čustev več, sva pod vplivom alkohola oba govorila in se obnašala drugače. Naslednji dan sva se oba obnašala, kot da se ni nič zgodilo. To se je zgodilo na čisto vsaki zabavi, nikoli nama ni uspelo se zadržati. Poleg tega je imel on še precej kritične sošolce, ki so se iz vsega tega delala norca. Najini odnosi so sedaj po 2 letih bolj podobni odnosu znancev. Moj problem pa je naslednji. Kljub temu, da mi je vmes velikokrat zasadil nož v hrbet in me obrekoval in podobno, ga ne morem povsem pozabiti. Sedaj imam resnega fanta, ki mi veliko pomeni in ga imam zelo rada. Skupaj sva 2 leti, vendar sva se vmes razšla ravno zaradi X-a, s katerim sem ga prevarala. Vsaka moja zveza nikoli ni povsem pristna, ker se vedno otepam čustev do X-a. Morala bi ga sovražiti, ker me je vmes zelo prizadel s svojimi dejanji, vendar ga ne. In res ne vem kako naj se teh čustev do njega znebim. Rada bi bila sposobna imeti resno zvezo z nekom, brez, da ga vedno primerjam in se obremenjujem s čustvi do njega. Včasih še vedno upam da bova kdaj spet skupaj, saj mi je v vinjenem stanju že miljonkrat izpovedal ljubezen. Res ne vem kaj naj si mislim. Nekateri pravijo in vino veritas, nekateri pa ravno nasprotno. Včasih mislim, da tudi on še nekaj čuti do mene, vendar zaradi prijateljev tega noče priznati. To me res obremenjuje, ker mi onemogoča normalno zvezo. Sedanjega fanta sem velikokrat odrinila od sebe, ravno zaradi čustev do bivšega. Sprašujem se, ali bo mogoče pomagalo to, da se na fakulteti ne bova več vsak dan srečevala. Prosim, svetujte mi, kako naj se teh čustev, ki trajajo že 6 let, končno znebim in ga dokončno prebolim. Hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni! Problem izgleda čisto vsakdanji, pa vendar ni. Ni, ker je verjetno redkost, da se po 34 letih zakona razideta dva, ki se imata še vedno zelo rada. V najin zakon se je prikradla laž in posledično nezaupanje. Ker s tem zelo težko živim, razmišljam o ločitvi. Pred približno osmimi leti je moža sodelavka pogosto klicala na mobilni telefon, tudi če ni bilo službeno nujno. Ob srečanju, je vedno skoraj zlezla vanj. Možu sem povedala, da me njeno obnašanje moti. Za "ljubi mir" , se mi je začel lagati, kar je bilo v zvezi z njo pred mano skrivati in se je z njo dogovoril, naj ga kliče samo na telefon v pisarni. Če omenim njeno ime, je takoj pripravljen na boj. S tem je ustvaril veliko nezaupanje in ljubosumje. Prosila sem ga, naj se o tem pogovarjava, ker bo bolje. On zatrjuje, da z njo nima nič in se nimava kaj pogovarjati. Ona ima delovno mesto doma, ker je terenska delavka. Mož ji je sedaj uredil pisalno mizo v njegovi pisarni, tako da lahko opravičeno pride občasno tja. Ker vem, da mi laže in stalno nekaj skriva, sem ga začela "kontrolirati". Navedem vam samo en primer od mnogih: Klical jo je takoj, ko sem šla z doma, pogovarjala sta se celih 15 minut, nato pa je klic kot vedno izbrisal. Slučajno sem ga takrat klicala tudi jaz in ni bil dosegljiv. Kot vedno se sprašujem, zakaj? Zakaj, takoj ko sem jaz odšla, zakaj toliko časa, zakaj klice briše ? Zakaj, če z njo res nima nič? To premlevam čez dan, ponoči, skratka neprestano. Postala je že prava mora. Nekaj časa sem ga prosila, pogovarjajva se, iskreno si povejva vse kaj koga teži, ker vem da bova samo z iskrenim pogovorom rešila problem. Nič. Nikakor se noče pogovarjati. Predlagal mi je, naj poiščem pomoč, ker da sem bolno ljubosumna. Prišla sva tako daleč, da se razen nujnih stvari, ne pogovarjava več. Pridejo dnevi molka in dnevi, ko moža enostavno ne morem več toplo objeti in poljubiti kot prej. Pri vsem tem pa moram povdariti najpomembnejše. Mož mi ljubezen izkazuje na vse možne načine, zato vem in čutim da me ima rad. Pred vsem tem nisem bila ljubosumna, saj sem možu 100% zaupala. Sprašujem se, res rabim pomoč jaz? Kako naj ga prepričam, da je pogovor o problemu edini način za rešitev najinega zakona? Hvala in lep dan želim. Joži

Vprašanje: Pozdravljeni! Nujno sempotrebna nasveta oz. pomoči. 7 let sem živela v izvenzakonski skupnosti s partnerjem s katerim imava 5 let starega sina. Pred pol leta sem odšla od njega, ker je stanje postalo nevzdržno. Trpela sem psihično in fizično nasilje iz partnerjeve in taščine strani. Od partnerja sem bila večkrat pretepena, nič vredna, vse kar sem storila ni bilo vredno nič. Za taščo nisem bila nikoli dovolj dobra, čeprav sem naredila čisto vse. Hodila v službo, opravljala vsa gospodinjska dela, dobesedno skrbela za partnerja, ker sem to morala. Bil je le, ni naredil čisto nič, tudi službe je menjaval kot bi bile spodnjo perilo.Lepega dne se je samo odločil da pač ne bo več delal. Tako sem postala sama za vse. Za sina ni nikoli skrbel in sin ga praktično ne vidi kot očeta. Od kar sem odšla se trudi da bi dobil skrbništvo nad njim, čeprav ni nikoli skrbel zanj. Dokler sem bila pri njih nisem imela pravice vzgajati sina po svojih načelih. Vse kar sem storila je bilo narobe. Potem sem našla človeka ki mi je ogromno pomagal. In dobila sem moč da sem res dokončno odšla od tam. Med nama se je začela razvijati ljubezen, našla sva si stanovanje in se skupaj preselila, odprla podjetje in si začela urejati življenje. Sprejel je mojega sina kot bi bil njegov in tudi on se je zelo navezal nanj. Potem pa so se spet začeli pojavljati problemi. Novi pratner je sredi ločitve in je precej starejši od mene. In z ločitvijo so nastali problemi pri njem doma in kr na lepem se je odločil da more it. Rekel je da gre za en čas v tujino. Pustil je mene in mojega sina, ter podjetje. Ker sva še čisto v štartu, je tako tudi pritok denarja še čisto minimalen oz. ga ni. Sedaj je vse na meni. Ne vem kdaj se vrne, ne vem kaj naj storim, ne vem niti kje je. Javi se redko po mailu in še takrat nič ne pove. Pravi samo da se bo vrnil ampak moral je it ker ni več zdržal pritiskov. Sama sem čisto obupana in ne vem več kaj naj storim. Težko mi je vzgajat otroka, delat, skrbet za vse ostale stvari in to čisto sama, ker nimam nikogar. Ne vem več kaj naj storim, razišljala sem o strokovni pomoči ampak za to nimam denarja. Enostavno več ne vidim nobenega izhoda. Prosim vas za nasvet in pomoč.

Vprašanje: Lep pozdrav. Imam težave z mamo, ki ji ne morem priti do dna. Vzgajala me je zelo avtokratsko, z nenehnimi kritikami in vedno novimi zahtevami. S tem, ko sem ji vedno znova skušala ustreči, sem dobivala nazaj samo nove zahteve in kritike in tako sem v odnosu z njo živela v začaranem krogu. Silila me je k svojim vrednotam, ki so bile in so še vedno verskega značaja. Imam občutek, kot da bi ji edino vera dajala občutek varnosti, ki mu zaupa. Pri tem pa je obsedena s tem, da bi tudi celo družino versko "vzgojila" , ker pa sama pri tem ni iskrena, vse skupaj za nas izpade nekoliko za lase privlečeno, kar pa jo samo še bolj jezi. Pri tem pa nastane problem, ki je zelo uničujoč za celo družino: namreč, velikokrat se poslužuje čustvenega izsiljevanja na način, da začne zganjat histerijo. Npr. začne vpiti ali pa delati scene (čeprav nikoli v javnosti, ker ji je pomembno, kaj si misli okolica), velikokrat pokvari vzdušje s svojimi zlaganimi in umetnimi verskimi predstavami o življenju, grozi in obtožuje nas, da jo bomo spravili v umobolnico, kliče me (ne živim več doma) ob nemogočih urah, ker če jo skušam ignorirat, cele noči razmišlja o tem (kar je predvidevam zelo izčrpavajoče tudi za njo). Skratka, v izogib njenim izpadom in strahu, da si nebi res kdaj kaj naredila, smo se ji navadili v družini vedno ustreči, se ji prilagoditi kolikor se le da pri njenih nemogočih moralnih zahtevah, pa vendar, kakor da nikoli nebi bilo dovolj za njo. Vedno hoče še več, vsi se posledično ukvarjamo pretežno z njo, nenehno smo v rahlem stresu in pričakovanju, kaj se bo novega spomnila, noče ali pa ne more nas sprejeti takih, kot smo, če pa se ji (tu govorim samo zase) pokorim v vsaki stvari, izgubim to, kar jaz čutim da sem, kar me dela nesrečno in me utesnjuje. Če imam drugačno mnenje od nje, si ga ne upam izrazit, ker bi sledilo moraliziranje in obsojanje npr. kako lahko tako razmišljam in potem njeno mentalno masiranje do onemoglosti, kje da je moje mesto. Mislim si, da je najbrž vse skupaj povezano z njenim otroštvom in odnosom z njenimi starši, o katerem pa vem po njenem skopem pripovedovanju samo toliko, da je bila od treh otrok za največ prikrajšana (predvsem za pozornost, naklonjenost, ljubezen predvidevam) Prosim, svetujte mi, kako naj pretrgam ta začarani krog v najinem odnosu? Kako naj jo prisilim, da me vsaj pusti pri miru, če me že sprejeti ne more? Predvsem pa, kako naj ji pomagam, če ji lahko? Hvala

Vprašanje: Lepo pozdravljeni , moje vprašanje se nanaša najbrž na neko vrsto infekcije ali ustnega vnetja , katerega pa do sedaj nisem poznal.Dovolite da ga upišem: gre predvsem za spremembo na jeziku , in sedaj se mi je ponovilo že drugič , obakrat po tem , ko sem se vrnil iz obiska resne mi partnerice ... , torej , prvič je bilo nekoliko hujše , jezik mi je nekako odebelel - njegova špica kot da je bila dodatno "tapicirana" ... , burbončice so mi iztopale , od grla navzgor , se je jasno videl kot nekakšen sluzasto roza slinček , ki je segal nekako da pred središče jezika , okolica pa je bila siva ... , ves jezik pa me je pekel in občutek sem imel , kot da ližem suho mivko ... Trajalo je dneve , da se mi je stanje umirilo , sedaj pa se mi je znova ponovilo , le da v milejši obliki in da mi je že naslednji dan dokaj bolje , pozna se le še rahlo tisti viden "slinček" in jezik že ima svojo barvo ... , zato me zanima , kaj to je !?? Prebral sem nekaj o INFEKCIJSKI MONONUKLEOZI , ki je znana kot ljubezen poljubljanja , vendar pri opisu ne spominjajo jezika , le ustno votlino ... Kaj mi torej lahko odgovorite in kaj svetujete v bran - nadaljno zaščito !!?? Najlepša hvala za odgovor ;-)

Vprašanje: lep pozdrav, ga. Dragica. o tem vem, da se govori prav posvsod, vendar vseeno nestrpno pričakujem vaš odgovor oz. vaše svetovanje. poglejte, s punco sva skupaj nekaj manj kot dve leti. to sicer za nekatere ni doba prave ljubezni, vendar nama ta doba pomeni že veliko, kajti, že od samega začetka živiva skupaj v lastnem stanovanju. ljubezen na začetku je bila prekrasna in tudi sedaj zna biti, vendar je velik problem v mojem ljubosumju. vsak kontakt ki ga ima moja punca s katerim koli drugim nasprotnega spola, meni pomeni ogromno težavo ljubosumja. zaupam ji, kajti vem da me nebi prevarala, kajti oba sva odrasla brez očeta, zato znava bolj ceniti ljubezen, kot mogoče nekdo drug. vendar ni problem samo v ljubosumju. kot da bi bila naveličana en na drugega, se skoraj vsakodnevno kregava. saj ni važno o čem se gre, kajti vedno se znava nasprotovati, kar napelje na prepir. oba sva trmasta, nihče od naju ne zna popustiti. jaz sem se odločil, da bom prvi, ki bom med nama sklenil premirje, vendar mi enostavno ne gre. ne želim je izgubiti, kar vem, da je tako tudi z njene strani, vendar nihče od naju ne zna najti prave besede za pomiritev. kregava se preprosto brez veze. prepiri so brez smisla, zavedam se tega, vendar tega ne morem in ne morem ustaviti. želim si, da bi bilo isto kot prej, ko sva se razumela in sva si bila naklonjena, ter si znala to tudi pokazati. zaradi tega tudi intimna nisva več. v pol leta, je blo vsega skupaj mogoče pet ali šest spolnih odnosov, ker naju pač ti prepiri dobesedno uničijo željo do seksa. želim si razumevanja in intime vendar ne vem kako narediti prvi korak, ter to ustaviti. velikokrat se o tem pogovarjava, vendar naslednji dan je vse po starem. lepo vas prosim pomagajte mi, kako naj ponovno oživim najino ljubezen. živiva skupaj, vsak dan sva skupaj, v prihodnje grem na špedicijo, kjer se ne bova videla tudi po cel teden in več in ne želim izgubiti najine ljubezni, želim si tisto pravo ljubezen nazaj, ampak kako??

Vprašanje: Sem star 35 let.Moj problem je,da sem se zaljubil,mislim res zaljubil v ženo od ženinega brata.Prišlo je celo tako daleč da sva oba iskala rešitev,kako bi lahko nadaljevala skupno pot.Bil sem pripravljen za to ljubezen,opustiti vse kar sem do sedaj ustvaril dosegel in pričeti vse na novo.Sicer ne živimo v zakonskem razmerju.Vendar so na obeh straneh otroci.Žal je ona izbrala drugo pot. Od kar so se najini poti razšli,je minilo že prib.4 leta.Vendar se moja čustva do nje niso nič sprmenila. Kvečjmu še poglobila.Saj se večkrat obe družini srečamo a z njo nimam več stikov kot takšnih,ampak so le platonski (dober dan adijo).Trenutno živim z mojo¨ženo¨in otroci,imam vse zelo zelo rad vendar v srcu ljubim drugo.Sem zelo razdražljiv ,potrt,lahko bi rekel celo v mali depresiji.Čutim v prsih tesnobo...Kar traja več ali manj vsa ta leta od kar sva se razšla. ZANIMA ME ČE MI LAHKO HIPNOZA PRI TEM POMAGA? POMAGA ZMANJŠATI TO ČUSTVO ZALJUBLJENOSTI DO NJE,POZABITI ? ČE JA,KAKO ? NA KOGA SE LAHKO OBRNEM ? Tista zaljublenost pravijo mine,zakaj pri meni ne,zakaj traja tako dolgo!?Nočem več čutiti te bolečine,ki je navznoter zelo boleča. Za odgovor se vam v naprej zahvaljujem!

Vprašanje: Pozdravljeni. Stara sem 24 let. Ne vem na koga se naj obrnem, zato Vam pisem. Ze dalj casa sem v takem cudnem stanju, moje pocutje je zelo slabo, ceprav pred drugimi se nekako poskusam zadrzati. Sama menim, da je k temu pripomoglo vec dogodkov v mojem zivljenju. Nekako se je samo kopicilo. Kot otroka so me v osnovni soli zelo zanicevali, se danes nevem zakaj. Z ocetom si nikoli nisem bila blizu, ceprav zivimo pod isto streho, bil je alkoholik, nikoli se nismo razumeli, in tudi sedaj, ko ne pije vec toliko (zaradi dveh infarktov), se ne razumemo, po eni strani ga sovrazim, ker smo morali toliko prestati zaradi njega, tudi mene je zaniceval (rekel,da sem grda, da sem gnoj) po drugi strani mi pa tako manjka njegova ljubezen, da se mi zdi da jo vseskozi v nekom iscem. Pet let sem bila v zvezi, ki se je pred kratkim koncala, v kateri tudi nisem bila srecna, zelela sem si samo to, da bi me fant imel rad, pa me nikoli ni imel, vedno so mu drugi bili vec, nikoli ni imel casa zame, tudi mi je zbijal ze tako naceto samozavest. Ta konec me je zelo prizadel, ker ne morem dojeti, kaj je narobe, nisem zelela drugega kot to, da me ima nekdo rad, da mi je v oporo. Ceprav sem tik pred diplomo na visoki zdravstveni soli, nimam volje, nimam ciljev. Imam eno prijateljico, ki mi veliko pomaga, pa mi tudi rece, da bi sli kam ven, pa nimam volje. Nerada grem med ljudi. Najraje sem sama v svoji sobi. Zadnje case sem zelo zivcna, vse me dela nervozno, ponoci ne morem spati. Vcasih mislim na samomor, vendar pretehta to, da bi s tem neznansko prizadela svojo mamo, ki jo imam zelo rada. Ne vem kaj naj, na koga se naj obrnem, kaj se dogaja z mano? Prosim pomagajte mi! K

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 19 let in vam pišem, ker se že cel mesec počutim zelo čudno.Sem ena izmed mnogih maturantk in maturantov, ki so uspešno prestali maturo, vendar si želim, da sploh ne bi imela teh počitnic. Že ko sem bila mlajša se mi je zgodilo, da sem se s kakšnim vprašanjem mučila tako dolgo dokler mi ni postalo vseeno, kaj se zgodi.V tem obdobju, ki je trajalo po mesec ali dva, sem bila vedno izmučena.Ponoči nisem mogla spat, bilo me je strah , če sem bila sama ,a tudi družba mi ni prijala.Velikokrat sem jokala.To se mi je zgodilo 2 leti zapored in še to isti mesec v letu- december.Nato nekaj časa nisem imela takih problemov- začelo pa se je, ko sem mislila , da sem mogoče noseča, čeprav sem čisto razumsko gledano razumela , da to ni mogoče, me je to vprašanje mučilo do naslednje menstruacije.V tem času mi je postalo vseeno za vse-tudi šolo, in v enem tednu sem izgubila 2 kg.Nato me je še eno vprašanje začelo begati, a sem se ga znebila preden bi me popolnoma obsedlo. Nato je prišlo obdobje mature.malo pred tem sem spoznala fanta, s katerim sem še zdaj, to je pomembna informacija za to , kar me muči.Ko sem končala s prvim obdobjem mature- pisnim delom in sem imela 1 teden prost, me je zopet začelo obsedati novo vprašanje in s tem strah-kaj če me pusti.Vendar sem na vprašanje pozabila, ker sem imela še mnogo učenja za ustni del in tudi zato, ker sem prepričana, da tega vsaj za zdaj in takrat ne bi storil.Ko pa sem končala z ustnim delom, me je začelo obsedati novo vprašanje- kaj če jaz njega pustim.Vem, da se sliši kot kakšen ljubezenski problem, ampak se mi zdi nenormalno, da me takšni problemi lahko tako ubijajo.Prva 2 tedna po začetku sem shujšala za 3 kg, nič ne počnem.Drugače redno treniram košarko, a me nič ne zanima.Moji starši opažajo spremembe na meni- bledica.Po eni strani potrebujem samoto, a me ta tudi ubija, ko sem sama z mojimi mislimi, velikokrat sem že jokala.Nato je šel on na morje- v tem času se je tudi moja obsedenost spremenila, zdaj me je bilo strah, kaj če me on pusti.Spet sem bila večinoma doma, če pa sem že šla ven se neprestano gledala na telefon , kdaj me bo poklical.Sedaj, ko je nazaj pa me spet muči prvo vprašanje. Ne vem , kaj naj storim.Ne prenesem teh vprašanj.Zaradi njih ponoči ne morem spati, imam nočne more, če grem s prijateljicami ven , mi je težko.Rada bi kaj počela, da ne bi mislila na to, a se mi nič ne da.Če pa že pozabim se takoj vse vrne.Ni mi vseeno za tega fanta, zato ne želim, da bi moje psihično stanje vplivalo na kakršnokoli odločitev glede njega. Moram vam še povedati, da me je strah vseh sprememb , ki so se zgodile- odhod na faks in zamenjava košarkarskega kluba. Prebrala sem nekaj o depresiji in sama zasledila nekaj znakov, ampak nisem prepričana , če ločim med ljubezensko težavo in depresijo.Ne glede na ljubezen, so ta vprašanja, ki si jih postavljam tudi drugačne narave-ko sem bila mlajša, sem sama sebe zasliševala ali imam mogoče homosexualna nagnjenja, čeprav me do zdaj ni privlačila nobena ženska.eden izmed strahov, ki so me tako obsedla,je tudi ta, kaj če imam virus HIV, čeprav nisem odvisnica od drog in imam spolne odnose samo s tem fantom s katerim sem trenutno v vezi. Že vnaprej hvala za odgovor in oprostite, če sem le tratila vaš čas. Lep pozdrav!

Vprašanje: Pozdravljeni! Upam, da mi bo lahko kdo od vas dal kaksen nasvet glede moje situacije. Imam fanta, ki ima iz prejsnje zveze ze enega otroka. Moje sanje so vedno bile, da bi spoznala "ta pravega" moskega in si z njim ustvarila svojo druzino. Mori me, ker ima ze on otroka od prej. Moti me, da nikdar ne bova mogla imeti samo svoje druzine. Vedno bo tu otrok od prej in seveda njegova mati. Nikoli ne bom mogla gledati samo na svojo druzino, ker bo se vedno potrebno pomisliti tudi na njega. Nimam neke zelje se ukvarjat z njegovim otrokom in se ozirat in skrbet celo zivljenje se za njega. Cela bi se rada predala svoji druzini, svojim otrokom. In gledam na njega kot na en moteci faktor, ki bo celo zivljenje prisoten in pri tem ne morem nic spremenit.. Svojega fanta res ljubim iz vsega srca. Verjetno bi (al pa mi bo) marsikdo zdaj rekel, da ce je ljubezen, da pol otroka enostavno mores sprejet. Ampak zakaj bi mogla jaz sprejet tega otroka? Zeljo imam po svojim otrocih, ne po tujih. Otrok zivi pri svoji mami. Ne morem si tudi ne prestavljat, da bi kdaj otrok zivel pri nama - ne vem kaj bi storila v tem primeru. Mi lahko mogoce kako pomagate? Vem, da bi marsikdo rekel, da otrok ni nic takega. Da se je pac treba sprijaznit s tem. Da prinasa veliko veselja.. Kaj pa vem.. Tuji otrok mi ne prinasa veselja, manj ga vidim raje sem. Prosim za pomoc, ker sama ne vem vec naprej.. Ne vem kaj storiti.. Sem se trudla otroka sprejet, ampak imam vedno vecji odpor napram njega.. Prosim za nasvet.. Hvala za odgovor. LP

Vprašanje: Zivjo najprej bi vas lepo pozdravil in se opravicil za morebitne tipkarske napake. pisem vam, ker sam ne najdem nobene ideje vec za resitev mojega problema. problem pa je moja punca. Skupaj sva pol leta. in ze od samega zacetka se prerekava. No u bistvu na zacetku se je ona zdirala name zaradi malenkosti, jaz pa sem pac ptrpel in si reku, saj bo bolje..in v tem casu ko sem si to govoril, je moja ljubezen izpuhtela. spremenilo se ni pa nic. ko pa sem se ohladil (prenehal tako custveno delovat do nje), se je spremenila na bolje, vendar ne morem ji vec pogledati v oci in ji reci da jo imam rad. tako sem ji dal prvic konec. zacela je jokat, in me prosit, in obljubljat da se bo spremenila, da bo boljsa. Jaz pa nisem mogel videti punce k tko joka zaradi mene in sem popustil. in res je od takrat super punca(ne vem koliko casa bi ta sladkost trajala) in sva s5 hodila.. najvecji problem pa je v meni, ker nisem vec zaljubljen. in danes sem pokoncno z odlocnim pogledom prijel telefon in ji rekel da ne morem vec. in potem slisim samo se jok.. ko pa pride k sebi mi rece da ji ni ziveti brez mene in da bo naredila samomor..da se bo vrgla pod vlak ce si ne premislim in je vzamem nazaj... to je govorila v takem tonu ko vsak ve da bi sigurno to naredila.. je starejsa od mene za 3 leta(jaz sem 19 ona pa 22) in imela je ze nekaj fantov, zadnji jo je zelo razocaral, in potem je svojo jezo nad moskimi znasala nad mano, dokler ni opazila da nisem tak kot me je ocenila na zacetku...in mi govori da sem jaz njen zadnji fant, ce se zakljuci najina zveza, se zakljuci njeno zivljenje..in kot po navadi sem s5 popustil, ker si nikoli nebi mogel oprostiti, ce bi res naredila samomor, dvomim da bi lahko zivel s takim bremenom na vesti.....ne vem kako naprej... kako naj ji dopovem da je ne ljubim, in da je ne prenesem vec(ko jo vidim, ne vidim vec moje boljse polovice kot vcasih, vendar punco, ki mi pac krajsa in popestri cas..tudi v glavi sem poskusal to spremeniti, vendar si ne morem pomagat..)... dal sem ji ultimat da mora k psihologu, ona pa je pristala pod pogojem da grem z njo.. ne mislim ziveti s punco celo zivljenje, pri kateri bi me ves cas skrbelo, kdaj si bo kaj naredila... upam da si boste vzeli minutko ali pa dve in mi odgovorili...kaj narediti, ko se punca prevec naveze na nekoga in ga noce pustiti.. HVALA!

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 20 let. Pri 13 letih sem bila hospitalizirana zaradi anoreksije. Potem je kazalo, da so težave mimo, a sem pri 17 ponovno poiskala pomoč v neki svetovalnici za motnje hranjenja zaradi prenajedanja. Svetovanja so pomagala, da sem se zavedla tudi drugih problemov, zadnje čase pa se obremenjujem predvsem z osamljenostjo. Občutek imam, da bi večina problemov izginila, če bi našla moškega, ki bi me razumel, vendar imam probleme pri navezovanju stikov. Vem, da je največ odvisno od mene. Želim se počutiti svobodno, neobremenjeno s hrano in okolico. Pogosto si tudi želim pobegniti iz okolja, v katerem živim. Svetovanja, na katera še vedno hodim, so mi sicer pomagala, a potrebujem še nekaj, nekoga, ki bi mi pomagal in dal občutek, da sem pomembna. Starši za probleme zadnjih 3 let ne vedo. Zaupala sem se le eni prijateljici, a je s stalnimi "problemčki" ne želim bolj obremenjevati. V zadnjem času glavni problem ni več hrana, ampak predvsem jaz, moja čustva in nesrečna ljubezen. Je možno, da bo sploh kdaj bolje in se bom rešila teh okov, ki me ovirajo? Upam vsaj na nekaj vzpodbudnih besed. Hvala in lep pozdrav.