Vprašanje: Pozdravljeni! Problem izgleda čisto vsakdanji, pa vendar ni. Ni, ker je verjetno redkost, da se po 34 letih zakona razideta dva, ki se imata še vedno zelo rada. V najin zakon se je prikradla laž in posledično nezaupanje. Ker s tem zelo težko živim, razmišljam o ločitvi. Pred približno osmimi leti je moža sodelavka pogosto klicala na mobilni telefon, tudi če ni bilo službeno nujno. Ob srečanju, je vedno skoraj zlezla vanj. Možu sem povedala, da me njeno obnašanje moti. Za "ljubi mir" , se mi je začel lagati, kar je bilo v zvezi z njo pred mano skrivati in se je z njo dogovoril, naj ga kliče samo na telefon v pisarni. Če omenim njeno ime, je takoj pripravljen na boj. S tem je ustvaril veliko nezaupanje in ljubosumje. Prosila sem ga, naj se o tem pogovarjava, ker bo bolje. On zatrjuje, da z njo nima nič in se nimava kaj pogovarjati. Ona ima delovno mesto doma, ker je terenska delavka. Mož ji je sedaj uredil pisalno mizo v njegovi pisarni, tako da lahko opravičeno pride občasno tja. Ker vem, da mi laže in stalno nekaj skriva, sem ga začela "kontrolirati". Navedem vam samo en primer od mnogih: Klical jo je takoj, ko sem šla z doma, pogovarjala sta se celih 15 minut, nato pa je klic kot vedno izbrisal. Slučajno sem ga takrat klicala tudi jaz in ni bil dosegljiv. Kot vedno se sprašujem, zakaj? Zakaj, takoj ko sem jaz odšla, zakaj toliko časa, zakaj klice briše ? Zakaj, če z njo res nima nič? To premlevam čez dan, ponoči, skratka neprestano. Postala je že prava mora. Nekaj časa sem ga prosila, pogovarjajva se, iskreno si povejva vse kaj koga teži, ker vem da bova samo z iskrenim pogovorom rešila problem. Nič. Nikakor se noče pogovarjati. Predlagal mi je, naj poiščem pomoč, ker da sem bolno ljubosumna. Prišla sva tako daleč, da se razen nujnih stvari, ne pogovarjava več. Pridejo dnevi molka in dnevi, ko moža enostavno ne morem več toplo objeti in poljubiti kot prej. Pri vsem tem pa moram povdariti najpomembnejše. Mož mi ljubezen izkazuje na vse možne načine, zato vem in čutim da me ima rad. Pred vsem tem nisem bila ljubosumna, saj sem možu 100% zaupala. Sprašujem se, res rabim pomoč jaz? Kako naj ga prepričam, da je pogovor o problemu edini način za rešitev najinega zakona? Hvala in lep dan želim. Joži

Vprašanje: Pozdravljeni! Nujno sempotrebna nasveta oz. pomoči. 7 let sem živela v izvenzakonski skupnosti s partnerjem s katerim imava 5 let starega sina. Pred pol leta sem odšla od njega, ker je stanje postalo nevzdržno. Trpela sem psihično in fizično nasilje iz partnerjeve in taščine strani. Od partnerja sem bila večkrat pretepena, nič vredna, vse kar sem storila ni bilo vredno nič. Za taščo nisem bila nikoli dovolj dobra, čeprav sem naredila čisto vse. Hodila v službo, opravljala vsa gospodinjska dela, dobesedno skrbela za partnerja, ker sem to morala. Bil je le, ni naredil čisto nič, tudi službe je menjaval kot bi bile spodnjo perilo.Lepega dne se je samo odločil da pač ne bo več delal. Tako sem postala sama za vse. Za sina ni nikoli skrbel in sin ga praktično ne vidi kot očeta. Od kar sem odšla se trudi da bi dobil skrbništvo nad njim, čeprav ni nikoli skrbel zanj. Dokler sem bila pri njih nisem imela pravice vzgajati sina po svojih načelih. Vse kar sem storila je bilo narobe. Potem sem našla človeka ki mi je ogromno pomagal. In dobila sem moč da sem res dokončno odšla od tam. Med nama se je začela razvijati ljubezen, našla sva si stanovanje in se skupaj preselila, odprla podjetje in si začela urejati življenje. Sprejel je mojega sina kot bi bil njegov in tudi on se je zelo navezal nanj. Potem pa so se spet začeli pojavljati problemi. Novi pratner je sredi ločitve in je precej starejši od mene. In z ločitvijo so nastali problemi pri njem doma in kr na lepem se je odločil da more it. Rekel je da gre za en čas v tujino. Pustil je mene in mojega sina, ter podjetje. Ker sva še čisto v štartu, je tako tudi pritok denarja še čisto minimalen oz. ga ni. Sedaj je vse na meni. Ne vem kdaj se vrne, ne vem kaj naj storim, ne vem niti kje je. Javi se redko po mailu in še takrat nič ne pove. Pravi samo da se bo vrnil ampak moral je it ker ni več zdržal pritiskov. Sama sem čisto obupana in ne vem več kaj naj storim. Težko mi je vzgajat otroka, delat, skrbet za vse ostale stvari in to čisto sama, ker nimam nikogar. Ne vem več kaj naj storim, razišljala sem o strokovni pomoči ampak za to nimam denarja. Enostavno več ne vidim nobenega izhoda. Prosim vas za nasvet in pomoč.

Vprašanje: Lep pozdrav. Imam težave z mamo, ki ji ne morem priti do dna. Vzgajala me je zelo avtokratsko, z nenehnimi kritikami in vedno novimi zahtevami. S tem, ko sem ji vedno znova skušala ustreči, sem dobivala nazaj samo nove zahteve in kritike in tako sem v odnosu z njo živela v začaranem krogu. Silila me je k svojim vrednotam, ki so bile in so še vedno verskega značaja. Imam občutek, kot da bi ji edino vera dajala občutek varnosti, ki mu zaupa. Pri tem pa je obsedena s tem, da bi tudi celo družino versko "vzgojila" , ker pa sama pri tem ni iskrena, vse skupaj za nas izpade nekoliko za lase privlečeno, kar pa jo samo še bolj jezi. Pri tem pa nastane problem, ki je zelo uničujoč za celo družino: namreč, velikokrat se poslužuje čustvenega izsiljevanja na način, da začne zganjat histerijo. Npr. začne vpiti ali pa delati scene (čeprav nikoli v javnosti, ker ji je pomembno, kaj si misli okolica), velikokrat pokvari vzdušje s svojimi zlaganimi in umetnimi verskimi predstavami o življenju, grozi in obtožuje nas, da jo bomo spravili v umobolnico, kliče me (ne živim več doma) ob nemogočih urah, ker če jo skušam ignorirat, cele noči razmišlja o tem (kar je predvidevam zelo izčrpavajoče tudi za njo). Skratka, v izogib njenim izpadom in strahu, da si nebi res kdaj kaj naredila, smo se ji navadili v družini vedno ustreči, se ji prilagoditi kolikor se le da pri njenih nemogočih moralnih zahtevah, pa vendar, kakor da nikoli nebi bilo dovolj za njo. Vedno hoče še več, vsi se posledično ukvarjamo pretežno z njo, nenehno smo v rahlem stresu in pričakovanju, kaj se bo novega spomnila, noče ali pa ne more nas sprejeti takih, kot smo, če pa se ji (tu govorim samo zase) pokorim v vsaki stvari, izgubim to, kar jaz čutim da sem, kar me dela nesrečno in me utesnjuje. Če imam drugačno mnenje od nje, si ga ne upam izrazit, ker bi sledilo moraliziranje in obsojanje npr. kako lahko tako razmišljam in potem njeno mentalno masiranje do onemoglosti, kje da je moje mesto. Mislim si, da je najbrž vse skupaj povezano z njenim otroštvom in odnosom z njenimi starši, o katerem pa vem po njenem skopem pripovedovanju samo toliko, da je bila od treh otrok za največ prikrajšana (predvsem za pozornost, naklonjenost, ljubezen predvidevam) Prosim, svetujte mi, kako naj pretrgam ta začarani krog v najinem odnosu? Kako naj jo prisilim, da me vsaj pusti pri miru, če me že sprejeti ne more? Predvsem pa, kako naj ji pomagam, če ji lahko? Hvala

Vprašanje: Lepo pozdravljeni , moje vprašanje se nanaša najbrž na neko vrsto infekcije ali ustnega vnetja , katerega pa do sedaj nisem poznal.Dovolite da ga upišem: gre predvsem za spremembo na jeziku , in sedaj se mi je ponovilo že drugič , obakrat po tem , ko sem se vrnil iz obiska resne mi partnerice ... , torej , prvič je bilo nekoliko hujše , jezik mi je nekako odebelel - njegova špica kot da je bila dodatno "tapicirana" ... , burbončice so mi iztopale , od grla navzgor , se je jasno videl kot nekakšen sluzasto roza slinček , ki je segal nekako da pred središče jezika , okolica pa je bila siva ... , ves jezik pa me je pekel in občutek sem imel , kot da ližem suho mivko ... Trajalo je dneve , da se mi je stanje umirilo , sedaj pa se mi je znova ponovilo , le da v milejši obliki in da mi je že naslednji dan dokaj bolje , pozna se le še rahlo tisti viden "slinček" in jezik že ima svojo barvo ... , zato me zanima , kaj to je !?? Prebral sem nekaj o INFEKCIJSKI MONONUKLEOZI , ki je znana kot ljubezen poljubljanja , vendar pri opisu ne spominjajo jezika , le ustno votlino ... Kaj mi torej lahko odgovorite in kaj svetujete v bran - nadaljno zaščito !!?? Najlepša hvala za odgovor ;-)

Vprašanje: lep pozdrav, ga. Dragica. o tem vem, da se govori prav posvsod, vendar vseeno nestrpno pričakujem vaš odgovor oz. vaše svetovanje. poglejte, s punco sva skupaj nekaj manj kot dve leti. to sicer za nekatere ni doba prave ljubezni, vendar nama ta doba pomeni že veliko, kajti, že od samega začetka živiva skupaj v lastnem stanovanju. ljubezen na začetku je bila prekrasna in tudi sedaj zna biti, vendar je velik problem v mojem ljubosumju. vsak kontakt ki ga ima moja punca s katerim koli drugim nasprotnega spola, meni pomeni ogromno težavo ljubosumja. zaupam ji, kajti vem da me nebi prevarala, kajti oba sva odrasla brez očeta, zato znava bolj ceniti ljubezen, kot mogoče nekdo drug. vendar ni problem samo v ljubosumju. kot da bi bila naveličana en na drugega, se skoraj vsakodnevno kregava. saj ni važno o čem se gre, kajti vedno se znava nasprotovati, kar napelje na prepir. oba sva trmasta, nihče od naju ne zna popustiti. jaz sem se odločil, da bom prvi, ki bom med nama sklenil premirje, vendar mi enostavno ne gre. ne želim je izgubiti, kar vem, da je tako tudi z njene strani, vendar nihče od naju ne zna najti prave besede za pomiritev. kregava se preprosto brez veze. prepiri so brez smisla, zavedam se tega, vendar tega ne morem in ne morem ustaviti. želim si, da bi bilo isto kot prej, ko sva se razumela in sva si bila naklonjena, ter si znala to tudi pokazati. zaradi tega tudi intimna nisva več. v pol leta, je blo vsega skupaj mogoče pet ali šest spolnih odnosov, ker naju pač ti prepiri dobesedno uničijo željo do seksa. želim si razumevanja in intime vendar ne vem kako narediti prvi korak, ter to ustaviti. velikokrat se o tem pogovarjava, vendar naslednji dan je vse po starem. lepo vas prosim pomagajte mi, kako naj ponovno oživim najino ljubezen. živiva skupaj, vsak dan sva skupaj, v prihodnje grem na špedicijo, kjer se ne bova videla tudi po cel teden in več in ne želim izgubiti najine ljubezni, želim si tisto pravo ljubezen nazaj, ampak kako??

Vprašanje: Sem star 35 let.Moj problem je,da sem se zaljubil,mislim res zaljubil v ženo od ženinega brata.Prišlo je celo tako daleč da sva oba iskala rešitev,kako bi lahko nadaljevala skupno pot.Bil sem pripravljen za to ljubezen,opustiti vse kar sem do sedaj ustvaril dosegel in pričeti vse na novo.Sicer ne živimo v zakonskem razmerju.Vendar so na obeh straneh otroci.Žal je ona izbrala drugo pot. Od kar so se najini poti razšli,je minilo že prib.4 leta.Vendar se moja čustva do nje niso nič sprmenila. Kvečjmu še poglobila.Saj se večkrat obe družini srečamo a z njo nimam več stikov kot takšnih,ampak so le platonski (dober dan adijo).Trenutno živim z mojo¨ženo¨in otroci,imam vse zelo zelo rad vendar v srcu ljubim drugo.Sem zelo razdražljiv ,potrt,lahko bi rekel celo v mali depresiji.Čutim v prsih tesnobo...Kar traja več ali manj vsa ta leta od kar sva se razšla. ZANIMA ME ČE MI LAHKO HIPNOZA PRI TEM POMAGA? POMAGA ZMANJŠATI TO ČUSTVO ZALJUBLJENOSTI DO NJE,POZABITI ? ČE JA,KAKO ? NA KOGA SE LAHKO OBRNEM ? Tista zaljublenost pravijo mine,zakaj pri meni ne,zakaj traja tako dolgo!?Nočem več čutiti te bolečine,ki je navznoter zelo boleča. Za odgovor se vam v naprej zahvaljujem!

Vprašanje: Pozdravljeni. Stara sem 24 let. Ne vem na koga se naj obrnem, zato Vam pisem. Ze dalj casa sem v takem cudnem stanju, moje pocutje je zelo slabo, ceprav pred drugimi se nekako poskusam zadrzati. Sama menim, da je k temu pripomoglo vec dogodkov v mojem zivljenju. Nekako se je samo kopicilo. Kot otroka so me v osnovni soli zelo zanicevali, se danes nevem zakaj. Z ocetom si nikoli nisem bila blizu, ceprav zivimo pod isto streho, bil je alkoholik, nikoli se nismo razumeli, in tudi sedaj, ko ne pije vec toliko (zaradi dveh infarktov), se ne razumemo, po eni strani ga sovrazim, ker smo morali toliko prestati zaradi njega, tudi mene je zaniceval (rekel,da sem grda, da sem gnoj) po drugi strani mi pa tako manjka njegova ljubezen, da se mi zdi da jo vseskozi v nekom iscem. Pet let sem bila v zvezi, ki se je pred kratkim koncala, v kateri tudi nisem bila srecna, zelela sem si samo to, da bi me fant imel rad, pa me nikoli ni imel, vedno so mu drugi bili vec, nikoli ni imel casa zame, tudi mi je zbijal ze tako naceto samozavest. Ta konec me je zelo prizadel, ker ne morem dojeti, kaj je narobe, nisem zelela drugega kot to, da me ima nekdo rad, da mi je v oporo. Ceprav sem tik pred diplomo na visoki zdravstveni soli, nimam volje, nimam ciljev. Imam eno prijateljico, ki mi veliko pomaga, pa mi tudi rece, da bi sli kam ven, pa nimam volje. Nerada grem med ljudi. Najraje sem sama v svoji sobi. Zadnje case sem zelo zivcna, vse me dela nervozno, ponoci ne morem spati. Vcasih mislim na samomor, vendar pretehta to, da bi s tem neznansko prizadela svojo mamo, ki jo imam zelo rada. Ne vem kaj naj, na koga se naj obrnem, kaj se dogaja z mano? Prosim pomagajte mi! K

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 19 let in vam pišem, ker se že cel mesec počutim zelo čudno.Sem ena izmed mnogih maturantk in maturantov, ki so uspešno prestali maturo, vendar si želim, da sploh ne bi imela teh počitnic. Že ko sem bila mlajša se mi je zgodilo, da sem se s kakšnim vprašanjem mučila tako dolgo dokler mi ni postalo vseeno, kaj se zgodi.V tem obdobju, ki je trajalo po mesec ali dva, sem bila vedno izmučena.Ponoči nisem mogla spat, bilo me je strah , če sem bila sama ,a tudi družba mi ni prijala.Velikokrat sem jokala.To se mi je zgodilo 2 leti zapored in še to isti mesec v letu- december.Nato nekaj časa nisem imela takih problemov- začelo pa se je, ko sem mislila , da sem mogoče noseča, čeprav sem čisto razumsko gledano razumela , da to ni mogoče, me je to vprašanje mučilo do naslednje menstruacije.V tem času mi je postalo vseeno za vse-tudi šolo, in v enem tednu sem izgubila 2 kg.Nato me je še eno vprašanje začelo begati, a sem se ga znebila preden bi me popolnoma obsedlo. Nato je prišlo obdobje mature.malo pred tem sem spoznala fanta, s katerim sem še zdaj, to je pomembna informacija za to , kar me muči.Ko sem končala s prvim obdobjem mature- pisnim delom in sem imela 1 teden prost, me je zopet začelo obsedati novo vprašanje in s tem strah-kaj če me pusti.Vendar sem na vprašanje pozabila, ker sem imela še mnogo učenja za ustni del in tudi zato, ker sem prepričana, da tega vsaj za zdaj in takrat ne bi storil.Ko pa sem končala z ustnim delom, me je začelo obsedati novo vprašanje- kaj če jaz njega pustim.Vem, da se sliši kot kakšen ljubezenski problem, ampak se mi zdi nenormalno, da me takšni problemi lahko tako ubijajo.Prva 2 tedna po začetku sem shujšala za 3 kg, nič ne počnem.Drugače redno treniram košarko, a me nič ne zanima.Moji starši opažajo spremembe na meni- bledica.Po eni strani potrebujem samoto, a me ta tudi ubija, ko sem sama z mojimi mislimi, velikokrat sem že jokala.Nato je šel on na morje- v tem času se je tudi moja obsedenost spremenila, zdaj me je bilo strah, kaj če me on pusti.Spet sem bila večinoma doma, če pa sem že šla ven se neprestano gledala na telefon , kdaj me bo poklical.Sedaj, ko je nazaj pa me spet muči prvo vprašanje. Ne vem , kaj naj storim.Ne prenesem teh vprašanj.Zaradi njih ponoči ne morem spati, imam nočne more, če grem s prijateljicami ven , mi je težko.Rada bi kaj počela, da ne bi mislila na to, a se mi nič ne da.Če pa že pozabim se takoj vse vrne.Ni mi vseeno za tega fanta, zato ne želim, da bi moje psihično stanje vplivalo na kakršnokoli odločitev glede njega. Moram vam še povedati, da me je strah vseh sprememb , ki so se zgodile- odhod na faks in zamenjava košarkarskega kluba. Prebrala sem nekaj o depresiji in sama zasledila nekaj znakov, ampak nisem prepričana , če ločim med ljubezensko težavo in depresijo.Ne glede na ljubezen, so ta vprašanja, ki si jih postavljam tudi drugačne narave-ko sem bila mlajša, sem sama sebe zasliševala ali imam mogoče homosexualna nagnjenja, čeprav me do zdaj ni privlačila nobena ženska.eden izmed strahov, ki so me tako obsedla,je tudi ta, kaj če imam virus HIV, čeprav nisem odvisnica od drog in imam spolne odnose samo s tem fantom s katerim sem trenutno v vezi. Že vnaprej hvala za odgovor in oprostite, če sem le tratila vaš čas. Lep pozdrav!

Vprašanje: Pozdravljeni! Upam, da mi bo lahko kdo od vas dal kaksen nasvet glede moje situacije. Imam fanta, ki ima iz prejsnje zveze ze enega otroka. Moje sanje so vedno bile, da bi spoznala "ta pravega" moskega in si z njim ustvarila svojo druzino. Mori me, ker ima ze on otroka od prej. Moti me, da nikdar ne bova mogla imeti samo svoje druzine. Vedno bo tu otrok od prej in seveda njegova mati. Nikoli ne bom mogla gledati samo na svojo druzino, ker bo se vedno potrebno pomisliti tudi na njega. Nimam neke zelje se ukvarjat z njegovim otrokom in se ozirat in skrbet celo zivljenje se za njega. Cela bi se rada predala svoji druzini, svojim otrokom. In gledam na njega kot na en moteci faktor, ki bo celo zivljenje prisoten in pri tem ne morem nic spremenit.. Svojega fanta res ljubim iz vsega srca. Verjetno bi (al pa mi bo) marsikdo zdaj rekel, da ce je ljubezen, da pol otroka enostavno mores sprejet. Ampak zakaj bi mogla jaz sprejet tega otroka? Zeljo imam po svojim otrocih, ne po tujih. Otrok zivi pri svoji mami. Ne morem si tudi ne prestavljat, da bi kdaj otrok zivel pri nama - ne vem kaj bi storila v tem primeru. Mi lahko mogoce kako pomagate? Vem, da bi marsikdo rekel, da otrok ni nic takega. Da se je pac treba sprijaznit s tem. Da prinasa veliko veselja.. Kaj pa vem.. Tuji otrok mi ne prinasa veselja, manj ga vidim raje sem. Prosim za pomoc, ker sama ne vem vec naprej.. Ne vem kaj storiti.. Sem se trudla otroka sprejet, ampak imam vedno vecji odpor napram njega.. Prosim za nasvet.. Hvala za odgovor. LP

Vprašanje: Zivjo najprej bi vas lepo pozdravil in se opravicil za morebitne tipkarske napake. pisem vam, ker sam ne najdem nobene ideje vec za resitev mojega problema. problem pa je moja punca. Skupaj sva pol leta. in ze od samega zacetka se prerekava. No u bistvu na zacetku se je ona zdirala name zaradi malenkosti, jaz pa sem pac ptrpel in si reku, saj bo bolje..in v tem casu ko sem si to govoril, je moja ljubezen izpuhtela. spremenilo se ni pa nic. ko pa sem se ohladil (prenehal tako custveno delovat do nje), se je spremenila na bolje, vendar ne morem ji vec pogledati v oci in ji reci da jo imam rad. tako sem ji dal prvic konec. zacela je jokat, in me prosit, in obljubljat da se bo spremenila, da bo boljsa. Jaz pa nisem mogel videti punce k tko joka zaradi mene in sem popustil. in res je od takrat super punca(ne vem koliko casa bi ta sladkost trajala) in sva s5 hodila.. najvecji problem pa je v meni, ker nisem vec zaljubljen. in danes sem pokoncno z odlocnim pogledom prijel telefon in ji rekel da ne morem vec. in potem slisim samo se jok.. ko pa pride k sebi mi rece da ji ni ziveti brez mene in da bo naredila samomor..da se bo vrgla pod vlak ce si ne premislim in je vzamem nazaj... to je govorila v takem tonu ko vsak ve da bi sigurno to naredila.. je starejsa od mene za 3 leta(jaz sem 19 ona pa 22) in imela je ze nekaj fantov, zadnji jo je zelo razocaral, in potem je svojo jezo nad moskimi znasala nad mano, dokler ni opazila da nisem tak kot me je ocenila na zacetku...in mi govori da sem jaz njen zadnji fant, ce se zakljuci najina zveza, se zakljuci njeno zivljenje..in kot po navadi sem s5 popustil, ker si nikoli nebi mogel oprostiti, ce bi res naredila samomor, dvomim da bi lahko zivel s takim bremenom na vesti.....ne vem kako naprej... kako naj ji dopovem da je ne ljubim, in da je ne prenesem vec(ko jo vidim, ne vidim vec moje boljse polovice kot vcasih, vendar punco, ki mi pac krajsa in popestri cas..tudi v glavi sem poskusal to spremeniti, vendar si ne morem pomagat..)... dal sem ji ultimat da mora k psihologu, ona pa je pristala pod pogojem da grem z njo.. ne mislim ziveti s punco celo zivljenje, pri kateri bi me ves cas skrbelo, kdaj si bo kaj naredila... upam da si boste vzeli minutko ali pa dve in mi odgovorili...kaj narediti, ko se punca prevec naveze na nekoga in ga noce pustiti.. HVALA!

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 20 let. Pri 13 letih sem bila hospitalizirana zaradi anoreksije. Potem je kazalo, da so težave mimo, a sem pri 17 ponovno poiskala pomoč v neki svetovalnici za motnje hranjenja zaradi prenajedanja. Svetovanja so pomagala, da sem se zavedla tudi drugih problemov, zadnje čase pa se obremenjujem predvsem z osamljenostjo. Občutek imam, da bi večina problemov izginila, če bi našla moškega, ki bi me razumel, vendar imam probleme pri navezovanju stikov. Vem, da je največ odvisno od mene. Želim se počutiti svobodno, neobremenjeno s hrano in okolico. Pogosto si tudi želim pobegniti iz okolja, v katerem živim. Svetovanja, na katera še vedno hodim, so mi sicer pomagala, a potrebujem še nekaj, nekoga, ki bi mi pomagal in dal občutek, da sem pomembna. Starši za probleme zadnjih 3 let ne vedo. Zaupala sem se le eni prijateljici, a je s stalnimi "problemčki" ne želim bolj obremenjevati. V zadnjem času glavni problem ni več hrana, ampak predvsem jaz, moja čustva in nesrečna ljubezen. Je možno, da bo sploh kdaj bolje in se bom rešila teh okov, ki me ovirajo? Upam vsaj na nekaj vzpodbudnih besed. Hvala in lep pozdrav.

Vprašanje: Poročen sem že 10 let z edinko. Imava dva otroka. Imam problem, s tem, da ona ne loči, kakšna je ljubezen do brata,sestre in do nje, zato je na njih ljubosumna ter išče razloge preko mene, kako bi se jim maščevala, da bi bil samo njen. Ne bi je rad izgubil, vendar ona o mojih sorodnikih vidi samo napake in jim tega noče oprostiti. Hvala

Vprašanje: Lepo pozdravljeni!Stara sem 25 let. Imam sestro staro 17 let.Pri njej me ne moti nic drugega kot njeno vedenje.Je popolnoma brez samozavesti.Prvi problem je da sama sebi ni všeč in zato večkrat poskuša hujšati.Pri tem je zelo slabe volje,ker meni, da bi se razlika morala poznati že po nekaj dneh.To slabo voljo potem prenese še ne druge družinske člane.Čeprav ji svetujemo,da naj se čim več giblje in zmanjša obroke pa bo prišel rezultat ona pravi, da bo rezultat prišel edino če nič ne je.In tako tudi je.Sedaj poleti čez cel dan poje samo polovico lubenice!Drugi problem je to, da vedno od vseh ljudi zahteva pohvalo saj pravi,da samo na tak način čuti da je nekaj vredna.Saj jo pohvalimo, samo ne na take veličastne načine, kakršne si želi ona, ker nihče od nas pač to ni navajen.Naša ljubezen in prijateljstvo ji ne zadostuje.Zelo težko se je z njo pogovarjati in ji karkoli svetovati,saj vedno govori,da mi nismo nobeni strokovnjaki in da ne vemo kako je to, da ona sama ve kaj je za njo najbolje. Glede na vse kar sem Vam napisala (upam da razumete kaj), bi vas samo vprašala če naj uredim, da bo sestra šla do psihologa ali kaj podobnega,da se bo z njim pogovorila in mogoče potem njemu zaupala vse njene težave in strahove in da ji bo on znal pomagati??? Mi ji žal, čeprav se trudimo ne moremo, saj ob vsakem pogovoru pride do prerekanja in se vsak pogovor konča s tem, da nič ne dosežemo samo vsi smo slabe volje. Hvala za odgovor in lep pozdrav!

Vprašanje: Pozdravljena!!Zdravim se za depresijo.Jemljem tudi antisepresive.Obiskujem tudi psihologa.Problem ,ki me trenutno muči sega globoko v mojo preteklost.Že trideset let je preteklo od moje prve ljubezni.Pred depresijo se s mislimi iz preteklosti misem toliko obremenjeval.Funkcioniral sem dokaj normalno.Zaradi spolne neizkušenosti in s tem povezan neuspeh v spolnosti pri osebi, ki sem jo imel zelo rad. mi je pustila pečat,ki me še danes obremenjuje.Za vse to sam sebe obtožujem .Trudim se ,da bi si to oprostil,Sam sebe prepričujem,da je bila ta pot pravilna,Da se je zamanj obremenjevati z ljudmi iz preteklosti,ker obstaja dober razlog,da niso v moji sedanjosti.SEm poročen imam dva krasna otroka in zelo razumevajočo ženo.Imam občutek da sam sebe ne cenim dovol,da si premalo zaupam,da je moja samopodoba slaba.TUDI LJUBEZEN DO ŽENE IN OTROK NI TAKA KOT SI JO ŽELIM.Nekje sem prebral,šele ko boš imel rad samega sebe,boš imel rad tudi druge.ALI TO DRŽI? sprašujem se koliko mi tablete pomagajo izločiti moje misli,odpraviti vzrok.KAKO SI LAHKO ŠE POMAGM?VEM ,DA GRADITI SEDANJOST NA PORUŠENIH TEMELIH PRETEKLOSTI JE NEMOGOČE.