Vprašanje: Spoštovana! Imam vprašanje glede ločitve med staršema in nadaljnim razvojem otroka. Z ženo se namreč ločujeva, ker ni več ljubezni in čustvene navezanosti med nama, imava pa dveletno deklico, za katero bi kljub najini ločitvi rada kolikor se da dobro poskrbela. Deklica bo ostala pri mami, mene pa zanima, kakšen bi bil po vašem mnenju optimalen dogovor glede nadaljne vloge očeta v njenem življenju. Predvsem kaj bi bilo najboljše glede stikov očeta z otrokom- ali je to napr. vsako sredo in soboto ali vsak drug vikend,...? In ali je dobro, da deklica vsako noč spi pri mami ali je boljše, da se glede na ločitev navadi na dejstvo, da bo odsedaj imela dva domova in spi kakšen vikend tudi pri očetu? Mogoče še kakšen nasvet glede na problematiko? Hvala lepa za odgovor Alain

Vprašanje: Lep pozdrav!Mene pa zanima, ali bi meni pomagala hipnoza pri mojih težavah. Imam že 1 leto diagnozo anksioznost ( strah za bolezni in zdravje, ker sem doživela nekaj takega, da so me morali v bolnišnici reševati in imam hude travme...) in posledično imam tudi jezo in agresijo. Ne moram se znati sprostiti in sem kar naprej napeta. V otroštvu je bilo v družini veliko alkohola, nato ločitev staršev in zdaj še jeza na mojega očeta, ker se več ne zanima zame in mu je vse drugo bolj pomembno kot jaz. Jemljem terapijo, vendar bi morala narediti mnogo več, ker ogrožam svoje zdravje, sebe in še partnerja... Res je težko. pa me zanima ali je sploh smiselna hipnoza pri tem, bi mi pomagalo? Lep pozdrav, Tjaša

Vprašanje: Živim v izvezakonski skupnosti deset let. Prej sem bila poročena imam sina,sledila je sporazumna ločitev. Po tem sem imela vezo,ki se je tudi končala prijateljsko. Zakaj vse to navajam. Ko sem spoznala sedanjega partnerja,ki je tudi ločenec,sem včasih še šla na kavo z bivšim možem,sploh,ko je najin sin odpraščal in sva se morala kaj pomeniti...pa tudi z bivšim fantom sem šla na kavo,ampak nikoli na skrito,pač v javni lokal. Nekajkrat je prišel k nama na obisk bivši mož z svojo družino,recimo ko je sin praznoval rojstni dan, pa lani je meni voščil rojstni dan,pa sem rekla,no pa pridite mimo in so prišli. Ob prvem kreganju s sedanjim partnerjem sem dobila vse očitano,da vozim bivšega moža v njegovo hišo....Letos na dopustu sem prestregla ljubezenske sporočila,ki mu jih je pisala ženska,s katero je imel vezo,ko se je ločil. Sledilo je kreganje in očitki.On se zagovarja,da si je omislil prijateljico,ker sem jaz hodila z bivšimi na pijačo. Da še ni seksal z njo mu nekako verjamem, ne verjamem pa,da je bil z njo,da se bi mi maščeval,ampak verjetno do nje nekaj čuti. Kreganje sedaj traja že kakšen mesec,vmes sem vrnila v svoj dom,vendar me je nekako prepričal in sem se vrnila k njemu. Včeraj sva se ponovno skregala,on meni nonstop očita te kavice,čeprav je bilo tega izredno malo, pa še stvari iz mojega življenja preden sem začela vezo z njim,pa zakaj je bivši mož prišel k nam...jaz njemu prevaro. Ne vidim izhoda,kako rešiti to vezo,saj to želim,ker ga imam rada.

Vprašanje: Lep pozdrav!pred štirimi leti sem se zdravila na Psihiatriji v UKC Maribor zaradi poskusa samomora.Takrat se mi je podrl svet in vseeno mi je bilo za vse!Moje življenje ni bilo z rožicami postlano,ker sem doživela ločitev in travme iz otroštva.Oče pijanec,ki me je spolno nadlegoval,moj bivši pijanec,ki me je psihično in fizično mantretiral.Zdravim se z antripesivi Aldventa,ampak opažam,da se mi zdravje spet slabša.Strah me je,ker zdajšnji mož tudi pije in me psihično mantretira tako,da sem že morala poklicat policijo.Kaj naj naredim?Sem brez službe in strah me je,da bom spet pristala na Psihiatriji!Stanka

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam 6 let staro hčerko, ki se strašansko boji psov. To je tako moteče, da dejansko steče stran (pa tudi na cesto), če je v bližini pes. Sploh ni potrebno, da se ji pes približa. Prav v trans pade in se dere, trese,... dejansko mislim da me niti ne sliši ko jo skušam pomiriti. Naj povem, da ni imela nikakršnih negativnih izkušenj, do njenega tretjega leta smo celo imeli psa, ki smo ga bili zaradi spremembe razmer (ločitev) primorani oddati. Do takrat ni bilo nikakršnega strahu. Kako naj ji pomagam? Strah me je, da se ji bo nekoč res kaj zgodilo, ker nima kontrole nad sabo, ko vidi psa ( no pa tudi mačka). Razmišljala sem že, da bi spet kupili psa, in jo tako "postavila pred dejstvo" in da bi se počasi navadila, a me je strah, da to ni prava rešitev, in da se bo strah še poglobil. Prosim za pomoč pri reševanju tega problema. Že v naprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor. LP, Tina

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam 5 letnega sina, je zelo živahen in zdrav, pa tudi zelo razvit in brihten za svoja leta. skrbi pa me predvsem to, ker je njegov oče ( moj mož) zelo agresiven in mu po mojem mnenju daje prevelike kazni. sama otroka nikoli ne kaznujem z udarci, ker se mi to ne zdi prav.( raje ga postavim v kot za par minut in take podobne kazni) on pa ga udari velikokrat preveč močno.(cuka za lase,udrai po ritki...) otrok potem išče tolažbo pri meni. poudariti moram še, da me otrok spoštuje in uboga, ter da ve kaj lčahko in kaj ne, brez da bi se me bal. imava zelo lep in ljubeč odnos mati- sin. strah me je tudi tega, da ko je več z njim je otrok bolj nemiren in agresiven in to kaže tudi v vrtcu. Živimo pri starših, ker trenutno nimamo možnosti iti na svoje. ( v bistvu si tukaj urejamo svoj dom- nekaj že imamo) mož pravi, da so za njegovo agresijo krivi drugi.( predvsem moji starši in njegovi- kar pa se meni ne zdi res, saj se v otrokovo vzgojo ne vtikajo- rekla sem mu tudi, da za svoja dejanja ne sme kriviti drugih) jaz mu namreč ne dovolim tako kaznovati otroka. otrok se ga boji in ga je velikokrat strah, tako da se zdaj bojim iti ponovno delat( trenutno sem pol leta doma), da bi bila več skupaj. mož mu tudi ne dovoli biti z starimi straši, kar me zelo boli, saj jih ima otrok zelo rad in ona dva imata njega. pozabila sem omenit da je bil moj mož velikokrat tepen v otroštvu od svojega očeta. sama pa od svojih strašev nikoli. sedaj sem mu dala pogoj ali ločitev ali primerno obnašanje in kaznovanje otroka, jaz bom namreč storila vse da zaščitim svojega otroka. da pa ne bom preveč dolga, me zanima v bistvu ali je možno da se vzorec ponavlja? in pa še nekaj včasih ko ga hudo kaznuje in pride otrok k meni jokaT ( ne dam mu potuhe, če kaj res naredi narobe, skušam ga le zamotit, možu pa povem (tako da otrok ne sliši) da to ni bilo prav in da naj neha tako delat z njim) otrok potem kdaj gre k njemu in se dela kot da ni nič, čeprav ga še vedno bilo, kar mu je naredil tata. ali je možno, da gre k njemu iz straha ali iz želje po tem da bi se z tatom skupaj igrala pa poskuša iti k njemu v upanju, da ga ne bo spet kaznoval tako hudo? hvala in lep pozdrav!

Vprašanje: Pozdravljeni! Srčno upam, da sem se obrnila na pravo, strokovno podkovano osebo. Sem članica 4-članske družine, v kateri se že nekaj let dogajajo "nenormalne" stvari, v zadnjem času, pa smo zabredli še globlje. Z mamo in mlajšo sestro smo mnenja, da gre predvsem za probleme, ki jih ima moj oče, kateri se nato prenašajo na celo družino. Že od nekdaj je rad pil, zahajal je v gostilne in z naključnimi znanci spil kakšno pijačo ali dve. Toda dozdeva se nam, da pijača vedno bolj negativno vpliva nanj. Zdi se nam, da z leti postaja bolj živčen, napet, jezen, zatežen...posebno kadar kaj spije"! Prišlo je že tako daleč, da je začel na nek način skrivati to, da pije in počasi smo začeli verjetni v to, da je odvisen od alkohola. Kar je še huje je to, da mu je osebna zdravnica predpisala antidepresive (pred kakšnima 2 mesecema), ker naj bi s svojo ne-voljo do življenja, s svojim celodnevnim poležavanjem pred TV in podobnimi rečmi, kazal na depresivno stanje. Seveda mu je povedala tudi to, da antidepresivov ni pametno mešat z alkoholom, kar pa on kljub opozorilom neprestano počne. Sama ne vem, kakšne posledice ima lahko ta kombinacija, menim pa, da dobrih sigurno ne. Morda bi mi znali vi odgovoriti tudi na to, kakšne posledice imajo za človeka v taki kombinaciji? Na nek način me je strah, saj ga imam kljub temu, da počne celi družini kar počne, neizmerno rada. Po drugi strani pa bi najraje vrgla puško v koruzo, saj se s tem, da je alkoholik, absolutno ne strinja in tega ne priznava! Ko mu je mama omenila kakšno svetovalnico ali sestanke v kakšnem društvu alkoholikov, je to vrsto pomoči zavračal, saj "on vendar ni alkoholik". Absolutno ne vem, kako se takemu človeku sploh kar koli dopove, kaj šele, da bi ga prepričali, da bi privolil na tako vrsto pomoči. Ker je mama že tako obupala nad vsem, ker mu je dala že toliko priložnosti, mu ponudila vse mogoče variante, celo to, da bi se z njim udeležila srečanj, on pa vse zavrača, zanika in laže, se je odločila za ločitev. Morda se zdi njena odločitev komu sebična, vendar je dejstvo tako, da nihče razen nas 4 ne ve, kaj se dogaja pri nas doma že vrsto let in vse se samo še stopnjuje! Sedaj me zanima, kaj bi lahko jaz kot hčerka naredila, da bi mu pomagala, saj mu mama očitno ne more več. Rada bi poskusila tudi jaz, vendar rabim strokovno pomoč, ker sama ne vem, kaj se v takem stanju naredi. Resnično potrebujem vašo pomoč! Hvala!

Vprašanje: Spoštovani, Sem mama 2 otrok, eden je otrok s posebnimi potrebami s hudim gibalnim in razvojnim zaostankom. V lanskem letu sem zamenjala službo, imela ločitev, se preselila in zraven opravljala izpite za podiplomski študij v tujini. Potem pa se je moj organizem dobesedno "prekuril", pojavili so se tipični znaki depresije. Zdravnik mi je predpisal tablete , ki sem jih jemala pol leta . Po prenehanju jemanja, se je po mesecu dni depresija ponovno pokazala. Spet sem na zdravilih, poleg tega pa kolikor čas dopušča tudi tečem oz, kolesarim. Zanima me ali lahko s hipnoterapijo zdravimo depresijo - lažjo obliko

Vprašanje: starost pacienta je 70 let. nikoli ni bil pri zdravniku zaradi srčnih tegob. Dolga leta je kašljal, kar je pripisal poklicni nevšečnosti (arhivist-veliko prahu z dokumentov in knjig). Pred dvema letoma smopoiskali pomoč zaradi otrečenih nog. Dobil je lassix, lanicor in enap.Nobenih navodil glede diete ali kaj drugega. Tudi pri kardiologu nobenih alarmantnih diagnoz(nobene kontrole v določenem času po porabi zdravil ipd...)Na božič 2004 je pacienta zadela kap (prizadet govor in pisanje), se lahko sam giblje in je razumsko osveščen. Diagnoza pa je črna: totalna oslabelost srca: tri zaklopke + arterije ( to je povedano laično) .Globoko diha in je zelo oslabel, ker nekaj tedno ni spravil v sebe ničesar, nobene hrane ne pijače, kot da ne more odpreti ust. Šele zadnje dneve je pričel piti oz. jesti tekočo hrano, videti je, da je lačen. Zdravnik mu ne upa dati sonde za hrano, ker je preveč slab. Kedr nikako0r ne morem verjeti, da je tako prizadet zaradi srca, saj je bil vseskozi izredno čvrst, svojo telesno težo je ohranil še iz štuudentskih ččasov-primerno višini(ni pridobil niti kilograma), ne kadi, ni ponočeval. Živel je glede na značaj svojega dela (kulturni zgodovinar in arhivist ter pisec in urednik monografij) zelo umirjeno, delovno. Je p DOŽIVEL NEKAJ TEŽKIH STRESOV (dvakrat je ostal kljub strokovnosti brez službe v isti instituciji, izguba sina prvorojenca in ločitev sina, ki je ostal z dvoletnim otrokom sam). Kje naj poiščem pomoč ? Ne morem se pomiriti s trditvijo, ki mi je bila dana s strani kardiologa, pri katerem so prosili prijatelji, da pomaga: ni smiselno nadaljnje zdravljenje, in ko je bilo postavljeno vprašanje, ali je res tako brezizhodno, je bil nadALJNJI ODOGOVOR, JA, ČE BI BIL V aMERIKI IN IMEL 50.000 DOLARJEV, SE LAHKO NAPRAVI VSE. Je to edini odgovor za človeka, ki 40 let ni rabil od zdravstvene blagajne niti dinarja ? Medtem ko so razni hipohondri skrivali svoja kriminalna dejanja po bolnicah, da jih ni mogla doseči roka pravice in so pregoni zastarali. Takšen primer je bil npr. nadrejeni, ki bi moral odgovarjati za 24 milijonov nenamensko uporabljenih sredstev za potne troške, pa se je skril v psihiatrično bolnišnico ....? Prosim, pomagajte najti pot do zdravljenja, ker nobena bolezen ne more biti neozdravljiva, že stari rek pravi, da je za vsako bol zel ...S spoštovanjem

Vprašanje: V periodi sedmih let bolezen in smrt obeh staršev, izguba službe, ločitev od moža, stara 49 let, ne po svoji krivdi desocializirana, posledično (moje laično mišljenje) anksiozna, upam, da ne tudi že s socialno fobijo; z ugotovljenim prolapsom mitralne zaklopke (sem se podučila, da le-ta tudi lahko povzroča omenjene muke), toda z voljo do življenja, po nasvetu zdravnice že nekaj let zdravljena z beta blokatorjem in lex. Rada bi funkcionirala NORMALNO. Mi lahko pomagate? S spoštovanjem in hvala za morebiten vsaj malo ohrabrujoč odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni! Nisem še zasledil vprašanja o razvoju otroka ločenih staršev. Imam namreč sina starega tri leta, z bivšo ženo pa živiva ločeno. Skrbi me za psihični razvoj otroka zaradi ločitve staršev. Na kaj je potrebno biti še posebej pozoren in kako pomagati otroku do normalnega razvoja, da bi čimmanj čutil ločitev staršev? Ali mogoče poznate kakšno strokovno literaturo s to tematiko? Hvala za odgovor.

Vprašanje: Spoštovana! Pred dvemi mesci sem imel op. na vratni hrbtenici, kjer so mi naredili spondilodezo. Post. op. brazgotina je v redu zaceljena, toda se je zrasla zraven mišice in tako lahko kontrolirano jo premikam. Zanima me če bi za ločitev od mišice bila potrebna estetska op. ali op. pri dosedanjem kirurgu. Lep pozdrav.

Vprašanje: Z možem sva poročena tri leta. Najin odnos je bil razumevajoč, o težavah sva se pogovorila…, skratka dober. Zadnje leto pa se je njegovo vedenje spremenilo za sto procentov. Nekje decembra ga je obsedlo, da mora izgubiti nekaj kilogramov. Takrat je pričel jemati neke tablete, ki jih prodajajo v fittnesih na črno. Baje delujejo na pospešenemu izgorevanju maščob, dajo energijo… Takrat je postalo njegovo vedenje na trenutke dokaj agresivno; enostavno se ni dalo več komunicirati z njim na neki normalni ravni. Maja je odšel na preventivni pregled na Bled. Z njegovim zdravjem je bilo vse OK, zapletlo pa se je pri nevrološkemu pregledu. Zdravnik mu je predpisal jemanje Prozaka (eno tableto dnevno), Lexsaurin in še neko pomirjevalo. Sedaj po štirih mesecih terapije pa je njegovo vedenje katastrofa. Ne samo, da je čustveno labilna oseba, ampak sedaj ga v trenutku popade nek bes, ki traja nekako dva do tri dni. V tem času se je nemogoče pogovorit z njim, saj enostavno išče prepir. Nad menoj želi imeti kontrolo, vsak korak je napačen, prav tako beseda. S tem naju je pripeljal celo do tega, da ne živiva več skupaj; ločitev pa je vprašanje časa. Resnično mu želim pomagati, pa ne vem več kako. Mislim, da je nujno potreben razgovora s strokovnjakom, pa mu tega tudi ne upam omeniti. Prosim Vas za nasvet!!!

Vprašanje: Pozdravljena! Bom skušala biti kratka - poročena sem 18 let, mati treh otrok. S spolnostjo nisem bila nikoli zadovoljna, saj možu manjkajo mere in taktika. Skratka ne zna in tudi naučiti se ga ne da, da bi me zadovoljil. Vse je tako mlačno, da skoraj zaspim zraven. In sedaj sem postala že popolnoma frigidna. Ne maram več seksa, niti se ne samozadovoljujem, niti ne mislim na koga drugega. Skratka, če bi lahko bi imela najraje, da bi me mož pustil čisto pri miru. Žal pa se seveda njemu to ne dopade. Jezen je, slabe volje in piker. Odtujujeva se iz dneva v dan. Gre mi na živce in zelo sem nezadovoljna z njim, na vseh področjih. Ločitev nikakor ne pride v poštev, saj mislim na otroke, trudim se, da oni ničesar ne slutijo in ne vidijo. Jemljem antidepresiv po navodilu psihiatrinje. Tako lažje prenašam ta hlad okrog mene. Če ne bi imela otrok, bi vse poslala nekam in živela samo zase in tisto kar imam najraje - naravo, živali, knjige, hrano.. Kaj bi se dalo storiti?