Vprašanje: Spoštovani! Že kar nekaj časa se srečujem s problemom hude živčnosti, občutljivosti, slabe volje, slabe vesti...vseskozi mislim da mi ne gre dovolj dobro na faksu, trenutno končujem letnik, vendar mi ga morda ne bo uspelo opraviti, ker preveč razmišljam o tem da ta fakulteta ni zame in kako bi bilo drugje. Želim si na drugo, vendar imam za to premalo točk za vpis. Skrbi so pripeljale že tako daleč da razmišljam o vseh mogočih izhodih. Vsako noč me preganjajo hude more in zato slabo spim, zjutraj se zbujam utrujena in nimam nobene volje vstati in delati. Vsak šum me ustraši in vsaka stvar spravi do solz. Nimam samozavesti in o vseh stvareh večinoma razmišljam pesimistično, opažam da to pri mojih vrstnikih ni tako. Ostali imajo motivacijo, jaz pa nobene kratkoročne in zato se težko spravim k učenju. Tudi enostavnih besed se včasih ne morem spomniti, predvidevam da zaradi živčnosti. In že misel, da recimo nekje v istem trenutku strada otrok ali pa nekdo pretepa svojega psa me spravi v jok, kar sedaj sploh ne bi smela razmišljati in se me to ne tiče. Sovražim se celo zato, ker sedajle pišem tole pismo. Verjetno si tudi vi mislite da imam samo bujno domišljijo in sem le lena smrklja. Tudi sama večkrat pomislim na to. Hvala vnaprej za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni! Ze 3 leta imam neznosne bolecine v prednjem delu prsnega kosa in prav tako v hrbtnem in vratnem predelu. Bolecina je prisotna ves cas in mi otezuje normalno dihanje. Ko vdihnem, me pece v prsnem delu in boli v hrbtnem delu. Prav tako me boli ob vsakem gibu in pregibu zgornjega dela telesa. Pocutim se kot bi imela oklep na sebi oz. kot da mi prsni kos spredaj in zadaj pritiska na pljuca. Leta 2007 sem bila na pulmologiji-vse v mejah normale. Leta 2008 sem opravila rentgen pljuc-vse v mejah normale. Kadim obcasno ze 10 let, kasljam ne, le vcasih malo pokasljujem. Imela sem tudi prometno nesreco, kjer sem se obrnila z avtom, vendar pri slikanju ni bilo kaj videti narobe. Bila sem tudi pri ortopedu- vse vredu. Opravila sem fizioterapijo, a ni nic pomagalo. Tako cisto sem obupana, saj me bolecina iz dneva v dan bolj ubija, nihce pa mi ne zna pomagati. Stara sem 29 let, velika 172 cm in tezka 60 kg. Seveda me misel, da le gre mogoce za pljucnega raka se dodatno ubija. Specialistka za pljucne bolezni mi je na izvid celo napisala, da imam kancerofobijo, jaz se pa se komaj gibljem. V upanju, da mi boste znali kaj svetovati Vas lepo pozdravljam in se opravicujem dolzini napisanega! Anja

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem študentka, stara 23 let, v zvezi sem bila 4 leta in pol, vendar sem se odločila zvezo končati. Sprva sem mislila, da so krive malenkosti, kasneje, po nekaj mesecih razmišljanja pa sem ugotovila, da tiči razlog v splonosti. Namreč, že nekaj mesecev po začetku zveze je šlo s spolnostjo samo še navzdol. Menim, da se je pomanjkanje libida začelo z jemanjem kontracepcijskih taletk Logest. Interesa za spolni odnos iz moje strani več ni bilo, prav tako me partner ni privlačil. Do splonosti sem dobila odpor, že misel na seks me odvrne, saj nikoli v njem nisem znala uživati. Naj povem še, da orgazma med odnosom še nisem doživela. Problem je v tem, da sem mislila, da se bo težava rešila z drugim partnerjem, vendar je bil prijeten samo prvi mesec, kasneje pa so se začeli pojavljati enaki problemi - ni interesa za spolni odnos, kljub temu da me fant privlači nisem vlažna. Zanima me, ali je moj problem v glavi in kako naj se ga znebim?Je rešitev prenehanje jemanja kontracepcijskih tabletk?Ali morda ni rešitve v odnosu s prvim partnerjem, saj me ne privlači več? Naj povem, da imam bivšega fanta še vedno zelo rada in ga nekako ne morem pozabiti.

Vprašanje: Zadnje tri leta sem pod stalnim pritiskom v službi, jaz bi to imenovala mobing. Sem tajnica direktorice, nimava odnosa je samo avtoritativno obnašanje nadrejene. Posledica je stalna utrujenost, pozabljivost in raztresenost. To pa se stopnjuje v tej meri, da občasno padem v popolno brezvoljnost, ne vidim več smisla, izgubila sem zanimanje za druge stvari v zasebnem življenju, saj popoldne počivam, da lahko drug dan grem spet v službo. Čutim, da sem nekje na dnu, nimam moči in ne najdem načina kako iz tega začaranega kroga. Včasih me prešine misel na samomor. Čutim, da je cena, da zaslužim sredstva za preživetje previsoka. Hvala

Vprašanje: Prosim za vašo pomoč! Imam čudovito punco, ki mi je noro všeč...vzburjenje pa se mi kar izmika,imam tak občutek kot , da tista želja ,ki jo imam v glavi enostavno ne pride "dol" , vendar pa ,ko si pomagam sam do erekcije pride in imava čudovit spolni odnos,če se me dotika ona pa spet ni tak tekoče kot bi moralo bit. Ubija me njena misel, da misli, da me premalo privlači, ker ko jo zagledam se mi meša po njej do erekcije pa kar ne pride samo od sebe enostavno ne vem kaj je narobe,skupaj sva sedaj pol leta in prej se mi to ni dogajalo....imam kar strah naenkrat pred sex-om in nenehno razmišljanje... kaj pa če... star sem 26 let za pomoč se vam že v naprej zahvaljujem Lp, Ales

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 21 let in zadnje mesece opažam bolečino v levi roki...bolečino najpogosteje začlutim pred spanjem. Zadnje čase imam veliko problemov z zdravjem. Prejšnje leto mi namreč ni bilo najbolj naklonjeno in sem bila pod velikim stresom, nakar sem začela dobivate napade visokega pritiska naraščanja pulza, vendar se je ob obisku kardiologa in vseh mogočih pregledov izkazalo da niamam ne povišan pritisk ne probleme s pulzom. Vsi verjamejo da gre za stres. občasno sem morala k zdravniku na inekciojo da sem se pomirila, ker sem doživela neke vrste napad stiske in straha...od takrat naprej me je v bistvu tako strah vsakršne bolečine in bolezni. že ob najmanjši bolečini ali bolezenjskem znaku se namreč prestrašim da bom umrla. Mogoče se sliši neumno, še sami se mi zdi tako, ampak tako se počutim...mela sem tudi ginekološke težave s pap brisom, ki se je na koncu izteklo dobro. Imam tudi velike težave s cistami ki se jih nikako nemrem znebiti. Zdaj se je začelo pa še to z levo roko. Sploh več ne vem ali je bolečina pristna ali si jo domišljam, ker me je strah, da se ne bom več zbudila s spanja. to se namreč dogaja zvečer, pred spanjem...nekako se mi zdi, da imam v podzavesti vedno neko misel, kaj če mi naraste pristisk, kaj če spet padem skup, kaj če se mi poviša pulz...ne glede na to če se z nekom pogovarjam ali delam kaj, imam to nekje v podzavesti. Nekje na internetu sem prebrala da bolečina v levi roki lahko vodi do kapi...zdaj me je še bol strah...razmišlam še o tem zraven...v bistvu si več ne vem pomagat, ne vem kaj to pomeni,...prosim če mi pomagate.

Vprašanje: Spoštovani!Star sem 37 let in od lanskega avgusta imam nenavadne težave s prebavo,ki jim ni videti konca.Vse se je začelo po uživanju 2 leti starih oreškov,ki sem jih trl iz lupine.Po njih sem takoj postal napihnjen,po kosilu s krompirjem in fižolom se je stanje še poslabšalo.Postal sem rahlo omotičen zato sem se ulegel.Ko sem se prebudil,mi je temperatura narasla na 38,1 C.Celo noč me je treslo od vročine,vetrovi in napenjanje so bili obupni.Drugo jutro je vročina počasi izzvenela,ostali pa so kronični vetrovi in napenjanje po praktično vsaki hrani.Gastroskopija ni pokazala nobenih težav z zgornjimi prebavili,HUT je bil negativen.Kolonoskopija je pokazala zdravo in prekrvavljeno sluznico debelega črevesa,na začetku tankega pa blago kronično vnetje z blago povišanimi eozinofilci brez znakov KVČB ali tumorske rasti.Test na parazite v blatu je bil negativen.Sedaj čakam na obisk alergološke ambulante,kjer sem naročen šele čez dva meseca.Zanima me,če mi lahko svetujete kaj se dogaja z mano po vašem mnenju,zakaj me mučijo neznosni vetrovi po vsaki hrani brez kakšnega meni logičnega vzorca.Vetrovi se mi zdi,da običajno nimajo nekega smrdečega vonja,včasih pa tudi,domnevam,da je to povezano z vrsto hrane.Zarad težav se mi že skoraj meša,ker sem se začel izogibati socialnih stikov in mi je z ljudmi neprijetno govoriti o vzrokih,če me kdo vpraša zakaj ne grem ven,si izmišljujem neštete izgovore.Vsaka misel,da bi moral ven za dalj časa,še posebno v zaprt prostor,me navda s strahom,ker ne vem kaj bo in ne želim biti zaradi vetrov v središču pozornosti.Enkrat sem sicer poskusil z zadrževanjem plinov v družbi vendar se zaradi pritiska v črevesju in vročine,ki me je posledično oblila nisem več mogel koncentrirati na nič drugega kot na to kako pobegniti na stranišče in spustiti zrak iz sebe.Zadnje dni po obilici vetrov čutim precejšnjo utrujenost,nezainteresiranost in pomanjkanje energije,čeprav vsak dan treniram za moč in kondicijo.Sem vegetarijanjec že 20 let,uživam precej mlečnih izdelkov,samega mleka in jajc zadnje čase skoraj nič.Vedno sem imel redno prebavo,tudi zdaj odvajam 1x-2x na dan,izredno redko mine dan brez odvajanja,takrat občutim neprijetno napetost v trebuhu.Blato je običajno zelo mehko brez posebnosti.Opažam pa,da ves čas izredno zaudarja po nekakšnem amoniaku in iz njega migetajo nekakšne zračne,prozorne nitke podobne vati.Drisko imam zelo redko,spet po kakšni določeni hrani.Najlepše se vam zahvaljujem za vaš odgovor.

Vprašanje: Živjo! Že nekaj časa imam težave s spanjem. Kljub popolni izčrpanosti ne morem zaspati, čeprav oči le stežka držim odprte. Že sama misel, da moram iti spat, me začne utesnjevati in opazila sem, da me je strah spanja. To se mi je že nekajkrat zgodilo, a je po nekaj dnevih minilo, čez nekaj mesecev pa se vse skupaj ponovi. Noč največkrat prebedim, se zamotim s knjigo, računalnikom, filmom ... vse samo, da mi ni potrebno spati. Težave nastopijo zjutraj, ko se le stežka vstanem in odpravim na predavanja, tudi energije nimam za nič. So dnevi, ko prekipevam od energije in dobre volje, so pa tudi dnevi, ki bi jih najraje preživela za štirimi stenami in se čisto zlomim ter veliko jokam. Prav tako imam zadnje čase vrtoglavico in privide nejasnih stvari. Že vnaprej hvala za odgovor, saj se že veselim noči, ko bom lahko v sunku zaspala!

Vprašanje: Spoštovani, upam, da se vam bo ljubilo tole prebrati in mi dati strokovno mnenje o mojem stanju. Sem mlada ženska (v dvajsetih), zdrava, imam super družino in prijatelje. Ne vem, če mi boste verjeli, toda o samomoru in o smrti sem razmišljala že kot 10-letna deklica. Z leti se je to stopnjevalo in tako razmišljanje se mi že od nekdaj se mi zdi »normalno«, čeprav vem, da v resnici ni. Nekje v srednji šoli sem ob priložnosti ugotovila, da večina ne razmišlja tako kot jaz in zato te plati svoje osebnosti nisem nikoli nikomur razkrila, kar pa me bremeni, saj se o tem z nikomer ne morem pogovarjati. V prvem letniku srednje šole sem zaradi vstopa v novo okolje in ker nisem imela praktično nobenega prijatelja, prestala depresijo, ki je trajala kakih devet mesecev. Razen v šolo in v trgovino nisem šla iz hiše, sčasoma pa sem se navadila na sošolce in šolo in depresija je izzvenela. Čeprav sem po naravi precej samotarska in imam celo nek strah pred spoznavanjem novih ljudi (predvsem zaradi občutka manjvrednosti) sem se naučila komunicirati in danes imam kar nekaj dobrih prijateljev in tudi na splošno se v družbi dobro znajdem. Drugo depresijo sem doživela pred nekaj leti, in sicer brez pravega povoda, ker se v mojem življenju takrat ni nič posebnega dogajalo. Bila je hujša od prve, jokala sem se vsak dan brez izjeme nekaj mesecev, vse se mi je zdelo nesmiselno skratka bilo je zelo mučno obdobje, tudi zato, ker sem porabila veliko energije, da sem na zunaj delovala normalno. Depresija je kasneje izzvenela, čez kakšno leto pa ponovno nastopila. Ta je bila še hujša od prvih dveh in dvakrat se mi je zgodilo, da sem med krčevitim jokom kar nekako preklopila v drugo stanje, ne znam pravzaprav opisati, kako se je to zgodilo ampak bilo je kot da ne bi razmišljala s svojimi možgani ampak z nekimi drugimi. Bila sem kot v nekem transu in pomirila me je edino misel na gotovo smrt, ko sem si obljubila, da se bom ubila in nato sem se iz tega stanja zbudila. Sicer je na srečo kmalu po tem dogodku depresija ponovno izzvenela, moram pa reči, da se tistega obdobja zelo slabo spomnim in imam luknje v spominu. Kar me je zelo presenetilo pa je, da sem od takrat naprej skoraj stalno nasmejana in dobre volje, čeprav taka nikoli prej nisem bila. Sem tudi bolj družabna, a kljub vsemu si vseeno zelo želim smrti, v družbi delujem normalno, ko pa sem sama, moje misli pridejo na plano. Pravzaprav točno vem kako bi se ubila, vendar me je dejanja kot takega vseeno strah, velikokrat pa si želim, da se zjutraj sploh ne bi zbudila, da bi imela prometno nesrečo ali kaj podobnega. Ne vem zakaj bi morala živeti še nekaj desetletij, če lahko umrem že sedaj in je mojih težav konec. Moje življenje se mi ne zdi smiselno, sem v letih, ko imajo mnoge moje prijateljice in bivše sošolke otroke ali so noseče, jaz pa si družine ne želim (že od nekdaj), predvsem zato, ker se bojim, da bi moj otrok razmišljal tako kot jaz in ker nisem prepričana, da si v prihodnosti res ne bom vzela življenja. Zadnje čase se mi namreč dogaja, da zapadem v neko »drugo« stanje, ko se počutim kot da sploh nisem v svojem telesu in ko začnem razmišljati zelo morbidno, v takem stanju bi si prav lahko vzela življenje. Tudi nasplošno se mi dogaja, da občasno cele dneve preživim kot da bi bila neka druga oseba, ko pogledam nazaj na tak dan, je kot da se ga ne spomnim dobro v celoti in takrat tudi čas zaznavam drugače. Zdi se mi, da čedalje bolj izgubljam stik z realnostjo... Težava je tudi v tem, da veliko preveč pijem in alkohol te občutke še pojača (ker pri pijači nimam meje). Vem, da se vedem samouničevalno, a si ne morem pomagati....strah me je,da bi ponovno prišla depresija, ker tega enostavno ne bi zmogla več. Strah me je tudi, da imam mogoče zgodnje znake shizofrenije ali kakšne druge psihične bolezni (bipolarna motnja), saj včasih res ne vem, kaj se dogaja v mojih možganih in se kakšnih stvari slabo spomnim (pa ne zaradi alkohola). Ali je za take ljudi kot sem jaz, ki si že od nekdaj želijo smrti sploh kakšna možnost, da začnejo razmišljati »normalno«? Kaj lahko sama storim, da bi se mi stanje izboljšalo? Zdi se mi, da sem zrela za psihologa ali psihiatra, vendar je stigmatizacija psihičnih bolnikov prevelika, da bi se odločila za zdravljenje.

Vprašanje: Pozdravljeni. Stara sem 25 let in že nekaj časa imam tezave z dihanjem. Nekaj časa smo mislili da je problem želodec, saj mi je kislina pretirano zatekala nazaj v poziralnik. Dala sem skozi gastroskopijo in ugotovili so da imam akutni gastritis in bakterijo HP. Pred parimi dnevi sem prenehala z zdravili a tezave z "giftanjem" so še vedno tu v še hujši obliki. Boli me tudi nad žličko, od koder se bolečina razširi čez celotni prsni koš. na kaželj me ne sili, kadar pa če že kašljam, me ob ponovnem vdihu zaboli kot da pljuča drzi nek krč. Najprej se je dogajalo zvečer.. sedaj pa že nekaj dni (čez cel dan) bolečina ne preneha. Cel čas imam občutek, da diham nadzorovano. bog ne daj da pokadim cigareto ne morem spati celo noč. pljučnih preiskav še nisem imela, vendar se nameravam naročiti ta teden. edino enkrat so mi poslušali in mi nič ne piska ali hrope... tako da smo tudi misel na slikanje opustili. drugače sem alergična na pršico in mačjo dlako. vendar kožnih alergij nimam odkar je ščitnica v mejah normale. imam tudi nizek pritisk (100/60), in hiperaktivno ščitnico, vendar zanjo nisem več na zdravilih, saj sem na čakanju že dve leti ker je bolezen nekje na meji (toliko da ne potrebujem zdravil, čakamo če bo potrebno sevanje z jodom) moja mama je drugače asmatik. astmo je dobila šele po 30 letu. ker sem od nje podedovala večinoma vse bolezni me tudi to skrbi. za vsak slučaj mi je posodila Ventolin. vendar vem da naj bi ga ne jemala, če ne vem kaj je z menoj narobe. me pa vseeno zanima kakšne so lahko posledice če zdravilo preizkusim. Namreč prijatelj mi je zdravilo odsvetoval, ker bi lahko s tem izzvala napad. Je to res? Ali moje težave morda opisujejo kakšno tipično bolezen? kaj mislite? Hvala az odgovor!

Vprašanje: Pozdravljeni Sem 22 letno dekle, ki je v zvezi 28 letnim fantom. Živiva kar nekaj km narazen in se zaradi študijskih obveznosti vidiva samo ob vikendih. Skupaj sva pol leta. Začetek je bil zelo prijeten in izkazal se je kot nadvse ljubeč, nežen in umirjen fant. Malo sem sicer dvomila o obstoju najine zveze, že zaradi tega ker ni imel izkušenj z dekleti (bila sem njegovo prvo dekle). Ko pa sva se malo bolj spoznala in ko je nekako minila začetna zaljubljenost sem postala pozorna na njegovo obnašanje in predvsem izrazoslovje. Neprestano omenja svojo mater, njeno kuho, osebnost, probleme in se ves čas kličeta. Malo me skrbi, ker je fant star kar precej, da bi lahko mater upravičeno skrbelo in bi morala biti informirana o vsakem njegovem koraku, ki ga naredi. Poleg tega sem dobila občutek, da me na zelo prefinjen način skuša preoblikovati v njo. Želel je da postanem svetlolaska (res je da se tudi boljše počutim v svetli izvedbi, pa vendar), da začnem nositi barve, kot njegova mati, da jem zdravo hrano, kot njegova mati,...Vse to pa je obrazložil z dejstvom, da mi želi le dobro in da sem zdrava in lepa, ker me ima rad! Sprva sem verjela, ampak ko sem si malo prebrala o maminih sinčkih, me je zajela rahla panika. Ne želim si da bi morala biti ves čas v ozadju in v senci matere. Poleg tega je izrazil svoje mnenje in povedal, da bi v primeru da mati ostane samo poskrbel zanjo in jo vzel pod svojo streho, ki je zaenkrat še nima (mati je že povedala, da ima namen prodati svojo hišo in sinu kupiti stanovanje). Jezi me, da ne dovolijo da bi njihov odrasel sin res postal odrasel in sam poskrbel zase. Saj ima službo in avto,ampak... Velikokrat me tudi želi doma. Meni pa že misel, da moram biti v hiši kjer je njegova mati (s katero se mimogrede dobro razumeva) grozljiva. Počutim se neprijetno, prav zaradi starosti fanta, ki se v domačem okolju obnaša kot da je najstnik. Jaz pri 27 letih ne bi mogla več mirno spati ker bi me razjedal občutek nesposobnosti, da sem še vedno doma. Strah me je prihodnosti, sploh če pomislim kakšen fant je ob meni. Skrbi me tudi to, da imata z materjo zelo odprt odnos. Vedno ko se tušira pride v kopalnico gola, on pa je tudi in to jim je čisto normalno. No saj tudi mi doma imamo enak odnos pa vendar me pri njem to moti. Kaj naj naredim. Škoda mi je končati zvezo, že zaradi tega ker nisva dolgo skupaj. Rada bi malo počakala, potrpela, da vidim kaj bo in da mu dam priložnost. Že zato ker sem oseba, ki ne odneha kar tako in takoj in se za vsako stvar potrudi.Verjetno že vidite rešitev, da ga pač pustim in si najdem novega fanta, saj sem še mlada. Pa ni tako lahko. Ljubim ga in skrbi me. Rada bi mu pomagala. Rada bi da odraste. Kaj mi svetujete?

Vprašanje: OBSEDENOST Z MOŠKIM Pozdravljeni! Sem v svojih začetnih 20.letih.Pred 2 letoma in pol sem se zapletla z 20 let starejšim moškim(42),ki mi je dobesedno zmešal glavo in je bil prvi,katerega sem res ljubila,da bi umrla zanj.Podrobnih detajlov ne bom opisovala,vendar še zdaj sem obsedena z njim,pregledujem njegove emaile,iščem vse kar je v zvezi z njim..In znotraj me razžira ter ubija od ljubosumnosti ter dejstva,da je daleč stran od mene.Od vseh ljudi,ki sem jih kdaj koli spoznala izven SLO pa tudi v Slo(on namreč ni Slovenec,je Američan),še me nišče ni tako prizadel in me pokvaril kot on.Nebeško je bilo biti z njim,vendar ko me ni bilo zraven njega,se njegova druga temna stran pokaže.In ko izveš to..te ubije.Ni mogoče verjeti,da je oseba lahko zmožna živeti taki 2 življenji.Lahko rečem,da se je zgodilo najboljše,ko je spet odšel iz SLO,vendar me ubija znotraj.Ne morem se skoncentrirati na nič drugega kot samo na njega.Ko se zbudim je moja prva misel,skozi dan,ko grem spat..KAJ NAJ NAREDIM??PROSIM POMOČ..Ne najdem mira in rada bi pozabila na vse skupaj,da sem ga sploh kdaj spoznala

Vprašanje: Spoštovana ga. Kordić Lašič. Naj opišem svoje probleme in prosim za nasvet. Stara sem 22, srečno poročena in noseča. Moji problemi so prisotni že vsaj 4 leta če ne še več. Po en mesec me boli glava, ali želodec, ali okoli srca, vidim spreminjajoča znamenja po telesu, ki to niso bila in potem par mesecev nič, vse v redu, kot da ne bi bilo nič. Hkrati pa me skoz kaj skrbi, da bom zbolela, včasih pred spanjem zložim cunje, če bi me bilo treba sredi noči peljati k zdravniku, še na srehod komaj upam sama, zadnjič so se glavoboli začeli, ko sva s parterjem premišljevala o potovanju po evropi, že predenj sva šla, sem samo premišljevala kaj če se onesvestim sredi avtoceste v tujini ( s tem da se še nikoli nisem), da bom umrla v nesreči, da bo kar koli narobe. Že ko se sama vozim včasih kar vidim kako se bom kam zaletela. Včasih mi na misel pride smrt in nato premišljujem če je to to?? Tudi brezvoljna sem, zjutraj sploh ne maram vstati ker se mi zdi potem dan tako dolg, ker sem cele dneve doma. Včasih jokam ko razmišljam, da je z mojim otrokov v trebuhu kaj narobe in to brez tehtnega razloga. Nekaj mesecem sem jemala Dominor in sem imela občutek, da mi je pomagal, zaradi nosečnosti sem prenehala in sem spet vsa zgubljena.

Vprašanje: Lep pozdrav Stara sem 26 let in imam fobijo pred iglami(natančneje pred dajanjem krvi)!krvi nisem dala že 10 let!cepim se brez problema!osebna zdravnica me ne jemlje resno!par let nazaj so me poslali h psihiatru katerega sem kar nekaj časa obiskovala vendar je rekel,da sem prvi tak primer in ga očitno ni rešil,ker mi še vedno samo misel na odvzem krvi povzroči tesnobo in postanem panična!ne vem od kje to izvira vendar imam zaradi tega resne probleme!vsakič ko zbolim ne spim,ker razmišljam o temu kako bom mogla dati kri in še huje da me bodo dali na infuzije!ljudje okoli mene me ne razumejo in tudi osebno ne poznam nobenega s podobnimi težavami! razmišljam o otrocih vendar vem da je potrebno v nosečnosti dati kar dosti krvi za preiskave...nikakor si ne predstavljam da bi lahko to mirno prestala!mogoče se sliši smešno vendar mi to resnično otežuje življenje!prosim vas za nasvet oz ali obstaja opcija za osebni posvet z vami? v naprej se vam zahvaljujem patricija

Vprašanje: Diagnosticirana mi je bila bolezen celulitis (šen) na desni goleni in ppredpisano zdravljenje z antibiotiki (amoksiklav). 2 dni nazaj so mi začeli obupno zatekati gležnji na obeh nogah in zelo bolijo. Gležnji me tako bolijo, da je že samo misel na to da se moram postaviti na noge za naprimer odhod na toaleto cel podvig. Zanima me ali lahko bolečino v gležnjih s čim omilim.

Vprašanje: Lep pozdrav! Znašel sem se v veliki stiski iz katere se v tem trenutku ne vidim. Star sem 24 let do sedaj pa uspešnega spolnega odnosa nisem uspel imeti. Pred leti se mi je doživljanje erekcije zdelo normalno, samoumevno, zdaj pa temu ni več tako. Erekcij v bistvu niti ne doživljam več, oziroma zelo redko. Pred 4 leti sem imel prvo seksualno izkušnjo ob kateri nisem uspel doživeti erekcije. Pred tem sem se spravljal pod pritisk, da bom moral imeti erekcijo in je ni bilo. Zdi se mi, da od takrat ne čutim več tako velike želje po seksu, ki je bila prej visoka. Pred kratkim v partnerskem odnosu z dekletom, do katerega gojim močna čustva, zopet poskušal imeti spolne odnose, pa dlje od predigre nisem uspel priti. Ob začetku zveze sem erekcije doživljal spontano ob držanju za roke, ob poljabljanju, ko pa je odnos šel dlje, erekcij ni bilo, želja po seksu pa je tudi izginila, čeprav sem si nadvse želel partnerko zadovoljiti. Zaradi vsega tega sem pod velikim stresom. Hočem čutiti, pa ne morem čutiti. Včasih sem veliko fantaziral in se ob tem vzburjal, sedaj pa je to izginilo, ob kontaktih z dekleti se ne razvnamem tako kot včasih, z dekleti si ne upam navezati kontakta, saj me ta moja težava hromi, pogovori o seksu me spravljajo v nelagoden položaj, samo misel na seks doživlajm kot misel na neko nujo, ki so ne morem izvesti, namesto, da bi to oživljal kot nekaj lepega, kot nek užitek, h kateremu naj bi stremel. Izgubil sem tudi interes za marsikatere druge stvari, sumim, da imam znake depresije. Ostalo me toliko ne moti, ob pamet me spravlja le to pomanjkanje spolnega poželenja. Poskušam se animirati, vzburjati, a nič ne zaleže, nič me več ne vznemiri. Poprej sem se tolažil, da bo vse v redu, ko bo prišla tista prava partnerka, sadaj pa vidim, da tudi to ni bila rešitev. Prizadel me je tudi konec zveze, za katero, se zaradi mojih težav in nogotovosti glede spolnosti, se čutim krivega jaz, čeprav (bivša) partnerka to zanika. Kaj mi je storiti?

Vprašanje: Pozdravljeni!Sem 18-letna študentka prvega letnika. Vzgojena sem v družini, na katero sem zelo ponosna in si ne bi mogla zaželeti boljše. Starši me imajo radi, me spodbujajo in poslušajo. Imam tudi super fanta, super prijateljico. Uspelo mi je priti na fakulteto, katero sem si želela. Skratka, moje življenje je super, žalostna pa sem, ker ga velikokrat ne vidim kot tako. Neprestano me je strah (že od majhnega). Strah, da ne bom uspela na faxu, strah, da me fant ne ljubi, strah, kaj menijo ljudje o meni (tudi tujci), strah, da bom razočarala ljudi okoli sebe, predvsem pa sebe samo. Strah me je neuspeha, ker ne verjamem, da bi se iz padca lahko pobrala. Hudo mi je, ker se zavedam, da imam okoli sebe tako veliko lepega, o čemer drugi ne morejo niti sanjati, pa lepe trenutke sebi in drugim kvarim s svojimi strahovi, domišlijo, predvidevanji. Najbolj pa me je strah tega, da me ne bi bilo več strah. Bojim se, da bom potem izgubila svoj "sistem", ki zaenkrat vse drži na svojem mestu. Včasih verjamem, da so moja predvidevanja in razmišljanja nujna za lepo življenje, pa čeprav potem zamudim najvažnejše-življenje samo. Vem, da so moja razmišljanja pač del mene in so moja prednost, a v zadnjem času bi jih najraje zatajila. Nisem več zmožna v nekem trenutku prenehati razmišljati o stvari, ki me razjeda. Npr. to, da me fant v resnici ne mara. Ko začnem, se ne ustavim. In če se prepričujem, da je vse samo v moji glavi, me kmalu zatem prepriča misel, da si hočem zatiskati oči..in tako spet verjamem, da so moja mišljenja razumska. Pa v resnici niso. Ampak to ugotovim šele po izpadu joka in panike. S tem fanta odganjam stran, čeprav me (ne vem kako)na svoj način razume. Seveda mi pri tem prav nič ne pomagajo hormonska nihanja, na kar sem precej občutljiva. S svojimi strahovi se ubadam že lep čas, spoznavam samo sebe, saj mi povzročajo tudi telesne bolečine (sindrom razdraž.črevesja)...tokrat sem se prvič odločila o tem kaj napisati, saj me zanima vaše mnenje, kakršno koli pač bo. Hvala in lep pozdrav!

Vprašanje: Spoštovani! Stara sem 17 let. Osebni zdravnik mi je predpisal antidepresiv Zoloft zaradi depresije, paničnih napadov in depresije. Zdravilo sem jemala 2 tedna, nato sem prenehala zaradi pretiranega tresenja, hitrega bitja srca, potenja, velike čustvene praznine, ki se občasno dopolnjuje z neobvladujočimi neutemeljenimi strahovi: npr. pretriran strah, da bom znorela, da me soba omejuje, zato sem večkrat stekla ven in pretekla razdalje dolge okrog 2 km ne da bi se ustavila in se tako upehala, da sem se ulegla na tla ob cesti. Tlačile so me more. Prijateljica pravi, da govorim o čudnih stvareh, saj sem skoraj povsem prepričana, da nihče ne obstaja, da smo zgolj iluzija neuresničenih želja NEKOGA in da so tudi moje misli, čustva privid niča, preprosteje povedano, da me ni, mojo navidezno podobo pa ohranja le nagon, želja po obstoju. Mislim, da sem odkrila novo psihološko teorijo, ki povezuje duševne bolezni z nižjo inteligenco. Pri zelo intreligentnih je vzburjenost korteksa pri reševanju problemov nižja. Pri duševnih boleznih pa je prenizka ali izjemno visoka. Ne vem, kako bi to dokazala, a sem skoraj poponoma prepričana, da to drži. Sestavni del mor so tudi različni matematični problemi, ki jih rešujem kar med spanjem. Večinoma popolnoma verjamem v svoja dognanja, včasih me bega misel, da imam kakšno psihozo in so to le blodnje.

Vprašanje: lep pozdrav danes sm se igral z mačkama pa me je ena malce poškrabnila (tolk ravn da se me je dotaknila, kri se je malce pojavila) šele po tem neprijetnem srečanju sem spoznal, da je mačka v predcej slabem stanju...mačka je bila zelo slaba že pred približno dvema mesecema, nato pa je bila zopet bolje... no kot sem omenil je sedaj spet slaba zato mi je na misel prišla steklina... takoj sem se šel pozanimat na net o tej bolezni...vedel sem že da se okužene živali izogibajo vode, toda piše tudi da nimajo apetita. ker me je zanimalo sem med hranjenjem posebej opazoval to mačko...medtem ko je druga mačka navalila na hrano je ta le mirno sedela v kotu(čeprav je hrano dobila že zgodaj zjutraj)(ne vem če je kaj pojedla ker jo je nahranil oče)(predvidevam da tudi zjutraj ni pojedla nič) in..se daj sem v dilemi če se naj grem preventivno cepit..kajti prebral sem da cepivo velja vse do takrat, ko se pojavijo 1. bolezenski znaki (30-60 dni) zanima me še če me bo cepil osebni zdravnik brez kakega veterinarskega pregleda živali in seveda bi rad še vaše potrdilo...ali cepitev še velja do prvih bolezenskih znakov... zelo bi vam bil hvaležen če na moje vprašanje odgovorite čim prej in se vam že vnaprej zahvaljujem za vaš odgovor LP

Vprašanje: sin je pred več kot pol leta imel septoplastiko nosnega pretina zaradi težav pri dihanju(lokalna anest.,brez injekc.pri odstranitvi tamponade,ki pa jo je ponovno dobil že naslednji dan po odpustu) težave pa so še zmeraj,sin je star 25 let in na ponovni poseg niti ne pomisli (trganje tamponade za katero pravi ,da je jokal kot otrok) je edini razlog zaradi katerega mu na misel ne pride niti ponovni pregled.zakaj .se stanje ni izboljšalo? mene skrbi ker brez kapljic za nos ki jih kar naprej uporablja,ne more spati! hvala in l.p