Vprašanje: Pozdravljeni, Brala sem članke o obsesivni-kompulzivni motnji in sem se v tem tudi jaz našla. Ze od majhnega sem morala določene zadeve večkrat ponoviti izvajati neke rituale, ki se jih zavedam, da jih delam. Prav tako se globoko v sebi zavedam, da so banalni, da se misli - škodljive, ki mi hodijo po glavi ne morejo uresničiti. Vendar se kljub vsemu tega ne morem rešiti. Zadeva je že tako daleč, da na dan porabim več kot 4-5 ur na dan, sem fizično in psihično izčrpana, spim lahko celi dan in to mi je do pred kratkim tudi najbolj odgovarjalo, kajti le v spanju sem imela nekakšen mir. Sedaj pa se ze kar zbujam in moram početi te rituale. Zadeva me omejuje, ne morem ostati zbrana ko si želim. Prav tako opažam, da sem se umaknila v neko osamo, kjer lahko izvajam te rituale ne da bi kdo opazil. Poskusila sem že vse, s tem da ponavljam besede, da so misli le bolezen in da jo moram premagati, do tega da sem začela pisati na list kaj se ne more uresničiti (s tem imam v milih te misli - ko mi pride na misel, da se bo mojim bližnjim kaj slabega zgodilo). vem, da se zadeva zdele mogoče malo čudno sliši. Zanima pa me ali je sploh možno, da to premagaš sam, se lahko kdaj tega dokončno znebiš in živiš normalno. Vem, da moraš veliko sam narediti z veliko volje, vse to sem že poskusila ampak ne gre. Pred sabo imam kariero v kateri si te nezbranosti niti za sekundo ne morem privoščiti, zato zadeve tudi nikomor ne povem, da ne bi bila onemogočena. Lepo prosim za kakšen nasvet, kako če je sploh možno premagam to sama? Za odgovor se vam ze vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Vprašanje: Celo življenje se rekreativno ukvarjam z športom(kolo, tek, hribolazenje,...). Zadnje pol leta se mi je ob teh rekreacijah začela pojavljati omotica, šibkost, težke noge in temu sledi panika , da se mi bo kaj zgodilo. Pri osebnem zdravniku sem prestal raziskave srca, ščitnice, krvi in vse je bilo ok. Vzrok za moje težave je zdravnik pripisal moji psihi. Sedaj se bojujem sam s sabo...vsakič ko grem na tek je vseskozi prisotna misel ali se bo spet pojavila ta omotica. Komaj upam z otroci v naravo. Prosim za mnenje kako se znebiti tega straha? Še zmerom pa nisem čisto prepričan, da je z mano fizično vse ok, po zdravnikovem mnenju pa je in nima več ideje kaj bi še lahko dal preiskati. Mogoče vse skupaj izvira iz tega, da se mi je pred leti se mi je zgodilo, da me je ob koncu 10km rekreativnega teka zadela neprijetna izkušnja, omotica, šibkost, skoraj padel v nezavest. Takrat sem res pretiraval in je bilo vse skupaj pomoje res fiziološkega izvora.

Vprašanje: Pozdravljeni, pred kratkim sem bila na pregledu v NM zaradi hripavosti in imam na desni glasilki večji mesnat polip in na levi manjši. Predlagana je mikrolaringoskopija in ablacija polipov. Za poseg se nisem mogla odločit tisti trenutek na pregledu, ker me je misel na operacijo zelo prestrašila. Zdaj pa me zelo zanima kako poteka ta operacija: koliko časa traje; kako poteka okrevanje,... Najbolj se pa bojim tega dela, ko te uspavajo, po naravi sem zelo panična in me je zelo strah, da ne dobim kak napad panike. Za odgovor se Vam najlepše zahvaljujem.

Vprašanje: lepo pozdravljeni.Prosim,če mi svetujete glede mojega primera.Stara sem 23let.Imam dva majhna otroka.Moja starša sta ločena od mojega 5leta starosti.Živela sem pri mami skupaj z bratom.Oče je delal in še dela v tujini.Ko mi je bilo 14let sem odšla živet k očetu.Tako mama kot oče sta si ustvarila nova življenja.Problem pa se začne z starši mojega fanta.Vem,da me niso nikoli posebej marali,ampak to sem nekako lahko prezrla.Pri fantu doma sma živela pet let.Jaz sem jim preveč zaupala.Zmeraj ima pripombe čez moje starše in mojega brata.Govori,da sem iz razpadle družine,in da mi starši niso nič dali.Da kar sem pomagala tašči na kmetiji,sem baje zaradi sosedov(ker me je bilo baje sram,da bi me ogovarjali,da sem lenuh)!Ampak delala sem vse,oziroma več kot moj fant-njihov sin.ker sem prijavljena na zavodu za zaposlovanje,sem imela spomladi 3mesečni tečaj.Kot zmeraj,so imeli spet čez to kaj za povedati-rekli so da tk nisem bila na predavanjih,ampak sem se baje "vlačila" okoli. konec junija pa sem se odločila,da temu naredim konec,in smo odšli nazaj k mojemu očetu. Ko je tast klical je začel spraševati kaj so mi naredili,da nočem priti nazaj,sem se odločila,da bom zadevo ražčistila,zato smo se odpravili k njim na pogovor,ki se je končal zelo grdo.Tašča me je vprašala,zakaj smo šli.Jaz pa sem ji povedala.Nato pa me je začela zmerjati,da sem k......,da sem rada pri očetu,da bi se "vlačila" okoli,da sem otroke tepla in ne vem kaj še vse.Najbolj me je bolelo,ker ni nič od tega res.Na misel mi ni prišlo,da bi fanta pustila in z drugim šla,ker ga imam res rada.Tudi svoja otroka imam rada,če pa sem jima kdaj kazen dala,da jima nisem vsega pustila,pa mislim,da ni narobe.Naj pa še povem,da je tast redno obtoževal mojega mlajšega sina.To je bil tudi eden od vzrokov da smo šli.Tast me je nagnal iz hiše,in rekel,da njihovega praga ne smem več prestopiti.Jaz za sebe vem,da sem dobra mama in partnerka.Ne vem,kakšni ljudje pa lahko osebo primerjajo s starši?Da sta moja starša šla narazen vendar nisem jaz kriva,ali pač?Zaradi besed in dejanj,ki sta jih povzročila starša mojega fanta imam nekakšne napade,zato mi je zdravnik predpisal paroxat. Bojim se vsakeršnega kreganja,pa četudi nič resnega.Ko pomislim na taščo,še spati ne morem.Fant bi pa sedaj rad šel nazaj.Mene prepričuje,češ,da nista tako mislila.Noče razumeti,da jaz ne morem živeti pri ljudeh,ki me ne marajo in si izmišljujejo stvari o meni.Zadnjič mi je rekel,da mi bo otroka vzel,če ne grem z njim nazaj domov k njegovim staršem.Jaz ne vem več kaj je prav,in kaj ne,zato vas prosim za vaše mnenje o mojih težavah. hvala

Vprašanje: LP. Star sem 20 let in se mi je pred slabimi 3 leti zgodilo da sem doživel panični napad od takrat naprej imam težave. PO tistem napadu ko sem ga doživel v šoli in nato še nekajkrat sem cca. 2 meseca prenehal hoditi v šolo opustil vse stike s prijatelji se zaprl sam vase, v družini sem nato izvedel da obstaja sum na MS pri bratrancu. Ker sem že po naravi bolj občutljiv in vse kar se me loti pomislim na najhujše. Tako sem tudi pri sebi začel opažati ''nevrološke'' znake bolezni, potem sem iskal po internetu vse možne simptome zapadel sm v še večjo depresijo, počutje vedno slabše, noge težke, živčnost, notranja napetost nisem se mogel otresti mili da sem hudo bolan ali da bi zbolel. Ker sem opravil vrsto pregledou pri nevrologih itd..., sem dobi misel da se morda psihično bolan in zgodba se je ponovila, vsi simptomi vseh mogočih bolezni itd. Potem se je stanje umirilo in sem bil do tega trenutka čisto normalen pol energije in volje do življena vse je bilo tako kot prej več kot 2leti. Zadnje čase pa me spet pvrezemajo nekakšne misli, da sem psihično bolan, ponovno sem na internetu zasledil nekakšne simptome o depersonalizaciji, ni minilo dan ali dva glej ga zlomka simptomi so tu. Vendar mislim da nimam pravih simptomov ampak le stalna misel na to da jih bom dobil in se stalno v misli sprašujem ali sem to jaz se to res dogaja. Okolice in samega sebe se zavedam zavedam se da imam nekakšne težave nek strah pred psihološkimi boleznimi. Zadnje čase postanem tudi hitro utrujen in slaboten in spet se dogajajo nekakšni napadi tesnobe, panike.... Občutka neznam dobro opisati ampak lahko se sliši smešno, te dni večkrat na dan občutim nekakšno nelagodje kot da jaz nisem jaz(drugače neznam opisati) ne počutim ne kot da bi bil kakšna druga oseba ali česarkoli podobnega. Mislite da bi moral nujno na kakšno zdravljenje ali naj spet počakam da stanje mine. Ni pa tako hudo kot je bilo prvič pred cca.2 leti. Naj dodam še to da mi zdaj spet ni do družbe in zabave ker že preden kam grem misli tako nanesejo kaj ša če se mi bho zgodilo to..ali ono... ali pa da nebo zdržal in se mi bo v glavi zasukalo. Zdaj namreč nehodim več v šolo ampak v službo. Iz služebe pa nebo tako lahko izostati kot šole, čeprav sem tako rekoč prešprical 2 meseca nisem ime nikakršnih težav pri zaključevanju letnika(neredil sem brez popranega izpita in v le 10 dneh pred koncem šole pridobi 15 ocen). Zanima me ali lahko le tako velik strah kot ga iam jaz vpliva na mojo psiho in počutje, ali sem morda res psihično bolan. Obisk vsaj pr psihologu nebi bil slab, vendar že zdaj ko samo pomislim da bo treba k zdravniku po napotnico me malo mine, ker že večkrat ko sem hotel iti do zdravnika in mu zaupati svoje težave sem si rekel saj bo bolje, nekako mi je nerodno priznati da imam težave tudi prijateljem in družini, ker nepoznam nobene druge osebe, ki bi imel take ali podobne težave. Mislim si da bi me imeli za čudaka, kajti pri mojih 20 letih bi mora bili pol življenja, hodi na zabave se družiti z prijatelji biti pol energije, meni pa se to nekako neda oz. bi rad in kot da nek del mene tega ne želi(ker že vnaprej postanem nervoze in tesnoben kot sem že opisal nekje zgoraj v besedilu). No še enkrat postavljam vprašanje ali je vse skupaj posledica nekakšnega strah pred vsem zgoraj opisanim ali so to morda le težav pri odraščanju in nekateri ljude to pač dobro prenašajo eni pač ne. Kajti tudi ko pomislim an prihodnost, kaj bo čez 10 ali 20 let, si samega sebe nemorem predstavljati v vlogi starša, neke odgovorne osebe, ki bo skrbela za družino itd. saj mi vedno prihaja ena in ista misel na um. Kaj če zbolim, kaj če sem že bolan kako bom sploh lahko funkcioniral čez 10 let če se že zdaj počutim brez energije, brez volje. Morda tudi preveč razmišljam za prihodnost. saj vem moral bi si reči kar bo pač bo ampak negre in negre. LP hvala za odgovor.

Vprašanje: LP. Star sem 20 let, imam vprašanje glede občutka ''cmoka'' , tujka v grlu pod adamovim jabolkom v višini ključnice. To traja pribljižno 14 dni ampak prvih 12 dni se je le redko pojavilo mogoče 3x na dan za nekaj časa, zadnje dva dni pa imam občutek kot da bi me kdo držal okoli vratu, pri hranjenju je požiranje nebi moge reči ravno oteženo le v predelu ko imam občutek cmoka se mi zdi da malo težje zdrsne skozi. Sem kadilec. Težav pri govorjenju nimam, le mogoče pri glasnem smejanju ali dretju me ta ''cmok'' ovira in moti. Moti me predvsem ta občutek ko se ob smejanju ali dretju vrat malo bolj napne imam občutek kot, da bi me nekdo še malo bolj stisnil okoli vratu. Povečanih bezgavk nisem otipal tudi nekega slabega počutja nisem zaznal razen morda malce zaspanosti zaradi vrmena, namreč sem zelo občutljiv na vreme. Pred cca. malo več kot 2 tedna nazaj sem imel prehlajeno grlo in nos zaradi klime vendar takoj po tem nisem imel tako izrazitih težav. Ali morda že podzavestna misel na najhujše vpliva da se simptomi še malce poslabšajo.Naj dodam še to da od pojava tega cmoka stalo zavestno požiram slino in poskušam ta cmok nekako pogoltniti, kar pa misli da je to ravno poslabšalo stanje. Po napisanem menite da bi bil ORL pregled nujen ali naj se najprej oglasim pri osebnem zdravniku

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let in ob rojstvu so mi diagnosticirali prirojeno sivo mreno na desnem očesu. Po posvetu z večimi zdravniki, so mi operacijo odsvetovali, zaradi možnih zapletov, kot je večkratna operacija, glavoboli,.. Tako sem misel na operacijo opustila, saj mi jo še zdaj moja osebna zdravnica odsvetuje. Zanima me, če se je na tem področju kaj spremenilo in če je po tolikih letih zame operacija sploh smiselna? Hvala, lep pozdrav

Vprašanje: BOLEČINE V PRSNEM KOŠU Stara sem 23 let in sem mamica triletnega fantka. Spomladi 2009 sem enkrat mesečno občutila bolečine v prstnem košu, ki so trajale en dan, ponavadi po kakšni neprespani noči, ki so bile sicer zelo redke in sem pokadila več cigaret. Po treh mesecih je bolečina postajala pogostejša, vsaj enkrat tedensko in spet nekoliko kasneje sploh ni več izginila! Bolečina je bila pri globokem vdihu močnejša, čutila sem nekako tiščanje v prsih, ki ga je včasih spremljal pekoč občutek, včasih pa me je pikalo po levi in deni polovici prsnega koša, bolečina je bila močnejša pri premikanju prsnega koša in se včasih projecirala za desno lopatico. 3 krat so mi slikali pljuča in teste za astmo,našli niso ničesar Obiskala sem kardiologa ki tudi ni opazil nič nenavadnega, menil je da je bolečina kostno-mišičnega izvora, saj so protibolečinski tableti prekinili bolečino za dan ali dva. Opravila sem tudi ultrazvok prsi, vse ok, zdravnik je na moj opis rekel da se bolečina mora raziskati če bo trajala več kot pol leta, omenil je da bi lahko šlo tudi za vnetje pljučne ovojnice! Tako sem januarja opustila kajenje, ker sem bolečino pripisovala tej razvadi! Avgusta so se mi za ušesu in vratu pojavile bezgavke, ena vztraja že skoraj 3 mesece, po pregledu so otipali veliko povečanih bezgavk po vsem telesu a so vseeno majhne veikosti. Opravili so teste proti Bartonelli sp., toksoplazmozi, proti EBV, CMV, akutne okužbe niso potrdili, le okužbo v preteklosti z virusom EBV in prekuženost z Bartonrllo Henselae. Bezgavka je premajhna za punkcijo. Začel me je boleti tudi vrat oz glava v zatilju. Glavoboli trajajo tudi po več dni niso nevzdržljivi so pa zelo moteči, povzročajo rahlo omotico. (V preteklosti sem imela glavobole le če sem preveč skakala-tekla, jokala ali zaradi sonca težje gledala) Bolečina traja sedaj že skoraj dve leti, ponoči je še močnejša, sploh ne najdem več primernega položaja za spanje. Boli ko se oprem na roke in želim vstati ali če ležim na boku oprta na komolcu, če kaj dvignem,... (Občutek imam da je nekoliko bolje če se držim bolj pokončno, kot je moja drža) Bolečino bi lahko opisala tudi kot da bi mi rebra stiskala pljuča oz se mi sesedala. Bolečina je sedaj vedno pogosteje prisotna tudi med lopaticama, če glavo sklonim naprej imam poleg bolečin tudi občutek da je hrbtenica prekratka kot bi me zategnilo. Osebni zdravnik imam občutek da me ne jemlje resno, dobim naklofene, naprosine,tablete za pritisk... to je to, opisa bolečine niti ne posluša dobro, pravi tudi da bi po opravljenih mikrobioloških preiskavah po vrednostih videlo če bi bilo s kostmi ali mišicam kaj narobe. Prosim vas za vaše osebno mnenje saj misel na to kaj se dogaja v meni ves čas prisotna in zaskrbljajoča. Strah me je da bodo šele po več kot dveh letih kaj odkrili pa bo za ukrepanje prepozno Hvala

Vprašanje: Pozdravljeni! zdravim se za depresijo,panično motnjo,vsaj tako so mi povedali.Zbolela sem pri svojih 19,bila tudi hospitalizirana v bol.Ormož,ker mi ni moja prejšna osebna zdravnica verjela,da imam težave.Na začetku zdravljenja sem imela zdravilo auroriks,lorsilan.auroriks sem prenehala in so mi ga zamenjali za efectin er75 to sem uživala naslednja 3-4leta nekak tako efektin sem sama pustila,lorsilan pa pred približno dvema letoma,ker sma s partnerjem načrtovala otroka. pred zanositvijo v tistem letu ko se ti v bistvu telo čisti sem dobila dva huda napada in en ga blagega izgledala sta tako,leva stran mi je postala omrtvičena šlo je v glavo in začelo razbijat srce,ter se dvignil tlak,na140 srce na125 drugače imam tlak zmeraj preniski včasih niti 100 občutek kot,da me bo kap.dobila sem inekcijo apovrina in je blo kaki pol leta vredu.v nosečnosti se mi je to pripetilo samo 1x ampak blago.Po porodu pa se je spet začelo ponoči nespanje in podnevi ne otrok je me zelo izčrpal sem tudi dobila občutek,da mu bom nekaj naredila a je ta misel hitro odšla,sem pa v tem času po porodu doživela 3 močne napade zmeraj me stisne v prsnem košu,po telesu zaznam vročino,in občutek,da bom omedlela.Sem obiskala svojega psihijatra dal mi je nazaj efectin er75 rekel je naj 150 ampak nisem čutila potrebe bo tej dozi,občasno sem tudi vzela helex0,5 prelomila sem jo. saj res da mi efectin pomaga samo sem opazila,da pride do krize ko sem izčrpana,ali ko se spreminja vreme,v bistvu v sebi čutim neki strah neko napetost,da ko me stisne v prsah,da me bo kap in takrat prikličem napad.V bistvu me zanima vaše mnenje,se vam zdi,da res boleham za neke vrste depresijo ali je to kaj druga,ker moj psihijater me sploh ne posluša ne posluša mojih doživljanj ampak ga samo zanimajo druge stvari,tudi moj partner je opazil ko je bil zraven na pregledu,da dela samo na bazi kemikalij. za odgovor se vam že v naprej zahvaljujem iv vas hkrati lepo pozdravljam.

Vprašanje: lepo pozdravljeni. stara sem 22 let, zadnje pol leta se mi dogaja da 2x,3x na teden ponoči ne spim. Zvečer se odpravim spat z misiljo, da se moram za jutri naspat in da si ne smem "privoščit" neprespanosti, da bom lahko socialno koristna... nato se v postelji kar premetavam in premetavam. Sprva sem se v noči zbudila le za dve uri, nato 4, 5 ur..zdaj se zgodi tudi to da sem do osme ure zjutraj budna, ob devetih pa moram že vstat... Zdi se mi, da so se moje neprespane noči začele, ko sem v službi začela delat (zame) najtežji turnus, ta se začne ob pol šestih zjutraj in misel na to da moram ob pol petih vstat mi zvečer dela preglavice, da se ja moram naspat..zdaj je to prišlo že v navado- več al manj se mi zvečer pojavljajo misli, da se moram naspat..... popoldne ne hodim spat ravno zaradi tega, da bom ponči lahko spala. Zadevo sem hotela oblažit s pomirjevalnim želiščnim čajom (sivka+meta)..nato s Persenom.... to mi ni nič pomagalo.. Zanima me če obstaja še kaj razen tablet? Skušam se izognt temu, zato nisem šla niti k svoji zdravnici. Vse bolj pa me skrbi moje stanje, pač zakaj se to dogaja? V osnovi vem, da zato ker se bojim it spat hkrati si pa želim spat?? Najlepša hvala za odgovor.

Vprašanje: Spoštovani! Že kar nekaj časa se srečujem s problemom hude živčnosti, občutljivosti, slabe volje, slabe vesti...vseskozi mislim da mi ne gre dovolj dobro na faksu, trenutno končujem letnik, vendar mi ga morda ne bo uspelo opraviti, ker preveč razmišljam o tem da ta fakulteta ni zame in kako bi bilo drugje. Želim si na drugo, vendar imam za to premalo točk za vpis. Skrbi so pripeljale že tako daleč da razmišljam o vseh mogočih izhodih. Vsako noč me preganjajo hude more in zato slabo spim, zjutraj se zbujam utrujena in nimam nobene volje vstati in delati. Vsak šum me ustraši in vsaka stvar spravi do solz. Nimam samozavesti in o vseh stvareh večinoma razmišljam pesimistično, opažam da to pri mojih vrstnikih ni tako. Ostali imajo motivacijo, jaz pa nobene kratkoročne in zato se težko spravim k učenju. Tudi enostavnih besed se včasih ne morem spomniti, predvidevam da zaradi živčnosti. In že misel, da recimo nekje v istem trenutku strada otrok ali pa nekdo pretepa svojega psa me spravi v jok, kar sedaj sploh ne bi smela razmišljati in se me to ne tiče. Sovražim se celo zato, ker sedajle pišem tole pismo. Verjetno si tudi vi mislite da imam samo bujno domišljijo in sem le lena smrklja. Tudi sama večkrat pomislim na to. Hvala vnaprej za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni! Ze 3 leta imam neznosne bolecine v prednjem delu prsnega kosa in prav tako v hrbtnem in vratnem predelu. Bolecina je prisotna ves cas in mi otezuje normalno dihanje. Ko vdihnem, me pece v prsnem delu in boli v hrbtnem delu. Prav tako me boli ob vsakem gibu in pregibu zgornjega dela telesa. Pocutim se kot bi imela oklep na sebi oz. kot da mi prsni kos spredaj in zadaj pritiska na pljuca. Leta 2007 sem bila na pulmologiji-vse v mejah normale. Leta 2008 sem opravila rentgen pljuc-vse v mejah normale. Kadim obcasno ze 10 let, kasljam ne, le vcasih malo pokasljujem. Imela sem tudi prometno nesreco, kjer sem se obrnila z avtom, vendar pri slikanju ni bilo kaj videti narobe. Bila sem tudi pri ortopedu- vse vredu. Opravila sem fizioterapijo, a ni nic pomagalo. Tako cisto sem obupana, saj me bolecina iz dneva v dan bolj ubija, nihce pa mi ne zna pomagati. Stara sem 29 let, velika 172 cm in tezka 60 kg. Seveda me misel, da le gre mogoce za pljucnega raka se dodatno ubija. Specialistka za pljucne bolezni mi je na izvid celo napisala, da imam kancerofobijo, jaz se pa se komaj gibljem. V upanju, da mi boste znali kaj svetovati Vas lepo pozdravljam in se opravicujem dolzini napisanega! Anja

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem študentka, stara 23 let, v zvezi sem bila 4 leta in pol, vendar sem se odločila zvezo končati. Sprva sem mislila, da so krive malenkosti, kasneje, po nekaj mesecih razmišljanja pa sem ugotovila, da tiči razlog v splonosti. Namreč, že nekaj mesecev po začetku zveze je šlo s spolnostjo samo še navzdol. Menim, da se je pomanjkanje libida začelo z jemanjem kontracepcijskih taletk Logest. Interesa za spolni odnos iz moje strani več ni bilo, prav tako me partner ni privlačil. Do splonosti sem dobila odpor, že misel na seks me odvrne, saj nikoli v njem nisem znala uživati. Naj povem še, da orgazma med odnosom še nisem doživela. Problem je v tem, da sem mislila, da se bo težava rešila z drugim partnerjem, vendar je bil prijeten samo prvi mesec, kasneje pa so se začeli pojavljati enaki problemi - ni interesa za spolni odnos, kljub temu da me fant privlači nisem vlažna. Zanima me, ali je moj problem v glavi in kako naj se ga znebim?Je rešitev prenehanje jemanja kontracepcijskih tabletk?Ali morda ni rešitve v odnosu s prvim partnerjem, saj me ne privlači več? Naj povem, da imam bivšega fanta še vedno zelo rada in ga nekako ne morem pozabiti.

Vprašanje: Zadnje tri leta sem pod stalnim pritiskom v službi, jaz bi to imenovala mobing. Sem tajnica direktorice, nimava odnosa je samo avtoritativno obnašanje nadrejene. Posledica je stalna utrujenost, pozabljivost in raztresenost. To pa se stopnjuje v tej meri, da občasno padem v popolno brezvoljnost, ne vidim več smisla, izgubila sem zanimanje za druge stvari v zasebnem življenju, saj popoldne počivam, da lahko drug dan grem spet v službo. Čutim, da sem nekje na dnu, nimam moči in ne najdem načina kako iz tega začaranega kroga. Včasih me prešine misel na samomor. Čutim, da je cena, da zaslužim sredstva za preživetje previsoka. Hvala

Vprašanje: Prosim za vašo pomoč! Imam čudovito punco, ki mi je noro všeč...vzburjenje pa se mi kar izmika,imam tak občutek kot , da tista želja ,ki jo imam v glavi enostavno ne pride "dol" , vendar pa ,ko si pomagam sam do erekcije pride in imava čudovit spolni odnos,če se me dotika ona pa spet ni tak tekoče kot bi moralo bit. Ubija me njena misel, da misli, da me premalo privlači, ker ko jo zagledam se mi meša po njej do erekcije pa kar ne pride samo od sebe enostavno ne vem kaj je narobe,skupaj sva sedaj pol leta in prej se mi to ni dogajalo....imam kar strah naenkrat pred sex-om in nenehno razmišljanje... kaj pa če... star sem 26 let za pomoč se vam že v naprej zahvaljujem Lp, Ales

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 21 let in zadnje mesece opažam bolečino v levi roki...bolečino najpogosteje začlutim pred spanjem. Zadnje čase imam veliko problemov z zdravjem. Prejšnje leto mi namreč ni bilo najbolj naklonjeno in sem bila pod velikim stresom, nakar sem začela dobivate napade visokega pritiska naraščanja pulza, vendar se je ob obisku kardiologa in vseh mogočih pregledov izkazalo da niamam ne povišan pritisk ne probleme s pulzom. Vsi verjamejo da gre za stres. občasno sem morala k zdravniku na inekciojo da sem se pomirila, ker sem doživela neke vrste napad stiske in straha...od takrat naprej me je v bistvu tako strah vsakršne bolečine in bolezni. že ob najmanjši bolečini ali bolezenjskem znaku se namreč prestrašim da bom umrla. Mogoče se sliši neumno, še sami se mi zdi tako, ampak tako se počutim...mela sem tudi ginekološke težave s pap brisom, ki se je na koncu izteklo dobro. Imam tudi velike težave s cistami ki se jih nikako nemrem znebiti. Zdaj se je začelo pa še to z levo roko. Sploh več ne vem ali je bolečina pristna ali si jo domišljam, ker me je strah, da se ne bom več zbudila s spanja. to se namreč dogaja zvečer, pred spanjem...nekako se mi zdi, da imam v podzavesti vedno neko misel, kaj če mi naraste pristisk, kaj če spet padem skup, kaj če se mi poviša pulz...ne glede na to če se z nekom pogovarjam ali delam kaj, imam to nekje v podzavesti. Nekje na internetu sem prebrala da bolečina v levi roki lahko vodi do kapi...zdaj me je še bol strah...razmišlam še o tem zraven...v bistvu si več ne vem pomagat, ne vem kaj to pomeni,...prosim če mi pomagate.

Vprašanje: Spoštovani!Star sem 37 let in od lanskega avgusta imam nenavadne težave s prebavo,ki jim ni videti konca.Vse se je začelo po uživanju 2 leti starih oreškov,ki sem jih trl iz lupine.Po njih sem takoj postal napihnjen,po kosilu s krompirjem in fižolom se je stanje še poslabšalo.Postal sem rahlo omotičen zato sem se ulegel.Ko sem se prebudil,mi je temperatura narasla na 38,1 C.Celo noč me je treslo od vročine,vetrovi in napenjanje so bili obupni.Drugo jutro je vročina počasi izzvenela,ostali pa so kronični vetrovi in napenjanje po praktično vsaki hrani.Gastroskopija ni pokazala nobenih težav z zgornjimi prebavili,HUT je bil negativen.Kolonoskopija je pokazala zdravo in prekrvavljeno sluznico debelega črevesa,na začetku tankega pa blago kronično vnetje z blago povišanimi eozinofilci brez znakov KVČB ali tumorske rasti.Test na parazite v blatu je bil negativen.Sedaj čakam na obisk alergološke ambulante,kjer sem naročen šele čez dva meseca.Zanima me,če mi lahko svetujete kaj se dogaja z mano po vašem mnenju,zakaj me mučijo neznosni vetrovi po vsaki hrani brez kakšnega meni logičnega vzorca.Vetrovi se mi zdi,da običajno nimajo nekega smrdečega vonja,včasih pa tudi,domnevam,da je to povezano z vrsto hrane.Zarad težav se mi že skoraj meša,ker sem se začel izogibati socialnih stikov in mi je z ljudmi neprijetno govoriti o vzrokih,če me kdo vpraša zakaj ne grem ven,si izmišljujem neštete izgovore.Vsaka misel,da bi moral ven za dalj časa,še posebno v zaprt prostor,me navda s strahom,ker ne vem kaj bo in ne želim biti zaradi vetrov v središču pozornosti.Enkrat sem sicer poskusil z zadrževanjem plinov v družbi vendar se zaradi pritiska v črevesju in vročine,ki me je posledično oblila nisem več mogel koncentrirati na nič drugega kot na to kako pobegniti na stranišče in spustiti zrak iz sebe.Zadnje dni po obilici vetrov čutim precejšnjo utrujenost,nezainteresiranost in pomanjkanje energije,čeprav vsak dan treniram za moč in kondicijo.Sem vegetarijanjec že 20 let,uživam precej mlečnih izdelkov,samega mleka in jajc zadnje čase skoraj nič.Vedno sem imel redno prebavo,tudi zdaj odvajam 1x-2x na dan,izredno redko mine dan brez odvajanja,takrat občutim neprijetno napetost v trebuhu.Blato je običajno zelo mehko brez posebnosti.Opažam pa,da ves čas izredno zaudarja po nekakšnem amoniaku in iz njega migetajo nekakšne zračne,prozorne nitke podobne vati.Drisko imam zelo redko,spet po kakšni določeni hrani.Najlepše se vam zahvaljujem za vaš odgovor.

Vprašanje: Živjo! Že nekaj časa imam težave s spanjem. Kljub popolni izčrpanosti ne morem zaspati, čeprav oči le stežka držim odprte. Že sama misel, da moram iti spat, me začne utesnjevati in opazila sem, da me je strah spanja. To se mi je že nekajkrat zgodilo, a je po nekaj dnevih minilo, čez nekaj mesecev pa se vse skupaj ponovi. Noč največkrat prebedim, se zamotim s knjigo, računalnikom, filmom ... vse samo, da mi ni potrebno spati. Težave nastopijo zjutraj, ko se le stežka vstanem in odpravim na predavanja, tudi energije nimam za nič. So dnevi, ko prekipevam od energije in dobre volje, so pa tudi dnevi, ki bi jih najraje preživela za štirimi stenami in se čisto zlomim ter veliko jokam. Prav tako imam zadnje čase vrtoglavico in privide nejasnih stvari. Že vnaprej hvala za odgovor, saj se že veselim noči, ko bom lahko v sunku zaspala!

Vprašanje: Spoštovani, upam, da se vam bo ljubilo tole prebrati in mi dati strokovno mnenje o mojem stanju. Sem mlada ženska (v dvajsetih), zdrava, imam super družino in prijatelje. Ne vem, če mi boste verjeli, toda o samomoru in o smrti sem razmišljala že kot 10-letna deklica. Z leti se je to stopnjevalo in tako razmišljanje se mi že od nekdaj se mi zdi »normalno«, čeprav vem, da v resnici ni. Nekje v srednji šoli sem ob priložnosti ugotovila, da večina ne razmišlja tako kot jaz in zato te plati svoje osebnosti nisem nikoli nikomur razkrila, kar pa me bremeni, saj se o tem z nikomer ne morem pogovarjati. V prvem letniku srednje šole sem zaradi vstopa v novo okolje in ker nisem imela praktično nobenega prijatelja, prestala depresijo, ki je trajala kakih devet mesecev. Razen v šolo in v trgovino nisem šla iz hiše, sčasoma pa sem se navadila na sošolce in šolo in depresija je izzvenela. Čeprav sem po naravi precej samotarska in imam celo nek strah pred spoznavanjem novih ljudi (predvsem zaradi občutka manjvrednosti) sem se naučila komunicirati in danes imam kar nekaj dobrih prijateljev in tudi na splošno se v družbi dobro znajdem. Drugo depresijo sem doživela pred nekaj leti, in sicer brez pravega povoda, ker se v mojem življenju takrat ni nič posebnega dogajalo. Bila je hujša od prve, jokala sem se vsak dan brez izjeme nekaj mesecev, vse se mi je zdelo nesmiselno skratka bilo je zelo mučno obdobje, tudi zato, ker sem porabila veliko energije, da sem na zunaj delovala normalno. Depresija je kasneje izzvenela, čez kakšno leto pa ponovno nastopila. Ta je bila še hujša od prvih dveh in dvakrat se mi je zgodilo, da sem med krčevitim jokom kar nekako preklopila v drugo stanje, ne znam pravzaprav opisati, kako se je to zgodilo ampak bilo je kot da ne bi razmišljala s svojimi možgani ampak z nekimi drugimi. Bila sem kot v nekem transu in pomirila me je edino misel na gotovo smrt, ko sem si obljubila, da se bom ubila in nato sem se iz tega stanja zbudila. Sicer je na srečo kmalu po tem dogodku depresija ponovno izzvenela, moram pa reči, da se tistega obdobja zelo slabo spomnim in imam luknje v spominu. Kar me je zelo presenetilo pa je, da sem od takrat naprej skoraj stalno nasmejana in dobre volje, čeprav taka nikoli prej nisem bila. Sem tudi bolj družabna, a kljub vsemu si vseeno zelo želim smrti, v družbi delujem normalno, ko pa sem sama, moje misli pridejo na plano. Pravzaprav točno vem kako bi se ubila, vendar me je dejanja kot takega vseeno strah, velikokrat pa si želim, da se zjutraj sploh ne bi zbudila, da bi imela prometno nesrečo ali kaj podobnega. Ne vem zakaj bi morala živeti še nekaj desetletij, če lahko umrem že sedaj in je mojih težav konec. Moje življenje se mi ne zdi smiselno, sem v letih, ko imajo mnoge moje prijateljice in bivše sošolke otroke ali so noseče, jaz pa si družine ne želim (že od nekdaj), predvsem zato, ker se bojim, da bi moj otrok razmišljal tako kot jaz in ker nisem prepričana, da si v prihodnosti res ne bom vzela življenja. Zadnje čase se mi namreč dogaja, da zapadem v neko »drugo« stanje, ko se počutim kot da sploh nisem v svojem telesu in ko začnem razmišljati zelo morbidno, v takem stanju bi si prav lahko vzela življenje. Tudi nasplošno se mi dogaja, da občasno cele dneve preživim kot da bi bila neka druga oseba, ko pogledam nazaj na tak dan, je kot da se ga ne spomnim dobro v celoti in takrat tudi čas zaznavam drugače. Zdi se mi, da čedalje bolj izgubljam stik z realnostjo... Težava je tudi v tem, da veliko preveč pijem in alkohol te občutke še pojača (ker pri pijači nimam meje). Vem, da se vedem samouničevalno, a si ne morem pomagati....strah me je,da bi ponovno prišla depresija, ker tega enostavno ne bi zmogla več. Strah me je tudi, da imam mogoče zgodnje znake shizofrenije ali kakšne druge psihične bolezni (bipolarna motnja), saj včasih res ne vem, kaj se dogaja v mojih možganih in se kakšnih stvari slabo spomnim (pa ne zaradi alkohola). Ali je za take ljudi kot sem jaz, ki si že od nekdaj želijo smrti sploh kakšna možnost, da začnejo razmišljati »normalno«? Kaj lahko sama storim, da bi se mi stanje izboljšalo? Zdi se mi, da sem zrela za psihologa ali psihiatra, vendar je stigmatizacija psihičnih bolnikov prevelika, da bi se odločila za zdravljenje.

Vprašanje: Pozdravljeni. Stara sem 25 let in že nekaj časa imam tezave z dihanjem. Nekaj časa smo mislili da je problem želodec, saj mi je kislina pretirano zatekala nazaj v poziralnik. Dala sem skozi gastroskopijo in ugotovili so da imam akutni gastritis in bakterijo HP. Pred parimi dnevi sem prenehala z zdravili a tezave z "giftanjem" so še vedno tu v še hujši obliki. Boli me tudi nad žličko, od koder se bolečina razširi čez celotni prsni koš. na kaželj me ne sili, kadar pa če že kašljam, me ob ponovnem vdihu zaboli kot da pljuča drzi nek krč. Najprej se je dogajalo zvečer.. sedaj pa že nekaj dni (čez cel dan) bolečina ne preneha. Cel čas imam občutek, da diham nadzorovano. bog ne daj da pokadim cigareto ne morem spati celo noč. pljučnih preiskav še nisem imela, vendar se nameravam naročiti ta teden. edino enkrat so mi poslušali in mi nič ne piska ali hrope... tako da smo tudi misel na slikanje opustili. drugače sem alergična na pršico in mačjo dlako. vendar kožnih alergij nimam odkar je ščitnica v mejah normale. imam tudi nizek pritisk (100/60), in hiperaktivno ščitnico, vendar zanjo nisem več na zdravilih, saj sem na čakanju že dve leti ker je bolezen nekje na meji (toliko da ne potrebujem zdravil, čakamo če bo potrebno sevanje z jodom) moja mama je drugače asmatik. astmo je dobila šele po 30 letu. ker sem od nje podedovala večinoma vse bolezni me tudi to skrbi. za vsak slučaj mi je posodila Ventolin. vendar vem da naj bi ga ne jemala, če ne vem kaj je z menoj narobe. me pa vseeno zanima kakšne so lahko posledice če zdravilo preizkusim. Namreč prijatelj mi je zdravilo odsvetoval, ker bi lahko s tem izzvala napad. Je to res? Ali moje težave morda opisujejo kakšno tipično bolezen? kaj mislite? Hvala az odgovor!