Vprašanje: Lep pozdrav gospod doktor. Pišem Vam z željo, da mi odgovorite na moje vprašanje ker sem opazil potrebo da se Vam oglasim v upanju, da mi boste pomagali. Star sem 43 let in že več kot 23 let delam v kemični industriji v 3 izmenskem delu. Pred približno 12 let sem imel probleme z srcem (doživel sem infarkt) tako so ugotovili zaprav predvidevali zdravniki v Celjski bolnišnici. Moja lečeča zdravnica mi je predpisala zdravila za uravnavanje krvnega pritiska, ker je mislila da mi je takrat prišlo "slabo" od niskega pritiska. Po jemanju teh zdravil, mi je stanje ostalo enako. Po dveh leti sem spet imel lajži infarkt. (bolečine v prsih in izguba zavesti ter po tem še po par dni "pikanje" v levem delu prsnega koša. Oglasil sem se zdravnici in me je napotila na CTI glave. Niso nič posebnega ugotovili. (zdravnica mi je takrat povedala, da sem jaz še premlad da bi doživel infarkt. No, sedaj že dve leti nazaj, sem opazil da mi od časa do časa pride izguba zavesti in to traja približno 3 do 5 sekund.(tako, kot bi mi se možgani "odštekali") po tem je pa vse spet normalno. To se pojavlja vsakih par dni. Zdaj sem še opazil da mi že več kot teden dni "piska" v levem ušesu. Spoštovani gospod doktor, prosim Vas za vaše mnenje in za nasvet. Hvala Vam, in lep pozdrav!

Vprašanje: pozdravljeni, dedek (70let) je že mesec dni v bolnišnici. Ugotovili so, da ima tumor na možganih. Tumor je bil zelo velik (natančnih podatkov o njem nevem) in je počil. Odstranili so mu polovico, ker ostalega niso mogli. Zdravniki pravijo, da je tumor dobesedno premaknil možgane(CT je bil "zanič"). Možgani se ne odzivajo. Sedaj je v komi. Zanima me, če je možno, da bi se možgani pričeli odzivati, oz. kako dolgo lahko preživi(če sploh lahko), če dela vsaj kak mali delež možganov. ?? (odziva se na bolečinske dražljaje) ukinili so mu terapijo za možgane in vse ostalo. Prosim za iskrene odgovore. Namreč pripravljeni smo tudi na najhujše. Bolj nas skrbi, da nebi mogel ne živet, ne umret. Če je že božja volja, bolje za njega, predvsem pa za nas, da odide v božje roke. Hvala za vaše odgovore.

Vprašanje: Spoštovana zdravnica, vljudno prosim za vaše mnenje. Mogoče bo to razmišljanje malce nenavadno, vendar pogosto slišim...če bi prišli prej in bi bolezen prej odkrili, bi se dalo marsikaj narediti zdaj pa je prepozno… tako da bom vseeno napisal. Star sem 30 let. Moja mama ima diagnozo presenilna Alzheimerjeva demenca (stara je 58 let) in je praktično že popolnoma nepokretna, za njeno mamo, mojo babico se pa samo ve da je umrla kmalu po rojstvu mame zaradi neznane bolezni na možganih. Toliko o moji rodbini. Vsa ta dejstva so me prisilila, da sem ogromno prebral o demenci (tudi vaš odgovor o Alzheimerjevi bolezni na katerega ste že odgovorili) ipn. in ob tem zaznal, da je dosti mojih problemov sorodnih z opisom te bolezni. Seveda sem zasledil, da je to bolezen starostnikov in da se zelo redko pojavi pred 50. letom in da se izgubljene oz. prizadete funkcije pri demenci več ne popravijo. – No jaz imam že nekaj časa probleme z »glavo«, najprej močni glavoboli ki trajajo že leta in prav zaradi tega sem opravil EEG, CT in nazadnje še MR, vendar so bili izvidi normalni, kar je ovrglo sume o kakšni anomaliji v možgani In tako se je tudi končalo moje obiskovanje nevrologa, pa čeprav so težave ostale. Predvsem sem opazil, da mi peša kratkotrajni spomin: … včasih se prav trudim, da se spomnim kaj sem počel dan poprej … npr. pogosto se odpravim v sosednjo sobo v stanovanju in vmes pozabim po kaj sem šel, …npr. v fitnesu receptorki namesto ključev dam časopis, ki ga imam slučajno v rokah…izreden problem mi predstavlja delo s številkami ali branje…v čemer sem včasih prav užival(imam visoko izobr.) …pogosto imam probleme s koncentracijo in se rad razjezim … npr. če grem vem v družbo mi je preprosto komuniciraje že prav mučno ipn … včasih izredno težko najdem pravo besedo pa čeprav je vsakodnevna beseda… zdi se mi da v določenih dnevih, ko me koncentracija zelo muči, da se moram že zelo potruditi da se normalno pogovarjam in vsakršen stik s sočlovekom je pravi napor … pogosto izgovorim daljše besede zelo nerazumljivo, kar pa je najpomembneje in kar mi daje upanje je to da imam dneve, ko se počutim popolnoma normalno in brez vsakih težav, ob tem naj dodam, da seveda pri demenci se stanje ne popravi na takšen način in da se bolnik svojih težav ne zaveda, kar ne velja zame. Sam sem fizično popolnoma zdrav in tudi nikoli nisem imel nobenih drugih zdravstvenih težav razen prej omenjenih glavobolov in to je tudi bil edini razlog da sem kdaj obiskoval zdravnika. Ne kadim, ne jemljem nobenih zdravil in tudi alkohol redko zaužijem. No tudi mama je fizično popolnoma zdrava. Seveda jaz z ozkim vedenjem o zdravstvu sem na ta način povezal moje težave, zelo pa me zanima vaše mnenje in seveda vaši nadaljnji napotki. Za to pismo sem se odločil iz razloga, ker se v vasi kjer živim pogosto menjajo zdravniki in tako nimam stalnega osebnega zdravnika, ker je sigurno prednost, da te pozna in po možnosti še družino. Zato sem se odločil najprej za vas, namen pa imam obiskati tudi osebnega zdravnika, vendar se bojim da se bo moj obisk ponovno končal z razlagami da so nevrološki izvidi ok, da je to mogoče posledica stresa ali preobremenjenosti ipn. Vnaprej hvala za vaš odgovor in vaše predloge na koga se naj obrnem in na kakšen način se naj lotim mojega problema.

Vprašanje: Spoštovani! Želim Vam lep pozdrav! Morda se vam bo na prvi pogled zdelo, da niste pravi naslov za moje težave, vednar ne vem več, na koga naj se obrnem! Imam težave z vidom, gre pa za motnje v vidu. Ko gledam, vidim nekaj podobnega svetlim pikicam oz bleščicam ki se premikajo po vidnem polju (npr. kot bi gledal pod mikroskopom v katerem bi se kaki organizmi hitro premikali sem ter tja). To me še posebno moti če je močna svetloba, prvič pa sem to opazil pred nekaj leti, vendar se mi zdi, da se stvar še slabša. Bil sem že večkrat na pregledu na očesni kliniki, kjer naj bi mi naredili vse možne preiskave (pogledali ozadnje, mrežnico, vidno polje, pritisk), na kliničnem centru pa še elektrofiziološko preiskavo: retinografijo(ERG) in vidni evocirani potencial (VEP). Odkrili niso ničesar in vse naj bi bilo vredu, na očesni kliniki pa so mi še rekli, da imam zdrave oči (razen dioptrije). Ker so oči povezane z živci in seveda z možgani, me zanima ali je mogoče da je vzrok tega kje drugje, kot v očesu, ali je mogoče da bi prišlo do tega tudi zaradi raka ali tumorja (na možganih). Te motnje opažam že par let (kakšne 3, 4 leta), zadeva pa se mi je poslabšala, zato se bojim da bi kdaj v prihodnosti izgubil vid. Prosim vas za mnejne ali pa za kakšen nasvet, kaj naj storim. Ali naj se brezupno vdam v usodo... Hvala

Vprašanje: Spoštovani, obračam se na Vas ker se očitno preveč obremenjujem z svetom, življenjem in vsega kar je in bo. Že od majhnih nog se spomnem da sem imel "neumna" vprašanja na katere noben ni odgovoril ali pa je rekel "boš že razumel ko boš velik"... Ampak sedaj ko sem "velik" (25 let) razumem samo to da tudi "oni" niso razumeli in ne razumejo. Kolikor me spomin ne vara sem že od kar majhnih nog začel razmišljati o življenju ter smrti. Mama me je sicer poskušala vzgojit v krščanski veri kar ji očitno ni uspelo. Pa ne zaradi tega ker nebi znala ampak preprosto ker so mi možgani preveč delali, razmišljali in sem postavljal direktna "neumna" vprašanja. Hitro sem začel razmišljati "težke" stvari, smrt, nič... ter predstavljanje samega "niča", teme, tišine, brez misli brez ničesar,... pač popolni nič. In še kako dobro mi je to uspevalo pri tistih letih (8-10 let) ter se dejansko samega sebe plašil, ter vstajal ponoči se umival z vodo, prižgal glasbo in poskušal misli spraviti kam drugam. Leta so minevala, tu pa tam sem pozabil na smrt ter se osredotočal na življenje skozi katero sem z grenkim priokusom spoznaval da življenje ni pravljica ter da so ljudje dosti bolj pokvarjeni od tistih "slabih junakov v stripih", pa še v večjem številu so. Saj v končni fazi nevem kaj je moj problem. Mogoče ga ni, pa si ga sam ustvarjam s tem ko razmišljam kam gre ta svet, zakaj vojne, zakaj so ljudje takšni kakršni so, politične stvari, prihodnost mene in človeštva, kaj je življenje, a ni to vesolje prelepo in krasno a vendar hkrati malce strašno... Preprosto ne znam izklopit v možganih to "frekvenco" ko vedno tuhtam in tuhtam ter sedim in pijem pijačo zraven pa, kot dihanje, psihološko ocenjujem ljudi okoli mene. Njihove kretnje, misli, mimike, psihološki profil ter hkrati sebe "gledam" ter ocenjujem in se sprašujem kaj je naredilo moj karakter. Sploh sem zadnje cajte bolj temačen ker opažam da je preveč ljudi na tem svetu ki niso zaupanja vredni, nesramni, podkupljivi, dvolični, zahrbtni, pohlepni. Posledično sem bolj zagrenjen, hitro se ujezim in prevečkrat se zalotim da stresem to negativno energijo na svoje bližnje, ljudi ki jih imam rad. Morda je to problem "nas slovencev"; namesto da bi doma pretepali svoje žene in otroke ko pridejo domov pijani ker so dobili slabe plače in ker jih šefi ter direktorji zezajo v službi in vsak dan je težji zaradi določenih vodilnih in slabe družbe, bi morali ravno na te "krivce" se spravit, jim povedat kar jim gre, pa kakšno koleno polomit da bo resnično mir. Pa vendar skušam ostati optimističen, miren ter vesel in barvit, saj je še vedno dobrih ljudi pa čeprav so v majhnem številu mi je vredno se "borit" za njih. Včasih mi uspe, včasih ne. Na vsake toliko pomislim na smrt in njeno črnino, ničnost, pa tudi v to nisem prepričan če je res tako, morda je neki, morda samo hočem verjeti, da mi bo lažje, da se spozabim, res pa je da nobeden mi ne bo dal konkretnega ter 100% preverjenega odgovora. A je sploh kaj narobe z mano? Morda dosti, morda nič. Mogoče pa samo potrebujem nekoga ali nekaj da stresem svoje misli ven ter jih ponovno popredalčkam nazaj v svojo ogromno skladišče. Mogoče preveč mislim...

Vprašanje: Lepo pozdravljeni. Sicer ne vem, če je to pravo vprašanje za vas, a me vseeno nekaj zanima. Pred kakim dobrim tednom sem začel dobivati nekakšne napade (nekaj podobnega kot napad tesnobe: mravljinčenje v udih in dostikrat tudi po obrazu, slabost, hitro dihanje in hitro utripanje srca). Zadnje čase, pa sem začel čutiti nekakšen pritisk v glavi in tudi zelo mi piska v ušesih. Tudi v očeh imam občutek, kot bi mi jih nekdo hotel potegniti iz jamic oz. kot bi mi jih hotelo raznesti. V nosu pa imam občutek, kot bi mi ga nekdo stiskal. Bil sem že na UZ stca, 24 urni EKG, kri smo mi že pregledali, vendar izvidi niso pokazali nič resnega. Zadnje dni pa se počutim, kot bi nekako na pol spal in tudi zaspan postanem kar na enkrat. Zdaj pa me zanima, zna biti to kaj v zvezi z možgani (tumor), ali kaj podobnega?

Vprašanje: Pozdravljeni, Glede na to da se ukvarjam s pediatrično homeopatijo kot komplementarno aktivnostjo v praksi in pri zdravljenju otrok sem izoblikoval nekatere novosti katere uradna medicina ne pozna, se priporočam za sodelovanje. Izpostavljena področja so: 1. Poslabšanja po cepljenju otrok in njihove preventive. 2. Alergije na obutev in sintetiko. 3. Alergija na sadje in zelenjavo 4. Alergije na razne vrste hrane 5. Alergije na zdravila 6. Slab razvoj otrok, slab rast 7. Psorijaza otrok 8. Sladkorna pri otroki , itd Glede teh, v praksi zelo hitro ugotovim, tudi na daljavo na podlagi imena in priimka, kje je ključ problema in nakažem hitro rešitev, posebno ko otrok ima pogosto ponavljajoča se vneta ušesa, dušenje novorojenčka "neonatorum", in s tem hitreje pomagam staršem in zdravnikom ko so v zadregi, otrok ne zna povedati kaj se dogaja z nji. Zaradi tega se priporočam uradni medicini kot svetovalec s tega področja in se iz teh izkušenj vsi učimo. Morae v medicini vedeti nekaj: Ko k meni pride otrok ki dobi pogosto antibiotike, je vroč ali vročičen od rojstva in če na vročino dobi antibiotik ali Ospen, lahko otroku trajno poruši imunski sistem, takemu otroku ko dam vložke v čevlje iz zlata, vročina ali blokade žlez izginejo v roku 15-30 minut, je takemu otroku škoda dajati antibiotike naprej ker ti peljejo v sladkorno bolezen ali kako drugo invazivno bolezen. S tega vidika se priporočam , ker je v Sloveniji nas samo 2 miliona in treba skrbeti za vsakega, stopnja razvoja medicine je še na niski ravni in se vsak dan učimo, možgani so bolj pametni od vsakega zdravnika ki jih ob tem uporablja pa ne dojema vsega. Lp. Nikolić- homeopat

Vprašanje: Pozdravljeni!Sem 18 letnik z wilsonovo.Moram vam povedat,da sem se večkrat pregrešil z brezalkoholnim pivom,če se parkrat letno pregrešim z brezalkoholnim pivom je nevarno ali se lahko pregrešim tak kot sladkorni bolnik recimo pri sladkorju in sladkarijah pa še živi naprej?.Nekje sem zasledil,da nekateri imajo takšen tip mutacije za wilsonovo bolezen,da jim bolezen praktično nikoli ne odkrijejo tam do 50,60ga leta in še včasih celo čez in logično da jejo vso ali skoraj vso prehrano pa dočakajo starost sicer ne izredno visoko ampak vendar nekaj dočakajo.Mutacija H1069Q homozigotna bi naj bila blažja oblika mutacije,ostale so ali manj hude,srednje hude ali hude.Vglavnem nisem šel na genetsko testiranje ampak nekaj sem prebral o tem in neke osnove poznam,lahk,da pa mam blažji tip mutacije lahko da ne upam,pa da ja da me brezalkoholno pivo recimo 1x na pol leta ne bo ubilo :).Imam sicer bolj nevrološki tip wilsonove kot jetrne ampak nekaj malega imam z jetri blažja ciroza v kompenziranem stanju,se da s tako cirozo preživet več kot 20 al pa 30 let in lahko spijem kozarček brezalkoholnega piva enkrat na pol leta? :),ker sem enega starejšega gospoda videl,ko ma že napredno cirozo in mu nosijo brezalkoholno pivo na oddelek v sobo in ga tam pije,pa še kr živi sej to je vse relativno.Aja pa glede prilog pri kosilih se včasih pregrešim z malo krompirja,ker enostavno ne zdržim 365 dni brez koščka krompirja ali da ga vsaj okusim,žal ta bolezen je zafrknjena ali toliko kolikor je zafrknjena toliko je tudi na nek način ozdravljiva,je pa recimo manj huda genska kot cistična fibroza pomojem,dlje živiš če se zdraviš povprečno gledano kot pri cistični fibrozi ko živijo tam do 30ga,35ga leta.Pa še eno vprašanje imam so primeri,ko so doživeli 70 ali celo blizu 80 let z wilsonovo boleznijo,če so jo zdravili?edino če bom čez 20,30 let imel presaditev jeter pol bom lahko spet čokolado jedel mmmmmm :),kaj se mora tako pač je če.Raje živim kvalitetno in zato včasih malce zobe stisnem,ampak se navadiš sčasoma s tem živet sej ta bolezen ni ogromna ovira odvisno kak si jo predstavljaš,pomojem so še hujše in veliko hujše genske bolezni sej tudi wilsonova ni na izi ampak ni pa zdaj to obsodba.Rad veliko govorim sploh zadnja leta morda simptom wilsonove? Hm morda ali pač hehe.Smola je ta ker poleg možganov jetrom škodi in tudi ledvicam sem prebral v literaturi,da so nekateri recimo z minimalno udeležbo jeter in so samo ledvice in ali možgani posredi vse je možno,sto ljudi sto čudi.Meni je recimo večinoma v možganih nekaj pa v jetrih,tako da če še živim z brezalkoholnim pivom v riti občasno potem že nimam ta najhujše mutacije gena za wilsona,najhujše mutacije se pojavijo pri otrocih,pri mladostnikih tam nad 12 ali 13 pa pri mladih odraslih tam nad 19 ali 20 let so mutacije mislim da blažje,če se pa pojavi komaj po 30,ali 40em pa je mislim da mutacija najblažja.Pojavi se lahko pri 3eh letih lahko pa nikoli ali pozno v letih po 60em,70em,samo tisto je pomojem tako blaga mutacija da mora bit nek alel za razliko od drugih celo normalen,to je potem bi lahko rekel med prenašalcem bolezni in med bolnikom ti ljudje niso prav ne bolni ne prenašalci nekaj vmes,malo se igram z besedami.Malo vam razložim o mutacijah,ker tudi sama jakost mutacije seveda vpliva potencialno na dieto kakšna je logično.Morda bom s temi mislimi še nekomu sam rešil življenje in mu svetoval,da ga napotijo na preglede za wilsona.Prav fajn se je z vami pogovarjat.Vam bom povedal en primer iz serije zdravnikove vesti,ko je sodelaved dr. housa če seveda kdaj to gledate naj zbolel za wilsonovo bolezen takrat bi naj bil star okrog 35 let in pri njemu se je začelo to v glavi psihiatrično,psihološko nonstop je bil zatežen se je prepiral s housom itd in potem ga je house po domače vsekal na''gobec'',ker mu je ta težil,drugače je lik James Wilson mogoče zaradi priimka lika so odigrali serijo bolnika z wilsonovo,pa recimo nehote se je v ljudi občasno zaletaval,rahlo zmedeno deloval itd,nato pa je dobil zdravila in se mu je stanje v toliki meri popravilo,da sploh nisem mogel verjet ampak ostalo mu je recimo to,da je bil prepirljiv na čase ostali simptomi so mu izginili,kaj veš morda pa ima v realnem življenju tudi wilsonovo no ne bom rekel ne ne ne ja ampak igral je fantastično bolnika z wilsonovo boleznijo s simptomi psihiatrije bolj malo nevrologije praktično brez jetrnih,sem pa potem videl ko mu je house dovolil jesti hamburgerje v mcdonaldcu,prebral sem,da ameriška hrana vsebuje relativno ali celo manj bakra od povprečja ostalih prebivalcev,tako da mcdonalds lahko jem ali pa puranji hamburger? brez krompirčka,včasih si naročim krompirček samo zelo redko.Ali lahko tudi carski praženec in palačinke jem s posnetim mlekom nemastnim z 0.5 % maščobe?Hvala Vam vnaprej za odgovor in želim vam lep pozdrav,Srečno in lepo preživele počitnice in dopust vam želim! :)

Vprašanje: Spoštovani! Star sem 25 in astmatik. Letos ima en respiratorni infekt za drugim. Bil letos že 7 krat na antibiotikih. Nimam več tonzil. No pred dvema tednoma sem spet zbolel za okužbo, grozno rdeče žrelo, pri požiranju občutek stekla v žrelu. Kot ponavadi je potem šlo v bronhitis, najpej dobil Sumamed, ker to ni bilo dovolj še Amoksiklav. Okužbo sem do sedaj prebolel. Je pa ostal en drug problem. Že prvi dan viroze se mi je rahlo vrtelo. Nato je izginilo. Potem pa se mi je prejšnji teden spet začelo vrtet. Tak grozen občutek, kot da me nese v levo stran in naprej. Pri tem postanem paničen, ful zašvicam in na bruhanje mi gre. Šel sem do zdravnice, ki mi je rekla, da je najvejetneje Vestibularni neuronitis, torej vnetje živca tm pri organu za ravnotežje, zaradi viroze. Po injekciji Torekana je bilo bolš. No sedaj pa to traja že en teden. Vedno ko mirujem, imam občutek kot da me nese na levo stran in naprej. Tinitusa ni, slišim v bistvu dobro, čeprav imam malo tak občutek kot da mi nekaj v levem ušesu preskakuje, kot da je zabasano. Ko je zdravnica pogledala, v levo uho, je rekla, da imam v levem ušesu močnejše reflekse. Ne vem čist točno kaj to pomeni. No moj strah je, da ni samo to, ampak da je kaj z možgani ali pa Menierjeva bolezen (ker je pač malo bolj zabasan zvok na levem). Kaj Vi menite? Predvsem me zanima to: Zdravnica je rekla, da če bi bilo kaj z možgani, bi se mi vrtelo med gibanjem in v mirovanju. Pri meni pa je med hojo v redu, samo ko se usedem, me potem vleče na levo stran??? Je to res tako pomemben podatek? Ne vrti se stalno, so tudi trenutki, ko je čisto v redu. Torej kaj Vi menite? In pa, a je res pametno delati to, da stisnem skupi nos in pihnem skoz nos, tako da preskoči v ušesu? To mi je svetovala, da se tako baje ta cevka spuca? Upam, da boste odgovorili na vsa moja vprašanja, ker sem zelo zaskrbljen!!! Srečno!

Vprašanje: Lepo pozdravljeni! Star sem 16 let in obiskujem 1. letnik gimnazije. Učim se 3 ure na dan in sedaj ko gre že proti koncu šolskega leta, postajam vse bolj živčen in imam že vsega preveč. Sedaj pa me skrbi, saj mi vsi pravijo, da se mi bo od učenja zmešalo in ne vem kaj še vse. Sedaj pa prosim vas, če bi mi lahko odgovorili na vprašanje ali se ti lahko od učenja odpelje, strga in ali se možgani oziroma telo, ko so počitnice sprostijo in napolnejo z energijo za drugo leto, ali ostaneš živčen za vedno, torej, če se telo umiri med počitnicami umiri in lahko možgani spet začnejo delati normalno naslednje šolsko leto! Že v naprej se vam zahvaljujem za odgovor! Iskreno hvala! LP!

Vprašanje: Lep pozdrav!Stara sem 26 let in imam eno težavo, ki me pesti že dlje časa in sicer kronični glavobol ki me spremlja že trinajsto leto. Boli me na destni strani nad očmi in v sencah. Pred petimi leti sem slikala glavo in ni pokazalo ničesar. depresija je izključena. Z vidom je vse v redu. Vendar se je jakost glavobolov občutno povečala, imam občutek da pozabljam, sem vedno bolj utrujena, zaspana. Pred dvemi leti se je pojavilo piskanje v ušesih, ki ne poneha. Včasih imam občutek, da mi možgani kar zaspijo. Večkrat je prisoten občutek da se mi možgani "naježijo". poleg vsega tega se mi je začelo dogajat da zgubljam motoriko, sem zmedena in me zanaša. Včasih sem še premagovala ta glavobol, ker sem se pač navadla nanj, zdaj pa postaja nevzdržno. budno in spočita, sem kakšnih 5ur na dan. Vse ostalo se potrudim da funkcioniram normalno, ker me glavobol zelo utrudi. Prosim vas samo za odgovor, kaj se z mano dogaja in kako naj si pomagam, da glavobol končno poneha. Se opravičujem za dolgo vprašanje in se vam lepo zahvaljujem za odgovor.

Vprašanje: Spoštovani! Pišem vam, ker me zanima vaše mnenje glede moje težave. Stara sem 26 let, lani februarja se je zgodilo, da sem prvič v življenju kolabirala, zgubila zavest za okoli 3 min, pri tem pa še tako nesrečno padla z višine vsaj pol metra direktno na glavo, da sem imela pobuškano celo levo stran glave in pretres možganov. Problem, ki sem vam ga hotela predstavit je ta, da imam občutek, da od takrat naprej moji možgani ne delujejo ravno v hitrem razmišljanju, zdi se mi, da tudi na levo uho nekoliko slabše slišim in oko slabše vidim. Zadeve so se začele pojavljati šele nekaj tednov po kolapsu, je pa res, da stanje niha. Velikokrat me tudi boli glava na levi strani (s tem, da imam prolaktinom oz.hiperprolaktinemijo). pred letom dni so mi dali pregledat samo kri, ki sicer ni bila nekaj zelo slaba, res da vse ni bilo OK, ampak če poslušam zdravnico nič posebnega. Opažam počasnost razmišljanja in spomina, mešanja črk pri tipkanju in besed pri govorjenju s katerim nikoli nisem imela težav. Kolabirala od takrat naprej nisem več nikoli. Zgodba se je lani po pregledu krvi zaključila, zdi pa se mi, da vse skup v zdravstvenem smislu šele zdaj prihaja za mano (slabosti, občasne vrtoglavice,....odkrili pa so mi letos tudi krivo prsno hrbtenico in tanjši prehod med prsnim in ledvenim delom hrbtenice - vretence je tanjše od drugih). Pojavlja se mi tudi problem, da se konstantno zbujam zjutraj ob 4h ali pol 4h, potem traja celo večnost da zaspim nazaj, ob 6h ko moram vstati pa ne morem iz postelje na noben način. Lani septembra sem zaradi hormonov dobila še Aldacton (pred tem že par let jemljem aglurab in bromergon). Vem da znižuje krvni tlak, ampak motnje spanca in razne čudne zmešnjave, pa utrujenost, nihanje razpoloženja (pa ne iz ene skrajnosti v drugo, ampak nekakšna otopelost) verjetno niso posledica novih zdravil. Zanima me, ali je možno, da sem nezavedno padla v kakšno motnjo na psihičnem področju oz. se kaže kakšen začetek depresije ali druge motnje? Povem naj tudi, da ko imam čuden dan, ni samo čuden dan, jih je malce preveč, ampak je poanta v tem, da nisem nekam čudno negativno nastrojena, problem je v tem, ker enostavno ne najdem energije, da bi neko zadevo naredila, kam šla. Zadeve se potem umirijo in sem ok. Je pa res, da me vsak dober dan kar utrudi, čeprav mi ni jasno zakaj potem zbujanje tako zgodaj in taka brezvoljnost. Hvala za vaše mnenje.

Vprašanje: Spoštovani! Pišem vam, ker me zanima vaše mnenje glede moje težave. Sicer ne vem, če sem se obrnila na pravi naslov, pa vendar. Stara sem 26 let, lani februarja se je zgodilo, da sem prvič v življenju kolabirala, zgubila zavest za okoli 3 min, pri tem pa še tako nesrečno padla z višine vsaj pol metra direktno na glavo, da sem imela pobuškano celo levo stran glave in pretres možganov. Zdravnica v dežurni ambulanti je rekla da sem ok in da ni nič, kljub temu, da bi enostavno spala in nisem imela nobene moči. Naslednji dan naj bi šla kar direktno v službo, kar seveda nisem naredila - moja osebna zdravnica mi je tako in tako potem predpisala 14 dni BS, ker sem enostavno cele dneve spala in bila brez moči. Nekam čudno mi je dišala tudi hrana, izgledalo je tako, kot da se ne morem najesti in rabim energijo, kljub temu da kolaps ni bil zaradi neješčosti ali podobnega. Problem, ki sem vam ga hotela predstavit je ta, da imam občutek, da od takrat naprej moji možgani ne delujejo ravno v hitrem razmišljanju, zdi se mi, da tudi na levo uho nekoliko slabše slišim in oko slabše vidim. Zadeve so se začele pojavljati šele nekaj tednov po kolapsu, je pa res, da stanje niha. Velikokrat me tudi boli glava na levi strani (s tem, da imam prolaktinom oz.hiperprolaktinemijo). pred letom dni so mi dali pregledat samo kri, ki sicer ni bila nekaj zelo slaba, res da vse ni bilo OK, ampak če poslušam zdravnico nič posebnega. Zanima me, kakša je možnost, da imam glavobole in občutke slabšega slahu od padca, da me včasih še vedno daje ravnotežje. Opažam tudi počasnost razmišljanja in spomina, s katerim nikoli nisem imela težav. Kolabirala od takrat naprej nisem več nikoli, tako kot prej niti 1x v življenju ne. Smešno mi je tudi, da sem mogoče tudi bruhala zaradi slabosti samo 1x v življenju ali pa 2x - pa še to zaradi bolezni in ne kar tako. Zgodba se je lani po pregledu krvi zaključila, zdi pa se mi, da vse skup v zdravstvenem smislu šele zdaj prihaja za mano (sluh, vid, slabosti, občasne vrtoglavice,....odkrili pa so mi letos tudi krivo prsno hrbtenico in tanjši prehod med prsnim in ledvenim delom hrbtenice - vretence je tanjše od drugih). Hvala za vaše mnenje.

Vprašanje: Pozdravljeni, gospa doktor. Imam eno vprašanje. Konstatno 24ur od jutra do večera imam v glavi tak čuden občutek, najbolje bi ga opisal kot nekakšno meglo oz. kot da bi napol sanjal, vse okrog mene se zdi tak čudno, bolj neresnično in sedaj moje vprašanje, kateremu koli psihiatru to omenim, nima pojma o čem govorim in že resno mislim da je z moji možgani resno kaj narobe. Tukaj je še neredno nabijanje srce, okrog 100-110 utripov na minut, ritem je nereden, to se mi je sedaj zgodilo 2x in traja tam okol 10-20 sekund, potem mine samo in utrip pade na 65. No glede te megle, pa tudi recimo včasih sem prau čutil recimo nedeljo, soboto, pondeljek, mesece poletje pomlad zima, sedaj pa je vse enako, ta megla in neresničnost in tudi z adji to noče stran, ravno nasprotno prvi mesec uporabe adjev se mi zdi da se mi je to pojavilo in sedaj že eno leto ne mine. Rad bi pa najbolj se znebil kroničnega straha pred tem da bom kar umru, da bo srce odpovedalo in tako dalje, star sem 21 let, zanima kateri adji nekako najbolje delujejo na ta kronični strah pred smrtjo. Jemal sem do sedaj cipralex (nehal ker so nastali izpuščaji ) cymbalta, parogen ... nič me ni spravilo na tako stanje da bi brez straha šeu v šolo, službo, ven v družbo itd ... sedaj me zanima če je pomembno kakšno dozo jemljem, ker do sedaj sem vedno jemal osnovne doze, 10mg cipralexa, 30mg cymbalte, je pomembno koliko sem težek in to, je treba prilagoditi doze teži ? visok sem 170 cm in težek 73kg, je možno da 30mg doze ne zadostuje in bi potem ne vem dvojna ali celo trojna, videl sem da jemljejo tudi 120mg pomagala ? ampak morem povedat, da že pri 30mg sem imel grozne odtegnitvene, od trde glave, elektrika, žive sanje, grozno vam povem

Vprašanje: Pozdravljeni, naša hči je pri 3,5 leta začela jecljati (kot bi oponašla sestrično), ampak ne na tipičen način. Pa smo šli k logopedu, 3-4 x med 4 in 5 letom. Iskazalo se je, da če gre lepo počasi nič ne jeclja. Zdaj je stara že 6 let, 1. razred in njeno jeclanje je spet moteče, čedalje bolj, ker seveda veliko govori, možgani se polnijo. Jeclja na prvih zlogih, prvih besed v stavku, kot bi se ji zaradi hitenja zatikalo. A to naj bi izvenelo do 6 leta. Konec marca bo stara 7 in še kar nič. 22.2. gremo nazkaj k logopedu. Ali imate morda kak navset, kaj naj vparšam, na kaj moram biti pozorna pri hčerki, ali je to jecljanje ali hitenje? Ima bogat besedni zaklad, a vedno ko se zažene kaj povedati, nujno zajeclja vsaj na nekaj prvih besed v stavku in to praviloma na prvem zlogo besede. Če jo opozorim seveda pove stavek normalno. Malo se bojim, ker se mi zdi da se je sama že kar navadila da je tako in tudi mi okoli nje kdaj kar pozabimo na to napako. Ne bi pa rada zmudila let, ko se da to še 'enostavno' popraviti. Hvala in lp!

Vprašanje: spoštovani, imam naslednji problem... že pribljižno en mesec čutim v glavi neznosen pritisk (kot bi mi možgani pritiskali na lobanjo in mi bo glavo vsak čas razneslo) poleg tega pa opažam pri požiranju sline pokanje v ušesih. pritisk imam drugače normalen 70/ 120 , opažam pa da mi srce na trenutke zelo hitro in čudno bije... nazadnje ko sem merila utrip sem ga imela okoli 70. Mi lahko prosim namignete kaj bi to lahko bilo?? hvala za vas odgovor lp

Vprašanje: Pozdravljeni. Star sem 17 let in imam že 4 mesece sledeče težave: -ko gledam v nebo oz. svetlo površino opazim srebrne mučise ki se premikajo po vidnem polju -v medli svetlobi se mi zdi kod da bi imel pred očmi sneg ki se pojavi na analogni televiziji če ni signala -v temi ko maham z kakšno stvarjo, ki sveti, imam občutek kod da bi mi slika zaostajala, recimo lahko pišem po zraku črke, poleg tega tudi ko podnevi zamižim vidim bele obrise predmetov ki so izstopali iz okolja, recimo slike na steni. Bil sem pri treh različnih okulistih in vsi so mi dejali da imam zdrave oči in tudi vidni živec je izgledal dobro. Tako da zdaj sprašujem še vas ali imajo zgoraj opisani pojavi kakeršno koli vezo z živci oz. možgani? Mogoče je kriv slab pretok krvi? Drugih zdravstvenih težav nimam, 8 let sem treniral plavanje, sedaj pa že 4 mesece aikido. Sicer že imam napotnico k nevrologu, vendar zavlačujem s prijavo saj se bojim da bi mi lahko pregled pri njem onemogočil pridobitev vozniškega dovoljenja. Drugače sem pa mnenja da so moji refleksi dobro. lep pozdrav.

Vprašanje: Pozdravljeni. Imam kar nekaj zdravstvenih težav za katere ne najdem drugega razloga kot ogromen stres. Ne morem spati, popolnoma sem izgubila apetit pa želodec me konstantno boli, neznosni glavoboli, bolečine v vratu, velikokrat vskipim brez razloga. Absurno je da študiram medicino in bi naj znala te zadeve sama odpraviti ampak moji možgani zaradi vsakodnevnega pritiska na faksu enostavno nočejo sodelovati. Jem Nexium pa sem tudi tukaj morala povečati dozo ker se zjutraj zbujam in me kislina kar zaliva. Več nevem kako si naj pomagam. Pred izpitom ni šans da bi kaj pojedla ali zaužila ker me že brez tega sili na bruhanje. Prosim za nasvet.

Vprašanje: Spoštovani, upam, da se vam bo ljubilo tole prebrati in mi dati strokovno mnenje o mojem stanju. Sem mlada ženska (v dvajsetih), zdrava, imam super družino in prijatelje. Ne vem, če mi boste verjeli, toda o samomoru in o smrti sem razmišljala že kot 10-letna deklica. Z leti se je to stopnjevalo in tako razmišljanje se mi že od nekdaj se mi zdi »normalno«, čeprav vem, da v resnici ni. Nekje v srednji šoli sem ob priložnosti ugotovila, da večina ne razmišlja tako kot jaz in zato te plati svoje osebnosti nisem nikoli nikomur razkrila, kar pa me bremeni, saj se o tem z nikomer ne morem pogovarjati. V prvem letniku srednje šole sem zaradi vstopa v novo okolje in ker nisem imela praktično nobenega prijatelja, prestala depresijo, ki je trajala kakih devet mesecev. Razen v šolo in v trgovino nisem šla iz hiše, sčasoma pa sem se navadila na sošolce in šolo in depresija je izzvenela. Čeprav sem po naravi precej samotarska in imam celo nek strah pred spoznavanjem novih ljudi (predvsem zaradi občutka manjvrednosti) sem se naučila komunicirati in danes imam kar nekaj dobrih prijateljev in tudi na splošno se v družbi dobro znajdem. Drugo depresijo sem doživela pred nekaj leti, in sicer brez pravega povoda, ker se v mojem življenju takrat ni nič posebnega dogajalo. Bila je hujša od prve, jokala sem se vsak dan brez izjeme nekaj mesecev, vse se mi je zdelo nesmiselno skratka bilo je zelo mučno obdobje, tudi zato, ker sem porabila veliko energije, da sem na zunaj delovala normalno. Depresija je kasneje izzvenela, čez kakšno leto pa ponovno nastopila. Ta je bila še hujša od prvih dveh in dvakrat se mi je zgodilo, da sem med krčevitim jokom kar nekako preklopila v drugo stanje, ne znam pravzaprav opisati, kako se je to zgodilo ampak bilo je kot da ne bi razmišljala s svojimi možgani ampak z nekimi drugimi. Bila sem kot v nekem transu in pomirila me je edino misel na gotovo smrt, ko sem si obljubila, da se bom ubila in nato sem se iz tega stanja zbudila. Sicer je na srečo kmalu po tem dogodku depresija ponovno izzvenela, moram pa reči, da se tistega obdobja zelo slabo spomnim in imam luknje v spominu. Kar me je zelo presenetilo pa je, da sem od takrat naprej skoraj stalno nasmejana in dobre volje, čeprav taka nikoli prej nisem bila. Sem tudi bolj družabna, a kljub vsemu si vseeno zelo želim smrti, v družbi delujem normalno, ko pa sem sama, moje misli pridejo na plano. Pravzaprav točno vem kako bi se ubila, vendar me je dejanja kot takega vseeno strah, velikokrat pa si želim, da se zjutraj sploh ne bi zbudila, da bi imela prometno nesrečo ali kaj podobnega. Ne vem zakaj bi morala živeti še nekaj desetletij, če lahko umrem že sedaj in je mojih težav konec. Moje življenje se mi ne zdi smiselno, sem v letih, ko imajo mnoge moje prijateljice in bivše sošolke otroke ali so noseče, jaz pa si družine ne želim (že od nekdaj), predvsem zato, ker se bojim, da bi moj otrok razmišljal tako kot jaz in ker nisem prepričana, da si v prihodnosti res ne bom vzela življenja. Zadnje čase se mi namreč dogaja, da zapadem v neko »drugo« stanje, ko se počutim kot da sploh nisem v svojem telesu in ko začnem razmišljati zelo morbidno, v takem stanju bi si prav lahko vzela življenje. Tudi nasplošno se mi dogaja, da občasno cele dneve preživim kot da bi bila neka druga oseba, ko pogledam nazaj na tak dan, je kot da se ga ne spomnim dobro v celoti in takrat tudi čas zaznavam drugače. Zdi se mi, da čedalje bolj izgubljam stik z realnostjo... Težava je tudi v tem, da veliko preveč pijem in alkohol te občutke še pojača (ker pri pijači nimam meje). Vem, da se vedem samouničevalno, a si ne morem pomagati....strah me je,da bi ponovno prišla depresija, ker tega enostavno ne bi zmogla več. Strah me je tudi, da imam mogoče zgodnje znake shizofrenije ali kakšne druge psihične bolezni (bipolarna motnja), saj včasih res ne vem, kaj se dogaja v mojih možganih in se kakšnih stvari slabo spomnim (pa ne zaradi alkohola). Ali je za take ljudi kot sem jaz, ki si že od nekdaj želijo smrti sploh kakšna možnost, da začnejo razmišljati »normalno«? Kaj lahko sama storim, da bi se mi stanje izboljšalo? Zdi se mi, da sem zrela za psihologa ali psihiatra, vendar je stigmatizacija psihičnih bolnikov prevelika, da bi se odločila za zdravljenje.

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam 25 let in sem že pred časom ugotovila da moji možgani ne funkcionirajo tako kot bi morali. Imam zelo slab spomin, redko kakšne informacije si zapomnim, pa četudi si jih, jih kmalu pozabim. Skratka imam zelo krtakoročen spomin, razno če pretirano ponavljam si zapomnim toda ne za dolgo. Ugotovila sem tudi, da ko pišem včasih ne znam kaj napisati ali pomešam črke ( primer; hudournik napišem duhournik). So še druge posledice kot slaba koncetracija, nezbranost, težko se osredotočim. Prosila bi vas za vaš nasvet kajti postajam že obupana. Hvala