Vprašanje: ojla imam eno težavo z svojo najboljšo kolegico ker me zelo skrbi zanjo: strara je 22 let in se že ze abulantno zdravi pri neki psihijatrinji. ta zdravnica ji je pripisala cipralek to pa zato ker je imela čudne misli in bila je zelo napeta, živčna, in brez volje do življenja. sedaj jemlje dve tabletki cipraleksa. vendar čudnih misli nima in bolj pozitivno gleda na življenje. vendar pa ima eno težava svoji zdravnici je povedala da je zelo pogosto živčna in skoraj vsak dan čuti v sebi neko napetos ki nikakor ne zgine. zdravnico je prašala če bi ji lahko dala da nebi bila tako napeta in ji je ona odgovorila da ji nemore dati nobenih drugih zdravil ali pomirjeval ker ji je dejala da od teh zdravil postaneš odvise. jaz bi pa vas prašala za mneje kaj mi svetujete da naj naredi ker me zelo skrbi zanjo ker je skoz napeta in veliko krat živčna? hvala za vaš odgovor že vnaprej.

Vprašanje: Lep pozdrav! Imam prijatelja,pred letom sva bila par in njegovo obnašanje oz. vedenje mi deluje precej nenavadno. To opažam zadnjih par let in sumim,da ima manično depresijo,kajti znake, ki jih kaže so: pretirana samozavest, čuti se zelo pomembnega, ima nenavadne ideje, je raztresen in nemiren, sanja da ima ogromno denarja ( vendar vsak mesec zapade v še večje dolgove kot jih ima), zapravlja za nepotrebne stvari (kot so še ena draga obleka,kravata in srajca,ki jih ima že na milijone,kar se tiče položnic pa se samo nabirajo), rad bi postal milijonar in izjemen talent (bere knjige o tem),nikjer ni zaposlen (dela le občasno,da mu kdo plača na roke), sumljivi posli kot so neumna poslovna vlaganja (kjer obljubljajo ogromno denarja), bahavost, hitre misli, zelo malo spanja, alkohol, čustveno zaprt, izposoja denarja, neodgovornost, igra, ima se za Casanovo. Vsi ti znaki so ga že pripeljali do posledic, kot so policija, detektivi, sodišče, rubeži, grožnje, pretepi... vendar ni nič pomagalo. On živi v svojem sanjskem življenju in se poskuša vsaki posledici neodgovorno izognit, vendar si s tem nabira še večje težave a se mi zdi, da se tega ne zaveda ali pa mu je vseeno. Drugače je zelo pameten, sposoben in šolan ampak se mi dozdeva, da tega ne izkorišča v pravi smeri. Vrjetno se je tudi zaradi tega najina veza končala in pobudo je dal sam,vendar ne iz teh razlogov. V vezi mi je poskušal še sam vcepit v glavo takšno življenje a jaz takšnega življenja ne morem živet niti on saj nisva imela primerne plače za to. Po končani vezi je samo še izkoriščal mojo ambicioznost in ko se je šlo za denar. Zanima me, če je to kakšna duševna motnja-manična depresija? Ni mi vseeno zanj, če je to motnja, bi mu rada nekako pomagala a bojim se, da bi se temu le smejal in zelo težko se je z njim pogovarjati, če se gre za njegove probleme. V naprej se Vam zahvaljujem za odgovor! Lep dan še naprej!

Vprašanje: Spoštovani dr. Iskra! Obračam se prav na vas, ker ste med drugim strokovnjak za poškodbe kolen. Stara sem 47 let in se vse življenje zmerno ukvarjam z rekreacijo, s tekom, pohodništvom, plavam, veliko hodim, malo smučam, tek na smučeh .... Pred dvema letoma so se pojavile prve težave v desnem kolenu, bolečin na notranji strani, predvsem, ko je bila noga stegnjena ali skrčena. MR je pokazala, da je šlo za znake degeneracije hrustanca patele in v medialnem delu sklepa; znaki degeneracije medialnega meniska in poškodba; manjše spremembe anteriornga križnega ligamenta po starejši delni poškodbi. Letos aprila sem imela artroskopijo, kjer so opravili resekcijo razpoke ter prizadete dele meniskusa in zgladili prizadet hrustanec na obremenilni površini medialno, tibialnno in femoralno. Potem sem delala predpisane vaje in postopno obremenjevala nogo. Zdelo se mi je, da je bolje. Vendar me zadnji mesec spet boli na notranji strani tega kolena, predvsem med gibanjem. Zadnja dva tedna pa me je začelo boleti še levo koleno, tako zelo, kot me operirano prej ni nikoli. Levo koleno mi pogosto malo oteče, zelo težko naredim počep, dvigniti se sploh več ne morem, težko in okorno hodim, ko pa imam nogo nekaj časa skrčeno, jo težko iztegnem. Kaj bi to lahko bilo in kaj naj naredim z mojimi koleni? Vedno bolj me skrbi , ker so mi zaradi občasne hude bolečine v nadlakti na MR ugotovili, da gre tam za degenerativne spremembe cervikalne hrbtenice, osteohondroza C5-6 z težjo denenerativno stenozo, kjer so likvorski prostori ob meduli povsem izstisneni, medula ne kaže sprememb signala; v višini C6-7 desno posterolateralno manjša protruzija. Ali je vse to na sklepih, kosteh in hrbtenici kaj povezano, se bo dalo kaj popraviti? Upam, da ne bom pri teh letih obsojena samo na sprehode z nordijskimi palicami, kar počnem sedaj, ker bi še zelo rada tekla, šla v hrib... Sem prav obupana, čeprav nikoli nisem bila pesimist. Res prosim za nasvet. LP M

Vprašanje: pozdravleni Najprej se vam zahvaljujem za odgovor, ki se tiče mojega pubertetnika z naglo in močno jezo. Od začetka šole do sedaj so se v šoli spet in spet dogajale stvari, za katere vem da ni kriv samo moj otrok in ker ga to ujezi reagira po svoje in nazadje imajo krivca (njega).V šolski svetovalni službi ne rešimo nič, prav tako hodiva k pedopsihiatru, ampak so čakalne vrste tako dolge, da se med tem časom marsikaj dogaja v šoli sin pa zelo trpi, kar se mu tudi pozna pri uspehu. Tudi sama se zdravim za depresijo že osem let, tako da vem da ne gre to tako hitro, ampak pred njim so leta ključnega pomena za poklic in za življenje nasploh, zato prosim za pomoč še vas. Po pogovoru z njim sva se odločila da se pri vas naročiva. Ker pa vrjetno ne bova takoj na vrsti, bi vas prosila, če malo opišete kako bo ta pregled potekal. Kako dolgo traja, sem tudi jaz lahko zraven, ko je sin pod hipnozo...? Za vse najlepša hvala in lep pozdrav

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 44 let in opažam, da se mi manjša spolni libido. Imam skoraj neobčutljive prsne bradavice in tudi klitoris je skoraj neobčutljiv. opažam, da je nekako neprekrvavljen, Vse skupaj me zelo žalosti, ker sem še relativno mlada in si želim še vedno polno seksualno življenje, kot sem ga imela. Imam dokaj srečno zvezo in kar pestro spolnost do sedaj. Hvala za vaš odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni, pišem vam zaradi strahu pred psi. V okolici kjer živim, ima skoraj vsaka hiša psa. Če je ograja odprta ali če pes laja zelo na glas, si sploh ne upam mimo. To mi otežuje vsakdanje življenje, saj sem že zjutraj živčna, ko vem, da bom morala mimo na poti v službo. V najhušjem primeru čakam, da pride mimo kakšna oseba in ji potem sledim ali pa me mora priti kdo iskat. Čez vikend rajši sploh ne grem ven, če vem, da bom morala sama mimo vseh tistih hiš. Ko sem bila majhna smo imeli na ulici psa, ki je neprivezan hodil po ulici in se včasih tudi zaganjal vame. Zanima me, če se ta strah da pozdraviti s hipnozo. Po prebiranju vaših odgovorov domnevam, da imate ordinacijo le še v Kranju. Zato bi vas prosila, če mi lahko priporočite dobrega zdravnika v LJ. Najlepša hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni! Prosim vas za nasvet, kako pomagati mojemu partnerju, da bo doživel izliv tudi pri spolnem odnosu, ne le pri oralnem seksu. Predvidevam, da so razlogi utrujenost, stresno življenje, strah pred neplodnostjo, da me ne bo osrečil, ker ga včasih težko razumem… Bojim se, da ga pogovori o tej temi še dodatno obremenjujejo. Ta težava traja že dalj časa. Prej je pazil, zdaj pa do izliva ne pride. Mislim, da se trudi. Tudi sama poskušam biti dobre volje, obleči kaj zapeljivega…, čeprav počasi izgubljam samozavest, obremenjujem se s to mislijo, težje se sprostim… Ne vem če se oziroma koliko se samozadovoljuje, naj pa bi doživel kdaj tudi nočni izliv. Bi morala prekiniti z oralnim seksom? Nočem, da bi bil nezadovoljen in da bi se zato samozadovoljeval. Težava je za oba moteča zlasti zato, ker bi si rada ustvarila družino, ker sva že dalj časa skupaj in ker zaradi starosti ne moreva več dolgo odlašati. Se to šteje že kot neplodnost, bi morala k zdravniku, si v takšnih upravičen do postopkov oploditve z medicinsko pomočjo? Najlepša hvala za pomoč!

Vprašanje: Spoštovani Že dalj časa sem sama. Ločila sem se iz 24 letne veze z moškim, ki je bil podvržen alkoholu. Prebrlala sem ogromno knjig za osebno rast hodila na šolo kjer smo imeli izobraževanje o pozitivni samopodobi. Jaz pa še vedno nimam dobrega mnenja o sebi, sicer je že dosti bolje, saj se vsaj ne obtožujem več. Problem je da ne znam navezati stikov (predvsem z moškimi), oziroma niti nimam hude želje za to. Sem pa malo osamljena , rada bi se s čim ukvarjala, da bi bila za koga koristna, če že sebi ne morem narediti bolje. Predvsem imam že celo življenje občutek, da nisem zaželena in dovolj ljubljena.(mogoče je vzrok,ker sem bila neželen otrok iz posilstva) Ne znam izražati čustev oziroma,če me kaj moti ne znam povedati kaj me konkretno moti. Včasih se mi zdi da sem malenkostna. Vse kar ugotovim o sebi probam sprejeti a se mi zdi da mi ne uspeva najbolje.Ne znam več videti lepote v ljudeh, v naravi in živalih ter malih otrocih pa še vedno. Kaj pravite na vse to ali potrebujem pomoč. Hvala za odgovor in lep pozdrav

Vprašanje: Pozdravljeni, pišem vam ker sem v takem položaju, da ne vemveč kaj in kako...imam dva otroka sina,ki je star 5let in hčero, ki je stara2 leti. Ko je bila hči stara par mesecev smo se odselili od mojega bivšega partnerja-očeta otrok. Potem sem doživela še nasilje z njegove strani, otroka sta bila prisotna. Po tem sta otroka imela stike z očetom enkrat tedensko(sin večkrat kot hči), dogajalo se je,da ga je nagovarjal proti meni,češ da sem vsemu jaz kriva in podobno...sin se je takrat v vsej zmedi jokal in jokal in sva ponoči hodila iz sobe v sobo,da bi lahko zaspal...zadeve prišle tako daleč,da je oče otrok odnehal in prekinil vse stike. Zdaj že dobro leto nimajo stikov....jaz sem spoznala nekoga drugega in nekako smo zaživeli skupaj. Tu pa nastane problem...On in moj sin nikakor ne najdeta skupnega jezika in bolj kot se trudim,da ju mirim,slabše je,..in nazadnje se mi je zgodilo,da je ta moj sedanji partner začel izvajati nasilje nad njim(večkrat ga udari,ker mu kaj odgovarja,ker ni po njegovo) skratka,sin se ga boji in mislim,da se bomo še enkrat selili,ker nikakor ne najdeva sredine s partnejem glede tega, jaz mislim,da bi se moral lepo pogovorit in mu mogoče dat kakšno kazen,ne pa tepež, on pa pravi,da me bosin "pohodi"...l Da ne bom preveč dolga, sin je zelo bister otrok in po pravici povedano ne vem več kako ga naj vzgajam,da bo prav in strah me je,da bosta oba slabo prenesla še eno selitev...ali lahko to zelo vpliva nanju? sina sem sicer že naročila psihologinji. Bolj kot razmišljam,bolj ne vem kako bi naredila,da nebi imela posledic za celo življenje... za vaš odgovor se vam zahvaljujem. lp

Vprašanje: Zdravo. Saj ne vem kako bi sploh začela. Ker nisem prepričana, če sploh imam problem. Vem samo, da rabim mogoče kakšno pojasnilo ali kaj podobnega. 2 leti nazaj je moj fant stril samomor. Jaz sem bila takrat stara 18 let on pa 19. Skupaj sva bila skoraj 3 leta. To je itak bil šok za vse....za njegovo družino...za mojo družino in za vse najine skupne prijatelje. Samomor je storil zato, ker so mu doma starši veliko težili. Imeli so kmetijo in je moral veliko delat. On še je ponoči bil na njivi. En čas mu jaz tega nisem verjela in sva se tudi zaradi tega včasih sprla...ampak potem sem verjela in razumela. eden od razlogov za to kar je storil je bil ta, ker sva se veliko začela pričkat, ker mu nisem zaupala, ker mi je večkrat lagal (ampak ne glede stvari doma, ampak glede ponočevanja in glede tega). In tisti večer ko je on to storil, sem mu povedala da ga nočem več, razen čez čas, ko boma oba malo starejša in drugače razmišljala. Ampak dvomim, da bi sploh bila dolgo narazen, ker sva se imela preveč rada. In ker on ni prenes, ker sem ga jaz pustila se je on pač tako odločil, da zaključi svoje življenje. sedaj je od tega že 2 leti. Ponovno sem se vključla v družbo. Ponovno žuram, saj sem stara 21 let.Ponovno imam veliko prijateljev. Šola mi kar gre. Skoraj vse je spet vredu. Ampak ker smo vsi ljudje krvavi pod kožo, marsikdaj v družbi se kdo kaj heca na račun samomora (sploh ni z slabim namenom, ampak v tistem trenutko se človek sploh ne zaveda kaj reče) in takšnih stvari...in takrat kar ne moram normalno dihat...kar sapo mi vzame in potem moram sama sebi nekako zbistrit misli in si dat nekakšno 10 minutno terapijo, da si v glavi popravim svoje misli in vse kaj smo se pogovarjali in da izpustim ta stavek ki ga je pač ta oseba izrekla, da lahko potem dalje normalno funkcioniram v družbi. Druga stvar je, da me kar sred lepega popolnega sončnega dneva obšinejo misli, kako bi bilo, če bi še midva bila zdaj skupaj, lahko bi skupaj preživljala ta dan...lahko bi to, lahko bi ono....vse bi bilo popolno! in potem se zavem, da to pač več me mora obstajt in potem se začnem sama sebi smilit in sma sebi it na živce in se počutit ničvredno in sem čist bedna. V bistvu jaz sploh ne zgledam tak zbedirana, tako razočarna, tako prizadeta. Jaz sem punca, ki ima veliko prijateljev, ki veliko govorim, ki se veliko družim, hodim na zabave, v glavnem kažem se v luči popolnoma pozitivne osebe, ki je trda kot orehova lupina. ampak vse skupaj glede tega mojiga fanta me v prsih tišči in nikakor ne gre nikamor ta tesnoba. Imela sem tudi zdaj par mesecev nazaj eniga fanta, in ni šans, da bi se jaz lahko tako obnaša do njega kot se punca do svojiga fanta obnaša. Zato sem tudi rajši vse skup zvezo končala, kot pa da bi matretirala sebe in še njega. In sedaj me zanima, če imam jaz to problem, ali pač to tako je iz vidika psihologije, ali se da to popravit, ali bom z to tesnobo pač morala živet, ali kaj naj zaj? sploh ne vem. Fax delam, zdaj sem v 3.letniku...ful si mislim, da me čaka lepa prihodnost, ful si želim imet družino,službo, svoj doma, moža, ki mi bo stal ob strani....ampak stalno bolj se mi zdijo to samo sanje. stalno bolj se počutim slabotna, nesposobna....ampak še vedno nekako vztrajam, da se starši in moji prijatelji ne obremenjujo z mano, ker tisto leto so mi vsi zelo stali ob strani in nočem biti nikomur več v nadlogo zaradi mojih čustev.

Vprašanje: Spoštovani gospod Pajntar, moja težava je strah, ki ga imam v sebi mislim da že vse življenje, nekaj let pa se mi kaže izrazito, z nesproščenostjo, bolečimi mišicami, tesnobo...zdravila sem se že z antidepresivi, ki špmagajo, vendar pa samo potisne nazaj v podzavest, strah pa je še vedno v meni...zdaj ga čutim v prsih in trebuhu (bolečine), močno se je povečalo število mozoljev na obrazu...skratka ne morem ugotoviti kaj se mi je zgodilo v otroštvu, da se je tako zasidral v meni. Bi mi vi lahko pomagali...

Vprašanje: Že celo svoje življenje sem nesrečna zaradi zob.Kot otrok sem hodila k ortodontu,nosila več let aparat, ker sem imela ozke dlesni,mi je ortodont izpulil vse štiri stalne dvojke, tako, da je naredil prostor ostalim , meni pa so ostali ,,drakulski ,, zobje. Po nosečnostih ( imam tri polnoletne otroke ) so se mi zobje počasi ,,sesuli,,. Zvečer je bil, zjutraj ga ni bilo več. Tako sem ostala praktično skoraj brez zob - razen enic ter trojk in šestic. Moj zobozdravnik mi na mojo željo ni hotel narediti prevlek na trojkah, ker po njegovem mnenju ne bi izgledalo naravno. Zdaj mi je izdelal obe protezi (stali sta me nekaj manj kot 600 evrov), vendar sta grozni.Kot bi imela sosedove zobe! Zgornja se mi sploh ne prilega, skače mi gor in dol, jesti sploh ni mogoče. Da ne govorim o izgledu! KATASTROFA! Odvzel mi je ponovni odtis za zgornjo protezo in sedaj čakam na njo. Kaj naj storim, če bo zopet čisto zgrešena? Ali imam pravico zahtevati denar nazaj? Ostanejo mi še vedno moji ,,drakulski,, zobje....Hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni. Star sem 18 let in že nekaj dni, od prejšnjega petka, trpim za napetostjo, ki se prične zjutraj in v valovih traja do večera, ko se umiri. Misli se mi nenehno sučejo okoli napetosti in vse še poslabšajo. Živim mirno življenje, ker sem zelo nesamozavesten in tih, sem v družbi nesproščen, nimam prijateljev in večino časa preživim doma. Vsak nov dan je enak prejšnjemu, še zlasti med počitnicami in nekoč me to ni motilo, odkar pa čutim napetost, me rahlo. Oktobra bom pričel študirati in to bo velika sprememba v mojem življenju, saj se bom preselil v tuje okolje - s podeželja v Maribor, kjer bom vse moral početi sam, brez podpore staršev. Zanima me, ali je ta napetost posledica podzavestnega strahu pred to veliko življenjsko spremembo, ki je že blizu in se kaže na ta način, ali kaj drugega. Do zdaj namreč tovrstnih napetosti nisem občutil in če so me kdaj morile mračne misli, sem jih kmalu pregnal, zdaj pa kar trajajo. Drugih težav z zdravjem nimam, spim normalno dolgo, apetit se mi je rahlo zmanjšal zaradi napetosti, a še vedno jem dovolj, saj sem močnejše postave in sem prej pogosto pretiraval s hrano. Nikdar nisem imel stresnega življenja, je pa res, da sem si strah pogosto ustvarjal sam po nepotrebnem, saj se je na koncu vedno izkazalo, da ni bil potreben. Zahvaljujem se vam že vnaprej za vaš odgovor. Lep pozdrav.

Vprašanje: Pozdravljeni! Jaz pa vam pišem ker imam problem. Obračam se na vas v zvezi z mojo punco. Problem je tak, skrbi me zanjo ker je zelo spremenila vedenjske vzorce. Stara je 17 let (jaz sem 19) in me res skrbi zanjo. Lahko vam povem da je pred 3mi meseci nehala jokati. Ponavadi je jokala večkrat ker so ji določene stvari zlezle pod kožo, sedaj pa je to nehala. In od takrat ima bolj občutek da ji ni do živeti. Opazil sem tudi da pred 4imi tedni je začela do mene se obnašati bolj nesramno in me delno odrivati od sebe. Moram priznati da fizično se v tem času nisva videla ker enostavno ni bilo možnosti :/. Sva se pa slišala po telefonu, in smsjov prav tako facebook. No začela me je odrivati in se obnašati do mene kot da ji nekako nisem več pri pri srcu. Probal sem zlezti ji pod kožo da bi videl problem a mi ni hotela povedati, 5 dni nazaj mi je končno uspelo in povedala mi je da nekako neve kaj hoče, da je zmedena. Med tem se je spoprijatelila z 2 ma prijateljema za katera sumim da sta kriva za spremembo njenega vedenja, saj so skupaj vsak dan kot rit in srajca, in jo nekako upeljujeta v slabe stvari kot so po domače " pi****je" . Od takrat ni več enaka. Malo sem se pozanimal, in sem zgleda tudi jaz zakuhal to (delno) ker je rečeno da malo preveč skrbim zanjo se preveč vtikam v njeno zasebno življenje. To se navezuje na to da " jo opozorim ko pije da pije po pameti, da ko se slišma prašam kje je in s kom je( prašam zato da vem če koga poznam da lahko pozdravi in tudi če bi se kej zgodilo da bi vedel kdo je bil zdravn) , veže se tudi na to da jo opozorim naj se fajn obleče v primeru da gre ven in je bolna, in podobne stvari. Pač sama mi je rekla da rabi nekoga ki jo nazaj drži in ker je nočem zgubiti probavam tudi poskrbeti da so stvari na mestu. Edina stvar katero sem jo prosil je da dokler ne kadi naj ne začne kaditi, in naj ne pije preveč v enem lokalu kjer je že imela probleme. Vedno kadar sva skupaj je nasmejana in vesela, zdej pa to vse počasi povzi, 5 dni nazaj ko sem zvedel za to me je čisto povozilo. Nikoli nisem stegnil roke nad njo, nikoli ji nisem rekel grde besede, nikoli je nisem silil v nič, vedno sem bil prijazen in ljubezniv. Nikoli nisem pozabil na malenkosti, vedno sem ji kaj dal pa če je bla samo roža, srebrn prstan ali srebrna verižica. Nikoli je nisem prevaral, nikoli ji niesm lagal. v 3h letih kar sva skupaj sem mogoče 3x pogledal kako drugo nič več nič manj. Pijem bolj mal , največ po 2 pivi ker nekako sovražim biti pijan ni lih moja stvar. No res nevem kje se je zapletlo ampak nekak mam občutk da je padla v kakšno depresijo ali kaj podobnega, za zvezo pa želi počakati da se vidva da bo takrat vidla kaj pa kako. mene je to zelo potrlo da je v dvomih 3 dni nisem jedel 5kg shujšal, 3 dni sem jokal nonstop ,ampak se mi je malo uspelo popravit. Res nevem kaj priporočate. Z veseljem vam še enkrat pišem z več podatki če boste obdelali tole pismo! Prosim za pomoč ker me resno skrbi zanjo =( ker jo poznam in nikoli ni bila taka :/ . je možno da je krivo tole njeno " nočem jokati stvar? " najlepša hvala in hvala za vaš čas :)

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 16 let. moj problem je v tem da v določenih prostorih ne prenesem prižganih luči. Poleg tega me spravijo ob živce še stvari kot so: napol odprt predal, neenakomerno zavezani čevlji, kozarec v kateremem je še kak centimeter tekočine itd.. te obsesije se vlečejo že vrsto let. nekatere izginejo, večinoma pa ostanejo. S tem imam težave že celo življenje. Že večkrat so me starši (pa tudi sama) poskusili tega odvaditi, vendar brez uspeha. zadeva iz leta v leto postaja hujša. če so naprimer luči prižgane, preverjam tudi po 20 minut. Če nisem popolnoma prepričana da luč ne gori, mi koncentracija popolnoma upade in se ne koncentriram na nič drugega kot samo na luč. v zadnjih dveh letih sem postala tudi precej agresivna in ne znam kontrolerati svoje jeze (predvsem zaradi obsesij), poleg tega zelo težko navezujem stike. za odgovore se vam v naprej zahvaljujem.

Vprašanje: Spoštovani, sprašujem za partnerja; star je 57 let in ima že kaki dve leti težave pri hranjanju-požiranju določenih jedi (rdeče vino, solata , kisle in pekoče jedi), in sicer boli ga po celem požiralniku in v želodcu kot da ga nekaj ovira pri požiranju, "žre" in boli. Drugače posebnih težav nima, vendar zelo stresno življenje in veliko skrbi. Čez nekaj časa se bolečina umiri. K zdravniku noče, saj včasih, če se določenim jedem in pijači izogiba, mine brez težav. Ali lahko prosim svetujete, kaj bi lahko bilo narobe. Včasih pravi, da verjetno prehitro je, vendar vem da ni to glavni vzrok. Najlepša hvala za odgovor in nasvet

Vprašanje: Voda v pljučih Spoštovana ga. Gržetić! Mojemu možu (star je 28 let) so ugotovili, da ima vodo v pljučih. Zaradi hudih bolečin v desnem ledvenem delu je bil na urgenci, kjer so mu dali inekcijo proti bolečini ter ga napotili k osebnemu zdravniku. Ta je po pregledih in slikanjih ugotovil, da ima vodo v pljučih ter da je najverjetneje posledica preboljene pljučnice (za katero niti ni vedel, ves čas je mislil, da je prehlajen). Osebni zdravnik ga je napotil na nadaljne preiskave na Golnik, nato pa v Celjsko bolnišnico na zdravljenje. Tam so ugotovili, da mu desna ledvica slabo dela, zato so mu vanjo vstavili cev in vrečkico (žal nepoznam storkovnega izraza). Iz pljuč so mu z inekcijo odvzeli nekaj tekočine, za nadaljnje zdravljenje pa so se odločili s pomočjo tablet, zdravnik mu je dal tudi recept za proteine Fresubin. Tako so mu predpisali tablete (jih nimam pri sebi, da navedem imena) in domačo oskrbo. Omenjeni proteini mu niso odgovarjali, po njih je imel občutek napihnjenosti in tako ni mogel jesti ostale hrane. Po nekaj dneh jemanja tablet se mu je izredno zmanjšal apetit hkrati pa je dobil drisko (že pred tem je zelo shujšal). Poleg tistih tablet za zdravljenje omenjene vode je dobil tudi tablete za primer driske. Ko pa je te spil je imel občutek napihnjenosti in sitosti, tako da je zares malo jedel, zelo je shujšal in ni imel moči. Obiskal je osebnega zdravnika in mu opisal stanje ter prosil za infuzijo. Že 3 dni leži v bolnišnici in prejema infuzijo oz. več infuzij naekrat, bil naj bi dehidriran, apetita še vedno nima. Zanima me, kaj menite, kakšen je najboljši nadaljni postopek, da se mu povrnejo moči in apetit in kakšne so še možnosti zdravljenja oz. črpanja vode iz pljuč, glede na to, da mu očitno način s tabletami ni odgovarjal? Naj povem še, da je 3 leta nazaj imel težave z želodcem in takrat zelo shujšal, žal je od takrat zelo malo pridobil na teži in mu kar nekaj hrane ne paše (npr. mlečni izdelki). Se opravičujem, ker sem tako na dolgo opisala celotni dogodek, venar zares ne želim izpustiti kakšne podrobnosti, ki bi morebiti bila pomembna. Zelo me skrbi, še posebaj, ko ga vidim tako izčrpanega in shujšanega. Bojim se za njegovo življenje... Vnaprej hvala za odgovor!

Vprašanje: Pozdravljeni, pišem vam zaradi svoje mame. Stara je 65 let in ima visok krvni tlak. Dolga leta se ni zdravila zaradi tega, sedaj je pred nekaj časa končno začela redno jemati tablete, ki ji jih je predpisala osebna zdravnica (2x 5mg Olivin). Kljub tem opaža, da ima vsako jutro jutro ko se zbudi zelo še vedno zelo visok krvni tlak (tudi preko 200/120). Bi lahko obstajal kak vzrok, zakaj ima vsako jutro tako visok krvni tlak? Tekom dneva, ko ima še vedno zelo visok krvni tlak (160-170), pa reče, da je to za njeno zdravje vredu. Jaz se s tem nikakor ne morem strinjat. Sam se namreč zavedam, da ne živi dovolj zdravo (predvsem prehrana), še posebej glede na svojo starost in zdravje, a je nikakor ne uspem prepričati, da bi začela bolj paziti nase. Težko je namreč prepričati nekoga, ki je vse svoje življenje preživel v prepričanju, da zdravniki in zdravila itak ne pomagajo in da tisto kar paše (hrana), ne škodi. Zavedam se kompleksnosti problema, a bi ji rad pomagal po svojih najboljših močeh. Menim namreč, da če bi opazila kako očitno spremembo, bi se morda začela malo bolj truditi, saj bi opažala, da ima smisel in se ne bi kar tako vdala v 'usodo'. Hvala za čas in odgovor, Peter

Vprašanje: Vprašanje za otolaringologa: V otroštvu sem se ob srečanjih in pogovorih z ljudmi, ker jih nisem (dobro) slišala, obračala proti njim z desnim ušesom. Sčasoma me je zato mami odpeljala na preiskave sluha. Ugotovili so mi, da nimam razvitega levega notranjega ušesa in da na levo uho zato ne slišim že od rojstva. Sluh na desno uho je dober; rečeno je bilo tudi, da se je telo prilagodilo tako, da se zvok prenaša tudi po lobanji. Pri teh ugotovitvah pa se je raziskava končala; nihče se ni ukvarjal z mano v tem, da bi pomislili, da bi mi poskusili aktivirati sluh tudi na levem ušesu. Ker me je v vseh letih dobesedno vsakodnevno to oviralo v socialnih, delovnih in izobraževalnih stikih oz. v kakršnikoli interakciji z ljudmi, sem kasneje sama povprašala osebno zdravnico, če se da to kako popraviti. Tedaj je bila tehnologija povračanja sluha baje še v povojih, ni vedela, kako bi to vplivalo na kakovost sluha in tudi ni se vedelo, če bi zavarovalnica to plačala. Kaj več nisem dobila v povratno info. Zaradi mladosti nisem vedela, kako naprej; pomoči pa tudi nisem imela pri tem. Sedaj, pri svojih dobrih 30ih letih sem sklenila iti do konca, poiskati pot, če obstaja kaka rešitev za to mojo res vsakodnevno težavo, ki mi izredno greni moje življenje in sicer na vseh področjih komuniciranja...da ne omenjam številnih zadreg, negativnih prigod doma, s prijatelji, v družbi, v službi in pa tudi velikih težav z razumevanjem tujih jezikov. Vsakokratno razlaganje, da ne slišim ali pa ne razumem prav, četudi mi prej večkrat ponovijo, je resnično moreče, ko se vsakič znova (dnevno) soočam s to zadrego, okvaro lastnega telesa. Prav tako so težave, ker ne vem, iz katere strani prihaja zvok (recimo na cesti; skrbi me tudi prihodnost, kako bom lahko ob tem obvarovala otroke pred nevarnostjo, če še sama ne slišim). Vrtoglavic nimam, višine se ne bojim. Mimogrede, potapljam pa se vendarle lahko. Moje vprašanje pa je: Ali je možno popraviti to okvaro? Kako? Baje obstaja tehnični vsadek (čip), ki pretvarja v razumljiv zvok? Ali kako je s tem? Se vsadek vidi, nevarnosti operacije, za kak meterial gre, kako je kasneje z rentgeni (recimo na letališčih)? Je mogoče, da ga dobim, čeprav na eno uho slišim? Koliko časa traja okrevanje do popolnega sluha? Kakšna je potem razlika v sluhu (na eno normalen zvok, na drugo pa "tehnični")? Obstajajo sploh taki primeri rešitev? Kdo krije stroške popravka sluha? Kje oz. pri kom bi najhitreje prišla na vrsto za preglede in nadaljnje napotitve? Kaj moram narediti v korakih? Niti ne vem, če znam postaviti vsa vprašanja, ker mi je to neznano. Zato upam, da čimbolj izčrpen odgovor. Skratka, prosim za opis postopka, kaj narediti od začetka do konca, da bi realizirala svojo največjo željo: slišati normalno na OBE ušesi. In tako držati telefon tudi na levem ušesu :) ..da se mi glava ne pregreva in seva od telefona vedno samo na desno ;) Hvala za odgovor in lep preostanek poletja!

Vprašanje: sSpoštovani, pred dobrim letom sem začela jemati zdravilo Kventiax. Postopoma do 100 mg. Stara sem 40 let. Vse življenje sem imela hude strahove ponoči. Pred dobrim letom pa mi je umrl mož in takrat je postalo ponoči neznosno, zato mi je zdravnica predpisala kVENTIAX. Na kontrole ne hodim, nekako mi je to zdravilo in doza ustrezala. Sedaj pa sem nennormalno zaspana ves dan in utrujena, brez volje, tudi lahke glavobole imam. Razmišljala sem, da mi to povzdroiča Kventiax in bi rada prenehala. Prosim, povejte mi, kako preneham, kako zmanjševati dozo, da bi popolnoma prenehala jemati Kventiax. Samo prosim ne recite naj grem k zdravniku, ne da mu ne bi zaupala ampak to je zame cel projekt, priti tako daleč do psihiatrične bolnišnice (toliko kilimterov Hvala za odgovor. Sandra