Vprašanje: pozdravljeni! mene bi zanimala razlaga diagnoze lupus pernia. Po 9 letih preiskav so jo ugotovili pri moji 10 letni hčerki. kaj to pomeni za njeno življenje. bo na zdravilih vedno, koliko dejansko ta zdravila škodijo in lahko ta bolezen vpliva tud na njen imunski sistem, ker je zelo veliko bolna. NAJLEPŠA HVALA LP

Vprašanje: Pozdravljeni, pred kratkim sem v odaji 24 ur zasledila, da je imela Petra Krčmar operacijo sinusov zaradi dolgotrajnih težav z zamašenim nosom in dihali. Prosim, če mi lahko napišete kaj več o tej operaciji, saj imam tudi jaz že več let (se mi zdi da že celo življenje) težave s simusi, pogosto imam zamašen nos, težave pri dihanju skozi nos, tudi kakšna suha hrana se mi rada zatika pri požiranju, se mi zdi, kot da bi imela vse te sinuse precej ozke in da se hitro zamašijo. Prijateljica mi je že večkrat rekla, da naj grem na pregled k zdravniku, toda nikoli nisem našla časa - pa tudi nisem vedela, da obstaja kakšno "pametno" zdravljenje za take težave. Zanima me predvsem kakšna operacija je to, kaj točno ti naredijo, kje se operacija izvaja in ali je to samoplačniška operacija ali ne in koliko denarja stane. Hvala za odgovor in lep pozdrav

Vprašanje: Spoštovani, prosim za pomoč. Moj mož je obseden z kopičenjem krame po hiši in okoli nje. Že celo življenje obljublja, da bo pospravil pa še vedno samo vozi k hiši vso kramo. V družini zaradi tega vlada nevzdržno stanje s stalnimi prepiri. Povejte mi ali je to bolezen in kje naj mu poiščem pomoč. Zahvaljujem se vam za odgovor in vas lepo pozdravljam.

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 64 let. Živim normalno življenje, kljub upokojitvi sem še vedno aktivna, saj opravljam poleg vsakdanjih gospodinskih del tudi redno pisarniško dela. Rada hodim, kolesarim in sploh mislim, da se kar dosti gibljem. Pred enim letom sem bila operirana na prstu leve roke zaradi izrabe hrustanca. Pojavili so se zapleti, ki jih še niso ugotovili, zaradi tega pa je moje običajno gibanje otežkočeno, ker me roka še vedno boli. V tem letu sem opazila, da so mi mišice na rokah in tudi na stegnih postale precej ohlapne. Zavedam se, da nisem več mlada, vseeno pa se mi takšno hitro spreminjanje mišic zdi čudno. V reviji Vzajemnost sem prebrala o SARKOPENIJI. Bi bil lahko to vzrok mojih težav? Kolikor lahko, telovadim, dvigujem lažje uteži, vendar uspeha ni. Kaj mi lahko svetujete? Moj osebni zdravnik je moški in se mu to ne zdi nič posebnega, mene pa moti že estetski izgled mojih rok in nog. Hvala za odgovor in vse dobro vam želim! Milica

Vprašanje: sSpoštovani, mislim, da sem odvisna od uporabe računalnika. Stara sem 24 let, lani sem diplomirala, trenutno sem brez službe in bi se morala pripravljati na strokovni izpit. V zadnjih mesecih sem pogledala noro veliko filmov, nadaljevank, neumnih videov, odigrala nešteto iger, težave imam tudi s brskanjem po spletu, a predvsem me zasvojijo "premikajoče slike". Za računalnikom preživim 9 in več ur. Težave sem imela že v času študija in predvsem takrat, ko sem "pisala diplomo" in končala s predavanji. Umirile so se po diplomi, ko sem 8h na dan delala kot prostovoljka in bila pozneje zaposlena za par mesecev. Mislim, težava ni izginila, le manj časa je bilo za razvado. Tako daleč, da bi brskala po spletu v službi, pa k sreči nisem šla. Zdaj, ko sem brez službe, imam idealne pogoje za to, da se pripravim na opravljanje strokovnega izpita, a nekako ne morem prekiniti z računalnikom. Veliko časa sem sama, ker je fant v službi in je tudi precej kolegic, s katerimi še imam stike, na delu. Poskušam vzpostaviti nek delovni ritem, a mi čas kar nekako spolzi iz rok. Kar naenkrat je ura pet in jaz se nisem odmaknila izpred zaslona. Vedno znova čakam na okrogel datum, prelomni dogodek, celo katastrofo, ki bi upravičila mojo spremembo, da bi imela razlog za prelom in podobne bedarije. A največkrat se še isti dan vrnem k stari navadi. Zdržala sem največ nekaj dni, v tem času sem občutila strašno tesnobo, pomanjkanje smisla, ki se je stopnjevala, dokler nisem ponovno začela z gledanjem filmov. Da ne govorim o tem, kako težko je bilo ne prižgati računalnika in ne vstaviti dvdja s filmom. Smešno je to, da me sedenje za računalnikom sploh ne razveseljuje, kot me je včasih. Vem, da se to sliši nekako paradoksno, ampak gledanje nadaljevank je postalo nekakšna obveza, nujnost, prisila , ne gre za to, da bi noro uživala ob gledanju, pogosto se dolgočasim. A preprosto ob drugih aktivnostih začnem razmišljati o tem, koliko časa sem že zapravila s tem, da sem sedela za ekranom, koliko prijateljstev sem izgubila, koliko priložnosti za delo in izobraževanje. Včasih, v začetku študija, sem bila zelo dobra v tem, kar sem delala, a se bojim, da se zaradi izgubljenega časa ne bom mogla vrniti v to. Ne morem se zares osredotočiti na druge stvari tako, kot me pritegnejo filmi in nadaljevanke. In potem me znova vsaj pomiri prav tisto, kar mi jemlje vse priložnosti. Poskusila sem omejiti uporabo na 1-2 h na dan. Ker računalnik vseeno potrebujem za iskanje zaposlitve, pisanje prošenj itn. Ampak enostavno ne gre. Dedek je bil alkoholik in vem, da je poskusil zmanjšati vnos pijače, a rešila ga je le kratkotrajna bolezen in potem popolna prekinitev z alkoholnimi pijačami, ki se jo je držal do smrti. Jaz se ne morem v celoti odpovedati računalniku, saj veste, v kakšni družbi živimo. V poklicu, za katerega se izobražujem, ga bom potrebovala. Tudi če sploh ne grem v družabna omrežja, elektronsko pošto ipd. K sreči sem zdaj začela vsaj z jutranjo telovadbo, tako da sem za dve uri rešena misli na računalnik. A med učenjem, študijem mi žal kar ne uspe prekiniti misli na to. Pa sem bila včasih izredno, osredotočen, pozoren in vztrajen tip človeka. Pred časom sem brala knjigo od Daniela Amena, kjer pravi, da računalniške igre delujejo na iste možganske centre kot kokain. Kar mi je pomagalo k razmisleku o tem, da gre pri moji uporabi računalnika samo za lenobo ali reševanje iz občutka brezupnosti zaradi težav z zaposlitvijo, za katere sem že pred študijem vedela, da me čakajo. Ali kdaj postane lažje? Ko prekineš z odvisnostjo, ali bom morala vedno živeti v strahu pred tem, da znova padem v to. Mi lahko daste kak nasvet vsaj za kak teden? Vsaj za jutri? Kdaj lahko pričakujem vsaj zmanjšanje želje, potrebe? Seveda je jutri 11.11, znova tak privlačen datum. A v resnici se že dalj časa spravljam k pisanju tega sporočila. Lepo Vas prosim, pomagajte mi, ta stvar res postavlja v nevarnost moje samostojno življenje. Res se nočem več vrniti domov, kjer vladajo psihološke igrice med mojim očetom in mamo in kjer, zdaj vidim, res ne vem, kako sem lahko toliko let zdržala. Žrtev je tudi moj mlajši brat, ki še živi doma in ki prav tako preživi ves čas, ko ni v šoli ali (kar je zelo redko s prijatelji), za računalnikom z igranjem igric. Morda pa vseeno gre za lenobo, kaj vem. A v vsakem primeru bi vam bila res hvaležna za nasvet. Filozofka

Vprašanje: pozdravljena! prosim ,če mi lahko odgovorite na moje vprašanje.pisal sem vam že večkrat a odgovora nisem dobil.Sem v hudi duševni stiski .Obiskujem psihiatra jemljem antipsihotik silian.in depakine crono 500x2 na dan,in povirjevala lorsilan.Vse skupaj mi kaj dosti ne pomaga.Zaradi razočaranja iz dalne preteklosti sem čisto na dnu .Dogodek,ki se mi je zgodil ga nemorem pozabiti.Dejansko z življenjem,ki ga živim nisem zadovoljen.Sem poročen brez čustev.Že nekaj mesecev ne morem spat.življenje me spremlaja že 4 leta.Sam se sprašujem koliko časa bom lahko še zdržal.Nimam volje,do stvari,dejavnosti ki so me včasih veselile.Sem brez življenske energije.Nevem več kaj naj počnem,da mi bo bolje.Zgubil sem zaupanje v zdravljenje.Prosim svetujte mi kako si lahko še pomagam.Najlepša hvala.

Vprašanje: Pozdravljeni! Prosila bi vas za mnenje kaj storiti v mojem primeru. Stara sem 21 let. Fanta imam 3 leta in pol (tudi pred tem sva se že poznala in večkrat bila skupaj a prej ni bilo nič resnega). Problem je v tem, da sem trenutno na prelomnici oz. fazi ko nevem kaj naj storim..ali naj vztrajam v zvezi, ali naj raje grem. No, pa da razložim situacijo. Moj fant je zelo privlačen, pošten, zna z denarjem, zelo je priden (poleg službe dela še drugje in dodatno zasluži), razmišlja o tem kako bo vnaprej doma ali nasploh kako bo ravnal npr. z denarjem (kam ga bo vložil/kaj bo kupil), je zabaven in vem, da me močno ljubi. Za to, da sva skupaj, sva veliko pretrpela, ker se nekateri najini "prijatelji" in znanci niso mogli dojeti, da se privlačiva in so nama neizrečeno nasprotovali. To so stvari, ki me vlečejo k njemu. Potem pa so tu še slabosti. Jaz zelo rada plešem. Plesala sem v osnovni šoli v plesni skupini, v srednji šoli sem redno hodila v klube s plesom, še sedaj obožujem ples. Moj fant pa ne, in zaradi tega je ljubosumen na vsakega ki pleše z mano, prepoveduje mi izhode ven brez njega (ker misli, da bom z drugimi fanti plesala in se vanje zaljubila). V tem času kar sva skupaj, je vedno igral vlogo "vodilnega oz. glavnega" v najinem odnosu. In moram reči, da mi je ta vloga ustrezala do neke mere, kadar pa mi kaj ni všeč in se uprem, nastane prepir in nato je veliko slabe volje in nasploh se vse pokvari in tudi kaj odpove. Zadnje čase sem večkrat šla ven s prijateljicami sama, ker študiram v drugem kraju kjer živim pri njemu doma in zato sem seveda šla brez njega. Sprva ni hotel popustiti, nato pa je rekel povsem normalno da naj uživam in se imam lepo, a naslednji dan sem poslušala kako zaradi mene ni mogel spati in da mu je bilo hudo itd. Ves čas ga sprašujem zakaj mi ne zaupa, a vztrajno ponavlja, da mi zaupa, le da je ljubosumen, zadnje čase pa mi je že nekajkrat rekel da v primeru če ne bom več njegova, ne bom od nikogar, ker se mu bo zmešalo če me izgubi in bo naredil kakšno neumnost (a vem, da on ne bi naredil ničesar, ker je mamin sinček in preveč sramežljiv, da bi se samo stepel). No, tako sem napeljala na še en problem.. Živiva v hiši z njegovo mamo. Razumem, da je v življenju imel vedno le podoporo mame, a navezanost nanjo je pretirana. Po eni strani se 50x na dan skrega z njo, ker je ona bolj lena, se ji ne ljubi pospravljati ali kuhati, po drugi strani ji pa pove za vsak svoj korak, če kam greva, ji razlaga kaj sva pila, jedla, kdo je bil kje, kaj je kdo rekel.. Uglavnem, jaz se potem kar umaknem, ker se mi zdi in vem, da ji preveč razlaga stvari, ki se je popolnoma nič ne tičejo. Tudi v primeru, če fant ne začne sam govoriti o vseh stvareh, začne spraševati ona. Njegova mama se vtika v prav vse stvari, namesto, da bi si sam šel iskat npr.nogavice v najino spalnico, bo raje njegova mama šla k nama iskati nogavice, zato da bi mu ustregla..katastrofa! Jaz pa ga navajam, da nisem njegova mama in da naj gre sam po stvari, in ko sva sama, si vse sam vzame, ko je mama doma, pa kar skače med naju in govori kar nekaj v 3 dni in sprašuje.. Moj fant je tudi zelo vzkipljiv, takoj povzdigne glas..vendar večinoma za brezveze (njemu se pa zdi da popolnoma upravičeno). Problem je še nekje.. Sama sem finančno sposobna dobro, tudi on ima redno plačo, a vendar ne bi popolnoma nič potoval. Jaz pa imam željo v življenju še videti kakšno tuje mesto in iti na morje v tople kraje. Želim reči, da si to lahko privoščiva, a on ostaja pri odločitvah, da morava najprej Slovenijo videti celo, ko pa rečem če greva v gore ali v kater slovenski kraj, pa nikoli nima časa. Jaz cenim njegovo pridnost, bolje kot da bi ležal za TVjem ali za računalnikom, a vseeno ne udejanji svojih besed. No, še kar me najbolj boli je to, da sva si uredila stanovanje v hiši z njegovo mamo in da bova prihodnje leto končala opremljanje, v kar sem tudi sama ogromno vložila, ne samo denarja, tudi dela, zamisli in časa. Hudo bi mi bilo, da bi v stanovanju pustila svoj pečat, ne bi ga pa uporabljala, ker mi je res noro lepo. Manjši problem je tudi v tem, da ne živim več pri svojih starših, v primeru da bi se razšla, ne bi šla več domov, ker imamo zelo neurejeno, sama pa sem se navadila na boljše življenje, ki ga imam pri fantu in na slabše seveda ne grem. Torej, v tem razmerju nisva več srečna ne jaz ne on, se pa zelo ljubiva, to nama je jasno. Večkrat se pogovarjava kako naprej, pogovarjava se nasplošno o vsem, večkrat sem mu že povedala kaj me moti na njem, a npr. zadeve z njegovo mamo ne prizna in pravi, da želi, da smo družina in da se pogovarjamo, kar je povsem normalno, vendar ne na tak način kot je sedaj. Glede potovanj in plesa pa vedno obtožuje moje misli, da sem se spremenila zadnje pol leta, a jaz mu to že od začetka govorim, le da prej nisem bila tako direktna, zdaj pa želim početi stvari zdaj, ko sem še mlada, brez otrok (letos mi je umrla prijateljica iste starosti,ki je imela toliko načrtov, pa jo je smrt prehitela-jaz ne želim biti ista!) Opravičujem se za doooolgo vprašanje, vendar boste iz tega doumeli celotno situacijo in mi morda svetovali, kaj bi vi naredili na mojem mestu? Vem, da skorajda nimam poguma, da bi kar odšla, vendar me toliko stvari matra, da o tem zadnje čase veliko razmišljam, tudi on. Hudo mi je, da je tako naneslo med nama. Morda pa imava le krizo, ki bo minila, če se on malce spremeni, jaz pa se odpovem nekaterim stvarem (toda verjemite, da brez plesa in potovanj ne bom povsem srečna nikoli). Hvala za odgovor, in lep pozdrav :/ -nesrečnica-

Vprašanje: Spoštovani mogoče bi mi glede na vaše izkušnje lahko svetovali,kako naj pomagam svojemu bratu?Ima 45-let za seboj propadli zakon in nesrečno ljubezen.Že iz otroških dni je zaljubljen v dekle iz vasi a žal mu ona te ljubezni nikoli ni mogla vračati saj ga že vse življenje smatra za prijatelja in ne kod moškega.Zadnjih nekaj let sta prijateljevala s tem da ga je neprestano opozarjala da sta le prijetlja in nič več a to očitno moj brat ni dojel tako,ter je nekje v sebi upal na kaj več.Žal pa sem pred dnevi izvedela od nečaka dekleta,da je dekle noseča.Za nameček pa sem izvedela,da se je dama na službeni poti spustila v ljubezensko afero,ki ima za posledico njeno nosečnost.Kako naj razložim bratu,da ima ona svoje življenje in da ga ne gleda kot moškega.Bojim se da tega ne bo prenesel. Hvala

Vprašanje: Pozdravljeni! Praktično vso življenje imam rdečico na licih in sedaj imam končno denar, da si lahko privoščim lasersko odstranjevanje rdečice. Je pa problem, ker ne vem komu se naj obrnem. Nekaj sem bral tudi o selektivni fototermolizi. Je to boljša izbira kot laser? Prosil bi Vas tudi, če morda veste na koga se lahko obrnem in da ne bo predrago. Lp

Vprašanje: Spoštovani v temi z naslovom" Izbira partnerja in nestrinjanje družine"sem vas spraševala na splošno za mnenje a žal je moj problem bolj kompleksetn kot sem ga napisala.Moja napaka kot sem jo imenovala je žal mala deklica po imenu Mia,zaljublila pa sem se v 15-let mlajšga fanta ki je latino američan ob enem pa preko mojega podjetja poslovno sodelujemo,žal imava z njim dorečene odnose in on ve kaj lahko pričakuje od mene in kaj jaz od njega.Žal je moj brat dosti starejši od mene in izhajava iz podeželja,ter je za njega že samo dejstvo da nisem poročena pogubno enostavno ne more preboleti dejstva nimam tradicijonalne družine temveč nekaj na daljavo o tem da je mlajši,drugačne polti in iz drugega konitineta pogubno.Na srečo ne živimo skupaja sva poslovno zelo povezana in ne izogibno da se srečujeva.A žal ne vem kako naj mu obrazložim,da je moje življenje moja stvar Hvala

Vprašanje: Spoštovani! Prosim za Vaš nasvet, ker bom drugače znorel!!! Star sem 26 in sem 6 tednov jemal Ecytaro, zaradi blage anksioznosti in nespečnosti. Ecytara mi je zelo pomagla, v bistvu sm postal normalen in nism imel več insomnie, niti tesnobe. Jemal sm samo polovičko tabletke in edini stranski učinek, ki je bil, je bil ta, da nism mogel priti do orgazma. Zato sem Ecytaro prekinil. Mesec dni zatem sem šel k psihiatru, ki mi je priporočal, da naj ponovno začnem Ecytaro skupaj z Wellbutrinom ali pa samo Cymbalto, ki naj bi imela manj učinka na libido. Ker nisem hotel jemati toliko tablet sem se odločil za Cymbalto 30 mg. Prvih pet dni je bilo vse ok, nobene zadetosti, suhih ust, dobro sm spal. Nato šesti dan pa sm se začel naenkrat nekontrolirano trest, začeli so se napadi panike. Bal sem se, da gre za serotonisnki sindrom in se odločil, da popolnoma prekinem s tem zdravilom. Naslednji dan, je bilo vse ok, nato pa dva dni kot, da bi imel gripo. Očitno se je po šestih dneh že telo preveč navadilo in sm imel odtegnitvene simptome. No tudi ta dva dni sta minila in sm mislu, sedaj bo vse ok. Nato pa sm čez 7 dni dobil hude napade tesnobe, začel sem se trest, roke in noge mi je skupaj vleklo, hudi napadi panike, strah, palpitacije, strah da bom umrl. To je trajalo kakih 6 ur. Nato je minilo. Spet sem krivil na to, da sm prekinil s Cymbalto, misli sm, da so še vedno kakšni odtegnitveni simptomi, čeprav sem jo jemal samo 6 dni. En teden spet vse ok, no danes pa groza. Cel dan obučtek tesnobe, hude panike, tako da me vse vleče skupaj, prste mi ven obrača, občutek, da se bom zadušil in da ne morem požirat, sem tako napet, da me hrbet boli zarad napetosti mišic. Vzel sem 0.25 xanaxa (mami mi ga je dala) in sedaj je ok. Ampak kaj je naenkrat narobe???? Prosim pomagajte mi! Tudi se mi zdi, da je v teh dveh tednih po Cymbalti prišlo do depersonalizacije. Naenkrat sem tak votel čez dan, počutim se da drugače dojemam svet. In vsega tega pred Cymbalto ni bilo!!! A je možno, da bi paradoksno Cymbalta sprožila take panične napade? Kaj sedaj narediti? Bom od zdaj naprej vedno tak? Hočem nazaj moje prejšnje življenje z občasnimi blagimi anksioznostmi, ne pa te štale sedaj! Tok mi je žal, da sem sploh poskusil te antidepresive! Zakaj nism kr ostal na Ecytari. Joj no, kako naj sedaj tak živim? Ne vem vnaprej kdaj pridejo te panike in kako dolgo bodo trajale! Kaj naj nazaj Ecytaro jem? Joj toliko vprašanja in upam, da si boste vzela čas in malo na daljše odgovorili, saj bi mi Vaše mnenje veliko pomenilo! Hvala!

Vprašanje: Pozdravljeni, Stara sem 37 let. Nisem pretežka, pa tudi prelahka ne (165 cm in 61 kg). Za seboj ima dva poroda. Živim v urejeni družini, ker oba z možem delava, skratka živimo pač življenje, kot se ga v teh dneh da živeti ob oblici obveznosti doma in v službi. Ukvarjam se tudi s športom (rekreativno), hodimo na izlete, morje v naravo …. Vse to opisujem, ker ne najdem odgovora na moje vprašanje…jem namreč ponoči. Zakaj? Ne da jem, nažiram se. Čez dan jem normalne obroke, od zajtrka, kosila, vmes sadje, večerje, tudi kaj sladkega..torej čez dan jem normalno – trudim se, ker drugače bi se lahko tudi čez dan abnormalno nažirala (primer 300 g čokolada meni ne pomeni nič, pred tem pa lahko pojem recimo celo kosilo ali dva sendviča….). Ponoči pa mi nadzor uide – jem in jem, zjutraj se zbudim z bolečino v trebuhu, groznim zadahom, slabim počutjem, nezadovoljstvo…vsak dan pravim danes pa več ne bom, pa ne gre….-pripravljena sem se ponoči tudi do 10 krat vstat in pojest kaj mi pride pod roke. To delam že kar nekaj časa. Kaj naj naredim? Skrbijo me zobje, želodec pa tudi teža, kako dolgo jo bom lahko tako še nadzorovala? Hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni Star sem 25let in imam težave s fobijami. Imam težave tudi z vrtogolavico, ampak mi je nevrolog rekel, da ni nič kaj resnega. Meni se zdi, da je tudi to povezano s psiho. V glavnem zadnji čas se mi pojavlja sel kup strahov, ki jih včasih nisem imel. Razen tega, da se bojim višine, kar se od zmeraj, sem se naenkrat začel bati globine, ne upam se več plavati po sredini reke, ampak samo ob bregu, včasih pa sem skakal iz mostu na glavo. Strah me je tudi zaprtih prostorov in jam, kar me tudi prej ni bilo. Velikokrat imam občutek panike tudi v avtu, v tunelih in viaduktih, takrat se začnem potiti, razbija mi srce in začne se mi vrteti v glavi in to je zelo neprijetno, če je kdo z mano v avtu ali pa ko se vozim po lokalnih cestah, nimam mi je lažje in nimam toliko zoprnega občutka. Prosim, če mi lahko svetujet kako bi premagal te strahove, ker mi izredno ovirajo življenje, ne morem se sprostiti. Vsake počitnice postajajo živčna vojna. Lep dan

Vprašanje: Spoštovani! Sem ženka 47 let, mati dveh otrok (14 let in 19 let) in s partnerjem, očetom otrok. Živim v ločenem gospodinjstvu s partnerjevimi starši (oba blizu 90 let), a v isti hiši. Imam dobro, a slabo plačano službo. Če bi želela opisati moje življenje, bi z lahkoto napisala knjigo. Zelo žalostno. Prišla sem do točke, ko ne morem več !!!!!! Vsa leta delam, diham in živim za "svoje" bližnje,se jim razdajam, a me nihče ne upošteva in ne spoštuje, verjetno tudi ne mara. Isto je v službi. Partner me je tudi nekaj let diskretno, potem pa že kar očitno varal. Trpeli smo vsi. Jaz in otroka. Pa sem zaradi ohranitve družine pregazila tudi ta kup gnoja. Stanje se je umirilo, a jaz se nisem. Ker sem edina v hiši, ki želi red, se mi zoperstavljajo vsi, tudi otroka. In tudi onadva znata biti zelo nesramna. Imam ju vseeno srčno rada, saj nista vedno zlobna, a me zelo boli. Zaradi vsega naštetega in mnogo zamolčanega TRPIM. NE MOREM VEČ. Poskušala sem vzeti življenje v svoje roke, a imam preveč zavor okoli sebe. Večkrat sem želela narediti konec, a sem vedno zadnji trenutek našla nek izgovor, da tega nisem naredila. Pred leti sem imela že tudi infarkt. Nabralo se je preveč hudega. Začela sem pa piti. Problemov s tem nisem nič rešila, morda le še povečala. Sovražim se tako, a ne znam drugače naprej. Ali mi lahko kako pomagate?

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let (kmalu bom 24), junija sem uspešno diplomirala, delam že 1 leto v podjetju, kjer me bodo v prihajajočem mesecu tudi zaposlili, sem zdrava, z družino sem v odličnih odnosih, prav tako s prijatelji in sodelavci. Vse v življenju mi teče tako kot si želim in za kar sem se in se sama tudi trudim. S fantom sva bila 6 let v resni zvezi in srečno zaljubljena, ustvarjena drug za drugega. Ne bom rekla, da se nikoli nisva skregala, ampak to so bili prepirčki, ki jih imamo vsi ljudje. Načrtovala sva tudi že skupno življenje, selitev na svoje sva imela v mislih za prihodnje leto, ko on zaključi magisterij. Je tudi profesionalni športnik, zato sem se kar hitro morala privaditi in prilagoditi predvsem njegovim obveznostim, z njegovimi starši sem ga hodila tudi spodbujat na vsako njegovo tekmo. Pred pol leta je začel opravljati pripravništvo v zdravstvu, zdaj se pripravlja na interni izpit, novembra ga čaka še strokovni izpit. Zraven piše magisterij, hodi v službo in trenira vsak dan, proste ima le nedelje. Prostega košarke ga imam le en mesec na leto- poleti in seveda takrat hočem izkoristiti čas z njim kolikor se le da. On tudi. Ne bom pa rekla, da se nikoli nisva zaradi tega prepirala. Sva se velikokrat. Vse najino življenje, vsi najini načrti, vse počitnice, prijateljska druženja...vse je na drugem mestu, saj je najprej vprašanje kako bo s treningi, tekmami... Pred enim mesecem sva se nazadnje skregala glede tega, saj imam občutek, da jaz veliko več vložim v to kdaj se bova videla, kako, koliko časa imava čas itd. In od takrat je nenehno slabe volje... Mislila sem da ga bo minilo, vendar ga ni. Zadnji mesec se sva se tudi videla zelo malo, saj jaz delam v taki službi, kjer je 1 mesec na leto tako pestro, da nimam enega dneva fraj, praktično hodim domov le spat. Tako nisva imela veliko časa za pogovor in druženje. On je postal zamorjen, na treninge se mu več ne ljubi, v službo hodi z muko, niti od domačih noče nobenega videti, nima veselja, da bi prišel k meni... Pred enim tednom me je šokiral s tem, da razmišlja, če sva sploh za skupaj in da on ni srečen in da se ne vidi več z mano. Rekla sem mu naj si vzame čas, saj mislim da je preobremenjen in ne razmišlja realno, naj počaka da se vse vrne v normalne tire in da če se imava rada, da bova vse rešila. On pravi, da me ima enako rad, vendar da mu je vse prišlo čez glavo in ne vidi smisla da bi niti poskusila rešiti težave, da ga pri meni motijo tudi tiste malenkosti, ki ga prej niso... Jaz se s tem ne morem sprijazniti, saj mislim, da 6 let se ne da kar tako pustiti za sabo, sploh če je ljubezen še prisotna. Ponudila sem mu tudi, da greva k kakšnemu strokovnjaku na posvet, saj mislim, da je zapadel v nekakšno depresijo, saj pravi da ne vidi nobene svetle točke v dnevu in da je še najbolj srečen ko spi. On za svetovanje noče niti slišati, jaz pa ne vem več kako naj pomagam njemu in najini zvezi, saj ga ljubim. In ne morem razumeti, da sva še pred 2 meseci iskala stanovanje, bila na morju in je bilo vse odlično, kako bi se lahko zdaj vse tako na hitro zaključilo. Kaj mislite vi? Kako lahko pomagam njemu, nama, sebi? Mislite, da je za najino razmerje še kakšna možnost? Lepo prosim za odgovor in že vnaprej najlepša hvala.

Vprašanje: Vem, da je bila ta tema že kar nekajkrat obravnavana pa vendar. Pišem vam, saj ne vem več kako naprej. S partnerko živiva skupaj že deveto leto, najino spolno življenje pa se je povsem ohladilo in v zadnjih treh ali celo štirih letih se kljub številnim poskuse situacija samo še poslabšuje. Do spolnosti prideva le nekajkrat na leto, pa še takrat se vseskupaj pogosto sfiži in noben od naju ni prav zadovoljen. Ženi ni do seksa, še več ni ji do dotikov in na sploh zavrača vse kar je povezano s fizičnim kontaktom ali pogovorom, ki bi nanesel na predstavljeno tematiko. Ker med nama ni drugih razhajanj in ker se, brez fizičnih kontaktov, prav dobro razumeva, ne vem več kaj mi je storiti. Žena mi je sicer priznala, da je vse to posledica nezadovoljstva s svojim telesom in samo sabo pa vendar dlje od tega nisva prišla. Zanima me če mi lahko pomagate in svetujeta kaj naj storim. Hvala za odgovor in lep pozdrav.

Vprašanje: Sem mama hčerke,ki ste ji leta 2003, mislim da rešili življenje, zato se na vas obračam tudi s prošnjo, da pomagate rešiti zdravstvene probleme mojega vnučka (njenega sinka).Naš žiga se je rodil 27.5.2010 z močnim refluksom in hiatalno hernijo, zato ni bil niti en dan dojen, takoj je prešel na Aptamil R in bil 10 dni na Neonatalu v Ljubljani in je verjetno zato tudi manj odporen. Že od rojstva dalje je zelo občutljiv na dihalih (1 x plučnica, za drugič ni potrjena), letos že 3 x zaradi problemov dihanja (prenizka satoracija) v bolnici (januarja, junija in septembra). Tokrat se sploh ne more pozdraviti, prišel je iz bolnice 7.9.2011, pa še danes hrope in mokro kašlja. V bolnici še niso potrditi astme, je pa sum nanjo. Pri vsem tem se otrok močno poti. Lahko mu obujemo kakršne koli nogavičke (bombažne) ali čeveljčke (vedno ima samo popolnoma usnjene), vedno ima mokre nogice in tudi po telesu je ves čas poten, pa zagotovo ni preveč oblečen, ker ima vedno zelo lahka naravna oblačila, tudi ponoči, sicer se ves razbrca. Res pa je, da je bila tudi njegova mamica takšna, pa se še danes precej poti, čeprav manj. Morda je to lahko eden od vzrokov, da se lažje prehladi, ko po njemu popiha ali pa v njemu tli kakšna bakterija, kot je takrat v hčerki, ki pa je od takrat ko ste ji vi postavili diagnozo in sem ji na Infekcijski kliniki v Ljubljani preko poznanstev sama uredila sprejem na najboljšem oddelku, kamor ste jo takoj premestili (hud nodozni eritem), zdrava. Ali obstaja kakšna možnost, da našega Žigca pripeljemo k vam na pregled in dobimo vaše mnenje, morda se pa da astma preprečiti, v kolikor je še nima ali pa odpraviti vzrok stalnih okužb. Vsi smo že čisto izčrpani od nespanja, še najbolj pa se nam smili otrok, ki je ves čas bolan. Zdrav je bil samo 14 dni avgusta, ko so bili na morju. Ob vseh zdravilih ga vozimo že pol leta tudi na bioresonanco v Rog. Slatino, ki mu začasno ustavi napredovanje bolezni, vendar se hitro stanje spet poslabša. Prosim sporočite mi kaj potrebujemo, da bi lahko prišli k vam na pregled brez napotnice njegove osebne zdravnice (lahko samoplačniško). Občutek imam, da njegova zdravnica (dr. Kosijeva) ne čuti potrebe po specialistični obravnavi otroka, mi pa mislimo, da jo. Že vnaprej iskrena hvala za vaš odgovor in nasvet, zaskrbljeni vsi njegovi.

Vprašanje: pozdravljena!Že pet let me mučijo negativni občutki iz preteklosti.Moja težava je v tem,da obžalujem dogodke iz preteklosti.Vem,da graditi sedanjost na porušenih temelih iz preteklosti je nesmiselno.Zašel sem v hude krize.Zgubil sem voljo do dela,začel sem zanemarjati aktivnosti ,s katerimi sem se rad ukvarjal.Odklanjal sem nasploh življenje okoli mene.Oblegale so me tudi samomorilne misli.Šel sem na pregled k psihiatru in mi postavil diagnozo depresija.Dobil sem antidepresive,ki jih še danes jemljem in tudi psihotike in moram reči ,da mi ne pomagajo.Moje počutje je še vedno enako. Od AD jemljem EFEKTINinMIRZATEN od psihotikov pa depakine 500,solian 400.Moje vprašanje je kaj naj storim.Psihiatru sem že omenil zamenjavo zdravil,pa se s mojim mnenjem ni strinjal.Mislim,da bi zdravila v petih letih morala vsaj malo izboljšati moje stanje.Ker duševno še vedno trpim bi vas prosil za vaš odgovor.Že v naprej najlepša hvala.Lp.

Vprašanje: Pozdravljeni! Fant se je pred desetimi leti okužil z genitalnim herpesom, ki se mu je v prvem letu ponovil dvakrat, od takrat pa nikdar več. Po jemanju zdravil mu je zdravnik rekel, da naj bi po petih letih virus izginil. Je to mogoče? V kolikor vem, virus herpesa ni ozdravljiv. Zanima me tudi, kaj to pomeni za najino spolno življenje. Kakšne so možnosti, da se okužim, čeprav ni imel izbruha že toliko let? A to pomeni, da bova morala zmeraj uporabljati kondom in da je oralni seks (brez kondoma) nemogoč? Za odgovor se vam zahvaljujem!

Vprašanje: Sin je star 24 let. Že od najstniških let je bil podvržen glavobolom, (priližno 1x-2x na teden). Vendar so bili glavoboli srednje močni in tablete, kot so lekadol, saridon in kasneje nalgesin so mu pomagale. Potem so se začeli občasni hujši napadi, ki jih je osebna zdravnica opredelila kot migrenske, vendar še vedno so tablete, ki sem jih omenila, vendar v večji dozi, prijele. Pred dvema letoma so glavoboli postali intezivnejši in zelo močni in jih ima sedaj praktično vsak dan. 2-3 dni na teden preleži v postelji z mokro brisačo na glavi in tablete mu v bistvu ne pomagajo kaj dosti. Opravil je CT glave in MR glave in izvidi so bili bp. Nevrolog je dal roke proč, češ da mu ne more pomagat in se bo z glavoboli moral pač sprijaznit. Diagnosticiral je, da gre za mešane tipe glavobolov: tenzijske z vmesnimi migrenskimi napadi. Probal je že Imigran, Frotan, Relpax, vendar pa prav nobene od teh tablet ne pomagajo kaj dosti. Vzame večje število Analgina ali Ketonala ali Zaldiarja, ti po nekaj urah za silo ublažijo bolečine, vendar ne povsem. Bil je tudi pri psihiatru, ki je ugotovil, da je depresiven in mu predpisal tablete Asentra, ki jih tudi jemlje že deset mesecev, vendar ni nobenega rezultata. (Moje mnenje pa je, da nima glavobolov zaradi depresije, ampak je depresiven zaradi glavobol). Bil je tudi pri ortopedu, ki se mu ni posvetil niti malo, bil je naravnost nesramen, češ da mu krade čas. Lansko leto je bil tudi na akupunkturi (10x), ki je malenkostno pomagala in omilia težave nekje za dva meseca, potem se je vse vrnilo na stari tir. Ne vem kaj bi se še dalo sploh naredit in sem povsem obupana, ko gledam 24 letnega sina, ki ni v stanju se veselit svoje mladosti in uživati življenje. Z muko je lansko leto diplomiral na visoki komecalni šoli, trenutno ima zaposlitev preko študenta, vendar je zelo težko, da ga bodo redno vzeli, ker veliko manjka zaradi glavobolov, vsi okoli njega pa mislijo, da se mu ne ljubi delat in da se stalno zgovarja na glavobole. Grozno stanje in nisem še slišala, da bi nekdo imel tako močne vsakodnevne glavobole. Nikamor ne more, včasih gre s prijatelji ven ali na kakšen piknik, čez par ur me že kliče, da pridem po njega, ker ima takšen glavobol, da ničesar ne more. Sem povsem obupana, zadnje čase mi je že nekajkrat omenil, da ko ne bo več zdržal, bo pojedel vse tablete in da bi rad umrl. Rada bi, če mi lahko svetujete kakšnega strokovnjaka, ki bi se ga bolj kompleksno lotil in ga celega pregledal. Naj omenim še to, da je bil nedonošenček in da je imel slabo razvito kito ai mišico v vratu, za radi česar sva hodila 1 leto na fizioterapijo. Zanima me, če bi lahko imel zaradi kakšnih anatomskih napak v vratu ali hrbtenici takšne glavobole. Nevrolog je to zanikal in rekel , da vratna hrbtenica lahko povzroča blage glavobole, niakor pa ne tako hudih. Lep prosim za bilo kakšen namig ali odgovor