Vprašanje: Vprašanje za otolaringologa: V otroštvu sem se ob srečanjih in pogovorih z ljudmi, ker jih nisem (dobro) slišala, obračala proti njim z desnim ušesom. Sčasoma me je zato mami odpeljala na preiskave sluha. Ugotovili so mi, da nimam razvitega levega notranjega ušesa in da na levo uho zato ne slišim že od rojstva. Sluh na desno uho je dober; rečeno je bilo tudi, da se je telo prilagodilo tako, da se zvok prenaša tudi po lobanji. Pri teh ugotovitvah pa se je raziskava končala; nihče se ni ukvarjal z mano v tem, da bi pomislili, da bi mi poskusili aktivirati sluh tudi na levem ušesu. Ker me je v vseh letih dobesedno vsakodnevno to oviralo v socialnih, delovnih in izobraževalnih stikih oz. v kakršnikoli interakciji z ljudmi, sem kasneje sama povprašala osebno zdravnico, če se da to kako popraviti. Tedaj je bila tehnologija povračanja sluha baje še v povojih, ni vedela, kako bi to vplivalo na kakovost sluha in tudi ni se vedelo, če bi zavarovalnica to plačala. Kaj več nisem dobila v povratno info. Zaradi mladosti nisem vedela, kako naprej; pomoči pa tudi nisem imela pri tem. Sedaj, pri svojih dobrih 30ih letih sem sklenila iti do konca, poiskati pot, če obstaja kaka rešitev za to mojo res vsakodnevno težavo, ki mi izredno greni moje življenje in sicer na vseh področjih komuniciranja...da ne omenjam številnih zadreg, negativnih prigod doma, s prijatelji, v družbi, v službi in pa tudi velikih težav z razumevanjem tujih jezikov. Vsakokratno razlaganje, da ne slišim ali pa ne razumem prav, četudi mi prej večkrat ponovijo, je resnično moreče, ko se vsakič znova (dnevno) soočam s to zadrego, okvaro lastnega telesa. Prav tako so težave, ker ne vem, iz katere strani prihaja zvok (recimo na cesti; skrbi me tudi prihodnost, kako bom lahko ob tem obvarovala otroke pred nevarnostjo, če še sama ne slišim). Vrtoglavic nimam, višine se ne bojim. Mimogrede, potapljam pa se vendarle lahko. Moje vprašanje pa je: Ali je možno popraviti to okvaro? Kako? Baje obstaja tehnični vsadek (čip), ki pretvarja v razumljiv zvok? Ali kako je s tem? Se vsadek vidi, nevarnosti operacije, za kak meterial gre, kako je kasneje z rentgeni (recimo na letališčih)? Je mogoče, da ga dobim, čeprav na eno uho slišim? Koliko časa traja okrevanje do popolnega sluha? Kakšna je potem razlika v sluhu (na eno normalen zvok, na drugo pa "tehnični")? Obstajajo sploh taki primeri rešitev? Kdo krije stroške popravka sluha? Kje oz. pri kom bi najhitreje prišla na vrsto za preglede in nadaljnje napotitve? Kaj moram narediti v korakih? Niti ne vem, če znam postaviti vsa vprašanja, ker mi je to neznano. Zato upam, da čimbolj izčrpen odgovor. Skratka, prosim za opis postopka, kaj narediti od začetka do konca, da bi realizirala svojo največjo željo: slišati normalno na OBE ušesi. In tako držati telefon tudi na levem ušesu :) ..da se mi glava ne pregreva in seva od telefona vedno samo na desno ;) Hvala za odgovor in lep preostanek poletja!

Vprašanje: sSpoštovani, pred dobrim letom sem začela jemati zdravilo Kventiax. Postopoma do 100 mg. Stara sem 40 let. Vse življenje sem imela hude strahove ponoči. Pred dobrim letom pa mi je umrl mož in takrat je postalo ponoči neznosno, zato mi je zdravnica predpisala kVENTIAX. Na kontrole ne hodim, nekako mi je to zdravilo in doza ustrezala. Sedaj pa sem nennormalno zaspana ves dan in utrujena, brez volje, tudi lahke glavobole imam. Razmišljala sem, da mi to povzdroiča Kventiax in bi rada prenehala. Prosim, povejte mi, kako preneham, kako zmanjševati dozo, da bi popolnoma prenehala jemati Kventiax. Samo prosim ne recite naj grem k zdravniku, ne da mu ne bi zaupala ampak to je zame cel projekt, priti tako daleč do psihiatrične bolnišnice (toliko kilimterov Hvala za odgovor. Sandra

Vprašanje: Spoštovani! V letošnjem letu sem dopolnila 51 let. Mesečne krvavitve so dokončno prenehale pred dvema letoma in pol. Sem mama trem otrokom. Sem primerno prehranjena, t. j. vitke postave. Že v rodnem obdobju sem imela dokaj velike ginekološke težave. Težave v nosečnosti, ki je bila v glavnem patološka, 7-8 abrazij, amputacijo porcije, termoablacijo, zaradi močnih krvavitev (na 24 dni), ki so zahtevale tudi občasne transfuzije krvi. Zaradi težav, ki so nastale po prekinitvi mesečnih krvavitev, sem obiskala ginekologa. Predpisal mi je HNZ. Angeliq sem jemala 3 mesece in življenje je postalo znosnejše. Končno sem se, po številnih praktično neprespanih nočeh, ponovno nekoliko naspala. Pred tem sem uživala Menosoy, pa po treh mesecih ni bilo sprememb. Nato sem poskušala z Remifeminom. Pa tudi ni bilo efekta. Tako mi je resda ostala samo uradna medicina. Vendar pri njej nisem vztrajala. Po izboljšanju počutja sem po enem letu prekinila, saj v glavnem poznamo posledice, in ponovno "vklopila" Remifemin in dodala še žlico lanenega olja. Uspeha ni bilo. Težave so postajale vse hujše in hujše. Sedaj ne jemljem ničesar. Močno potenje (uporabljam kar pahljačo), slabosti pred tem, gomazenje po nogah in včasih tudi rokah,.. Noči so podaljšano dnevno mučenje telesa in duše, ki sicer poteka v ležečem položaju. Kvaliteta življenja je,... no je ni. Pravijo, da se je potrebno čim več gibati. Sem zaposlena in to aktivno. Danes bi to morala biti sreča. Moje počutje močno vpliva za rezultate mojega dela, saj sem pozabljiva in večkrat zmedena, ko se pripravlja "napad" in čutim neko potrebno po premikanju, hoji. Prizadevam si to prikrivati. Imamo tudi hišo in ob njej zelenico in majhen vrt. Delo v naravi, košnja in ostalo urejanje okolice hiše, mi je v veliko veselje in rada to počnem. Imamo psa, ki ga redno sprehajam, vsaj dvakrat dnevno. Menda mi gibanja ravno ne manjka. Preprosto ne vem kam, da bi lahko živela in preživela. Okolica se čez moje vedenje še ne pritožuje. Čutim, da je v meni nekaj več nervoze, kot običajno. Kako bi je sicer naj ne bilo, saj zagotovo pomanjkanje nočnega počitka, prispeva dobršen delež k temu. To obdobje je zelo neznosno. Zanima me ali lahko alternativno zdravljenje izboljša takšno stanje. Hvala za odgovor in lep pozdrav.

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 21 let in imam nekaj težav. Upam, da sem se obrnila na pravega specialista. Pred kratkim sem imela prometno nesrečo, v kateri sem se le za las izognila smrti. 2 tedna po nesreči pa sem začela opažati, da nimam več nobene volje za delo, za druženje za nič. Obiskujem namreč faks, zraven tudi delam v službi, delam pa tudi doma, na kmetiji, tako da je moj urnik zelo natrpan, prostega časa praktično skoraj ni, na dopustu že nisem bila okoli 4-5 let. Prej sem vse zagnano in zavzeto naredila, trudila sem se, da bi bilo vse pravočasno, kvalitetno in natančno narejeno, sedaj pa nimam nobene volje več, ponoči slabo spim, zdi se mi, da mi gre vse narobe.Je to posledica nesreče? strahu pred vožnjo pa namreč nimam. Naj tudi omenim, da sem bila 5 let v zvezi. Naj razložim-ko sem se začela dobivati z njim, ni bil ne poročen, niti otrok ni bilo. Po nekaj skupnih skrivnih mesecih je njegova ''bivša'' prišla na dan z novico,da je noseča. Njemu otroci pomenijo vse, zato je ostal z njo, hkrati pa jo varal z mano, In to se je nadaljevalo 5 let. In vedno, ko sem hotela končati to nesmiselno ''zvezo'', je prosjačil in hodil za mano, ter mi govoril, da brez mene ne more živeti, govoril, da me ljubi in da me noče izgubiti. Da, vem in se zavedam, da bi mogla že takoj prekiniti s to zvezo, a bila sem le punca pri 15, 16ih letih in seveda nisem mogla ravno razumeti tega. Tudi zaradi tega sem obupana, ker samo premišljujem in razmišljam o tem, kako bom sedaj celo življenje ostala sama, o tem, da me nihče ne mara. Enostavno se mi zdi, da nimam več nobene volje za ničesar. In zanima me še, na podlagi česa mi osebni zdravnik lahko izda napotnico za psihologa, psihiatra, oz. karkoli bi jaz v tem primeru potrebovala. Že vnaprej hvala za odgovor, lp

Vprašanje: Vprašanje: Spoštovani! V letošnjem letu sem dopolnila 51 let. Mesečne krvavitve so dokončno prenehale pred dvema letoma. Sem mama trem otrokom. Sem primerno prehranjena, t. j. vitke postave. Že v rodnem obdobju sem imela dokaj velike ginekološke težave. Težave v nosečnosti, ki je bila v glavnem patološka, 7-8 abrazij, amputacijo porcije, termoablacijo. Vse to, zaradi močnih krvavitev (na 24 dni), ki so zahtevale tudi občasne transfuzije krvi. Zaradi težav, ki so nastale po prekinitvi mesečnih krvavitev, sem obiskala ginekologa. Predpisal mi je HNZ. Angeliq sem jemala 3 mesece in življenje je postalo znosnejše. Končno sem se, po številnih praktično neprespanih nočeh, ponovno nekoliko naspala. Pred tem sem uživala Menosoy, pa po treh mesecih ni bilo sprememb. Nato sem poskušala z Remifeminom. Pa tudi ni bilo efekta. Tako mi je resda ostala samo uradna medicina. Vendar pri njej nisem vztrajala. Po izboljšanju počutja sem prekinila, saj v glavnem poznamo posledice, in ponovno "vklopila" Remifemin in dodala še žlico lanenega olja. Uspeha ni bilo. Težave so postajale vse hujše in hujše. Potenje, slabosti pred tem, gomazenje po nogah in včasih tudi rokah,.. Noči so podaljšano dnevno mučenje telesa in duše, ki sicer poteka v ležečem položaju. Kvaliteta življenja je,... no je ni. Pravijo, da se je potrebno čim več gibati. Sem zaposlena in to aktivno. Danes bi to morala biti sreča. Moje počutje močno vpliva za rezultate mojega dela, saj sem pozabljiva in večkrat zmedena, ko se pripravlja "napad" in čutim neko potrebno po premikanju, hoji. Prizadevam si to prikrivati. Imamo tudi hišo in ob njej zelenico in majhen vrt. Delo v naravi, košnja in ostalo urejanje okolice hiše, mi je v veliko veselje in rada to počnem. Imamo psa, ki ga redno sprehajam, vsaj dvakrat dnevno. Menda mi gibanja ravno ne manjka. Preprosto ne vem kam, da bi lahko živela in preživela. Okolica se čez moje vedenje še ne pritožuje. Čutim, da je v meni nekaj več nervoze, kot običajno. Kako bi je sicer naj ne bilo, saj zagotovo pomanjkanje nočnega počitka, prispeva dobršen delež k temu. To obdobje je zelo neznosno. Zanima me ali homeopatsko zdravljenje lahko izboljša takšno stanje.

Vprašanje: Spoštovana! Imam sina, ki ima partnerko malo več kot leto dni. Karakterno sta si zelo podobna, zato večkrat med njima pride do trenj. Če vse poteka, kot sta si zamislila je vse v redu, če pa se pojavijo težave, kar jih ni malo (največkrat finančne), pride tudi do grdih besed, posebno pri sinu. Včasih se obnaša, kot da je najpametnejši. Tudi sam je že včasih omenil, da ne ve, če bosta še skupaj. Pred kratkim sta si ogledala hišo, ki jima je zelo všeč in bi jo rada kupila, seveda nekaj tudi na kredit. Dobronamerno sem mu samo omenila, naj pred nakupom dobro premislita oz. se pogovorita, oz. da pri sebi razčistita, če je ta veza to kar si želita za vse življenje. In kaj hujšega, da sem to omenila, da sva se midva s soprogom tudi prepirala in ali sem tudi jaz tako razmišljala pred gradnjo hiše. Pravi, da mi od sedaj naprej ne bo nič več povedal in je bil zelo užaljen. Ne vem kaj sem narobe naredila. Želela sem samo dobro, da ne bi bilo potem obžalovanja. Prosila bi vas za vaše mnenje oz. nasvet, kako naj se obnašam, da ne bi delala hude ure. Hvala in lep pozdrav.

Vprašanje: Spoštovani, že, več let boleham. Težave so se začele pojavljati okrog 30-leta. Sedaj sem stara 48 let, imam 2 otroka, univerzitetno izobrazbo, 24 let delovne dobe. Moje življenje je zadnja leta eno samo trpljenje. Sem obupana, ker ne zmorem nobenega dela. Prosti čas preživim večinoma v postelji. Držim se nasvetov, ki sem jih prejela s strani zdravnikov in , ki sem si jih pridobila skozi druge vire. Sem odgovorna in za vsako delo se moram zelo truditi, mučiti. Počutim se kot, da vlečem za seboj težko breme ali kot, da bom ugasnila, kot, da mojemu motorju zmanjkuje goriva. Začelo se je točno tako. Samo za trenutek sem se počutila kot ožeta krpa, totalno brez energije, moči. Zapomnila sem si to stanje, ker ga sedaj pogosto občutim. Ta občutek se je vedno bolj pogosto pojavljal v daljših intervalih in je postal stalnica v mojem življenju. Večkrat sem zaradi slabega počutja obiskala osebnega zdravnika, krvni testi so bili bp. Leta 99 me je to bolehanje tako obdelalo, da sem pristala v UKC LJ. Tam so ugotovili hipoglikemije in latentni hipokorticizem. Za hipe niso našli vzroka, za nadledvičnico sem dobivala hidrokortizon. Držim se diete, ne uživam enostavnih oglj.hidratov in poskušam čimbolj zdravo živeti. Leta 92 so mi ugotovili alergijo na hišni prah, pršico, nekatero hrano, sintetiko, nikelj. Lani so mi ugotovili poz. izvid na boleriozo, zaradi glavobolov in selitve bolečin v sklepih. Ne spomnim se, da bi imela klopa. Kot otrok sem prebolela menigitis, glavobole imam pogoste, zadnja leta vse močnejše. Na soncu sploh ne zmorem. Težave težje prenašam v vročini in mrazu. Opravila sem slikanje glave in je bp. Lani sem opravila spet stradalni test, ki je pokazal hipoglikemijo. Eden zdravnik je bil mnenja, da dobim aparat za merjenje sladkorja, ki bi mi ga namestili v bolnici, za štiridnevno merjenje domov, drugi zdravnik, ni bil tega mnenja. Po tretjem dnevu sem šla domov brez tega aparata z nasvetom zdravnika, naj se še naprej izogibam enostavnim sladkorjem in naj začnem s kako lažjo telesno dejavnostjo. Kljub vsemu, da upoštevam, kar so mi svetovali, je moje počutje tako slabo, da več ne zmorem opravljati svojega poklicnega dela in sem veliko časa v bolniškem staležu. Tudi doma komaj kaj postorim. Vsak dan se borim proti temu, kar me v mojem telesu dobesedno izčrpava do minimuma. Opravila sem tudi koloskopijo, zaradi trajne zaprtosti, napihovanja in zadnje leto bolečin v trebuhu(na sredini in desni strani). Slepiča nimam več. Spet sem obiskala endokrinologa v Lj, tam so ugotovili, normalno delovanje nadledvičnice, so pa bili znižani eritrociti (to je že večleten problem), povišano sedimentacijo, povišani K-MCV, Mono-0,8, povišan holesterol, povišan natrij, zvišan AST, povišani trombociti, prisotnost imunskih kompleksov, izjemno niko 25-OH vitamina D- 17.57, nižja raven kalcija 2.01; nižja sečnina 2.7, serum za določitev kalija je hemoliziral, U-levkociti v urinu-2. Sedaj uživam D3 po 35 kapljic na teden. Če še enkrat strnem moje težave, da bi Vam bilo lažje oceniti moje stanje: - kronična utrujenost, zaspanost, brez energije, nemoč, -močni glavoboli, slabost -nihanje pritiska gor in dol, včasih je bil konst. nizek (jemala ditamin) -nihanje sladkorja v krvi, včasih brez vzroka, obvezno pa ob psihičnem ali fizičnem naporu -mravljinčenje, drhtenje, nemir, napadi lakote, kratkotrajna izguba zavesti -zadnje leto slabo spanje(šumenje v ušesih-pritisk, razbijanje srca, nespečnost, zbujanje) -kronična zaprtost, napihovanje, bolečine v sredini in desno v trebuhu ( še posebej pri sedenju) -bolečine v sklepih (ramena, kolena, sredina hrbtenice med lopaticama, stopala), vedno bolj pogoste in se selijo - bolečine kosti v spodnjih okončinah -pešanje spomina in koncentracije, pozabljivost, zmedenost -motnje razpoloženja(razdražljivost, žalost, skrb in strah pred prihodnostjo). Enostavno ne zmorem se več boriti. Preživljam hude čase, vem, da je mnogim tako hudo in še huje. Želim in Vas prosim, da mi pomagate, vsakega Vašega nasveta bom zelo vesela, tudi moja družina. Prisrčen pozdrav. Liljana

Vprašanje: Spoštovani! Moji 88-letni tašča bi po moji laični presoji zelo koristila umetna hrana v obliki infuzije, saj je ženska po vsej verjetnosti krepko podhranjena. Suha je bila sicer celo življenje. Sedaj pri višini cca 170 cm tehta okrog 40 kilogramov. Problem je v tem, da enostavno ne more pojesti malo več hrane, ne da bi ji bilo slabo, zaradi česar seveda ne zauživa samo premalo kalorij ampak tudi vitaminov in mineralov. Tudi sicer ima vrsto zdravstvenih težav - hudo nihanje krvnega tlaka, problemi z žilami, trombociti, povešenimi ledvicami ..., ki jih bolj ali manj uspešno zdravi. Na vas se obračam zato, ker njena osebna zdravnica ni človek, ki bi zelo razmišljal o možnostih za izboljšanje počutja tako starega pacienta. Ali obstaja možnost samoplačniškega iniciranja umetne hrane? Lep pozdrav in hvala.

Vprašanje: Zanima me kako izboljšati obliko semenčec. Kvaliteta le teh je dobra. A oblika je zelo slaba, samo 2% jih je pravilno oblikovanih. Torej, slišal sem, da alkohol vpliva na to? Kako dolgo ima obsežnejše pitje učinek na kvaliteto sperme(na pravilno oblikovanost) semenčec, koliko na to vpliva nezdravo življenje, pomanjkanje gibanja, premalo vitaminov, oprijete boksarice, pretirano potenje(ne samo v predelu genitalij). In ali je dobro, se aktivnejše ukvarjati s športom, medtem ko se turidš izbiljšati seme( oblikovanost semenčic)

Vprašanje: Lepo pozdravljeni. S partnerjem sva skupaj 4 leta. Pred njim sem imela enega spolnega partnerja (če je to pomembno). Seksualno življenje je zelo dobro, vendar imam problem pri vaginalnem orgazmu. Ob draženju klitorisa ga vedno doživim, če pa naprimer po draženju klitorisa kosva oba že čisto na koncu začneva s penetracijo, nikoli ne doživim orgazma. Tudi ob sami penetraciji ne čutim nekega groznega užitka. Mi je lepo in fino vendar ne tako da bi me pripeljalo do vrhunca. Kaj priporočate? Kaj še lahko poskusiva? Kakšen položaj ki je mogoče najbolj primeren za take ki težko doživljamo orgazme ali ...?

Vprašanje: Poškodba palca na desni roki Pred več kot dvema mesecema sem si poškodovala palec na desni roki. K zdravniku sem se odpravila šele po mesecu dni, saj sem mislila, da bo bolečina minila. Na prvem rtg-slikanju niso odkrili ničesar, drugič, po 14 dnevih pa abrupcijo glavice proksimalne falange palca na radialni strani. Najprej sem nosila 14 dni opornico, včeraj so mi nošenje opornice (brez rtg-slikanja) podaljšali še za 14 dni. Bolečina vztraja. Kaj mi lahko svetujete? Ali je operativni poseg lahko rešitev? Palec bi želela čim hitreje pozdraviti, saj je življenje "brez desnega palca" in s 6-mesečnim dojenčkom pri hiši kar težavno. Vnaprej prav lepa hvala in lep pozdrav!

Vprašanje: Spoštovani ! Pred enim mesecem sem se zdravila za sumom na boreliozo z antibiotiki v bolnišnici. Imela sem glavobole, predvsem v zatilju, trd vrat in bila sem zelo slaba in utrujena. Po končani terapiji sem se počutila nekoliko bolje, približno dva tedna sem bila skoraj brez glavobolov, utrujenost pa je še trajala. Med preiskavami so mi ugotovili tudi, da imam hude degerativne spremembe vratne hrbtenice, CT glave pa je bil BP. Sedaj sem začela z delom v službi - v pisarni za računalnikom in simptomi so se povrnili. Glava me neznosno boli v zatilju, občutim nekakšen pritisk, vrat je otrdel. Tablete ne pomagajo. Tudi slabše se spet počutim, noge mi slabijo in sem omotična. Ne vem več, kaj naj storim in zakaj se spet tako počutim. Zdravnica pravi, da sedaj morajo simptomi popuščati, da me glava boli od vratu, da bo utrujenost še trajala in mi je napisala pet svečk proti bolečinam, da se me je rešila. Jaz pa sem čisto onesposobljena za delo in življenje. Ali mi lahko kako pomagate ugotoviti vzrok težavam in jih zdraviti. Lep pozdrav. Janika

Vprašanje: Lepo pozdravljeni! Ker ne vidim izhoda iz svoje težave se obračam na Vas. Zelo se bojim žuželk in vsega mrčesa. To mi zelo otežuje življenje. Ali se morda da s hipnozo odpraviti to fobijo? Zanima me tudi koliko terapij bi bilo potrebnih in približna cena na terapijo? Hvala, študentka Anja

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let moj fant pa 27. Pred tremi leti se je k nam domov, kjer smo živeli jaz, mama, oče in brat, preselil tudi moj fant. Danes sva skupaj 5 let. Moji so potem kupili hišo in se preselili tja, midva pa sva ostala v tem stanovanju, ki je bil zelo preveliko (80m2). Ene sobe celo nisva uporabljala. Imava tudi 2 mucka. Jaz sem bila takrat vsega zelo vesela, odprlo se nama je samostojno življenje in niti enkrat nisem pomislila, da moje na kakršen koli način pogrešam, ali da bi si želala z njimi ali karkoli. Sedaj pa je fant kupil movo manjše stanovanje, za to smo se vsi odločili, da je pametno, saj bodo moji lahko tega oddajali in jim bo lažje preživet skozi kredite. Cel čas sem bila zelo vesela, rihtali smo novo stanovanje, je pa zelo manjše, 36m2. A glede na to dva sva s fantom bila tudi tu stalno v isti sobi in premikala stvari glede na to kaj je njekdo želel početi, da sva bila lahko v isti sobi, se nama zdi velikost tam čisto uredu. A moj problem je ta, da učeraj, ko sva bila prvič tam zvečer in tam prespala, sem jokala. Ko pomislim na to prazno stanovanje, ki je tam ostalo me je kar groza. Tam imam lepe spomine s fantom in sedaj naju kar ni več tam. Res je nadležno, ker bi se mogla veselit, pa imam kar naprej skrbi. Prvo to, da sva v pritličju, kaj če je premalo, kaj če bosta mucka pobegnila... Ko pospravljam posodo v kuhinji, mi je čisto tuja, res mi je zelo hudo. Ampak ne vem če je krvio vse to kar jaz zdaj najdem, ta spraševanja. Mogoče je to, da je to novo stanovanje nima nobenih spominov? Njegova mami mi je rekla, da ko bom 2 meseca tam, se bom počutila kot da sem od skoz tam in bo staro stanovanje samo še lep spomin. Res si želim, da ti občutki minejo, saj so se komaj učeraj začeli, pa vseeno se bojim, da bi to predolgo trajalo. Še učeraj sem rekla fantu, greva spat v staro stanovanje, pa sva seveda ostala v novem in na koncu je bilo vse prijetno. A zdaj zjutraj me zopet stiska. Še celo spomini iz otroštva in s starši so mi začeli prihajat nazaj. Ampak ziher ni to krivo za žalost, ker njih nisem pogrešala zdaj dve leti, odkar ne živimo več skupaj. Ampak kar eno obdboje se je končalo in začelo se bo novo. Staro je bilo res lepo in sploh ne morem verjet da je res konec. Še probleme z zanositvijo sva imela v zadnjem letu, še zdaj nisem noseča, še vedno se trudiva, imam tudi zdravniško pomoč, a sedaj me prvič panika tudi, kam bomo pa posteljico tam dali, živela bom z drugimi ljudmi, s svojo družino, kjer moram jaz vse vodit. Ni več nikogar, ki bi skrbel zame. Pa saj to že dve leti ne, res ne vem, občutki so tako mešani in hudo mi je, nočem da to traja dolgo. Zanima me samo vaše mnenje o tem, ali je to normalno da občutim tako žalost, koliko časa naj bi to trajalo, kako naj si pomagam. Naj bom več v stanovanju ali manj, saj ne vem. Hvala lepa in lep dan.

Vprašanje: Stara sem 41 let in živčno čist uničena.Na delovnem mestu nisem več zbrana se tresem in vsak moj oremik spremljajo solze.Če se mi zgodi kaj narobe se tako sekiram da me boli telo .Delo mi ne gre od rok se trudim ampak nisem zanesljiva roke me ne obogajo.Zakonsko življenje mi propada saj me je minila tudi volja do seksa.Najbolj mi še odgovarja čas ko sem sama ko ni ob meni nobenega.Moje misli se kar naprej vračajo k smrti saj volje do življenja nimam več.Kaj mi je storiti

Vprašanje: Pozdravljeni, prepričana sem, da moj mož trpi za obsesivno-kompulzivno motnjo, vendar tega ne želi priznati. Zadnje leto živimo z družino v lastni hiši, vendar je življenje z možem mukotrpno. Naj opišem na kratko njegova dejanja: - vsak dan najmanj 3 ure čisti hišo (zjutraj, popoldan, zvečer) - obriše tla, posesa, vse pospravi, vsaka stvar mora biti na točno določenem mestu, tudi otroške igrače, - cel dan v službi se sekira, kakšna bo hiša, ko bo prišel doma (kaj vse bo moral pospraviti), - ne sme si umazati čevljev, tudi midva z otrokom ne, če si slučajno jih, ima v žepu krpo, da jih takoj obriše, - posode ne smem umivati, ker jo on umije bolj natančno, - avto mora biti brez madeža (skoz ga čisti), - na avtu je bila ena mala praskica, ga je že moral peljati k avtoličarju, - hiša je polna dekoracij - vsaka dekoracija mora biti na svojem mestu, če jo prestavim, jo vsakokrat prestavi nazaj, - na WC roli papirja ne sme biti malo papirja, takšno rolo takoj zamenja z novo, - na pultu v kuhinji ne sme biti ene stvari, - pijem lahko samo iz enega kozarca, - tobogan, bazenček in ostalo mora biti pred hišo postavljeno točno v liniji, - vsaka obleka (tudi moja in otroška) mora takoj biti zložena v omaro, - vsako smet (listi) pred hišo takoj pobere in vrže v smeti, - torbe morajo nujno biti v prtljažniku avta, nikakor ne spredaj...., - če je kdo na obisku, njega pa ni doma, me najprej vpraša, kje smo bili: zunaj ali noter (da vidi, ali je kaj vsrano). Po drugi strani je odvisnik od športa. Če se ne ukvarja s športom vsaj 4 - 5 x teden intenzivno, je nemiren, agresiven. Skratka, ure in ure porabi za svoje vzdrževanje reda in je ob tem zelo slabe volje. Meče stvari po zraku in zgodilo se je že, da me je fizično napadel, ko sem ga hotela ustaviti. Prosim za pomoč. Prosim za nasvet, kam iti. Kako ga prepričati naj gre k zdravniku. Menim, da njegovo vedenje odraža bolezensko stanje. Lp, Nina

Vprašanje: dve leti imam že hude glavobole čez cel dan.glava me boli cela ali pa na vrhu.operiral sem sinuse in nosni pretin vendar so bolečine ostale.opravil sem vse možne preiskave,ki so pokazale zadebeljeno sluznico maxilarnih sinusov in etmoidnih celic.delam v tovarni kjer je na mojem delovnem mestu 50-55stopinj.sprašujem vas če je to lahko glavobol od sinusitisa in ali mi delo na vročini škoduje ter kakšne so lahko posledice če se to ne pozdravi.star sem 36 let in nikoli nisem bil bolan,glavobol mi je spremenil življenje.hvala za odgovor

Vprašanje: Pozdravljeni. Stara sem 29 let in zadnje čase opažam nihanje v razpoloženju oz. neprestano slabo voljo, ki je nikakor ne morem kontrolirati. Bojim se, da prehaja že v depresijo, na trenutke imam takšen občutek. Kdaj se je to začelo, sploh ne bi znala točno definirati. Menim, da je nekako vse povezano z mojim partnerjem, čeprav mogoče se motim. S partnerjem sva namreč skupaj skoraj dve leti. Že od samega začetka sva se zavedala, da sva precej močna karakterja, ki v življenju točno veva kaj želiva. Vedela sva, da bo potrebno veliko kompromisov, da bo najina zveza funkcionirala, ampak sva bila pripravljena na to, saj nama je bilo lepo skupaj in sva tudi čutila ljubezen. Na začetku so bili skupni trenutki naravnost krasni. Kasneje pa je začel prihajati na plano moj karakter za katerega nekako krivim določena dejstva kot so, da sem najmlajša v družini, razvajena s tem, da mi je bilo vedno ugodeno. Mislim, da so se težave mogoče začele potencirati nekje dobro leto nazaj, ko sem sprejela veliko obremenitev v službi, ki me tudi psihično precej črpa. Velika prelomnica pa je nastopila tudi nekje pol leta nazaj, ko sva se s partnerjem tako močno sprla (ravno zaradi te moje muhavosti), da sva prekinila za nekaj dni. Tistih par dni, je bilo zame konec sveta. Bila sem resnično psihično podrta in čutila vse znake depresije – utesnjenost, osamljenost, nemir,.. Misel, da bi ga izgubila, me je pahnila v globoko žalost in posledica so bili takšni občutki. Najbolj grozno je bilo dejstvo, da sem vedela, da sem sama pripeljala do tega, zaradi svoje muhavosti. Grozno me je bolelo tudi to, da se je v tistem trenutku zatekel k prijateljici, s katero je nekoč nekaj imel. Zdi se mi, da sem s tem njegovim dejanjem zelo nazadovala. Že tako sem bila ljubosumna, od takrat naprej, pa to čustvo sploh ne morem nadzirati. Ljubosumna sem že samo, če se pogovarja z neko punco. Ravno tako sem po tem prepiru izgubila vso samozavest, ki pa lahko rečem, da mi je prej ni manjkalo. Ta izkušnja, kako bi bilo, če bi ga izgubila, me je stala samozavesti in mi pred oči vsak dan poriva strah. Čeprav pa se dobro zavedam, da sem do tega dogodka pripeljala s svojim muhastim obnašanjem, ki mu ni hotel vedno ugoditi, se te muhavosti kar ne morem odvaditi. Pogosto prihaja do tega, da sem enostavno sitna in mu težim za vsako drugo stvar, pa čeprav neopravičeno. Zavedam se svojega obnašanja, saj se še sama ne morem prenašati. Enkrat za to krivim pms, drugič luno,… poleg tega se počutim manjvredno in ne samozavestno. Čeprav mi pove vsak dan posebej, da me ljubi in mi to tudi pokaže, mi še vedno manjka kazanje te ljubezni v javnosti, ko se nekoliko umakne. Mislim si, da to že zaradi bontona, vseeno pa si ne morem kaj, da ne bi črno gledala (sem tudi pesimist) in videla to kot nekakšno zanikanje najine zveze. O tem sva že govorila. Izrazila sem željo, da bi rada več njegove pozornosti tudi v javnosti, vendar nekako mu te moje čustvene luknje ne uspe pokriti. Več kot toliko se o tem niti ne upam več govoriti, saj imam enostavno občutek, da samo pritiskam nanj in da ne najdeva neke skupne rešitve. Večkrat on obtoži mojo muhavost in tukaj se pogovor zaključi, jaz pa se počutim isto, če ne celo slabše. Na trenutke se mi zdi, da sem v depresiji, saj čutim osamljenost in nezadovoljstvo, predvsem pa sem neprestano slabe volje. Zavedam se tega in vem, da to načenja dober odnos med nama, pa tudi v najini družbi se ne znam več smejati in sem vsa brezvoljna. Celo do tega prihaja, da mi govorijo drugi, naj se sprostim. Res čutim napetost, ki je ne znam sprostiti, zato bi se rada tega znebila, vendar žal ne vem kako. Zaradi tega se tudi sprimeva. Ko me prime slaba volja in mu nekaj (pogosto neopravičeno) zamerim, pa enostavno ne znam popusti, ker sem tako trmasta. Zato zavlada tišina in takoj se oglasi moj strah, da bi ga zaradi tega mojega obnašanja izgubila. Moram povedati, ko jaz nisem slabe volje in ne kompliciram, se imava res lepo skupaj in imava tudi veliko resnih načrtov za najino skupno prihodnost, ki se jih veselim. Zaradi takšnih izpadov in te čustvene luknje, ki čutim, kot da jo ne zna zapolniti, pa me včasih obdajajo dvomi. Rada bi spet pozitivno pogledala na stvari, videla kako mi je lahko lepo v življenju, saj imam vse in se znebila črnogledosti, pesimizma in slabe volje. Rada bi bila spet tista razigrana, samozavestna oseba, ki se življenja veseli in se neobremenjeno podala v to življenje z njim. Naj omenim tudi to, da imam grde izkušnje v ljubezenski preteklosti in pogosto tudi nočne more. Hvala za vaš odgovor!

Vprašanje: Pozdravljeni. Pred 34 leti sem bila operirana na srcu zaradi ASD in anomalnega vtoka pljučnih ven. Rodila sem 2-krat s carskim rezom. Zaradi večje izgube krvi sem dobivala tudi transfuzije. Pri drugem porodu leta 1998 je prišlo do težav in do zastoja otroka na medeničnem dnu, zato je bil izveden urgentni carski rez. Po tem porodu so se začele moje težave, ki se iz leta v leto stopnjujejo. Sedaj imam 41 let. Zmerno mi pušča trikuspidalna zaklopka in blago pušča mitralna zaklopka. Imam pljučno hipertenzijo in pogoste aritmije, po aritmijah pa hude glavobole. Spremljajo me tudi huda utrujenost in slabosti, zadihanost (tudi pri manjših naporih), bolečine v prsnem košu (kot bi me kdo stiskal na prsni koš), anemija(nizke vrednosti feritina, hemoglobina, eritrocitov in hematokrita), huda občutljivost na mraz, bolečine v mišicah rok in nog, ter bolečine v mišicah ramen pod lopaticami, ki izžarevajo navzgor v ramena, vrat in glavo. Kadar so prisotne aritmije, se mi tudi krvni pritisk rahlo zviša. Imam tudi celiakijo, ki jo uspešno obvladujem z brezglutensko dieto, in avtoimunsko vnetje ščitnice. Železa ne prenesem v nobeni obliki(alergična reakcija tudi po dajanju Venofer-ja i.v.). Pred enim letom sem opravila perfuzijsko scintigrafijo srca v obremenitvi in mirovanju. Izvid je bil naslednji: "na perfuzijskem scintigramu miokarda levega ventrikla v obremenitvi in mirovanju je opaziti izpad kopičenja v področju septuma, ki se vleče proti apeksu in je izrazitejši v mirovanju. Z opravljeno preiskavo ugotavljamo le fiksni izpad perfuzije (fibroza septuma) v področju septuma skoraj do apeksa." Dve leti prejemam ASPIRIN PROTECT 100 mg-1 tableto na dan. Pred dvema mesecem sem imela hudo revmatično vnetje oči. Prejela sem injekcijo atropina, adrenalina in deksamethasona v oči, nato pa kapljice ATROPIN, MAXIDEX in NACLOF (antirevmatik). Naclof še vedno prejemam. Pogosto sem tako zelo utrujena, da moram ležati po par dni. To me zelo ovira in obremenjuje in mislim, da to ni normalno življenje. Ali je možno, da so težave povezane s srcem? Lepo Vas prosim, v kolikor imate izkušnje, da mi malo opišete, kaj se dogaja s srcem 34 let po operaciji. Za odgovor se Vam že vnaprej zahvaljujem in Vas lepo pozdravljam. Klavdija

Vprašanje: Spoštovani! Zanimivo, ob branju zadnje knjige ki mi je krajšala čas, v meni so se zbudila stara, zakopana čuvstva. Začela sem intenzivno premišljati o vsem kar mi je življenje prineslo in o tem gdo in kaj sem danes. Dovolite da Vam se poidrobneje predstavim. Stara sem 31 let. Skoraj 1 leto je že minilo od moje redne zaposlitve, tako da se sedaj občasno ukvarjam s različnimi "projekti" s kateri mi nekako poskušam omogočiti normalno življenje. Teško finančno situacijo lajšam s socijalno pomočjo in se nekako uspevam prebiti iz meseca v mesec. Podnajemnica sem majhnega stanovanja. Družbo mi delajo dva hišna ljubljenčka, ki mi resnično veliko pomenita, ter se ne počutim vedno sama in osamljena. Pred dvemi leti končala sem dolgoletno razmerje...enostavno sva se s fantom emocionalno oddaljila. Ostala sva v dobrih odnosih. On je ponovno v razmerju in to me resnično veseli. Privoščim mu vso srečo. Sama sem v tem času imela več spolnih partnerjev...nisem se zapletala s nobenim v resnejše razmerje. Enostavno mi je zadovoljstvo bilo čutiti da sem nekomu privlačna , da me se želi, ter sem zelo hitro pristala v postelji s temi moškimi. Zavedam se da je to bil nek način samodokazovanja. Vsaka ta izkušnja bila je zame nekaj novega, vznemirljivega, a z časom sem se počutila prazna, žalostna. A po vsaki takšni izkušnji "napolnila" sem se s novo posteljno avanturo. Nisem ponosna nase zaradi tega, saj se imam za pametno, izobraženo žensko. Nikoli si ne bi mislila da bom postala takšna oseba. Spoznala sem tudi da sem s takšnim vzorcem obnašanja začela že proti koncu svojega edinega dolgoletnega razmerja, saj se nisem počutila zadovoljeno, duševno in telesno. Med vsemi omenjenimi moškim še sedaj sem v razmerju s enim poročenim. Najima občasna druženja že trajajo skoraj leto in pol. Videvama se zelo poretko, ampak ko sva skupaj prepuščava se strastem. On je v meni zbudil mnoge skrite želje, in jih brez zadrškov skupaj izpolnjujeva. Skratka, v sexu za nas ni tabujev. To mi je všeč. In vem da tudi njemu. Saj je ravno tak moj svoboden pogled na spolnost zagotovo glavni razlog našega razmerja. Oba se zavedava da nikoli ne more biti in ne bo kaj resnejšega med nama...a da so nekekšna čuvstva prisotna, ni dvoma, saj se veliko pogovarjava in spoštujeva dejstvo da je to edino kar je lahko med nama. Ter mora tudi zadostovati. Kljub vsemu (ali pa zaradi vsega) pogosto se počutim osamljena, žalostna. Poskušam vseeno zdrževati normalne stike s prijatelji. Skratka, je trenutno se počutim popolnoma izgubljena. Pogrešam občutek obveznosti, ki ga prinaša služba...pogrešam sebe nasmejano, samozavestno. Iščem se, borim se. Kot sem na samem začetku omenila, ena knjiga je zbudila tudi stra čuvstva, strahove. Kot še majhna deklica bila sem priča številnim neprijetnim dogotkom ki so znašli mojo družino...trenutka ko je mami izgubila otroka, a bila sem ravno jaz ta katera je bila tam da ji pokliče pomoč...potem hude očetove nesreče po kateri je dolgo in boleče okreval...potem očetove smrti...mamine hudo hude bolezni, ki je za vedno pustila pečat na njej, fizično kot psihično. Kot je razvidno, moje je otroštvo bilo grdo prekinjeno, ter sem dobesedno odrasla že s svojim 8 leti, ter od svojega 13 leta prevzela skrb za mamo. Ona mi je vse, naredila sem zanjo vse kar je bilo v moji moči (in še vedno to počnem)...a vse me to vedno bolj duši, rada bi da me mami že enkrat "izpusti" in mi dovoli živeti...sama tudi iščem tisto "zdravo" ljubezen v najinem odnosu. Tako, sedaj sem te stare "duhove" končno pustila ven, v svet....OGROMNO MI POMENI DA STE NAJDLI ČAS IN PRISLUHNILI MI...vsaj malo mi je lažje ker sem vam zaupala svoje življenje. Hvala Vam. Vesela bom Vašega mnenja, nasveta... A zavedam se da sem edino jaz sama ta katera mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in vse tisto s čem ga gradim. Hvala še enkrat, lepo Vas pozdravljam.