Vprašanje: Pozdravljeni! Najprej bi vam opisala svoje težave, ki jih doživljam. Na kratko bom opisala svoj potek dogodkov, ker mislim, da so med seboj povezani, ampak nisem povsem prepričana. Pred 3 leti sem se odločila, da izgubim nekaj kilogramov. Sprva sem tehtala 70 kg in sem v roku pol leta shujšala na 53 kg...nekaj časa po tem, ko sem prenehala s hujšanjem in sem težo samo držala v ravnovesju so se začele pojavljati naslednje težave. Pojavila se je izguba zavesti, to sem doživela tako, da sem se začela potit, postala bleda, naenkrat se mi je stemnilo...v tem obdobju so se začeli tudi glavoboli, ki so včasih zelo močni in zaporedni. Ves čas pa imam tudi omotice, sploh pri vstajanju in v nenadnih gibih. Začelo se mi je dogajati tudi to, da se potim v zadnjico in stvar je zelo neprijetna, ker potenje pride skozi oblačila. Prav tako imam včasih težave z dihanjem in pospešenim utripom srca. Že tri leta hodim k svoji splošni zdravnici, katera mi je postavila diagnozo, da se moram več gibati in sem to upoštevala, ampak me je po vsakem gibalnem naporu prijela velika utrujenost, energija mi je upadla in pričela sem zehati in začutila vrtoglavice. Kri, ščitnica, krvni pritisk je po besedah zdravnice v redu. Imam pa nizko raven holesterola. Prav tako sem se po nasvetu zdravnice zredila za 5 kg, ker je sprva mislila, da je težava v teži in hrani. Pisala sem vam, ker več ne vem kaj naj naredim, težave so neprijetne in ne upam, si več iti do svoje zdravnice, ker ves čas ponavlja isto diagnozo, ki pa ne učinkuje. Včasih dobim občutek, da enostavno ne jemlje resno mojih težav. Prosim, če mi lahko kakorkoli svetujete v zvezi z mojimi težavami. Se opravičujem, če se vprašanje navezuje na kakšno drugo zdravstveno področje, ampak ob vsem tem, sem prišla do sklepa, da je najbrž vzrok v psihi, če moja zdravnica ne ugotovi z izvidi nič drugega. Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem.

Vprašanje: Pozdravljeni! Zanima me kako je z odstranjevanjem znamenj. Na hrbtu in na prsih imam namreč tri rjava izbočena (mehkejša) znamenja, ki bi si jih rada odstranila, saj se je že večkrat zgodilo, da sem si jih po nesreči poškodovala. Prav tako je znamenje na prsih ravno na območju, kjer imam modrček, za kar sem slišala, da naj bi bilo nevarno. Zanima me ali so poškodbe znamenj in to, da so ravno tam, kjer drgnejo oblačila, nevarna. Zanima me, kako se te vrste znamenja odstranjuje, je potrebno k zdravnici, ki nato napoti k dermatologu, ali lahko grem kar neposredno v neko ordinacijo za estetsko kirurgijo? Je v kašnem primeru možno, da je odstranitev brezplačna? Znamenje imam tudi na obrazu. Je skoraj enake barve kot koža, precej trdo in izbočeno. To me moti predvsem iz estetskih razlogov. Zanima me kako je z odstranjevanjem teh vrst znamenj in ali se po odstranitvi na koži poznajo šivi, vdolbine... Poleg tega me zanima tudi, ali obstaja kakšen preparat ali druga vrsta rešitve za prekomerno potenje v predelu podpazduh. Slišala sem, da naj bi pomagali preparati, ki vsebujejo taninsko kislino, formalin in puder z urotropinom. Kaj so ti preparati in ali se jih da kupiti v lekarni. Najlepša hvala za vaš čas in pomoč!

Vprašanje: Sem mama hčerke,ki ste ji leta 2003, mislim da rešili življenje, zato se na vas obračam tudi s prošnjo, da pomagate rešiti zdravstvene probleme mojega vnučka (njenega sinka).Naš žiga se je rodil 27.5.2010 z močnim refluksom in hiatalno hernijo, zato ni bil niti en dan dojen, takoj je prešel na Aptamil R in bil 10 dni na Neonatalu v Ljubljani in je verjetno zato tudi manj odporen. Že od rojstva dalje je zelo občutljiv na dihalih (1 x plučnica, za drugič ni potrjena), letos že 3 x zaradi problemov dihanja (prenizka satoracija) v bolnici (januarja, junija in septembra). Tokrat se sploh ne more pozdraviti, prišel je iz bolnice 7.9.2011, pa še danes hrope in mokro kašlja. V bolnici še niso potrditi astme, je pa sum nanjo. Pri vsem tem se otrok močno poti. Lahko mu obujemo kakršne koli nogavičke (bombažne) ali čeveljčke (vedno ima samo popolnoma usnjene), vedno ima mokre nogice in tudi po telesu je ves čas poten, pa zagotovo ni preveč oblečen, ker ima vedno zelo lahka naravna oblačila, tudi ponoči, sicer se ves razbrca. Res pa je, da je bila tudi njegova mamica takšna, pa se še danes precej poti, čeprav manj. Morda je to lahko eden od vzrokov, da se lažje prehladi, ko po njemu popiha ali pa v njemu tli kakšna bakterija, kot je takrat v hčerki, ki pa je od takrat ko ste ji vi postavili diagnozo in sem ji na Infekcijski kliniki v Ljubljani preko poznanstev sama uredila sprejem na najboljšem oddelku, kamor ste jo takoj premestili (hud nodozni eritem), zdrava. Ali obstaja kakšna možnost, da našega Žigca pripeljemo k vam na pregled in dobimo vaše mnenje, morda se pa da astma preprečiti, v kolikor je še nima ali pa odpraviti vzrok stalnih okužb. Vsi smo že čisto izčrpani od nespanja, še najbolj pa se nam smili otrok, ki je ves čas bolan. Zdrav je bil samo 14 dni avgusta, ko so bili na morju. Ob vseh zdravilih ga vozimo že pol leta tudi na bioresonanco v Rog. Slatino, ki mu začasno ustavi napredovanje bolezni, vendar se hitro stanje spet poslabša. Prosim sporočite mi kaj potrebujemo, da bi lahko prišli k vam na pregled brez napotnice njegove osebne zdravnice (lahko samoplačniško). Občutek imam, da njegova zdravnica (dr. Kosijeva) ne čuti potrebe po specialistični obravnavi otroka, mi pa mislimo, da jo. Že vnaprej iskrena hvala za vaš odgovor in nasvet, zaskrbljeni vsi njegovi.

Vprašanje: Pozdravljeni! Kmalu bom stara 22 let. Imam problem s svojo mamo! Nevem več kako ji naj pomagam, da bo prenehala s temi stvarmi in da mi bo počasi zaupala. Mama je stara 50 let, že par let je brez službe, oče dela v tujini in se vidimo samo vsakih 14 dni za vikend. Ko pride za vikend domov mu večkrat nismo pomembni mi ampak družba in prijatelji. Večkrat mu tudi nič ne paše in se samo obreguje nad vsako stvarjo, pa govori, da nič ne vemo, pa da nič ne naredimo, mami vedno govori, da ni spodobna za nič, da se za nič ne poskrbi. Ampak od časa ko se jaz zavedam kdo sem, vem, da je mama sposobna ženska, poskrbela je za mene in brata, da sva končala šolo in imava vsak že svojo službo, ter sva zrasla v dobri osebi, nisva pijanca, drogiranca in materialista. Vem, da mama zaradi takšne ničvrednosti zelo trpi, ker tudi meni ni fajn in večkrat me očetove besede ponižajo, užalijo. Večji problem je pa sicer v tem, da je mama zadnji dve leti, zelo radovedna in malenkostna. Najbolj me moti to, da ne razume, da sem že odrasla oseba in, da sama služim svoj denar ( ki ga ne zapravljam kar tako, za draga oblačila, in frčkarije, ki nimajo pomena). Rada sem v njeni družbi, rada z njo kam grem, ker je vedno samo doma in večinoma sama, nima prijateljice. Ampak se zandji dve leti pojavlja, da ko sva kje po nakupih, mi pravi, kaj boš s tem, pa to je drago (pa včasih kaka stvar ne stane niti 10 evrov), včasih stoji v trgovini zraven mene in če si kakšno stvar kupim, gleda samo ceno, če si vzamem svojo košarico, pa grem v svojo stran, potem ko se srečava gleda kaj imam v košarici. Še vedno in velikokrat mi reče, da sem punčka, da sem deklica, kar me seveda moti, tudi v družbi in pred drugimi ljudmi se večkrat tako izrazi. Velikokrat tudi odgovarja namesto mene, ko mi kdo zastavi vprašanje. To me zelo moti, ker predvidevam, da sem odrasla ženska, ki ima svojo službo in sem sposobna poskrbeti zase. Želim si tudi svoje družine, vendar se bojim, da bo tudi tam posegala v mojo osebnost in mi bo govorila kako in kaj naj delam. Če sama sebe ocenim sem pridna in delovna oseba. Ko pridem iz službe vedno grem delat nekaj kar vidim, da je za narediti. Delam delo na vrtu, pospravlajm, čistim, likam... delam skratka vse kar je delo vsake gospodinje in vsake ženske. Tudi kuham zelo rada, ampak tu se spet pojavi problem, mama, ki želi, da je spet vse tako kot si zamisli ona. Če ne skuham juhe, zakaj je ni, če kuham svoje recepte jo zanima, kaj bom kuhala, tudi to me zelo moti. Zdaj že več kot pol leta nočem kuhat, ker me je strah njenega vdora v poseg mojega dela v kuhinji. Vedno ko sem kuhala sem jo prosila, da mi naj da mir, ker ji želim samo dokazati, da vem tudi sama skuhati, in da če mi kaj ne bo uspelo, ne bomo umrli od lakote, vendar tega enostavno ne zmore. Tudi pri ostalih opavilih me je en čas zelo nadzirala, vendar je počasi s pomočjo mojih prošenj prenehala. Večkart me prosi, ko se tako obnapa in se skregava da ji naj pomagam, da preneha s tem, ker se zaveda, da to kar počne ni pravilno. Obe obiskujeve vsaka svojega psihiatra, jaz jemljem antidepresive, mama pa neke druge tablete še za pomirite živcev. Pred kratkim sva obe obiskala psihiatrinjo, ker si želim, da bi imele skupno terapijo in rešile ta problem. Sama psihiatrinja ji je takrat rekla, da se mora naučiti sedaj živeti z odraslimi otroci, da ne sme posegati toliko v naše življenje, da nam mora dati svoj mir in naj nam ne vsiljuje svojega mnenja in svojih nasvetov, če zanj nismo vprašali.Če kaj ne bomo vedli jo bomo sami poprosili za pomoč, kar je tudi res, vedno ko se ne znajdem jo vprašam, za nasvet. Na žalost je to bil samo en posvet s psihiatrinjo, ki pa skoraj ni pomagal in je stanje še vedno enako. Sama pri sebi opažam, da slabo vpliva name vse skupaj, ker zadnje čase nisem mirna, roke mi letijo in tudi stiska me v trebuhu ter prsih, rada bi svoji mami dokazala, da sem odgovorna oseba in da je lahko mirna, ter želim si da bi me sprejela takšno kakšna sem, saj sem vendar njen otrok. Vem mogoče boste rekli, da je čas, da grem na svoje,ker živimo še skupaj, in da rešitve ni. ampak psihiatrinja na prvem srečanju je rekla, da se da rešiti, mogoče se rabi več časa in več skupnih terapij, če bomo pa šli narazen, bo pa ostala samo velika bolečina v meni in moji mami, ki naju bo samo še bolj ločila, kar pa si ne želim. Moti me tudi to, da me sodelavke v službi ( delam s samimi starejšimi ženskami, nad 45 let) ne jemljejo resno. Večkrat mi katera tudi reče, da bi lahko bila njen otrok, že ampak sem zdaj in vedno bom njihova sodelavka pa če sem še tako mlada in mlajša od njih, tudi one me včasih ne sprejmejo kot odrasle osebe. Po poklicu sem medicinska sestra in se vsak dan srečam z ljudmi s pacienti, ki enako, vedno ko spostavijo prvi stik z menoj in vidijo, da sem mlada, preidejo na tikanje, čeprav me ne poznajo. To me moti, ker ne glede na to koliko let imam in da sem še mlada, sem službena oseba.Tudi to ima velik vpliv na mojo duševno rast. Zelo se počutim manj vredna zaradi teh stvari in tega, da me ljudje ne spoštujejo niti kot mlade osebe, čeprav smo mladi smo tudi mi samo ljudje in vredni spoštovanja. Družbeno okolje me še ne bi toliko motilo, če ne bi sama mama bila takšna do mene in mi pokazala, da mi ne zaupa kot odrasli osebi. Večkrat jo vprašam, kdaj me bo začela spoštovati, kot tako kot sem in odgovor je, boš videla, a na žalost v dveh letih še tega nisem videla. A bom res videla in kako ji naj še pomagam, da bo zaupala meni in bratu, kot odrasli osebi? Se opravičujem za tako dolgo napisano pismo, vendar še želim slišati eno mnenje, ki bi lahko pomagalo in dalo kakšno možno rešitev. Hvala lepa že v naprej in lep pozdrav, ter lep dan želim.

Vprašanje: Pozdravljeni! Kmalu bom stara 22 let. Imam problem s svojo mamo! Nevem več kako ji naj pomagam, da bo prenehala s temi stvarmi in da mi bo počasi zaupala. Mama je stara 50 let, že par let je brez službe, oče dela v tujini in se vidimo samo vsakih 14 dni za vikend. Ko pride za vikend domov mu večkrat nismo pomembni mi ampak družba in prijatelji. Večkrat mu tudi nič ne paše in se samo obreguje nad vsako stvarjo, pa govori, da nič ne vemo, pa da nič ne naredimo, mami vedno govori, da ni spodobna za nič, da se za nič ne poskrbi. Ampak od časa ko se jaz zavedam kdo sem, vem, da je mama sposobna ženska, poskrbela je za mene in brata, da sva končala šolo in imava vsak že svojo službo, ter sva zrasla v dobri osebi, nisva pijanca, drogiranca in materialista. Vem, da mama zaradi takšne ničvrednosti zelo trpi, ker tudi meni ni fajn in večkrat me očetove besede ponižajo, užalijo. Večji problem je pa sicer v tem, da je mama zadnji dve leti, zelo radovedna in malenkostna. Najbolj me moti to, da ne razume, da sem že odrasla oseba in, da sama služim svoj denar ( ki ga ne zapravljam kar tako, za draga oblačila, in frčkarije, ki nimajo pomena). Rada sem v njeni družbi, rada z njo kam grem, ker je vedno samo doma in večinoma sama, nima prijateljice. Ampak se zandji dve leti pojavlja, da ko sva kje po nakupih, mi pravi, kaj boš s tem, pa to je drago (pa včasih kaka stvar ne stane niti 10 evrov), včasih stoji v trgovini zraven mene in če si kakšno stvar kupim, gleda samo ceno, če si vzamem svojo košarico, pa grem v svojo stran, potem ko se srečava gleda kaj imam v košarici. Še vedno in velikokrat mi reče, da sem punčka, da sem deklica, kar me seveda moti, tudi v družbi in pred drugimi ljudmi se večkrat tako izrazi. Velikokrat tudi odgovarja namesto mene, ko mi kdo zastavi vprašanje. To me zelo moti, ker predvidevam, da sem odrasla ženska, ki ima svojo službo in sem sposobna poskrbeti zase. Želim si tudi svoje družine, vendar se bojim, da bo tudi tam posegala v mojo osebnost in mi bo govorila kako in kaj naj delam. Če sama sebe ocenim sem pridna in delovna oseba. Ko pridem iz službe vedno grem delat nekaj kar vidim, da je za narediti. Delam delo na vrtu, pospravlajm, čistim, likam... delam skratka vse kar je delo vsake gospodinje in vsake ženske. Tudi kuham zelo rada, ampak tu se spet pojavi problem, mama, ki želi, da je spet vse tako kot si zamisli ona. Če ne skuham juhe, zakaj je ni, če kuham svoje recepte jo zanima, kaj bom kuhala, tudi to me zelo moti. Zdaj že več kot pol leta nočem kuhat, ker me je strah njenega vdora v poseg mojega dela v kuhinji. Vedno ko sem kuhala sem jo prosila, da mi naj da mir, ker ji želim samo dokazati, da vem tudi sama skuhati, in da če mi kaj ne bo uspelo, ne bomo umrli od lakote, vendar tega enostavno ne zmore. Tudi pri ostalih opavilih me je en čas zelo nadzirala, vendar je počasi s pomočjo mojih prošenj prenehala. Večkart me prosi, ko se tako obnapa in se skregava da ji naj pomagam, da preneha s tem, ker se zaveda, da to kar počne ni pravilno. Obe obiskujeve vsaka svojega psihiatra, jaz jemljem antidepresive, mama pa neke druge tablete še za pomirite živcev. Pred kratkim sva obe obiskala psihiatrinjo, ker si želim, da bi imele skupno terapijo in rešile ta problem. Sama psihiatrinja ji je takrat rekla, da se mora naučiti sedaj živeti z odraslimi otroci, da ne sme posegati toliko v naše življenje, da nam mora dati svoj mir in naj nam ne vsiljuje svojega mnenja in svojih nasvetov, če zanj nismo vprašali.Če kaj ne bomo vedli jo bomo sami poprosili za pomoč, kar je tudi res, vedno ko se ne znajdem jo vprašam, za nasvet. Na žalost je to bil samo en posvet s psihiatrinjo, ki pa skoraj ni pomagal in je stanje še vedno enako. Sama pri sebi opažam, da slabo vpliva name vse skupaj, ker zadnje čase nisem mirna, roke mi letijo in tudi stiska me v trebuhu ter prsih, rada bi svoji mami dokazala, da sem odgovorna oseba in da je lahko mirna, ter želim si da bi me sprejela takšno kakšna sem, saj sem vendar njen otrok. Vem mogoče boste rekli, da je čas, da grem na svoje,ker živimo še skupaj, in da rešitve ni. ampak psihiatrinja na prvem srečanju je rekla, da se da rešiti, mogoče se rabi več časa in več skupnih terapij, če bomo pa šli narazen, bo pa ostala samo velika bolečina v meni in moji mami, ki naju bo samo še bolj ločila, kar pa si ne želim. Moti me tudi to, da me sodelavke v službi ( delam s samimi starejšimi ženskami, nad 45 let) ne jemljejo resno. Večkrat mi katera tudi reče, da bi lahko bila njen otrok, že ampak sem zdaj in vedno bom njihova sodelavka pa če sem še tako mlada in mlajša od njih, tudi one me včasih ne sprejmejo kot odrasle osebe. Po poklicu sem medicinska sestra in se vsak dan srečam z ljudmi s pacienti, ki enako, vedno ko spostavijo prvi stik z menoj in vidijo, da sem mlada, preidejo na tikanje, čeprav me ne poznajo. To me moti, ker ne glede na to koliko let imam in da sem še mlada, sem službena oseba.Tudi to ima velik vpliv na mojo duševno rast. Zelo se počutim manj vredna zaradi teh stvari in tega, da me ljudje ne spoštujejo niti kot mlade osebe, čeprav smo mladi smo tudi mi samo ljudje in vredni spoštovanja. Družbeno okolje me še ne bi toliko motilo, če ne bi sama mama bila takšna do mene in mi pokazala, da mi ne zaupa kot odrasli osebi. Večkrat jo vprašam, kdaj me bo začela spoštovati, kot tako kot sem in odgovor je, boš videla, a na žalost v dveh letih še tega nisem videla. A bom res videla in kako ji naj še pomagam, da bo zaupala meni in bratu, kot odrasli osebi? Se opravičujem za tako dolgo napisano pismo, vendar še želim slišati eno mnenje, ki bi lahko pomagalo in dalo kakšno možno rešitev. Hvala lepa že v naprej in lep pozdrav, ter lep dan želim.

Vprašanje: Pozdravljeni!Na koži so se mi pojavli izpuščaji,ki se nato luščijo in zelo srbijo, moja zdavnica mi je rekla da je to neka vrsta bolezni in alergije ki,nastane zaradi kosa oblačila v mojem primeru naj bi bila kratka majica.Dobila sem terapijo z medrol tabletami en teden in po tem mi je to skoraj vse izginilo.Po prenehanju jemanja tablet se mi izpuščaji vračajo.Ne vem na koga se naj obrnem in kaj je sploh to za bolezen.Vnaprej hvala za odgovor.Vanja

Vprašanje: Lep pozdrav! Stara sem 23 in sem pred nekaj dnevi dobila prehlad. Sprva je vse zgledalo nedolžno malo kašljanja in nekaj izcedka iz nosu. Takrat sem preventivno začela več piti(čaj, med,limona) pazila sem, da so moja oblačila vedno suha in da nisem na prepihu. Zadnje 3 dni se je stanje znatno poslabšalo, začela sem izkašljevati sluz. Zjutraj 3- 2 uri precej krvavo nato se stvar malce umiri. Zaradi oteženega dihanja težko govorim. In bolečine iz pljuč in grla so se začele seliti tudi na vrat in na desno uho. Ker sem se zelo slabo počutila, sem šla k dežurnemu zdraviku, ki je opravil test za streptokoke, ki pa je bil negativen. Ker so problemi še zmeraj hudi in se zdravim, več ali manj z domačimi pripravki, me zanima vaše mnenje in nasvet. Lep pozdrav!

Vprašanje: Skrbi me odnos v zakonu svaka in moje sestre. Do nje se obnaša kot do sužnje ki ni nič vredna. Ponižuje, zmerja in kriči. Primer; ko so bili prejšni teden na obisku. Sestra je hotela okusiti nekaj bureka, ki ga je on med potjo kupil otrokom. Še preden ji je uspelo, ji je vpričo naju z mamo z poniževalnim tonom grdo zabrusil, da naj ga ne je, ker si ga nikakor ne zasluži. Kar sapo mi je vzelo. Še zdaj ne razumem s kakšno predrznostjo se obnaša do nje. Seveda da sem ga opomnila. Žalostno je tudi, da je tudi male otroke 5 in 8 let naščuval proti njej. Tako so tudi otroci potegnili za očijem in jo še oni vso ozmerjali. Pri tem je na obrazu imel zadovoljen nasmešek. Pred odhodom sem mu še enkrat omenila, da če imata kaj za poravnati, naj to naredita med sabo in naj ne meša otroke v spore. Zabrusil mi je, da on lahko dela kar hoče in mi zaroputnil vrata pred nosom. Naščuvani otroci sestri pravijo, da je grda, nič vredna, ..žaba in prav grdo poniževalno govorijo z njo. Govorijo s takim besednim načinom, da se točno ve s kje to izvira. Od svaka. On jih uči same neumnosti, tako da imajo otroci probleme v šoli in vrtcu. Mlajši je celo nekajkrat celo učitelici pokazal jezik in otroke zmerja kot ga je naučil tatič. "Miha po juhi piha, Žan teleban, Jure žre kure,.." Zato se drugi otroci nočejo več igrati z njimi. Otroci sami še niso pogruntali zakaj je tako. Starejšega otroka, namesto, da bi poskrbel, da so naloge napisane in je znanje osvojeno, ga vozi pohajat okoli in na razna razvedrila. Sestra proti njegovi volji ne more nič. Učitelica v šoli je že dvakrat opozorila, da bi se moral otrok več učiti, pa se ga to ne prime, tudi na roditeljski v šolo nikoli noče iti. Vse opravlja sestra,ki je v resnici prava lepotica in zelo skrbna mama, predvsem pa predobra žena, ki vse to brez besed požira. Včasih imam občutek, da je kot žena alkoholika ki kljub "batinam" vse mirno požre. Ima visoko izobrazbo in zahtevno službo. Ona v resnici skrbi za otroke, za šolo, znanje in naloge, jih neguje, ko so bolni, doma in v bolnici, kupuje oblačila in skrbi za hišo. Ko sta se poročila je morala s svojimi financami opremiti in urediti spodnji del taščine hiše kjer so bivali, od ploščic do vseh omar in kuhinjskih aparatov, sedaj ko sta videla, da spodaj ne bo v redu, so se s taščo zmenili, da se preselijo v zgornji del, je pa še zgornji del hiše spet od ploščic do zadnje pipe in novih omar vse sama financirala. Dejstvo je, da je dobra samo takrat ko ji izpulijo ves denar. Sicer je poniževana in ničvredna. On zapravlja za neumnosti, brezveznice in frčkarije. Lani se je "utrmal" in kupil celega kopača. Da bo kopal jame in sadil drevesa. Dejstvo je, da imajo malo zemlje. Sedaj imajo 5 sadnih dreves. (Plodov ne pojejo, ampak pustijo da zgnijejo na drevesu ali padejo na tla.)Prostora je kvečjemu še za 3. To bi lahko izkopal na roke. Sestra je bila odločno proti, za nakup kopača. Menila je, da bi rajši z denarjem popravili streho ki pušča. On ni odnehal, odšel je k svoji mami v drugo nadstropje, ta ga je podprla in kopač je tu. Za ceno 10.000 evra. Od takrat ni skopal nobene jame in z njim ni delal nič, in je mrtva investicija. (Letos bo morala sestra sama plačati popravilo strehe.) Njegova mati je ista. Za predstavo naj povem, da je kupila eno pokrovko za 1000 evra. Doma ima po tri likalnike in tri sesalnike, 4 šivalne stroje (ni profesionalna šivilja)... Na počitnice grejo le kamor in kadar hoče on, in tako tudi doma delajo tako kot hoče samo on, sicer se takoj maščuje. Kadar hočeva s sestro same kam v gledališče tako spretno pospletkari, da na koncu ne gremo nikamor zaradi "nepredvidenih" okoliščin. Sestra se od vsega začetka trudi vključiti v jedilnik zdravo prehrano, pa ji zaradi moža ne uspe. Ker on ne je zelenjave in sadja, se pred zelenjavno večerjo, malico ali kosilom zmrduje, do konca skritizira in jed odkloni, nato ga še otroci posnamejo. Tako uživajo samo čokolado piškote in kruh. Naj povem, da je on že zelo zelo krepko čez normalno težo. Starejšega otroka smo na našem domu lansko leto navdušili za solatko. Ko je prišla domov, jo je takoj vsadila. Čez mesec sem jo poprašala, kako je s solatko, pa mi z žalostjo odgovori, da so jo prekopali in tam usadili kumarice. Kar šokirana sem bila. Sicer naj povem, da tudi vsa naša dejanja ponižajo in skritizirajo on in njegova mati. Nekajkrat sem otrokom poslala pisemce, v katerem sem kaj malega napisala in narisala, kar so se tudi zelo razveselili. Pa pride on, pogleda, poniževalno zabrusi, kaj je ta neumnost, in tako so tudi otroci spremenili mnenje. Da je pač pismce grdo in neumno. Tudi otroci se zadnje čase vedno bolj obnašajo napadalno, z jezo in agresivnim vedenjem. Tako kot se obnaša on. Nikoli ne pozdravi ko se srečamo, včasih kaj zabrunda v odgovor, največkrat pa ne. Do najine mame se vede totalno neprimerno. Tudi njej je že večkrat kaj zabrusil, na vprašanja odgovori le ko je dobre volje. Sestre že od začetka zakona ne pusti na obisk k nam, na svoj dom in tudi telefonirat ne. Po poroki se eno leto nismo smeli slišati in videli niti enkrat. Ona ni smela klicat, mi tudi ne, sicer je že bil kreg v hiši. Sedaj je le malo bolje, vendar še sedaj po 10 letih si večinoma telefoniramo na skrivaj. Če nas zasači že renči in se jezi, da moramo takoj končati. Otroke je navčil tako, da jo med telefonskim pogovorom motijo, ker si ne zasluži telefonirat. Prosila bi za vaš nasvet, ali na napotek kako gledate vi na to situacijo in kako bi se jo dalo rešiti. Sestra, ki vseskozi molče trpi, mi je en dan potožila, naj bom vesela, ker nimam ne moža in otrok, kar rečeno od nje, kaže na veliko stisko. Oba najina starša sta namreč invalida in si nanj nikoli s sestro nisva mogli nasloniti. Sestri sem tudi predlagala, naj gresta z možem v kakšno posvetovalnico, pa glede na karakter moža to absolutno odpade. MOgoče obstajajo svetovalci, ki hodijo na dom? Vesela bom vašega odgovora, ker bi sestri rada pomagala iz pekla. Lep pozdrav

Vprašanje: pozdrav, sem mamica 20mesečne punčke in sem pred kratkim naredila hudo napako, ko sem ji dala uhančke v uhice. Štirinajs dni je bilo vse vredu, potem pa je začela iz luknjic (v kateri so bili uhančki) krvaveti in vn ji je tekla neka prozorna tekočina. Ko sem jo oblačila, slačila, umivala, se je vedno prijemala za uhice in govorila "av", nakar sem ji uhane vzela ven in uhice čistila z alkoholom, ki sem ga kupila v lekarni. Zdaj uhaov nima že par dni, na mestih kjer so luknjice, pa ima rdečo pikico, ki je na otip trdna. Zdaj me pa zanima, ali je to "črv", kako se to pozdravi in s čim, ter ali je potrebno za to iti k zdravniku? Kako pa izgleda tisto vnetje, ko so nekateri na raznih forumih opisovali, da se je uho tako vnelo, da so mogli kirurgi posredovati? tega me je namreč zelo strah in nikoli si ne bom odpustila, če pride do tega. Hvala za odgovor in lep pozdrav, Lidija

Vprašanje: Živijo! Pred 10 meseci sem padla po stopnicah in se z levo ritnico udarila ob rob stopnice. Bolečina je bila tako huda, da sem takoj padla v nezavest za nekaj sekund. Po tem sem oteklino in modrico zdravila z ledom. Modrica je po 5 mesecih izginila, oteklina pa je ostala ista in me še vedno zelo boli. Ker mi masaže in kreme ne pomagajo in je oteklina zelo moteča in vidna tudi skozi oblačila ter bolečina včasih huda me zanima kaj lahko še storim?

Vprašanje: Najina hči je stara 6,5 let in obiskuje 1. razred. Že od nekdaj ima tu in tam težave z zadrževanjem urina. Zadnjih 10 dni, odkar obiskuje šolo, se vsak dan v šoli polula v hlače. Največja težava je v tem, da nikomur ne pove in včasih ostaja mokra tudi po 5 ur, ker se ji, če ima temna oblačila ali krilca, sploh ne vidi navzven. Ko jo vprašava, čemu se je polulala, pravi, da se ji ni dalo na stranišče med igro. Najprej sva mislila, da je to zaradi novih prijateljev, ker se boji, da je ne bi sprejeli nazaj v igro, če bi jo zapustila za par minut. Ker pa se to dogaja tudi doma, ko se igra, ugotovljava, da je polulane hlače enostavno ne motijo. Največkrat čaka do zadnjega, stisne nogi skupaj ali poklekne, menca, samo da ji ne bi bilo treba iti lulat, ker se ji enostavno ne da, tako pravi ona. Zelo naju skrbi, da se bo prehladila ali da se bodo, ko bodo sošolci ugotovili, da se ji to pogosto dogaja, pričeli norčevati iz nje. Ne veva več, kateri vzgojni prijem uporabiti, da bi bil učinkovit. Grozno se nama zdi, da jo morava vedno tipati, če je mokra in jo ves čas spraševati, če mora na stranišče. Zadnje čase se je pričela celo lagati, ko jo povprašava, če mora na stranišče. Reče, da je ne tišči, midva ji verjameva, potem pa se čez minuto polula v hlače in ostane par ur mokra. Kaj mislite, lahko sama narediva kaj, ali nama priporočate, da se obrneva na otroškega psihologa?

Vprašanje: Star sem skoraj 40 let, 10 let poročen, 2 otroka. Z ženo se zelo dobro ujameva, tudi v postelji. Problem, ki me teži so moje želje. Želim si biti ženska, vendar se zavedam, da je to v svetu in okolju v katerem živim zelo težko. Težko si predstavljam kako bi to razložil svojim bližnjim, sinovoma in sploh ljudem okoli sebe. Ne zdi se mi nemogoče, vendar zelo težko. Tudi na operacije povezane s popolno spremembo spola gledam s precejšnjim strahom in nekaj nezaupanja. Po informacijah, ki so na internetu, precej transseksualnih žensk (pred operacijo moških) ne doseže več orgazma. Zadovoljujoča spolnost pa je nekaj kar želim v svojem življenju ohraniti. Popolna preobrazba torej ni nekaj kar bi se mi zdelo mogoče uspešno izpeljati. V nekem drugem idealnem svetu ja, tukaj v realnosti pa žal ne. Nekatere druge spremembe pa se mi zdijo realno izvedljive, celo več, prepričan sem, da bi tako lahko zadovoljil svojo željo po ženskosti. Želim si imeti prave ženske dojke, rad bi odpravil dlakavost. Vse to se mi zdi možno, tako rekoč na dosegu roke: s hormonsko terapijo, depilacijo. Včasih bi se rad preoblekel v ženska oblačila, nosil žensko spodnje perilo. O teh svojih željah sem govoril z ženo, že pred več kot enim letom, vendar so vsa ta odstopanja od ustaljenih norem nesprejemljiva. Pravi, da me takega ne bi mogla, niti hotela sprejeti. O tem sva se večkrat pogovarjala, vendar ostajava vsak pri svojem. Ona pri odklanjanju, jaz pri željah. Ker si nikakor ne želim razpada najine zveze, sem se odločil, da brez njenega privoljenja ne storim ničesar. Ostajam s svojimi željami in upanjem, da se bo morda kdaj premislila. Vendar pa me čakanje in občutek, da je izpolnitev želje le korak stran teži in včasih spravlja v obup. Če trezno razmišljam, jo razumem, če pa pustim čustvom prosto pot, pa ne razumem, čemu tak odpor. Kaj mi svetujete?

Vprašanje: Pozdravljeni. Že dlje časa opažam po vratu in dekolteju rdeče madeže, ki se pojavijo ob situacijah, ko bi mogoče nekdo drug zardel, bi se mu tresel glas, roke,.. To so situacije na sestankih, raznih razgovorih,... Bojujem se tudi s prkomernim potenjem pod pazduho . Aktualna barva za moja oblačila sta povečini le črna in pri določenih materialih bela barva. Zanimivo pri tem mi je to, da me v tem času ni strah, ne čutim utesnjenosti, ki bi me pri nastopu ovirala ampak moč. Potenje, čeprav je neprijetno "skrijem" s črnimi oblačili, madeži po vratu in dekolteju pa so res obremenjujoči... madeži so po celotnem vratu in dekolteju... Prosem, da mi sporočite, če mi lahko pomagate odpravite opisane probleme. Zanima me tudi: 1. kje opravljate te terapije 2. kako dolga je čakalna doba na terapijo 3. delovni čas ordinacij oz. je možnost terapij tudi ob sobotah. Za Vaše odgovore se vam zahvaljujem. Lep pozdrav.

Vprašanje: Pozdrav..... star sem 23 let in vse življenje imam določene *fore*, ki jih večinoma izvajam zavestno včasih podzavestno v otroških letih sem jih imel za del življenja, kasneje sem ugotovil, da le nisem tako normalen, kot otrok se nisem vedno bil sposoben začeti igrati v momentu ampak sem moral skozi določene rituale, ki so vsebovali tudi tike in mrmranje, če je bil le najmanjši šum vetra, če je mati v drugi sobi izrekla besedo, ki je nisem pričakoval oz sem se v prostoru nahajal pod napačnim kotom, po katerem bi se po moji logiki moral, sem moral ritual ponoviti tako kot v originalu, vendar do tega originala ni skoraj nikoli prišlo in medtem ko so bili drugi otroci v fazi igranja, sem jaz še vedno mrmrljal in izvajal ritual postavljanja avtomobilčkov tako, da je ustrezalo mojim standardom in da sem bil mnenja da se igra lahko začne, velikokrat sem si izbral tako *visoke standarde* in zapletene rituale, da je ostalo le pri tem, da sem po uri razmišljanja ostal samo jezen, ker sem po 10x 20x ponovitvah ritualov ustvaril tako veliko napak in odstopanj od *ideala*, da je igra izgubila smisel.. najbolj smešno je pa dejstvo, da, če sem uspel priti čez začetko fazo postavljanja avtomobilčkov, sem se moral igrati tudi po določenih vzorcih in vedno sem bil mnenja, da *igranje ne ustreza določenem vzorcu oz ni idealno* in me je zaradi tega minila volja po igranju... velikokrat sem štel gnezda, mravljišča in pri 5 letih risal in si zamišljal zapletene koncepte civilizacij znotraj mravljišč in scenarije na nivoju odraslih vojaških analitikov oz scenaristov. včasih sem hodil mimo zidu drogov in sem se jih moral dotakniti oz narediti določen gib imel sem fazo tikov imel sem fazo, ko sem levo ramo zaradi neke *utesnjenosti* nosil nižje od desne oblačila so me velikokrat vezala in živcirala, tako da sem nogavice nosil *zarolane* od noge do gležnjev ipd danes se te *fore* kažejo v drugačnih *ritualih* okolica me pa pozna kot nadpovprečno morda izjemno razgledanega človeka v neštetih spektrih zanimanja... je to OKM? in kakšen je naslednji korak? pri 5 letih mi zdravniki niso znali postaviti diagnoze, nakar sem sam začel razmišljati o tem, ko sem gledal nanizanko Monk.. lp

Vprašanje: Moj oče je star 59 let. Pred približno 35 -imi leti so se začele pojavljati težave s hemoroidi, ki so se kazale kot občasne manjše krvavitve in občasne bolečine po zaužiti preveč pikantni hrani ali večji količini alkohola (posamezna praznovanja). Sedaj pa opažamo, da ima zelo pogoste driske, v katerih je primešana kri, ter zelo pogoste bolečine v spodnjem delu trebuha. Deset let se zdravi zaradi povišanega pritiska in holesterola. Ko opravi veliko potrebo, na dnu školjke ostanejo kot nekakšni kosi krvi, ki so podobni narezanim jetrcam. Prav tako opažamo, da ima na sponjih hlačah svežo kri, ki mu gre včasih tudi skozi oblačila in na skrivaj uporablja vložke. V zadnjem času je tudi bolj utrujen. Krvna slika, ki je bila nedavno opravljena zaradi kontrole holesterola je v redu. V zadnjih treh tednih se mu je pod levo pazduho pojavila manjša, trda bula, v velikosti graha, ki se ne premika in je neboleča. Prav tako ima pod levo stranjo spodnje čeljusti, na zunanji strani vidno bulo med brado in ušesom, ki pa ni zelo trda in se na otip premika. O obisku pri zdravniku noče slišati, ker se boji agresivnih pregledov, ker ima slabe izkušnje iz pregleda za hemoroide pred leti. Telesna teža se mu ni spremenila, prav tako se mu ni zmanjšal apetit. Uživa mešano hrano, mogoče malo preveč mesa in je nekadilec ter občasno fizično dejaven. hvala za odgovor

Vprašanje: Lep pozdrav. nisem ravno prepričana če je to vprašenje za vaše področje. v šoli imamo prjekt moda in oblačila. js imam projekt o anoreksii in bulimiji in rada vas bi vprašala zaradi česa oz. kaj je vzrok da pravzaprav pride do anoreksije in bulimije pri mladih. ali se vam zdi da je to povezano v veliki meri tudi z modo v današnjem času (morda zato ker pri manekenstvu zahtevajo imeti vse suhe - "presušene" modele)? če imaste še kakšne podatke o anoreksiji in bulimiji bi vas lepo prosila zanje...! Hvala in lep pozdrav vsem....

Vprašanje: Pozdravljeni sem 21 letna študentka in že od 14. leta me muči prekomerno potenje. potim se po celotnem telesu in skozi vse leto (poleti v enormnih količinah), najbolj pa pod pazduhami in po trebuhu, poleti pa še po obrazu, zato sem vso leto oblečena samo v črna oblačila. skrbim za redno higieno, uporabljam vichyev deodorant za uravnavanje prekomernega potenja, vendar mi nič ne pomaga. osebni zdravnici sem že zaupala težave, vendar mi je odgovorila, da je to normalno in da mi ne more pomagati. na spletu sem prebrala, da je možna operacija, vendar se za to pod nobenim pogojem nebi odločila. pri vaših prejšnjih odgovorih na to temo sem zasledila, da je možno prekomerno potenje omejiti s homeopatijo, vendar nastane problem, ker sem iz okolice maribora in me zanima, če bi mi lahko priporočili katerega homeopta iz okolice maribora. ali bi morala najprej vseeno iti k dermatologu ali endokrinologu? zanima me vaše mnenje in vesela bom vašega odgovora. lp

Vprašanje: lepo pozdravljeni...star sem 16 let...velik približno 165cm..in težek okrog 50kg.in tukaj se začne problem...zanima me ali je to moja idealna telesna teža..saj me skrbi da bi se moral malo zrediti in da sem presu..kar mi tudi vsi pravijo zato sem se obrnil na vas..zanima me kako naj se bolj zredim..jem večinoma vse...ker sem tako suh si tudi "mali" si tudi oblačila bolj težko najdem....??..hvala za pomoč *marcel*

Vprašanje: pozdravljeni.star sem 1 let in me že od rojstva spremlja prekomerno potenje... zame nič kaj neobičajnega. kar pa me je zadnje čase zmotilo pri visoki telesni aktivnosti je to da imajo moja oblačila neznansko močan vonj po amonjaku. res me zanima če je to simtom kake bolezni ali le kontakt potu z bombažem.če vam kaj pomaga imam tudi konstantno nizek pritisk spodnjo mejo. lep pozdrav

Vprašanje: Star sem 20 let in imam zadnjih par let težave s prekomernim potenjem. To se mi dogaja veečinoma v poletnem času, v vročini, večinoma takrat ko sem živčen in pod stresom(npr.pred kakšnim izpitom).Pod pazduho se mi to stalno dogaja in moram zaradi tega nositi takšna oblačila, da se ne vidi da se zelo potim pod pazduho.Po celem telesu pa se potim takrat, kadar sem živčen in pod stresom in je to zelo neprijetno, ker se vidi da sem po obrazu cel poten.Prosim Vas za nasvet, kaj storiti.Lep pozdrav