Vprašanje: sem starejša ženska, od mladega sem imela negativno vzgojo glede seksa, tako je takrat bilo, imela sem v vsem živjenju en sam odnos, drugače se samozadovoljujem, zato nisem ne poročena ne nimam otrok, sedaj imam prijatelja pa ne vem kako naj začnem saj ne čutim potrebe po tem. Ali je to sploh normalno

Vprašanje: Pozdravljeni, s fantom sva skupaj skoraj eno leto, stara sva okoli 30 let, in se vedno ko imava spolni odnos srečava s težavo, da njemu zelo hitro pride, že po 1 minuti, tudi njegova želja po samem sexu ni tako močna kot moja, jaz bi lahko vsak dan, njemu je dovolj 1krat na teden, drugače se krasno razumeva le tle imava problem, ki pa je meni vse večji, ne glede na to, da se zna zelo dobro potruditi, da tudi jaz doživim orgazem.

Vprašanje: Dober dan! Približno pred pol leta sem imel nezaščiten spolni odnos z žensko, ki je zatrdila da nima nobene spolne bolezni. Sedaj pa sem na enem delu na spolnem udu - na kožici opazil majhne bele lise nepravilne oblike, izgleda kot bi bila tam koža brez pigmenta, ni opaznih otrdlin in ne srbi. Bi bil to lahko kakšen znak za kakšno okužbo oz. bolezen? Hvala za odgovor!

Vprašanje: Lep pozdrav.Moj problem pa je takšen.Z bivšim partnerjem sva po devetih letih ugotovila da sva skupaj le zaradi spolnosti vse ostalo je bilo za v koš.Nakar sem spoznala malo mlajšega fanta in po enem letu zanosila tako da imava štiriletnega otroka.Problem pa je ta da se povsot ujameva le v spolnosti ne.On je v predhodnih zvezah imel pogoste odnose,pri katerih je lahko po tri krat in tudi ženske so doživele orgazem petkrat.Sedaj pa imava odnose dva krat na mesec kar je meni premalo in odnos se konča po treh minutah naj omenim da ne doživim orgazma z penetracijo za oralno on ni da mi pomaga z roko pa mu večkrat tudi ni,ko mu omenim kakšen nov položaj je jezen, pa pri meni predolgo traja,če bi se rada pogovorila mi odvrne naj si poiščem boljšega žrebca.Ker ga imam rada in zaradi otroka pa se vseeno trudim odstraniti blokade a ne vem kako.Včasih se počutim neprivlačno zaradi tega pa čeprav sem imela že prej preveč kilogramov pa so bili odnosi pred porodom štirikrat na teden.Kako mu naj povem kaj si želim,ne da bi ga s tem odgnala,naj omenim da sem stara 32 on pa 30.

Vprašanje: Pozdravljeni! Potrebujem pomoč!!! S hčero, staro 8. let, živiva sami. Z njenim atijem in njegovo družino se razumemo super. Imamo dober odnos, v katerem v nasprotju od drugih ločenih družin, ni zaslediti sovraštva, ignorance, nestrpnosti, nagajanja.... Z atijem sva na to ponosna :). In težave? Kar nekaj jih je in ne veva več, kaj storiti.... Težave so se začele pred letom dni. Najprej sva mislila, da je še preveč otročja in da se bo interes za delo v šoli in po šoli doma spremenil, ko jo bo to minilo... Zdi se mi, da sem dokaj hitro videla spremembo v njenem obnašanju doma, zato sem se lani že takoj po prvem mesecu začetka šolskega leta oglasila na govorilne ure. Z namenom, da mi takratnja razredničarka pove svoje videnje najine male v šoli...Na srečo je videla stvari enako kot midva. Na srečo pravim zato, ker sem se spraševala, ali sem morda jaz tista, ki vidim situacijo bolj črno kot dejansko je in da morda v drugem razredu in pri 7.ih letih od nje pričakujem preveč...Slika je bila in še vedno je takšna, da v šoli ni osredotočena na delo v tistem trenutku. Kot da jo nekam odnese in z mislimi je čisto drugje. Zato ne sledi razlagi in določene stvari mogoče prav zaradi tega dojema počasneje. Tu bi rada omenila še to, da ko ima interes npr. računati, brati, bi naredila vse hitro in po večini takoj prav, ko ga pa nima pa.... V šoli stvari ne naredi, doma pa: jamra, da je težko. Ko ji želim stvari razložiti, ji v bistvu pomagati, da jih bo bolje razumela in to kljub temu da vem, da jih zna (npr. naredi od 10. računov .prav, 6 jih pa kar naenkrat ne zna), me začne gledati kot da sem jaz njena hči, gleda me tako kot da bi mi želela povedati: " Pa kaj želiš ti meni sploh povedati?! Kdo pa misiliš da si ti?! Če nočem računati, brati, pač ne bom!!!" Ko vidi, da me s tem razjezi in ne natedim nič oz. povzdignem glas, me je sposobna v naslednji minuti vprašati, kdaj bo lahko šla na igrišče, ali kdaj bo lahko pojedla kaj sladkega...Skratka ve, da dela narobe in kljub temu še naprej načenja moje potrpljenje... Te težave imamo vsi z njo. Moji starši, ko je pri njih, ati ko je pri njemu in jaz, ko je pri meni. Do vseh se obnaša nekako kljubovalno, njena beseda naj bi bila zadnja. Seveda ji ne uspeva, vsaj pri meni ne, ampak glede na to, da se to vse skupaj vleče že leto dni, se sprašujem, kaj delamo narobe. In to še ni vse. Kar se je zgodilo prejšnji teden, je ...hudo je zapisati, še težje povedati... Z najino maliko se definitivno nekaj dogaja. Iz šole po novem nosi tudi kazni, ker med poukom klepeta, svojim vrstnikom laže (npr. da je izgubila svojega psa, ki ga sploh nima, in ubogega kužka iščejo vsi. O njem govori še par dni po tem, ko ji razložim da to, da si izmišljuje stvari in v vse skupaj vpleta tudi ostale, ni lepo). Po preteku enomesečne kazni v zvezi z uporabo mobilnega telefona, si uporabo le-tega v eni uri zopet zapravi. Zakaj? Ko gre na igrišče mi sama, brez da bi ji karkoli rekla, reče, da bi rada nesla telefonček dol le zato, da bi s prijateljicami poslušale njihove najlubše melodije in OBLJUBI, da ne bo klicala naokoli, kot je delala do sedaj. Seveda si mislim, če sama obljubi in sama o tem razmišlja, potem na tem že nekaj bo. Saj ji je treba zaupati in ji ni potrebno vsega zaradi njenega "čudnega" vedenja, preprečiti in ne dovoliti. Amapak seveda njen obljubim, ni bil na mestu. Izkoristila je moje zaupanje in neredila prav tisto, kar je rekla da ne bo. In sedaj najhuje... Pred šolo je kadila. Pri 8.ih letih!!! In kar je še huje: cigareto in vžigalnik je vzela od doma. In njena reakcija, ko sem se doma želela pogovorit z njo? Nobenega obžalovanja, nobenih solz, da ji je žal...Edino kar jo je malo prestrašilo je bilo to, da sem od nje zahtevala, naj si cigareto prižge pred mano. Seveda, nisem vztrajala pri tem. V bistvu sploh nisem vedela kaj naj naredim. Vse težave so se zažele prehitro pojavljati. Malo je pomagalo, da se je z njo pogovoril tudi ati in da sva ji oba povedala, da naju je zelo razočarala. Najhuje je, da ji ne zaupam...Na njo sem jezna, a v naslednjem trenutku se začnem spraševati, zakaj je takšna in jeza me mine. Nekaj nam želi povedati, pa ne vemo kaj. Želi biti v središču pozornosti in to na ravno napačen način in vzrok nekje tiči, pa ne vemo kje. Zaradi njenega obnašanja seveda sledijo kazni. Za vsako posmehovanje, za vsako odgovarjanje, kazen v šoli zaradi neposlušanja...Problem je v tem, da ji nimam veliko za vzeti. Ker delam na dve izmeni in je vsaki drugi teden popoldan pri mojih starših, nima niti veliko obveznosti. Kar obiskuje je glasbena šola ter taborniki vsake 14 dni. Zaradi njenega obnašanja ostane brez TV, ki je tako in tako ne gleda veliko, najinih večernih pravljic in obiska igrišča. Prijatelji, ki nas poznajo, pravijo da smo dobra družina....Da imamo tako dobre odnose, kot malokdo oz. če sploh kdo, ki jih poleg nas pozanjo. Najino punčko vidijo kot bistro, čedno, prijazno, lepo vzgojeno...Moj odnos do nje pa: "Želim si, da bi bila vzgoja svojih otrok takšna, kot je tvoja do tvoje punčke", mi pravijo prijateljice. Jaz in njen ati sva bila dobro vzgojena. Na vse stroge besede in poglede mojih staršev ter kazni, ki jih je bilo malo, sem ponosna, saj sta me vzgojila v dobrega človeka. Rada bi, da bi o meni enako govorila tudi moja mala. Kaj nam je storiti? Z vsem kar delam, si želim, da sama dojame, da če se bo trudila v šoli in doma, da kazni ne bo več. Želim, da prej dojame, da ima laž kratke noge in ne potem, ko se jo bodo začeli vrstniki zaradi laganja in afnanja izogibati in ko bo že prepozno. Ali je možno, da je postala upornik po rojstvu bratca in sestrice pri atiju? Njena sestrica je bila stara 2 leti, bratec bo 6 mesecev...In da je njena tiha želja, da bi še kdaj skupaj živeli? Vse skupaj je že omenila, tako atiju kot meni. Zdi se nama, da če bi bila kje raje kot drugje, bi se njeno vedenje tudi kazalo drugače tam kjer bi bila raje oz. obratno. Ali se motiva? Je mogoče vzrok njena mobilnost? Živiva namreč cca 20km od atija in mojih staršev in to relacijo vsake 14dni voziva že 6 let... Ne želim, da bi bilo vse kar imava v času, ki tako hitro mine, le kazni in grde poglede ter težke besede. Zato prosim za kakršenkoli nasvet kako naprej... Hvala in lep oktoberski dan vam želim :)

Vprašanje: imam dve težavi, pa me zanima če se vi z zdravljenjem le teh tudi ukvarjate? Prva težava je v spolnosti - ker sem še mlada me tudi zelo moti. Namreč nikoli nimam želje po spolnosti, sam spolni odnos mi je kot nekakšna obveza (boleč), ne navlažim se in posledično še nikoli nisem doživela orgazma (mogoče vam je pomemben tudi podatek, da me vedno po spolnem odnosu kakšna dva dni peče mehur kot bi bil vnet, ampak mi zdravniki ne znajo pomagat). drugi problem pa je, da imam grozno tremo pred javnim nastopanjem in pred izpiti. In ker bo moj poklic ravno v veliki večini javno nastopanje me to zelo obremenjuje, kljub temu, da mi to gre in da se s tem zelo rada ukvarjam. Že v naprej se vam zahvaljujem za odgovor!

Vprašanje: en lep pozdrav! s fantom sva skupaj že 3 leta, vendar že od začetka škripa v najinih spolnih odnosih. sedaj imava spolne odnose le 1krat mesečno, in sicer ne po fantovi krivdi,ampak po moji, saj enostavno nočem. z najinim odnosom mislim da ni nič narobe, razumeva se odlično, tudi spolni odnos je super, saj si mislim sama pri sebi zakaj tega enostavno ne počnem večkrat, vendar imam po orgazmu vedno nek slab občutek. mislim da se problem navezuje na prejšnjega partnerja, s katerim sem imela redne spolne odnose, vendar je zveza temeljila predvsem na njegovem izkoriščanju, zato mislim, da je v tem moj glavni problem, vendar v to nisem prepričana! večkrat si tudi rečem, da sem zrela za psihiatra, vendar se nikoli ne upogumim. prosim vaš za nasvet, saj imam res odličnega fanta in ne vem, kako dolgo bo še sploh prenašal takšno obnašanje, saj sma oba stara 20 let, za katere pa to ni normalno.

Vprašanje: lep pozdrav! 1.5. sem imela spolni odnos z osebo ki je bila pred 3 leti v stiku s prostitutko. 24.6. sem šla na testiranje in rezultat: Eia anti-Hiv 1/2/0 in HIVp24Ag:nereaktiven.zanima me če je bil test 100% vredu oz. če je minilo dovolj časa med odnosom in testiranjem da pokaže prave rezultate. ali bi morala test ponoviti.hvala.

Vprašanje: Spoštovani! Zanima me ali je možno s pomočjo hipnoze spremeniti sinkov odnos do prehrane. Sin namreč ne želi zaužiti, niti poskusiti sadja in zelenjave, enostavno mu je že samo pogled nanjo odvraten kot tudi na marsikaj drugega. Star je 7 let in bojim se, da zaužije premalo vitaminov. Že v naprej se zahvaljujem za odgovor

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem študentka, stara 27 let, živim 15 km iz svojega kraja s svojim fantom. Doma imamo kmetijo, ki mojim staršem, mami in očimu, pomeni največ, delata in garata od jutra do večera za druga si ne vzameta časa, niti za dopust. Od doma sem šla, ker mi je mama večkrat rekla, da tak nič ne pomagam in da naj kar spakiram in grem, to mi je celo pisno napisala. To sem poslušala kar nekaj časa, dokler se nisma enkrat konkretno skregali in sem spakirala ter šla. Za ta korak sem zbirala pogum kar nekaj časa. Že še ko sem bila doma, moj odnos s starši nikoli ni bil dober, vse sem ji povedla po resnici, vedno je mama rekla da lažem, nikoli med nami ni bilo pogovora, le kreganje, očim ga je pogosto še pil, nikoli ni bilo toplih besed, vedno je imela prav le mama, tako kot tudi zadnjo besedo. Problem pa je v tem, da ona verjame bolj drugim ljudem kot pa meni in polbratu. In ko sem se jaz odselila od doma, se kar nekaj časa nisma pogovarjali, še zdaj se težko, nimama se o čem pogovarjat, debatirat, če se pa že pa se skoraj vedno skregama. Hitro po tem, ko sem se odselila, se je začela obnašat do mojega polbrata, 20 let, isto kot se je do mene. Brat je želel storit samomor, v dnevu kreganja, želel se je obesit, vendar so ga na srečo rešili. Niso poklicanega nobenega zdravnika ali kogarkoli, menen takrat ni bilo doma, da bi rešili nastalo situacijo. Od takrat dalje se mama in polbrat ne pogovarjata, od tega sta minili že slabi 2 leti. Situacija je zame nevzdržna, zdaj in zdaj se mi zdi da ne bom mogla več, s partnerjem se o tem pogovarjama, vendar ne morema pri ničemer pomagat, ker se doma o tem ne želijo pogovarjati ali zvalijo vso krivdo na naju z polbratom. Prav tako se o tem ne pogovarjam z bratom, ker takoj vzkipi, izbruhne in me je strah. Bil je priden dijak in študent, dokler da je imel prihranjen denar, ker pa denarja nima od kod dobit, jaz imam samo socialno podporo, starši mu ne dajo, je pustil študij in se misli zaposlit, trenutno mu midva s fantom kupujeva hrano. Bratu sem predlagala, da bi šla h kakšnemu terapevtu po pomoč, vendar odkalanja, strah se me je pogovarjat z njim, ker me je strah da bo spet kaj poskušal narediti, vem, da cele noči ne spi, da mu je zdravnik predpisal tablete za pomiritev, vendar po moje on zdravniku niti povedal ni, kaj se mu dogaja, drži le zase in nikomur ne zaupa. Zaradi teh situacij doma tudi jaz ne morem študirat, ker sem nezbrana, nemotivirana, razmišljam le o težavah. Prosim vas za kakšen nasvet! Lp

Vprašanje: en problem imam okoli 23 bi morala dobiti perilo in sem imela 18 spolni odnos s partnerjem med odnosom sem zakrvavela mislim da menstrualno ali lahko zanosim ker nameravava imeti še enega. ponavadi imam menstruacijo 5-7 dni dokaj močno sedaj imam 3 in 4 dan samo izcedek

Vprašanje: ZELO,ZELO NUJNO! Pred tednom dni sem imel rizičen oralni odnos z žensko, pri čemer sem uporabljal kondom. Pri tem odnosu je samo ona meni izvajala oralo. Kljub temu, da sem bil zaščiten so se mi začeli pojavljati dvomi in simptomi. Takoj po odnosu sem na penisu čutil malo pekoč občutek. Drugi dan sem imel pri glavici pekočo bolečino in rahlo utrujenost ponoči sem šel zelo velikokrat na malo potrebo in praktično od sekiranja spal največ dve uri. Tretji dan: utrujenost rahla, živčnost, suho grlo, začutil sem rahlo otrjene in na dotik mravljivčaste mišice. Četrti dan isto... Peti dan se mi zjutraj pojavi spuščaj kateri ima belo pikico podobno mozolju. popoldne pa pikice rdeče pod komolcem in zapestju katere pa po umivanju kar izginejo vendar so se že pojavile rahlo na drugem mestu. Imam tudi dve beli lisi znotraj ust. Glavobol sem večinoma prepisoval stresu, neprespanima dvema nočema na začetku, sekiranju in vsakodnevnemu pregledovanju interneta zaradi strahu. Naj povem še da me je v prvih treh nočeh tudi mrzlica malo tresla, sedaj v zadnjih dveh dneh pa imam zvečer pogosto potrebo po uriniranju, tudi zelo vroča moda ::what:malo zbadanje po celem telesu, prsih in bolečina na levi strani jeter ali ledvic? Zdi se mi da je to že malo preveč simptomov za katere bi lahko bil kriv strah,stres... Bojim se da ni imela kako okužbo v ustih in je kje na kondomu potem ko ga snameš prišla v dotik z mojim penisom ali pa kaj z odeje na moje telo. Simptomi se mi zdijo zelo zgodnji. ali je možno da me kje malo bolje pregledajo in začnejo po potrebi tudi hitro z zdravili hranit. hvala,lpsmiley

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem običajna uspešna študentka, ki pa ima velike težave na spolnem področju. Stara sem že nekaj čez 22 let in še nisem imela fanta. Kot najstnica sem velikokrat sanjala o posilstvu in si ga predstavljala kot užitek, vendar sem se v resničnem življenju zapirala vase in se izogibala kontaktom z ljudmi. Naj povem, da nisem bila žrtev spolnega nasilja, imam pa zelo avtoritativne starše.Po zunanjosti sem nadvse privlačna, vendar pa mi samopodobo spodjedajo moje prsi (izrazita asimetrija). Ravno zaradi tega sem se in se izogibam stikom s fanti, ker se gnusim sama sebi a že v naslednji sekundi če pozabim na prsi obožujem svoje telo. Operacija pa iz finančnega vidika zaenkrat še ni možna. Do zdaj so bile stvari kakršne so povsem v redu saj sem bila "obvarovana" pred propadi zvez, razočaranji pa tudi lepimi stvarmi, ki jih prinese odnos med dvema, vendar sem to lahko nekako prezrla, čedalje bolj pa me je začelo to gristi. Želim si nekoga a se zavedam, da to pomeni tudi spolnost, ki pa si jo zelo želim in se je tudi zelo bojim. Ker mi je čedalje huje sem začasno rešitev našla na internetu, spoznala sem nekaj fantov in se z enim tudi dobila, vendar pa sem se mu zlagala, da sem ravno po propadli zvezi. Nisem hotela izpasti čudno, pa vedar vem, da to ni prav. Nimam nikakršnega družabnega življenja, razen faksa in doma in čedalje huje mi je zaradi tega. Kaj lahko razberete iz napisanega, razen slabe samopodobe in kaj mi sploh lahko svetujete. Najlepša hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni! Pred slabim letom dni sem imela nezaščiten oralni spolni odnos (jaz sem izvajala). Semenska tekočina najverjetneje ni prišla v usta, mogoče kaj malega in seveda predsemenska. Po tem dogodku me je panika in sem opravila testiranje na HIV. Test je bil negativen. Sedaj me zanima, katere spb še lahko stakneš ob oralnem spolnem odnosu? Predvsem me zanima, kakšne možnosti so, da se okužim s hepatitisi, sifilisom, gonorejo, klamidijo?.. Kaj od tega bi me moralo skrbeti? Kje se lahko testiram? Najraje bi opravila testiranja vsa naenkrat. Zadnje čase se počutim precej utrujena (z vrtoglavicami), na roki pa se mi je že pred nekaj časa naredil izpuščaj, ki ne izgine, kljub mazilom. Bi lahko kaj takšnega kazalo na katero od spb? Njalepša hvala za odgovor in lep pozdrav!

Vprašanje: star sem 18 let in imam punco že kar nekaj časa. zelo si želiva spolnih odnosov vendar vedno znova moj penis zataji. sicer nimam problemov z erekcijo npr. ko masturbiram vse poteka normalno tudi ko z punco poskušava imeti spolni odnos je erekcija normalna, ko pa v roko vzamem kondom in ga skušam natakniti se penis omehča in je natikanje nemogoče. ko sva poskusila prvič me je bilo strah zato sem nekako zastopil kaj je vzrok, sedaj pa se je to ponovilo že četrtič in problem je v tem da nevem zakaj se to dogaja. sedaj vsakič ko poskušava razmišljam če bo moj penis zdržal in se ne bo omehčal kar se tudi zgodi. prosim vas za nasvet kako naj rešim to težavo ker mislim da je vse to v moji glavi in ni kakšnega drugega vzroka prosim vas za nasvet kako naj ostanem sproščen in vzburjen da ne bom več razmišljal če bo penis zdržal in kako naj bom bolj samozavesten. še to: tudi ko ne poskušava seksati se igrava z rokami - ona pomaga meni do orgazma jaz pa njej in takrat vse poteka normalno prosim pomagajte mi za odgovor se vam zahvaljujem lep pozdrav

Vprašanje: pozdravljeni! pred približno tremi meseci so se mi pod jezikom naredile tri majhne zarezice,ki me občasno bolijo. šla sem do zdravnika, ki mi je dal neko kremo, ki sem jo mazala nekje mesec dni, vendar se stanje ni izboljšalo. nekako sem pa prepričana, da se mi je to pojavilo med oralnim odnosom s svojim partnerjem( s katerim sem že dve leti), in ko imava odnos, me tudi bolj boli jezik oz. te ranice. zanima me, če je s fantom kaj narobe oz. kaj bi to sploh lahko bilo. zdravnica mi je svetovala naj ne jem pomaranč in kivija, vendar ne pomaga prav nič. hvala za pomoč!

Vprašanje: Spoštovani! Pred 2,5 letoma nam je umrl oče . Z sestro in mamo živimo v hiši, z ločenimi vhodi in svask v svojem nadstropju. Zanima me ali lahko mamo manipulira z mano, vozimi jo, naredimo ji ogromno stavri, zraven nas je hodila na dopuste, saj sem mislila , da ji moja družina (mož, jaz in hčerka ) pomagamo pri tej izgubi. Vendar zadje čase ugotavljam, da se sestra skoraj nič ne obremenjuje z njo, jaz pa jo povabim na kosilo, ko ima željo jo peljem na pokopališče, v trgovino, ko ji naraste pritisk pokliče mene itd:::: občutek imam da so moji živci kot elastika, da bodo zdaj zdaj popustili! Ali je možno da moja mati manipulira z mano ker sem preveč dobra in ne znam reči ne, ker bi jo ob tem lahko prizadela in vedno ob prepiru poslušam saj bom svoj del prodala in šla v dom itd.... potem pa nastane občutek krivde, čeprav se zavedam, da v situaciji ki je nastala s smrtjo očeta nisem kriva, saj smo imeli zelo lep odnos in z očetom sva se razumela(mati je bila svoj čas zelo gospodovalna, oče pa miren, dober) tudi nimam nobenega občutka krivde, samo zelo ga pogrešam , tako kot je pač to normalno. Vendar zadnje čase občutim preveliko teže bremena ob mami??? Kaj pravzaprav naj storim, naj ji v obraz lepo povem naj nas pusti pri miru, naj si za prevoz vzame taxi itd... tukaj pa se pojavijo določeni občutki krivde, saj nas je rodila, vzajala .... sedaj pa ji "moramo" to vrniti??? Prosim za nasvet, da končno enkrat razščistim odnos z mamo in da jo bom znala brez slabe vesti in občutka krivde zavrniti! Hvala LP Irena

Vprašanje: Pozdravljeni. Moje pismo bo verjetno med najdaljšimi na teh straneh. Ne pričakujem tako doooooooolgega odgovora. Mislim pa, da mi morda ne boste mogli pomagati ali svetovati, če ne boste imeli kompletne slike ali anamneze mojih težavic. Pred 6-imi leti sem preživel hudo prometno nesrečo, pri kateri sem dobil 4 zlome lobanje in lobanjskega dna. kako poceni sem jo odnesel naj pove podatek, da sem 13 dni po nesreči na lastnih nogah odšel s petega nadstropja KC in nikoli več potreboval pomoči. Seveda pa so posledice bile in nekatere tudi v sledovih ostale. Stanje po prihodu domov: 1. Slepota 2. Gluhost 3. Izguba voha 4. popačenost okušanja 5. skoraj brez občutka za bolečino 6. malce upočasnjena motorika 7. Občutek škrtanja v vratnem delu hrbtenice in s tem povezani nekontrolirani sunkoviti gibi z glavo predvsem v smeri naprej-nazaj manj pa v smislu vrtenja levo-desno Zdaj, po 6-ih letih pa je stanje takšno. 1. zamenjal sem 5 parov očal in vsak par je bil z manjšo dioptrijo. Trenutno imam za branje očala z dioptrijo 2,75 in cilindri, za daljavo pa 2. Prav zdaj opažam da bom spet moral zamenjati očala. Ob vsakodnevnem in dolgotrajnem delu na računalniku in z računalnikom postajam vsak dan med delom bolj zaspan, kar je lahko posledica neustreznih očal. 2. Audiogram mi kaže zmanjšanje sluha v področju visokih frekvenc kar pa je posledica poklicne okvare, saj sem dolga leta delal ob strojih za obdelavo kovin. Za zaščito sem takrat (neredno) uporabljal ''švedsko vato'' a sem nekoč droben kosem vate pozabil v ušesu in mi je ostal globoko v ušesu verjetno kar nekaj mesecev in šele na pregledu pri otorinolaringologu so mi našli in odstranili to mehansko oviro. Vendar je okvara ostala in tu ni pomoči. Po nesreči pa se je stanje vrnilo v prejšnje. Seveda, z opisano napako. 3. Voham žal (ali k sreči) nič več. Naj bi bil mar nesrečen ker mi nič več na tem svetu ne smrdi? Pa vendar prvo vprašanje. Sem pristaš zdravljenja po metodi skrbnega opazovanja in samopomoči. Tako sem po vseh teh letih opazil, da sicer voham ne, vedno bolj pa zaznavam spremembe vonjev okolja kot takega. Ne morem reči da mi nekaj smrdi ali diši. Vem pa da se je nekaj spremenilo in nato, če se le da, grem in iščem vzroke ali povode. Dogaja se mi tuudi, da nekatere močne vonje zaznam kot take. Vendar bi rekel temu fantomski vonj alias fantomski bolečini v roki, ki je bila amputirana. Čeprav mi je otorinolaringolog rekel, da vohal ne bom nikoli več, že vsa leta od nesreče sem ''treniram svoj nos'' tako, da se lotim vohanja stvari čigar vonj imam v spominu in ''hočem prisiliti'' svoje možgane da ga tudi dejansko zaznajo. Ne morem reči da sem dosegel velike ali občutne rezultate. Toda, kot rečeno, nekaj pa se dogaja. Na redke trenutke mi uspe celo to. No ja, če ni vse skupaj samo posledica prevelike želje. 4. Po prvem šoku (brez čutila voha) sem se soočil tudi s spremenjenim okusom zaužite hrane. Sčasoma sem se usposobil okušati hrano v njeni skoraj izvirni kvaliteti. Tudi to sem dosegel tako da sem se ob neki znani hrani trudil spomniti se njenega okusa pred nesrečo in se tako zdaj že skoraj 100% naučil razlikovati in uživati v hrani kot sem pred nesrečo. Za primerjavo naj povem tole. Takoj po nesreči so imeli zame pireji krompirja, graha, fižola, kostanja ali korenja skoraj popolnima enak okus. Danes jih ločim. Je to uspeh? Sploh so bili izraženi po nesreči samo osnovni 4 okusi, torej sladko, kislo, slano in grenko. Največ stvari je bilo tako grenkih da so bile komaj užitne. Celo jedi ki niso nikoli grenke, so bile zame grenke do neznosnosti. Moja kava je bila v tistih mesecih kavna marmelada, tako je bila gosta. Danes jo lahko brez težav popijem brez sladkorja. 5. Občutek za bolečino je prvi, kjer sem sicer napredoval vendar s stanjem nisem povsem zadovoljen. Čutim bolečine (ko se testiram) na vseh delih telesa in v vseh oblikah. Vendar bi rekel da je moj bolečinski prag še vedno izredno visok. Samo po sebi pa je to nevarno, saj to pomeni prepozno reakcijo v nevarnih situacijah. Ampak, s stilom življenja sem se prilagodil tudi temu. Bolj me skrbi nekaj drugega. V 6-ih letih nisem občutil niti ene, niti najmanjše bolečine v glavi. Niti klasičnega glavobola ne, kaj šele bolečine kot posledice razbite glave. Kot laik mislim, da to ni normalno. Upam da me razumete. Ne, ni mi žal ker me nikoli nič ne boli. Bojim se da me ne bo bolelo niti takrat ko bi moralo. Bolečina je vendar prvo opozorilo, da je s telesom ali nekim njegovim delom nekaj narobe. Takrat običajno reagiramo in se vprašamo kaj je narobe. Če te bolečine ni pač ne reagiramo. Kaj lahko se zgodi da bom tako spregledal ali zamudil kaj pomembnega, če že ne usodnega. 6. Motorika vseh gibljivih delov telesa je popolna. morda ni tako hitra in reakcijski čas ni več kot pred nesrečo, vendar stanje v katero sem uspel priopeljati telo z vztrajnim delom na gibljivosti me je pripeljalo v stanje povprečnega 56-letnika. Morda res ne bom dosegel nobenega rekorda v teku čez ovire ali speljal kolesarske dirke preko Amerike. Toda, saj to ni moj cilj. Rad bi pa še dolgo časa za pot od doma do delovnega mesta prehodil v 15 minutah hitre hoje (vsak dan 4 km v eno smer) in nazaj v 20 minutah malo zmernejše hoje. S tem sem zadovoljen. Tudi reakcijski časi so se občutno izboljšali in se nad tem ne pritožujem. 7. Škrtanje v vratu in s tem tudi nekontrolirani sunki glave so skoraj povsem izginili. Če lahko to zajamem v podatek, potem mi je glava v prvih mesecih po nesreči trznila 2-3 krat na uro, zdaj pa mogoče 2x na leto. Več kot zadovoljivo. Kako je do tega prišlo ne vem, saj tega nisem znal pojasniti in se tudi nisem trudil razumeti. Zdaj pa še nekaj drugega. leta 1973 so mi diagnosticirali celiakijo. Kaj in kako sem se spoprijateljil z njo, vas prosim da si preberete na forumu, kjer sem to opisal pod naslovom "Celiakija malo drugače". Tisto kar tam ne piše pa vam napišem tule. Po potrjeni diagnozi in prvem soočenju z dieto je bil moj lečeči zdravnik mag. Križman "zadovoljen z menoj" šele po 6 mesecih. Jaz pa sem v tem času iz samega sebe naredil poskusnega zajčka. kako? Prebavne težave sem dobil 6 mesecev po opustitvi kajenja. Odločitev, da preneham kaditi je bila prostovoljna. Poročil sem se in moja žena nekadilka naj bi zaradi mene trpela smrad in vse ostalo? Ne, to pa ne. Povsod in vedno sem imel škatlico cigaret na dosegu roke. Zakaj? Ker, če sem se odločil tako, potem ne bom prižgal zato ker tako hočem, ne pa zato ker nimam cigaret. V prvih dneh mile abstinenčne krize, sem ugotovil, da je vsaj zame, volja moćnejša od prisile. In če sebe in svoje življenje generaliziram, točno tako delujem na vseh področjih. Po prihodu domov, ko me je po dveh mesecih in na drugi kontroli, zdravnik nadiral (pa s tem izrazom ne mislim nič slabega in žaljivega ne zanj ne zame)in me prepričeval da se ne držim brezglutenske diete, sem razmišljal takole. Če se je vse skupaj pričelo zato ker sem nehal kaditi, kaj se bo zgodilo če spet začnem kaditi? Navkljub prepričevanju in dobronamernim nasvetom sem prižgal dve cigareti eno za drugo. Med tem pa sem si pripravil veliko skledo bele kave (z Divko in Projo), vanjo pa nadrobil pol kile kruha. Tega je bilo toliko da bi lahko jedel z vilicami. Naredil sem si sanjski zajtrk za kosilo. Ko sem pojedel sem obsedel in čakal na reakcijo organizma. Pet minut nič, pol ure nič, cel dan nič. Mar sem imel prav? Sem prav razmišljal. Naslednji dan sem šel po desetih mesecih v trafiko po prvo škatlico cigaret. Čez tri mesece sem šel na ponovno kontrolo in biopsija sluznice je pokazala njeno normalno, zdravo stanje. Ko mi je dr. Križman ves zadovoljen rekel, da zdaj končno lahko potrdi da se držim diete, sem se pa jaz začel na ves glas smejati. Seveda sem moral ta smeh pojasniti. Dragi moj doktor. Odkar sem bil zadnjič pri vas se sploh ne držim diete. Niti trenutka se ne vzdržujem pri nobeni prepovedani hrani. Ko je minil prvi šok, sem temu dodal tudi svoje sklepanje in pojasnil odločitev. Ko sem končal s svojo zgodbo pa je doktor nemo zgrabil telefonsko slušalko in poklical na oddelek rekoč: Pripravite posteljo za Egona. Spet sem bil "pečen" za mesec dni. Po tridesetih dneh preiskav, ki jim nisem vedel ne imena ne namena, mi je ob odhodu zdravnik rekel takole: Verjetno boš edini človek na svetu, ki mu je zdravnik kdajkoli rekel, da mu je lahko žal da je prenehal kaditi. Z drugimi besedami je povedal še tole. Torej, moj organizem se je na prenehanje kajenja odzval na način, da je (med drugim) žleza, ki proizvaja enzim za razgradnjo glutena nehala proizvajati ta enzim. Kljub trenutno dobremu stanju pa ne verjame da sem s ponovnim kajenjem stanje žleze pripravil v normalno delovanje. Torej, nekaj časa bo lahko dobro, stalno pa to ne bo. In res. nekako pol leta je trajalo uživanje v makaronih, sendvičih in palačinkah. Potem pa so se čez noč vrnili že skoraj pozabljeni simptomi in veselja je bilo konec. Od takrat naprej poskusov nisem delal nikoli več. No ja. Naredil sem tu in tam kakšen majhen prekršek a brez kakšnih posledic. Nekajkrat več na stranišče in konec. Mala cena za uživanje ob kosu pehtranke ali kakšnem drugem priboljšku. Seveda moram ob tem povedati, da letos praznujem 42-letnico kajenja z omenjeno prekinitvijo skoraj leto dni. Nikoli več si nisem upal (no ja, tudi volje ni bilo) organizem šokirati na enak način kot takrat. Potem pa nesreča pred 6 leti. Seveda meni hudič ni dal miru. Zdaj sem nesrečo začel opazovati kot psihofizični šok za organizem. Je bil ta šok dovolj velik, da se je kaj spremenilo? Pa poskusimo. Po mesecu dni sem se potrudil poiskati telefonsko številko zdaj že upokojenega dr. križmana in mu vse skupaj v nekaj besedah povedal. Ne, je rekel. Kot takrat. Tudi zdaj bo stanje lahko normalno nekaj časa. Vendar se celiakije nisi rešil. Ne verjamem. Prav je imel. Po nekaj mesecih je bilo veselja spet konec. In jaz se spet strogo držim diete. Pa vendar mi vrag še vedno ne da miru. Ker imam svojo težavo (celiakija zame ni bolezen) za posledico psihofizičnega stanja in ne okvaro organa, v tem priimeru žleze ki proizvaja enzim za razgradnjo glutena, še vedno mislim da mi lahko kdo pomaga. Ker akuponkturo razumem kot zdravljenje na način vzpodbujanja delovanja organov ali organskih mehanizmov, zdaj sprašujem vas, ali bi se lotili poskusa. Pri tem poskusu naj bi vzpodbudili ponovno delovanje žleze k proizvodnji tega življenjsko pomembnega enzima. No ja, tale pomembnost enzima za življenje je mišljena zelo subjektivno in sploh ne objektivno. Kot ste lahko prebrali, imam do celiakije zelo specifičen odnos in zame sploh ni problem. Ne morem pa zanikati, da bi bilo življenje brez celiakije znosnejše in danes predvsem cenejše. Tudi leta (57 bom dopolnil letos) naredijo svoje. To pa pomeni predvsem zmanjšanje volje za 24-urno kontrolo prehranjevanja vsega in v vseh situacijah. To zmanjšanje volje tu mislim kot naravno posledico let ki prihajajo, ne pa moje slabše psihofizično stanje. Ali drugače povedano, rad bi se tudi malo spočil. Če bi bili pripravljeni na tak poskus se prostovoljno javljam za poskusnega zajčka. To govorim zato, ker še nisem zasledil, da bi kdorkoli na svetu tak poskus delal in objavil rezultate. Poleg te, generalne želje imam še nekaj drobnih želja. Morda mi lahko pomagate tudi pri vsaj delni vrnitvi čutila voha, saj mislim da sem sam na tem že naredil ogromno. V šali včasih rečem da moram še enkrat razbiti glavo pa bom spet "normalen". Vsakodnevno delo na računalniku mi zadnje čase zastane, ker se mi pojavlja dekoncentracija vida. Ker se ukvarjam s konstruiranjem to zahteva skoncentriran pogled na manjši del ekrana. No, če v neko točko ali področje gledam predolgo (10 swekund ali več) se mi ostrina zmanjša na popolno zamegljenost pogleda. Ta sicer mine v trenutku ko pogled usmerim drugam. Moti me pa vseeno. Morda boste tudi vi rekli, da nekdo ki toliko piše ni normalen. Prav. Zadržite to mnenje in razmislite o tem kar vas sprašujem in kar vam predlagam. Menda obstoja več tipov celiakije. Ne vem podrobnosti. Toda, če je osnova ta enzim bi morda s kakšno metodo zdravljenja žleze lahko pomagali večim celiakašem. Ne vem. Samo upam lahko, da je tako. Zdaj pa se vam opravičujem, ker sem vam dal toliko dela z branjem. Zakaj tako pa sem napisal že na začetku. Lahko upam na kvaliteten odgovor? Egon

Vprašanje: <<odnos do malega sinkota.ne zdržim več napora z dojenčkom, ko noče jesti, ko sitnari za igračo. ko je naporen zaradi vročine, ali rasti zob..... prosim pomagalte mi!! Hvala.

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem 21 letna študentka. Pred slabim letom dni so se mi začela pojavljati nihanja razpoloženja. Malenkosti so me čisto spravile iz tira. Sedaj je že preraslo tako daleč, da se zjokam zaradi vsake stvari. Na primer...se v družbi pogovarjamo o psu, ki ga je zbil avto in jaz se (hočem ali nočem) začnem jokati-mi pritečejo solze. Imam tudi čedalje močnejše strahove. Sanjam najbolj grozljive stvari, ki se mi bi lahko naredile (od varanja do smrti najbližjih). Na primer…s fantom sva skupaj že 3lete in pol, vendar vseeno vsaj enkrat na teden sanjam, da me je prevaral. Nikoli se ne pogovarjava, niti sama ne razmišljam o tem (vsaj takrat, ko sanjam ne), tako da ne vem zaradi česa nastane to. Seveda me je tega strah, vendar ne tako zelo, da bi si morala pokvarit dober spanec. Postala sem tudi zelo nesamozavestna. Karkoli bom naredila se bom najprej vprašala kaj bi si pa drugi mislili o tem. Obremenjujem se tudi zaradi svoje postave (imam 168cm in 60kg). Že vsak gram se pozna na mojem razpoloženju. Upam, da Vam s tem samo ne tratim čas, vendar moj odnos z najdražjim zaradi tega zelo trpi. Že v naprej se Vam zahvaljujem za odgovor! Lep pozdrav