Vprašanje: Spostovani! Vem da morda niste pravi "naslov" za moje vprasanje, pa vendarle se obracam na vas s prosnjo da mi pomagate z nasvetom. Zanima me moznost prenosa (PKU) te dedne bolezni na otroke. Moj partner je rojen v druzini s tremi otroci, ima se dve sestri. Obe sestri sta starejsi in imata po 2 otroka, ki so vsi prizadeti zaradi PKU. S partnerjem si zeliva imeti otroke, vendar me zanima, kaj naj storiva, da bodo otroci zdravi? Kako naj ugotoviva, na kaksne teste mora partner oditi, da se preveri ali je nosilec te bolezni. Skratka teorijo o bolezni vem, vem, da se jo lahko zdravi z dieto, vendar me zanima vse kar bi bilo lahko aktualno, da se pojev le te bolezni prepreci. Ze v naprej se vam zahvaljujem za odgovor! Tamara

Vprašanje: Lep pozdrav!rada bi da nam svetujete ker imamo v šoli z našimi otroki ki obiskujejo 1r.devetletke probleme z bolečimi trebuhi in jih bolijo noge.Ravno včeraj jih je odšlo 13 ker jih je bolel trebuh.Imamo staro šolo ki se bo porušila letos maja in nam je ravnatelj dejal da imajo probleme s kanalizacijo vendar je ne bodo popravljali ker je to velik vložek otroci bodo pa že letos vnovi šoli.problem je v tem ,da jim kanalizacija udari čez pipe v učilnici otroci pa seveda pijejo to vodo.ali bi lahko bil to vzrok za naše težave?HVALA

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam 6 letno hči. Na minirinu sva sedaj že tretji mesec, pa še ni bila nobeno noč suha. Dozirava ga štiri vpihe ( v vsako nosnico po dva v razmaku 1 minute med naslednjim vpihom v isto nosnico). Opazno je občutno zmanjšanje količine urina - včasih je plenička skoraj suha, vendar sva še vedno v plenički, saj povsem suha še nikoli ni bila. Naj povem, da je PNE pogost v obeh družinah - moževi in moji, v obeh pa se pojavljajo tudi zelo trdni spanci. Tudi najina hči ima izredno trden spanec, tako da zbujanje ponoči in dajanje na stranišče nima večjega učinka, saj se niti ne zbudi oz. jo je praktično nemogoče zbuditi, še manj pa zjutraj ve, da je bila ponoči na stranišču. Ko smo začeli z minirinom, smo pričakovali takojšenj učinek,sedaj pa po treh mesecih še nič. Prosila bi vas za kakšen nasvet - kaj še lahko storimo oz. kam se lahko še obrnemo. Hči je sicer zdrav otrok, ki do sedaj še ni imela - razen običajnih otroških bolezni- nikakršnih zdravstvenih težav. Je precej ješč otrok, vendar je pri velikosti 124 cm težka 22 kg, kar se mi zdi normalno. Odkar smo na minirinu, tudi zelo pazimo, koliko in kaj popije na dan. Prosim za nasvet ali za izkušnje s takimi otroci.

Vprašanje: Stara sem 33 let, mati 3 otrok(8,6,2 1/2), hodim v službo. Moj problem pa je utrujenost, spala bi noč in dan. Moram povedati da ta mala še ne spi celo noč, zbuja se 3-4x. Ob nedeljah ko je tudi mož z nami, bi lahko spala cel popoldan, s tem da ne bi imela zvečer težave s spanjem, zvečer si skuham zeleni čaj ali kavo samo zato da ne zaspim istočasno z otroci, skratka spala bi noč in dan.Pred kratkim sem bila tudi na pregledu krvi in vode, vse je v mejah normale, vendar bi rada še povedala, da sem tudi zelo neodporno. Vsak prehlad se vleče tudi 2 meseca in več.

Vprašanje: Lep pozdrav! Moj nečak bo januarja dopolnil 4 leta. Pred slabim letom je začel tarnati za bolečinami v kolkih in levi nogici. Včasih ni več niti hodil pogosto pa je šepal. Seveda smo takoj ukrepali in ga odpeljali v bolnišnico, kjer so po številnih preiskavah ugotovili da ima "morda"pektoris v levem kolku in prihaja do občasnih izlivov,ker naj bi imel slabotne kosti. Sum seveda ni utemeljen, ker pri tako malih otrocih čakajo z operacijami (obstaja tveganje, da mu v času po operaciji za neko obdobje nogica ne bo rastla)ga bodo opazovali še približno eno leto. Zanima me, kakšno je Vaše mnenje in morda izkušnje o tem pojavu in če se strahovi, da ima res to bolezen potrdijo, Vas prosim za nasvet, kako otroku pomagati (kar je v naših močeh)ali pa mu vsaj blažiti ali celo občasno zaustaviti te bolečine, ki pa se pojavljajo povprečno vsakih štirinajst dni (otroci pač ne znajo mirovati in so zelo živahni). Hvala za odgovor.

Vprašanje: Spoštovani, prosim vas za mnenje v zvezi z diagnozo za mojega sina. Star je tri leta in pol. Pri 5 mesecih je prvič zbolel za bronhiolitisom in bil hospitaliziran zaradi dihalne stiske. Od takrat se huda dihalna stiska pojavi ob skoraj vsaki virusni okužbi, na začetku (do 2 leta) redkeje, zadnje leto in pol pa enkrat na mesec (včasih na mesec in pol). Sicer ima težave tudi pri aktivnostih, ko se hitro zadiha in v obraz postane rdeč. Zadnje leto je imel redno terapijo s protivnetnim zdravilom (2 x na dan flexotide), vmes smo poskusili dodatno še singular, vendar se pogostost dihalnih stisk ni zmanjšala. Ob dihalni stiski zdravljenje z ventolinom navadno traja 7 - 14 dni (na začetku navadno na vsake tri ure, potem po potrebi zmanjšujemo). Na ventolin se zelo dobro odziva, zato se, če se le da pozdravimo doma in se izognemo hospitalizaciji. Kadar smo šli k zdravniku smo vedno pristali v bolnišnici. Zdaj smo po navodilu pulmologa prekinili z zdravljenjem in ob dihalni stiski prejema le ventolin. To nam je seveda ljubše, saj nobeno od zdravil ni pomagalo. Alergij kot kaže nima. Kožne teste so mu naredili večkrat, krvne enkrat. Vse negativno. Pri zadnji preiskavi je bil IgM"mejni". Test bodo ponovili. Sprva je bil sum na astmo, ker ni alergij in ker zdravila niso pomagala pulmolog pravi, da gre morda tudi za prehodno piskanje, ki naj bi ga prerasel. Kdaj naj bi otroci to prerasli? Nekje sem brala da do 3.leta. Potem bi moralo že miniti, pa žal ni. Ali je možno, da kljub negativnim alergološkim testom ima astmo? Kako naj preprečimo dihalne stiske, če protivnetno zdravilo ne pomaga? Do drugega leta je imel mesečno tudi gnojna vnetja srednjega ušesa, posledično pa večkrat počen bobnič. Hodimo tudi na ORL, kjer so mu zdaj predpisali Nasonex enkrat na dan do nadaljnjega. Morda mu težave povzroča žrelnica - še ne vedo. Ali lahko povečana žrelnica tudi vpliva na omenjene dihalne stiske? Te se kljub toplim mesecem še vedno pojavljajo na en do dva meseca, takrat zdaj uporabljamo le ventolin, ta resnično pomaga, frekvenca dihanja se po uporabi zniža, čez nekaj časa uporabe se sin začne izkašljevati. Štirikrat so mu že delali test za merjenje pljučne funkcije, pri prvih nismo bili uspešni, pri zadnji pa je pulmologinja povedala da ne more kazati realne slike, ker je imel 14 dni pred tem dihalno stisko in se je "zdravil" z ventolinom deset dni. Zanima me tudi, če je po vašem mnenju mogoče popolnoma izključiti astmo, glede na to, da smo ukinili protivnetna zdravila. Alergije ni. To bi potem pomenilo, da gre za "prehodno piskanje" in da bo zdaj zdaj prerasel? Ali pa je možno, da protivnetna zdravila pri astmi kdaj ne pomagajo in da je potem ne moremo izključiti na podlagi tega dejstva? Hvala v naprej.

Vprašanje: Pozdravljeni. Imam 22 mesecev staro hčerko, ki zelo veliko pije. V varstvu je in pije normalno, v popoldanskem času pa bi samo pila, poje komaj kak grižljaj kruha, rezino jabolka. Bojim se, da ko se dobesedno naliva, ne more potem še jesti. Ko gre spat, ji še vedno pripravim steklenico (2,5 dl) mleka. Ponoči spije po 3 dl soka. V spalnici ni pretoplo, zrak vlažimo. Razvija se normalno (v zadnjih 10 mesecih je zrasla 12 cm in pridobila dobra 2kg in pol). Ob letu (75 cm in slabih 9kg) je bila slabokrvna, od takrat je niso več napotili v laboratorij. Slišala sem, da otroci s sladkorno boleznijo veliko pijejo. Je lahko bolezen vzrok njeni žeji? Najlepša hvala za odgovor in veliko uspeha, Nataša

Vprašanje: Lepo pozdravljeni! Rad bi kakšen nasvet,vaš pogled nad mojo situacijo(vsiljivke,samoobtoževanje,občutki krivde...)Sem 30 letni Mož in Oče dveh otrok zadovoljen z svojo družinico. Že 10 let se spopadam z ankso in depro tudi zdravila jemljm nekih 5 let. Skoz mam že od najstniških let neke vsiljive misli da bom neozdravlivo zbolev,da se bom samopoškodovav,uglavnem same katastrofe mi grejo po glavi.Skoz se krivim za napake in se samoobtožujem za stvari iz preteklosti prihodnost pa si slikam črno.Vsa ta leta sem nekako shajav z temi mislimi zadnje mesece pa se spet grozno počutim in obtožujem. In sicer zakaj? Trenutno je moja težava ki traja že zelo dolgo in me spravlja na tla! Že od najstniških let rad gledam porniče na televiziji,internetu,kar meji verjetno že na odvisnost in se smozadovoljujem (Kr sram me je pisat to) ampak bi rad vaše mnenje. Začel sem se zelo samoobtoževat zakaj sm to počel, sedaj se temu izogibam in ne počnem več teh stvari. Na nekaterih porničih so bila mlada dekleta (nikakor ne otroci) ki so seksala ali se samozadovoljevala(red tube,porno...),jaz pa sem se naslajav ob gledanju. Sedaj se grozno počutim nad mojim početjem,vs čas so prisotne vsiljive misli da so to premlade punce še "otroci" da sem grozen,grd,grešen... Rad bi povedal da nimam nobenih pedofilskih nagnjenj in da so otroci zame največja vrednota, nekaj kar je dano od boga.Nevem več kaj naj z svojimi mislimi ki so tako silovite da sm čisto na tleh. Obtožujem se da sem slab človek,da gledam uboge mlade punce k so verjetno zlorabljene itd,cele dneve razmišljam samo o tem skoz so prisotne te misli in mi hočejo dopovedat da sm grd grešen pedofil grozen... -Zgražam se nad pedofilskimi dejanji in jih nikakor ne odobravam-. Moje misli me pa hočejo ravno tega obtožit in me čisto prevzamejo da se nazadnje počutim ničvreden kot navaden gnoj. Čeprav nobenemu ne želim nč slabega kaj šele otrokom k so zame nekaj svetega. Ne vem več kako naj se znebim teh misli in se neham samoobtoževat.Mislim da gre za izrazitio OKM. Lepo vas prosim za vaš nasvet!

Vprašanje: Celo življenje se rekreativno ukvarjam z športom(kolo, tek, hribolazenje,...). Zadnje pol leta se mi je ob teh rekreacijah začela pojavljati omotica, šibkost, težke noge in temu sledi panika , da se mi bo kaj zgodilo. Pri osebnem zdravniku sem prestal raziskave srca, ščitnice, krvi in vse je bilo ok. Vzrok za moje težave je zdravnik pripisal moji psihi. Sedaj se bojujem sam s sabo...vsakič ko grem na tek je vseskozi prisotna misel ali se bo spet pojavila ta omotica. Komaj upam z otroci v naravo. Prosim za mnenje kako se znebiti tega straha? Še zmerom pa nisem čisto prepričan, da je z mano fizično vse ok, po zdravnikovem mnenju pa je in nima več ideje kaj bi še lahko dal preiskati. Mogoče vse skupaj izvira iz tega, da se mi je pred leti se mi je zgodilo, da me je ob koncu 10km rekreativnega teka zadela neprijetna izkušnja, omotica, šibkost, skoraj padel v nezavest. Takrat sem res pretiraval in je bilo vse skupaj pomoje res fiziološkega izvora.

Vprašanje: Pozdravljeni. Zanima me kaj naj storim namreč zadnje 3 mesece sem brez volje tako do dela kot do življenja sammomorilske misli pa da bi vse skupaj pustil za sabo in odšel drugam.Z ženo imava 4 otroke dva ima ona od prej težava pa je v tem da najstarejši sin ki je star 16 let spretno manipulira z njo tako da če mu kaj rećem je odgovor ti mi to ne boš govoril lahko mi samo mami.... posredno sem izključen iz vzgoje ko pa so ostali trije opazili da moja beseda nima nikakršne teže se poslužujejo istih metod. Prišli smo tako daleč da me že otroci mečejo iz hiše ki sem jo sam zgradil... Prosim za nasvet kaj naj storim. Lep pozdrav

Vprašanje: Lep pozdrav! pisal sem vam že hvala za vaš nasvet. Star sem 30 let oče in mož. z ženo imava zadovoljive spolne odnose. Jaz pa bi kar naprej na samem gledu porniče in se zadovoljeval. okej vse vredu dokler se ne začnem obtoževat zakaj to delam češ : tukaj so prisotna mlada dekleta(nikakor ne otroci bog ne daj) verjetno so zlorabljena morda se izživljajo nad njimi itd... Tisoč vprašanj mi začne rojiti po glavi,potem močna čustva strah,sram,krivda. Popolnoma me izčrpajo in spravijo v depresivno rzpoloženje ki traja tudi po en teden.Drugace pa jemljem paroksat diagnoza anksiozna mot. z depresivnim sindromom. neznam si pomagat kako da se neham nenehno obtoževat. Lepo prosim za nasvet. L.P

Vprašanje: spoštovani! zanima me kako pomagati dedeku mojih otrok.je alkoholik hudi alkoholik,ugotovljen ima hepatitis b,do sedaj smo nekako prenašali njegovo pitje,čeprav se je že zdravil zaradi alkohola samo ni zdržal niti 2 leti,zaj pa je katastrofalno stanje že 6 tednov,vsak dan,cele dneve pije od jutra do večera,jaz tega ne morem razumeti kako človek lahko tako dolgo pije pa v takih količinah,to če nekdo ne vidi in ne spremlja ne more verjeti.zato pa meni in moji tašči-njegovi ženi,nihče ne verjame,ko začne piti si nekaj dni še kuha pa take stvari,zaj pa sploh ne več niti za osebno higijeno mu ni mar,tašča je trenutno v spodnjem delu hiše,ker ne more prenašati njega in njegovih žalitev včasih tudi nasilja,predvsem pa smrada po alkoholu v stanovanju.sedaj se mi tašča smili ker je z njim ostala sama,nima nobene zaščite,moj bivši partner je odšel-njeni sin,jaz sem odšla z otroki,ker tudi nismo mogli tega prenašati,oz.nisem pustila da bi moji otroci spremlajali te alkoholne izpade,v glavnem ostala je sama z njim prepuščena sama sebi, zaj pa me aznima je možna oz.če to obstaja da bi ćloveka prisilno pripeljali na zdravljene,ker to pa je že višek kaj se dogaja.zakaj bi poleg alkoholika mogli trpeti nedolžni ljudje,ki bi radi živeli v miru na stara leta,kje je kakšna zaščita za osebe poleg alkoholika?naj ona trpi dalje in je tablete za živce,on pa se bo omamljal v nedogled kje je tu pravica?uničil ji je 35 let življenja zaj pa še naprej.otroci se mi doma jokajo zakaj ne smejo iti k babici?ne lažem jima več,povem jima da dedek pije,in da ne moremo,niti to ga ne zanima da bi vnuki radi prišli na obiskprosom svetujte mi kako naj tašči pomagam,sama ne more in niti ne upa,ker se ga boji,kaj bo ona proti alkoholiku ki je še nasilen po vrhu?morajo resnićni drugi trpeti alkoholiki pa naj uživajo življenje????? hvala za odgovor,lp dancy1

Vprašanje: Pozdravljeni. Men zanima, kaj bolj priporočate... Ali naj otroku, sedaj, ko se začenja postavljati na noge, obujem mehke (usnjene) copatke ali trde z opetnikom? Zdi se mi, da se je pojavil trend usnjenih copatk, saj jih nosi večina otrok. Sama sem bolj nagibam k "cicibankam", vendar me drugi radi opozorijo da niso uredu, češ, da mora biti nogica prosta. Ker pa delam v vrtcu, imam možnost videti eno in drugo. Zdi se mi, da otroci, ki nosijo mehke,usnjene copatke zelo "racajo" kot otroci ki nosijo trde copatke. Prosim vas za vaše mnenje. Najlepše se vam zahvaljujem.

Vprašanje: Pred 14 dnevi me je začelo tiščati v pljučih, začela sem kašljati. Pred menoj so kašljali tudi moji trije otroci. Imeli so sočen kašelj, včasih z izpljunkom. Kašljali so 5 tednov, vsi so bili pri zdravniku. Zdravnica jim je rekla, da so pljuča čista. Po enem tednu sem šla k zdravniku, dal mi je hikoncil. Rekel je, da mi v pljučih piska, kar se je slišalo že prosto. Od tega je že sedem dni, jemljem antibiotik, kašljam sočno in težko izkašljujem. Še zmeraj je zelen izpljunek. Kar ne morem se odkašljati in izpljuniti do konca. Še zmeraj hropem. Zanima me ali vredu, kljub temu da sem na antibotikih. Je to vierusno? Letos sem že imela bronhitis februarja, dobila sem ventolin. Lansko poletje pa sem imela pljučnico, dobila sem sumamed. Bila sem na kontroli za astmo vendar je nima. Kaj pomenijo ti bronhitisi. Že naprej se vam zahvaljujem za odgovor!

Vprašanje: Pozdravljena, Pred leti sva imela z možem težave, predvsem jih je imel on z nedoseganjem erekcije. Takrat sva poiskala pomoč tudi v vaši ambulanti in zadeva se je za nekaj časa popravila. Mož vsak toliko časa vzame tabletko, da se mu dvigne samozavest in zadeva je normalno stekla naprej. Prav pogostih rednih spolnih odnosov nisva imela, saj nama je narava dela to preprečevala. Mož je vozil v špediciji in je bil po cel teden odsoten, potem pa utrujen dva dni doma. Iz tega sem naslova sem sprejela tudi njegove težave. Voziti je prenehal je sedaj v svojem transportnem podjetju. Moti me, ker kadar sem ga prosila, me je velikokrat zavrnil ali ga je bolela glava, če se je pa že odločil je pa imel težave z erekcijo. Veliko energije in truda sem vložila da se je odpravil do zdravnika po recept, saj je rabil tudi po pol leta, da je zadevo speljal. Zaradi vseh teh zavrnitev in zadrževanja neke strasti v sebi imam sedaj težave jaz, ki jih ne znam rešiti in se vlečejo že 1,5 leta in sedaj sem v fazi ko bi rada nekaj naredila. Začelo se je tako, da enostavno nisem imela več želje po možu in njegovih dotikih. V glavi v mislih mi paše in bi to počela, vendar telo mi tega užitka ne da. Nikoli nisem imela problemov z vzburjenjem, z doseganjem orgazma, sedaj tega ne doživim več. Včasih sem samo pomislila na moža na njegov dotik, že me je zaščemelo, nožnica je postala vlažna in če sem imela srečo pri možu je prišlo do telesnega stika. Res je da se na dotike moj mož zelo poredko spomni, če ga ne spomnim jaz, pa še to je nekaj negodovanja, mogoče mi gre to tako na živce. Skratka ko pride če že pride do spolnega odnosa, jaz ne občutim ničesar več. Nožnica se mi ne navlaži, ščegetavček pa enostavno izgine. Ni ga in ga ne morem najti ne s prsti, ne z jezikom. Dražlaje čutim v nožnici, na prsih, ščegetavček pa izgine kot da ne obstaja več. Samozadovljevala se nisem nikoli prav preveč, da bi lahko rekla da to počnem. Sem poskušala, vendar sem kaj kmalu moža popeljala v akcijo, da je zadevo zaključil tako kot je moral. Sedaj sem poskušala tudi s tem, pa enostavno ni nobenega efekta, nobenega občutka naslade, pride samo do bolečine. Poskušala sem gledati tudi erotične filme, pa se želja samo zbudi, efekta pa nobenega. Včeraj sva imela odnose, sem se prej namazala z lubikantom. Močna želja, vse je lepo teklo, mož je užival, jaz pa nič, ker nisem čutila nič. Ne vem kaj naj naredim, kako naj si pomagam, zaradi vsega tega, ker leto in pol sploh nisem doživela orgazma imam vsakodnevne glavobole. Po internetu berem razne forume in zdravila iz naravne lekarne. To vse veliko stane. Pa ni problem v denarju, samo zdi se mi neumno, da bi nekaj plačevala, če ne bo efekta, če se to prodaja po spletu. Prosim pomagajte mi z nasvetom na koga naj se obrnem, na svojega zdravnika, na ginekologa, na vas, na homeopata? Ali obstajajo zdravila v lekarnah, ali so zdravila na internetu res tako dobra kot piše? Stara sem 42 let, mož je star 43 let imava dva odraščajoča otroka, ki nam tudi delata probleme v tem smislu, da sva midva prej utrujena kot onadva in morava enostavno čakati na najine trenutke. Vem da bodo otroci odrasli in bo tudi ta težava minila, samo to bo trajalo še nekaj let. Nisem taka obsedenka, da bi morala imeti odnose 5 x na teden. Zaradi vseh obveznosti je dovolj 1 x na teden, ali še bolj poredko, samo da takrat ko je, da zopet začutim tisto poželenje, strast in občutek, ki ga poznam in je bil prisoten v mojem življenju. Hvala za vaš odgovor, upam da bo izčrpen, tako kot je bil opis moje težave. Lep pozdrav!

Vprašanje: Pozdravljeni! Kmalu bom stara 22 let. Imam problem s svojo mamo! Nevem več kako ji naj pomagam, da bo prenehala s temi stvarmi in da mi bo počasi zaupala. Mama je stara 50 let, že par let je brez službe, oče dela v tujini in se vidimo samo vsakih 14 dni za vikend. Ko pride za vikend domov mu večkrat nismo pomembni mi ampak družba in prijatelji. Večkrat mu tudi nič ne paše in se samo obreguje nad vsako stvarjo, pa govori, da nič ne vemo, pa da nič ne naredimo, mami vedno govori, da ni spodobna za nič, da se za nič ne poskrbi. Ampak od časa ko se jaz zavedam kdo sem, vem, da je mama sposobna ženska, poskrbela je za mene in brata, da sva končala šolo in imava vsak že svojo službo, ter sva zrasla v dobri osebi, nisva pijanca, drogiranca in materialista. Vem, da mama zaradi takšne ničvrednosti zelo trpi, ker tudi meni ni fajn in večkrat me očetove besede ponižajo, užalijo. Večji problem je pa sicer v tem, da je mama zadnji dve leti, zelo radovedna in malenkostna. Najbolj me moti to, da ne razume, da sem že odrasla oseba in, da sama služim svoj denar ( ki ga ne zapravljam kar tako, za draga oblačila, in frčkarije, ki nimajo pomena). Rada sem v njeni družbi, rada z njo kam grem, ker je vedno samo doma in večinoma sama, nima prijateljice. Ampak se zandji dve leti pojavlja, da ko sva kje po nakupih, mi pravi, kaj boš s tem, pa to je drago (pa včasih kaka stvar ne stane niti 10 evrov), včasih stoji v trgovini zraven mene in če si kakšno stvar kupim, gleda samo ceno, če si vzamem svojo košarico, pa grem v svojo stran, potem ko se srečava gleda kaj imam v košarici. Še vedno in velikokrat mi reče, da sem punčka, da sem deklica, kar me seveda moti, tudi v družbi in pred drugimi ljudmi se večkrat tako izrazi. Velikokrat tudi odgovarja namesto mene, ko mi kdo zastavi vprašanje. To me zelo moti, ker predvidevam, da sem odrasla ženska, ki ima svojo službo in sem sposobna poskrbeti zase. Želim si tudi svoje družine, vendar se bojim, da bo tudi tam posegala v mojo osebnost in mi bo govorila kako in kaj naj delam. Če sama sebe ocenim sem pridna in delovna oseba. Ko pridem iz službe vedno grem delat nekaj kar vidim, da je za narediti. Delam delo na vrtu, pospravlajm, čistim, likam... delam skratka vse kar je delo vsake gospodinje in vsake ženske. Tudi kuham zelo rada, ampak tu se spet pojavi problem, mama, ki želi, da je spet vse tako kot si zamisli ona. Če ne skuham juhe, zakaj je ni, če kuham svoje recepte jo zanima, kaj bom kuhala, tudi to me zelo moti. Zdaj že več kot pol leta nočem kuhat, ker me je strah njenega vdora v poseg mojega dela v kuhinji. Vedno ko sem kuhala sem jo prosila, da mi naj da mir, ker ji želim samo dokazati, da vem tudi sama skuhati, in da če mi kaj ne bo uspelo, ne bomo umrli od lakote, vendar tega enostavno ne zmore. Tudi pri ostalih opavilih me je en čas zelo nadzirala, vendar je počasi s pomočjo mojih prošenj prenehala. Večkart me prosi, ko se tako obnapa in se skregava da ji naj pomagam, da preneha s tem, ker se zaveda, da to kar počne ni pravilno. Obe obiskujeve vsaka svojega psihiatra, jaz jemljem antidepresive, mama pa neke druge tablete še za pomirite živcev. Pred kratkim sva obe obiskala psihiatrinjo, ker si želim, da bi imele skupno terapijo in rešile ta problem. Sama psihiatrinja ji je takrat rekla, da se mora naučiti sedaj živeti z odraslimi otroci, da ne sme posegati toliko v naše življenje, da nam mora dati svoj mir in naj nam ne vsiljuje svojega mnenja in svojih nasvetov, če zanj nismo vprašali.Če kaj ne bomo vedli jo bomo sami poprosili za pomoč, kar je tudi res, vedno ko se ne znajdem jo vprašam, za nasvet. Na žalost je to bil samo en posvet s psihiatrinjo, ki pa skoraj ni pomagal in je stanje še vedno enako. Sama pri sebi opažam, da slabo vpliva name vse skupaj, ker zadnje čase nisem mirna, roke mi letijo in tudi stiska me v trebuhu ter prsih, rada bi svoji mami dokazala, da sem odgovorna oseba in da je lahko mirna, ter želim si da bi me sprejela takšno kakšna sem, saj sem vendar njen otrok. Vem mogoče boste rekli, da je čas, da grem na svoje,ker živimo še skupaj, in da rešitve ni. ampak psihiatrinja na prvem srečanju je rekla, da se da rešiti, mogoče se rabi več časa in več skupnih terapij, če bomo pa šli narazen, bo pa ostala samo velika bolečina v meni in moji mami, ki naju bo samo še bolj ločila, kar pa si ne želim. Moti me tudi to, da me sodelavke v službi ( delam s samimi starejšimi ženskami, nad 45 let) ne jemljejo resno. Večkrat mi katera tudi reče, da bi lahko bila njen otrok, že ampak sem zdaj in vedno bom njihova sodelavka pa če sem še tako mlada in mlajša od njih, tudi one me včasih ne sprejmejo kot odrasle osebe. Po poklicu sem medicinska sestra in se vsak dan srečam z ljudmi s pacienti, ki enako, vedno ko spostavijo prvi stik z menoj in vidijo, da sem mlada, preidejo na tikanje, čeprav me ne poznajo. To me moti, ker ne glede na to koliko let imam in da sem še mlada, sem službena oseba.Tudi to ima velik vpliv na mojo duševno rast. Zelo se počutim manj vredna zaradi teh stvari in tega, da me ljudje ne spoštujejo niti kot mlade osebe, čeprav smo mladi smo tudi mi samo ljudje in vredni spoštovanja. Družbeno okolje me še ne bi toliko motilo, če ne bi sama mama bila takšna do mene in mi pokazala, da mi ne zaupa kot odrasli osebi. Večkrat jo vprašam, kdaj me bo začela spoštovati, kot tako kot sem in odgovor je, boš videla, a na žalost v dveh letih še tega nisem videla. A bom res videla in kako ji naj še pomagam, da bo zaupala meni in bratu, kot odrasli osebi? Se opravičujem za tako dolgo napisano pismo, vendar še želim slišati eno mnenje, ki bi lahko pomagalo in dalo kakšno možno rešitev. Hvala lepa že v naprej in lep pozdrav, ter lep dan želim.

Vprašanje: Pozdravljeni! Kmalu bom stara 22 let. Imam problem s svojo mamo! Nevem več kako ji naj pomagam, da bo prenehala s temi stvarmi in da mi bo počasi zaupala. Mama je stara 50 let, že par let je brez službe, oče dela v tujini in se vidimo samo vsakih 14 dni za vikend. Ko pride za vikend domov mu večkrat nismo pomembni mi ampak družba in prijatelji. Večkrat mu tudi nič ne paše in se samo obreguje nad vsako stvarjo, pa govori, da nič ne vemo, pa da nič ne naredimo, mami vedno govori, da ni spodobna za nič, da se za nič ne poskrbi. Ampak od časa ko se jaz zavedam kdo sem, vem, da je mama sposobna ženska, poskrbela je za mene in brata, da sva končala šolo in imava vsak že svojo službo, ter sva zrasla v dobri osebi, nisva pijanca, drogiranca in materialista. Vem, da mama zaradi takšne ničvrednosti zelo trpi, ker tudi meni ni fajn in večkrat me očetove besede ponižajo, užalijo. Večji problem je pa sicer v tem, da je mama zadnji dve leti, zelo radovedna in malenkostna. Najbolj me moti to, da ne razume, da sem že odrasla oseba in, da sama služim svoj denar ( ki ga ne zapravljam kar tako, za draga oblačila, in frčkarije, ki nimajo pomena). Rada sem v njeni družbi, rada z njo kam grem, ker je vedno samo doma in večinoma sama, nima prijateljice. Ampak se zandji dve leti pojavlja, da ko sva kje po nakupih, mi pravi, kaj boš s tem, pa to je drago (pa včasih kaka stvar ne stane niti 10 evrov), včasih stoji v trgovini zraven mene in če si kakšno stvar kupim, gleda samo ceno, če si vzamem svojo košarico, pa grem v svojo stran, potem ko se srečava gleda kaj imam v košarici. Še vedno in velikokrat mi reče, da sem punčka, da sem deklica, kar me seveda moti, tudi v družbi in pred drugimi ljudmi se večkrat tako izrazi. Velikokrat tudi odgovarja namesto mene, ko mi kdo zastavi vprašanje. To me zelo moti, ker predvidevam, da sem odrasla ženska, ki ima svojo službo in sem sposobna poskrbeti zase. Želim si tudi svoje družine, vendar se bojim, da bo tudi tam posegala v mojo osebnost in mi bo govorila kako in kaj naj delam. Če sama sebe ocenim sem pridna in delovna oseba. Ko pridem iz službe vedno grem delat nekaj kar vidim, da je za narediti. Delam delo na vrtu, pospravlajm, čistim, likam... delam skratka vse kar je delo vsake gospodinje in vsake ženske. Tudi kuham zelo rada, ampak tu se spet pojavi problem, mama, ki želi, da je spet vse tako kot si zamisli ona. Če ne skuham juhe, zakaj je ni, če kuham svoje recepte jo zanima, kaj bom kuhala, tudi to me zelo moti. Zdaj že več kot pol leta nočem kuhat, ker me je strah njenega vdora v poseg mojega dela v kuhinji. Vedno ko sem kuhala sem jo prosila, da mi naj da mir, ker ji želim samo dokazati, da vem tudi sama skuhati, in da če mi kaj ne bo uspelo, ne bomo umrli od lakote, vendar tega enostavno ne zmore. Tudi pri ostalih opavilih me je en čas zelo nadzirala, vendar je počasi s pomočjo mojih prošenj prenehala. Večkart me prosi, ko se tako obnapa in se skregava da ji naj pomagam, da preneha s tem, ker se zaveda, da to kar počne ni pravilno. Obe obiskujeve vsaka svojega psihiatra, jaz jemljem antidepresive, mama pa neke druge tablete še za pomirite živcev. Pred kratkim sva obe obiskala psihiatrinjo, ker si želim, da bi imele skupno terapijo in rešile ta problem. Sama psihiatrinja ji je takrat rekla, da se mora naučiti sedaj živeti z odraslimi otroci, da ne sme posegati toliko v naše življenje, da nam mora dati svoj mir in naj nam ne vsiljuje svojega mnenja in svojih nasvetov, če zanj nismo vprašali.Če kaj ne bomo vedli jo bomo sami poprosili za pomoč, kar je tudi res, vedno ko se ne znajdem jo vprašam, za nasvet. Na žalost je to bil samo en posvet s psihiatrinjo, ki pa skoraj ni pomagal in je stanje še vedno enako. Sama pri sebi opažam, da slabo vpliva name vse skupaj, ker zadnje čase nisem mirna, roke mi letijo in tudi stiska me v trebuhu ter prsih, rada bi svoji mami dokazala, da sem odgovorna oseba in da je lahko mirna, ter želim si da bi me sprejela takšno kakšna sem, saj sem vendar njen otrok. Vem mogoče boste rekli, da je čas, da grem na svoje,ker živimo še skupaj, in da rešitve ni. ampak psihiatrinja na prvem srečanju je rekla, da se da rešiti, mogoče se rabi več časa in več skupnih terapij, če bomo pa šli narazen, bo pa ostala samo velika bolečina v meni in moji mami, ki naju bo samo še bolj ločila, kar pa si ne želim. Moti me tudi to, da me sodelavke v službi ( delam s samimi starejšimi ženskami, nad 45 let) ne jemljejo resno. Večkrat mi katera tudi reče, da bi lahko bila njen otrok, že ampak sem zdaj in vedno bom njihova sodelavka pa če sem še tako mlada in mlajša od njih, tudi one me včasih ne sprejmejo kot odrasle osebe. Po poklicu sem medicinska sestra in se vsak dan srečam z ljudmi s pacienti, ki enako, vedno ko spostavijo prvi stik z menoj in vidijo, da sem mlada, preidejo na tikanje, čeprav me ne poznajo. To me moti, ker ne glede na to koliko let imam in da sem še mlada, sem službena oseba.Tudi to ima velik vpliv na mojo duševno rast. Zelo se počutim manj vredna zaradi teh stvari in tega, da me ljudje ne spoštujejo niti kot mlade osebe, čeprav smo mladi smo tudi mi samo ljudje in vredni spoštovanja. Družbeno okolje me še ne bi toliko motilo, če ne bi sama mama bila takšna do mene in mi pokazala, da mi ne zaupa kot odrasli osebi. Večkrat jo vprašam, kdaj me bo začela spoštovati, kot tako kot sem in odgovor je, boš videla, a na žalost v dveh letih še tega nisem videla. A bom res videla in kako ji naj še pomagam, da bo zaupala meni in bratu, kot odrasli osebi? Se opravičujem za tako dolgo napisano pismo, vendar še želim slišati eno mnenje, ki bi lahko pomagalo in dalo kakšno možno rešitev. Hvala lepa že v naprej in lep pozdrav, ter lep dan želim.

Vprašanje: Spoštovani! hčerka ima več kot en mesec gnojne mozolje, ki se širijo po celem telesu,naj bi bil stafilokok,vendar bi naj to dobili samo otroci,sedaj pa sem to dobila že jaz.uporabljamo mazilo betrion mast in garamycin,vendar brez uspeha.Po drugem obisku zdravnika je še dobila antibiotik,ki ga je že pojedla in še vedno nič . lp

Vprašanje: Zdrav zajtrk? Pozdravljeni. Znanka mi je priporočila izdelek, Shake od Herbalife, ki naj bi nadomestil zajtrk za vedno. Ker nimam časa zajtrkovati, mi popolnoma ustreza da spijem zjutraj ta shake in se tudi bolje počutim.To naj bi bil zdrav proizvod. Mene pa skrbi, če bi slučajno dolgotrajna uporaba 1x na dan imela stranske učinke, kateri na embalaži niso navedeni. Znanka pravi, da izdelek uporabljajo tudi otroci, nosečnice in doječe matere in da je popolnoma zdrav. Na izdelku so navedene naslednje sestavine: izolat sojinih beljakovin, fruktoza, sojin lecitin, sredstva za zgostitev (celuloza v prahu, guar gumi v prahu, karagenan, ksantan gumi), sojino olje, arome, ovsene vlaknine, koruzni otrobi, kalcijev citrat, fruktooligosaharidi, silicijev dioksid (kot sredstvo proti sprijemanju), mlečne beljakovine, dekstroza, kalijev fosfat, magnezijev oksid, repično olje, L-askorbinska kislina, železov fumarat, citrosov pektin, med v prahu, L-alfa tokoferil acetat , nikotinamid, peteršilj v prahu, papaja v prahu, cinkov oksid, bakrov glukonat, retinil palmitat, D-kalcijev pantotenat, holekalciferol, antioksidanti (DL-alfa-tokoferol, L-askorbil 6-palmitat), pridoksin hidroklorid, cianokobalamin, mangov karbonat, fiboflamin, tiamin hidroklorid, pteroilmonoglutaminska kislina, kalijev jodit, natrijev selenit, D-biotin. (za en obrok z mlekom 17.5 g beljakovin, 22 g OH, 6,5 maščob,...) Izdelka ne prodajajo v trgovinah, ampak samo distributerji Herbalifa. Ali je že kdo zbolel zaradi uporabe tega izdelka? Prosim, če mi odgovorite, da ne bom jaz komu priporočila ta izdelek, v primeru, da so v njem škodljive sestavine. In da ne zbolim jaz. Ali mogoče poznate alternativni izdelek, shake, ki je prav tako nahrani vsako celico in ga lahko uporabljajo tudi nosečnice in doječe matere. Hvala za odgovor. Vse dobro vam želim. Lp M

Vprašanje: Lep pozdrav! Sem 30 letni oče dveh otrok poročen. Imam težavo ki jo ne razumem, zelo rad gledam porniče na internetu kjer so prisotna mlada dekleta(nikakor ne otroci bog ne daj),gledam skoraj vsak dan,potem pa se obtožujem da to ni moralno početje 30 letnika,in se samoobtožujem in slabo počutim zato. Jemljem AD paroksat 3 Leta ali je tu kakšna povezava z depresijo? kaj bi mi svetovali? HVALA