Odgovor: Ne, res nisem pravi naslov za to vprašanje, s tem se ukvarjajo internisti oziroma pediatri. Je pa seveda možen dedni prenos, ampak ker je prenos preko recesivnega gena, ga mora otrok dobiti od obeh staršev. Kaj bolj natančnega o tem pa jaz res ne vem.

Odgovor: Spoštovani, Onesnažena voda je lahko vzrok za trebušne težave (driska). Boleči trebuhi in bolečine v mečah so lahko znaki viroze ali tudi t.i. somatizacija. Tako imenujemo težavo, ki jo sprožijo psihični procesi (npr. strah pred šolo). So še drugi razlogi. Iz podatkov, ki ste jih podali, ne morem zanesljivo ugotoviti, za kaj gre. Onesnaženja v pitni vodi lahko dokažejo s preiskavami in je za to pristojna sanitarna inšpekcija! LP

Odgovor: Včasih je resorbcija zdravila skozi nosno sluznico slaba, tako da se splača poskusiti še s tabletami. Če tudi to ne pomaga, so potrebne nadaljne preiskave.

Odgovor: Lep pozdrav! Ali ste prebrali zbrano, kar ste napisali? Ali bi se vam zdelo kaj čudnega, če bi vas nekdo drug spraševal z vašimi besedami, zakaj je utrujen? No, meni se ne zdi prav nič. Pri treh majhnih otrocih, ko je vaše vse gospodinjstvo, ob tem, da ste redno zaposleni, ob vstajanju preko noči vsaj 3-4 krat moram reči, da vas občudujem, saj niste le zelo vzdržljivi, temveč "železni". Pomoč imate le ob nedeljah, kar je izrazito premalo. Najmanj, kar vas pri takšnih obremenitvah čaka je utrujenost, če pa ta traja dlje časa, pa bo zanesljivo trpelo tudi zdravje. Najprej se pokaže z neodpornostjo za banalne bolezni. Predlagam vam, da si poskušate poiskati pomoč za opravljenje gospodinjskih opravil, da se boste razbremenili vsaj v zvezi s tem. Saj boste tovrstno pomoč potrebovali krajši čas, morda le leto ali dve, pa bo potem laže. Morda bi vam pomagala tudi kakšna sorodnica, ki ni tako hudo obremenjena. Ne vem, zakaj se vaša deklica še vedno ponoči tako pogosto zbuja. Če ni kakšnega prav tehtnega vzroka, jo poskušajte odvaditi. Morda pa potrebuje posteljo v svoji sobi ali v sobi s sestricama. Tudi njej pogosto nočno zbujanje zanesljivo ne koristi. Prav dejstvo, da nimate mirnih noči je namreč največji "sovražnik" in povzroča utrujenost. Če si ne boste mogli pomagati drugače, pojdite popoldne spat z otrokom, saj ni potrebno, da ste neprestano v pogonu. Želim vam lep dan in pazite nase! Marjana Grm

Odgovor: Bolezen, ki ste jo navedli(pektoris v kolku) ne obstaja.Lahko gre za Perthesovo bolezen.Skušajte ugotovit pravo diagnozo in vprašanje zastavite ponovno.

Odgovor: Spoštovana, prosim za to vprašanje obrnite se na perdiatra Lep pozdrav

Odgovor: Spoštovani, Staranje in umiranje je del življenja. Če otrokom na zanje primeren način razložite, kaj se z nono dogaja in zakaj vam je hudo, bo to razumljivo in sprejemljivo tudi otrokom. Skrbi me le pogostost obiskov, saj to pomeni, da otroci skoraj polovico popoldnevov v tednu preživijo v skrbi za onemoglo nono, kar jim do neke mere omejuje možnosti sproščene in brezskrbne igre in drugih dejavnosti, ki pa jih otroci potrebujejo za svoj ustrezen razvoj. Tako pogosta skrb za ostarelo osebo je lahko zanje pretežko čustveno breme. Morda bi se le dalo le najti varstvo vsak za kakšen dan v tednu (kje pa je njihov oče?) ali pa morda vsaj nekoliko zmanjšate pogostost obiskov z otroci. Premislite in pazite nase,

Odgovor: Pri vašem otroku verjetno ne gre za bolezen ampak za razvado.Skušajte jo navadit, da pije tekočino samo iz kozarca saj je že dovolj stara.Ponoči tekočine ne potrebuje.

Odgovor: Pozdravljeni! Bolje je, da otroci zbolijo pred vašim porodom ampak na to je težko vplivati. Po porodu se potrudite in otroka dojite, tako boste boste otroka zaščitili. V primeru, da bo kdo izmed vaših treh otrok dobil vodene koze, pa vam svetujem, da novorojenčka nekako izolirate, skušajte preprečiti kontakt. Vodene koze so zelo kužne.

Odgovor: Spoštovani, Razumem vašo potrebo, da bi svojemu sinu zagotovili ustrezne okoliščine za osebnostni in čustven razvoj. Vsekakor je za otroka nujna osnova varen odnos z mamo. Varen odnos pa poleg ljubezni, prejemanja, podpore in razumevanja pomeni tudi, glede na njegove zmožnosti, ustrezne meje in zahteve, ki jih sicer otrok doživi kot frustracije, a mu pomagajo graditi načine, kako se socialno sprejemljivo soočati s težavami in realnimi omejitvami. Varen odnos podpira tudi samostojnost, ki pomeni proces čustvenega osamosvajanja iz prvotne zlitosti z materjo. Če ta dvojen proces varna povezanost in osamosvajanje iz nje poteka ustrezno , potem se kmalu po drugem letu začne pri otroku prebujati zanimanje za vrstnike. Čeprav mu oddaljevanje od matere budi tesnobo in stisko, mu radovednost in želja po stikih z vrstniki omogočata to tesnobo prebroditi in se podati v svet – graditi in raziskovati še druge odnose in navezanosti. Stik z vrstniki je ena od pomembnih otrokovih razvojnih potreb. Način, kako te stike gradi in ohranja – tudi tako, da način zadovoljevanja svojih potreb uskladi z drugimi (se jim ne odpove, a jih tudi ne zadovoljuje samovoljno), pa je tisto, čemur pravimo socializacija. Ta ni mogoča samo v stiku z odraslimi. Če proces čustvenega zorenja in osamosvajanja poteka dobro, potem otrok v drugem letu zmore prenesti vključitev v vrtec, po drugem letu pa je želja po vrstnikih ponavadi že tako velika, da vključevanje med vrstnike steče brez hujših in trajnejših odporov in stresa. Drži pa, da daljša ločitev otroka od mame pred prvim letom lahko sproži zastoj v tem procesu in oteži dokončno odraščanje, kar se lahko pokaže tudi tako, da »velika večina še pri 30-ih letih ali več ostaja doma, morda tudi zato, da bi na nek način nadoknadila tisto, kar jim je bilo "vzeto" (tudi na račun vrtcev) v ranem otroštvu.« Ampak, današnji tridesetletniki so odhajali v jasli stari 7 mesecev, kar je res pomenilo mnogo prezgodnjo ločitev, ki jo na nek način še vedno skušajo nadoknaditi, kot ste sami ustrezno ugotovili. Vendar pa tudi zamujanje razvojnih faz prinaša enako škodo kot njihovo prehitevanje. Če otroci ne začnejo graditi povezav z vrstniki (in se naučijo sobivati v vrstniški skupini), v predšolskem obdobju, jih to čaka najkasneje ob vstopu v šolo, kjer pa otroci, ki tega procesa niso speljali v ustreznem obdobju (v tretjem, četrtem letu), mnogo trše kot vrstniki trčijo ob realnost vrstniških odnosov, kjer se je potrebno prilagajati in kjer je potrebno upoštevati tudi druge in njihove potrebe. Izkušnje kažejo, da imajo otroci, ki se šele z vstopom v šolo srečujejo s temi nalogami, ponavadi več težav kot tisti, ki to izkušnjo pridobijo pred šolo. Pogostejši so konflikti z vrstniki, pogosteje so zavračani, ker nimajo izkušenj, kako se usklajevati z drugimi otroci (kar je precej drugače kot z odraslimi). Pogosteje so taki otroci osamljeni, manj se zmorejo ustrezno uveljavljati in postaviti zase. Ni sicer nujno, je pa pogosteje. Da povzamem: optimalen čas za vključitev med vrstnike je za večino otrok med drugim in četrtim letom. Stiska, s katero se srečuje vaš sin, se imenuje separacijska (ločitvena stiska) in njena intenziteta kaže, da morda malce zaostaja v svojem čustvenem zorenju. Vsi jo občutijo, ko se ločujejo od mame, a tako intenzivna, kot jo kaže vaš sin (postal je zelo občutljiv, jokav in hkrati trmast, agresiven), je bolj značilna za enoletne kot otroke kot za tiste v četrtem letu. Razumem pa tudi vašo stisko ob tem, ko se vas sin oklepa in joče, ko ga pustite v vrtcu. Predlagam vam, da si vzamete več časa za postopno uvajanje, tako kot jer v navadi pri mlajših otrocih. Začnite s krajšimi ločitvami, ki jih postopoma podaljšujete. Pomembno je, da se brezpogojno v tem času držite dogovora, kdaj pridete po njega (po malici, po kosilu…). Otrok še ne pozna ure, pozna pa dogodke, na katere se lahko opre. Tako vam bo zaupal, da ga ne zapuščate dokončno in se bo lažje pomiril in se začel zanimati tudi za vrstnike. Pretehtajte torej prednosti in pomanjkljivosti domačega varstva in stika z vrstniki, ki ga omogoči vrtec. Idealne rešitve ni, saj je način življenja danes tak, da otroci samo v organiziranih okoljih (vrtec, interesne dejavnosti…) prihajajo v stik z več vrstniki, ker manjših otrok skorajda ni več videti izven doma (na dvoriščih, igriščih). Zato izven tega otroci skorajda nimajo možnosti, da bi razvili socialne spretnosti, ki jih bodo nujno potrebovali od vstopa v šolo pa vse do konca življenja. Pazite nase,

Odgovor: Pozdravljeni! Glede vprašanja, o bioloških starših je najbolje, da se obrnete na pristojni Center za socialno delo (glede na vaše stalno prebivališče), saj vam bodo tam lahko dali največ informacij, ter vam povedali kaj več o tem. Kot lahko razumem iz napisanega vas je tudi strah, da bi o tem spraševali starše, ker imate občutek, da bi jih to prizadelo. Mogoče vseeno zberete pogum in staršem poveste, kaj si želite zase ter da vas je strah, da jih bo ta tema prizadela. Vsekakor je verjetno to zelo občutljiva tema pri vas, saj kot lahko razberem iz vaših besed, to ni ravno tema o kateri bi se odkrito pogovarjali, kar pa prinaša samo veliko stisko tako vam kot tudi vašim staršem. Mislim, da je prav, da se o vsem, kar se dogaja v vas pogovorite ne glede na to, kako bodo starši to sprejeli. Lahko se sami ali skupaj z družino najprej obrnete na zakonskega in družinskega terapevta, da vam bo pri vsem tem pomagal. Želim vam veliko poguma in vse dobro.

Odgovor: Pozdravljeni. Govorni razvoj otrok ima izrazite skoke v besednjaku, porast v kompleksnosti strukture in pri nekaterih otrocih poteka hitro, pri drugih pa bolj postopoma. Zaskrbljenost staršev ob občasnih zastojih na govornem področju je pogosto odveč, včasih so odraz intenzivnejšega napredka na preostalih področjih razvoja. Osebnost otroka se nedvomno odraža v vzpostavljanju interakcij, omenite, da je deklica plašna tudi sicer, kar se povezuje z njenim sedanjim molkom. Dvomim, da bi deklica sprejela ˝tišino˝ kot nekaj normalnega in zato sedaj ne bi govorila, kljub temu, da so njeni vrstniki že napredovali v govornem razvoju in se vse bolj kompetentno besedno sporazumevajo. Tudi pred tem v igralnici zagotovo ni vladala tišina, bilo je veliko sporazumevanja na nebesedni in besedni ravni, deklici so kot ustrezni govorni modeli služile tudi vzgojiteljice. Res je, da otroci na govornem področju hitreje napredujejo v primeru spodbudnih vrstniških interakcij, o čemer piše J. Rich Harris v svoji knjigi Otroka oblikujejo vrstniki. Vaša hči je kljub temu od interakcij dosti pridobila, na primer na socialnem področju. Molk v vrtcu bi lahko bil znak selektivnega mutizma, motnje, ki se pojavi pri manj kot 1% otrok, pogosteje pri deklicah, ki kljub ustreznem spoznavnem in govornem razvoju v določeni situaciji vsaj mesec dni ne govorijo. Opazne so tudi težave pri nebesedni komunikaciji (npr. vzpostavljanje očesnega stika, strmenje v prazno) ter v splošnem delovanju na socialnem področju (npr. se polula, ker ne upa vprašati za stranišče, je razdražljiva tudi doma, je bolj občutljiva). Glede vzroka si strokovnjaki še niso edini, večinoma zavračajo povezanost s šokom, predvidevajo pa genetsko predispozicijo motnji. Več si lahko preberete v naslednjem članku (http://www.viva.si/Otro%C5%A1ke-bolezni-Pediatrija/563/Selektivni-mutizem). Pretirana zaskrbljenost je odveč, saj se simptome da odpraviti ali vsaj ublažiti, omenjate tudi, da v vrtcu malo govori in ni popolnoma tiho. S postopnim branjem in skupnimi aktivnostmi ste dosegli, da je ponovno spregovorila tudi doma. Glede težav v vrtcu se posvetujete z vzgojiteljico ali svetovalno delavko ter težavo odpravite tam, kjer se pojavlja (s pogovori doma, boste težko kaj dosegli). Morda kdo izmed strokovnjakov v vrtcu deklico pospremi na igrišče, se z njo sproščeno pogovarja in to poskusi še na poti nazaj v vrtec. Postopno se pridruži še kakšen izmed vrstnikov in skupaj v interakcije v vrtcu vnašajo besedno komunikacijo. Predvsem pa naj deklice ne izpostavljajo in čakajo na njeje odgovore, saj s tem višajo raven anksioznosti. Če se molčečnost razširi na druge situacije ali okolja, raven anksioznosti ne upade oziroma še poraste, poiščite še zunanjo strokovno pomoč (v svetovalnem centru za otroke ali pri psihologu v zdravstvenem domu). Sproščene in nasmejane dni!

Odgovor: Priporočam pregled pri nevrologu in ortopedu Lep pozdrav

Odgovor: Spoštovani! Vaše težave še najbolj sodijo v področje nevrologa. Morda gre za motnje prekrvavitve. LP prof. dr. Miha Debevec

Odgovor: Spoštovani, gre za mejno pozitivno urinokulturo. Izolirana bakterija je najpogostejša povzročiteljica okužb sečil. Dodatne informacije vam bo posredoval vaš zdravnik; če je otrok zdrav, bo verjetno priporočil kontrolo čez kakšen teden ali dva. Lep pozdrav

Odgovor: Spoštovani! Menim, da po opisu Vaših težav gre res za obsesivno kompulzivno motnjo, kamor bi lahko uvrstila med simptom tudi Vaše kompulzivno samozadovoljevanje preko vidnega spolnega stimulusa - pornografskih filmov na spletu. Značilno je, da se po vedenju pojavijo hudi samo-obtoževalni občutki., vsiljive misli in vsebine pa oseba težko odžene. Prvi korak k izboljšanju Vaše bolezni je, da o tem, kaj doživljate in počnete, spregovorite z Vašim terapevtom oz. psihiatrom, pomembno je tudi zdravljenje z zdravili, ki mogoče še ni optimalno. Po drugi strani pa tudi Vi sami niste brez moči, saj si sami lahko dostop do teh spletnih naslovov omejite ali celo zaprete. Pomembno je, da si poiščete druge načine sproščanja hude tesnobe, ne zgolj samozadovoljevanje. V Vašem primeru to ni več zdrava spolna navada, ampak pretirana in negativno vpliva na kvaliteto življenja. Nič niste napisali o partnerskih odnosih, niti o spolnosti z ženo, mogoče se tudi tu da kaj izboljšati. Zadovoljiva partnerska spolnost je pri Vaši motnji izrazito pomembna. Obsesivno kompulzivna motnja ni enostavna bolezen in ima kroničen potek, vendar se jo da zajeziti in omejiti. Želim Vam okrevanje, lahko pa seveda poiščete pomoč tudi v Ambulanti za spolne motnje, kjer delam vsako sredo – tel. za naročanje je 01 5874942 ali 43. Srečno!

Odgovor: Spoštovani, simptomi, ki jih opisujete, so značilni za anksiozno motnjo. Človeku, ki je vedno skrbel za svoje telesno zdravje, je ponavadi težko sprejeti, da določene telesne simptome lahko povzročajo čustvene napetosti in stiske, a je pogosto res tako. O simptomih, kakršne navajate, pa tudi o vzrokih zanje, si lahko več preberete na povezavah anksiozna motnja ) in panična motnja . Anksiozne motnje uspešno zdravimo s pomočjo psihoterapije, o kateri si lahko več preberete na povezavi psihoterapija , v hujših primerih zdravniki vzporedno s psihoterapijo predpišejo še zdravila, največkrat antidepresive. Vedeti pa je treba, da ta zdravila motnje ne odpravljajo, ampak le (začasno) omilijo simptome, prava pomoč je psihoterapija. Poiščite torej pomoč in pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Kažete vse znake močne depresije. Ker se pri vas pojavljajo samomorilske misli, takoj NUJNO poiščite strokovno pomoč pri psihiatru. O depresiji si lahko več preberete na povezavi depresija Pri hujših simptomih zdravniki predpišejo antidepresive, vendar je zdravljenje depresije v prvi vrsti psihoterapevtsko . Čim prej poiščite pomoč in pazite nase,

Odgovor: Spoštovani! Nehajte se obremenjevati s samoobtoževanjem in občutki krivde, saj je oboje le dodatno breme, ki vam le otežuje napraviti katerikoli željen korak iz motečega stanja. Z občutki krivde se v nekaj, kar ne želite ali se vam zdi nedopustno, le še bolj poglabljate. Sprejmite se takega kot ste, spolnost ni nekaj prepovedanega in grdega, v kolikor ne delamo nekaj proti volji tistega drugega, srečno, J.K.L.

Odgovor: Spoštovani, Jezni in prizadeti ste zaradi tastovega alkoholizma, pomislili ste celo na prisilno zdravljenje. Žal pa prisilno zdravljenje alkoholizma ne daje dolgoročnih rezultatov. Ti so možni le v primeru, da je bolnik motiviran za življenjsko spremembo. Okolica ima v takem primeru, kot ga opisujete, le malo izbir, od katerih pa le ena lahko odpira možnost, da se alkoholik ponovno odloči za zdravljenje. Ta pa je, da se vsa vpletena družina poenoti in alkoholiku postavi ultimat, na katerem vsi vztrajajo. Vse ostalo – jeza, prepričevanje, tolerantnost itd. ne dajejo rezultatov. Prva, ki bi mu morala postaviti ultimat glede zdravljenja, bi morala biti tašča, ostali družinski člani pa jo lahko le podprete. A bojim se, da tega ne bo storila, saj z njim vztraja 35 let, ne da bi se odločno postavila zase. Problem pa vidim v stavku: … do sedaj smo nekako prenašali njegovo pitje …. Prepričana sem, da vsi veste, da bi moral zdravljen alkoholik strogo abstinirati in da lahko že ne kozarec pijače vodi v recidiv, kar se je izkazalo tudi v vašem primeru. In tukaj je bila storjena napaka, s tem, ko kot družina niste odločno reagirali na prvi kozarec po abstinenci. Tako, kot je prvič odšel na zdravljenje, bo potrebno postopek ponoviti, pri čemer ste se vsa družina, najbrž pa tašča v prvi vrsti , iz te izkušnje najverjetneje naučili, da vsak kozarec zdravljenega alkoholika lahko pripelje na začetek. Vaša tašča pa lahko pride tudi k vam obiskati svoje vnuke. Morda pa bo, če bo nekaj časa ostal sam, vaš tast bolj dovzeten za zahtevo po ponovnem zdravljenju… Premislite, pazite nase,