Vprašanje: Pozdravljeni. Prijateljica mi je svetovala, da pišem vam glede našega problema, ki je iz problema prerastel v PROBLEM. Ker nisem natančno vedel ali se naj pismo pošljem vam ali vaši "sodelavki", sem se odločil, da obema pošljem isto pismo. Situacija in problem sta sledeča: Brat moje punce, star 15 let je že od svojega 10. leta starosti kazal znake nasilja, brezčutnosti, nespoštljivosti in popolnega neobčutka za posledice in odgovornosti do posledic, ki jih povzročajo njegova dejanja. Do sredine OŠ ni kazal nikakršnih problemov pri učenju, bil je povprečen šolar gledano iz vidika ocen, s tem bi rad povedal, da je glede tega normalno razvit in ni nikoli prej kazal znake "duševne prizadetosti" ali problemov pri učenju,... Po odhodu njegovega očeta (govorim, kolikor sem lahko povezal določena dejstva, ki mi jih je povedala punca) pa se je vse začelo spreminjati. Kazalo je, kod da ne čuti dovolj ljubezni v družini, čeprav sta mu sestra in mama (dokler jo niso njegova dejanja spravila do živčnega zloma) stali ob strani in po mojem občutku (kar sem pri njih videl in doživel) dajali ljubezni, kolikor so le lahko, ampak izgleda, da je zanj bilo "pre malo"... Postajal je vse bolj nasilen, samosvoj in popolnoma neposlušen. Šolo je obesil na klin, našel si ja za svoja leta družbo, ki ga je tunkala vse globje in globje v propad. Družil se je z dosti starejšimi od sebe, preprodajalci drog, nasilneži...kljub temu pa trdi, da drog nikoli ni poskušal in tudi testi v domu so pokazali tako. Res da ni zlorabljal prepovedanih drog, je pa zato začel veliko piti in kaditi, pri svojih 12. letih. Stanje se je tako poslabšalo, da ga ni mogel več nihče krotiti, OŠ ga je bila prisiljena izpisati in socijalna ga je premestila v dom za problematične, kjer se je tudi šolal. V samem domu se stanje ni kaj prida poboljševalo, ampak je spoznal še več sebi enakih in ob vsakem prihodu domov, recimo za vikend ali praznike je bilo stanje doma nevzdržno. Prišel je domov, spoštovanje do domačih je bilo…ga ni bilo, dnevi so postali nevzdržni. Spoštovanje do domačih je popolnoma izginilo, nobene zahvalnosti ne obstaja, od njih pa pričakuje veliko – kosilo, full time postrežbo, tokojšnji umik, če on kaj potrebuje, recimo: računalnik, kopalnico, televizor, kuhinjo, telefon, … njegove zahteve so brezpogojne, če jih mu ne oslišijo, postane ekstremno žaljiv in nasilen. Mati in sestro zmerja z vsemi možnimi žaljivkami, grozi jima, da ju bo ubil med spanjem, zaklal – napada ju z nožem in raznimi drugimi nevarnimi predmeti, razbija, uničuje vse kar mu pride pod roke, raztrgal in razrezal jima je vso oblko iz omra, razbil vse krožnike in polomil vse stole, mizo, razbil televizor, monitor, telefon, avto, motor, vhodna vrata in okni dobesedno zdrobil. Sosedi so poklicali policijo, policija pa socialno, s katerimi so se starši domenli, če prida še enkrat do kakšnr koli “kršitve”, da jih morajo obvestiti in da ga bodo odpeljali znova v dom, tokrat najbrž drugi, kot je bil do sedaj, prav tako mu grozi zapor (ne vem če zapor za mladoletne ali…). Ko mu je sestra hotela predstaviti stanje v kakršenm je trenutno – da mu grozi ponoven odvzem prostosti, jima je zagrozil, da če pokličeta policijo, ju ubije pred tem, če pa se zgodi, da neb o mogel, pokonča njiju in sestri družino, če si jo med tem slučajno ustvari. Vsi so popolnoma na psu, z njim ni mogoče spregovoriti niti ene same beside, ne prisluhne nikomur, ne zanima ga nikogaršnje mnenje, vsak večer prihaja domov pijan. Včeraj je zažgal fotelj s cigaretom, sestri razrezal nove in edine čevlje za službo, ter skirl/prodal/dal/vrgel še zadnjo jakno, razbil vse, kar je še imela uporabnega, nobenega krožnika in kozarca več nimajo, uničil bano in wc školjko, razbil motor avta, razbil stopnice, ki vodijo do stanovanja, ponovno grozil sestri z nožem, ker mu ni skuhala kosila, jo udaril in klel…mama ne more več in vsi smo zaskrbljeni za njo, kajti izgleda, kot da bo enega dneva enostavno od žalosti, obupa, nemoči umrla. Prosim vas za kakršni koli namig, pomoč, kakšen psihološki trik, ali enostavno stavek kaj/kako/s čem narediti. Sosedi so svetovali, da bi ga peljali psihijatru, dam u morda predpiše kakšne antidepresive (njuni znanki, podobnih let, je to bilo zadnje, kar je pomagalo)….kaj je za narediti – čeprav ga bo do psihijatra najverjetneje nemogoče pripeljati, razen na silo. Občutek imam, da preden se ne zgodi kakšna katastrofalna tragedija neb o miru. Hudo mi je in počutim se, tako kot tudi vsi drugi, popolnoma nemočen. Najlepša hvala za vsak odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni. Stara sem 19 let in mam en problem, katerega intenzivnost se mi zdi čedalje bolj narašča. Enostavno se ne znam ali ne zmorem več sprostiti. Imela sem kar nekaj družinskih težav, a sedaj je vse vredu. Prav zato me čudi to moje "stanje". Pred kratkim sem naredila maturo, sprejeta sem na želeno fakulteto, nimam ne finančnih in nobenih težav, a se mi zdi, da me nekaj duši. Zvečer težko zaspim(kot naprimer sedaj, ko Vam ob pol 4 zjutraj pišem, a kaj ko ne vidim izhoda). Panično se bojim teme, ne morem zaspati, če nimam prižgane luči. Ob vsakršnem izpuščaj imam občutek, da sem hudo bolna. Izgubila sem vso voljo do druženja, enostavno nočem nikamor od doma. Ko se zvečer kam peljem, vozim izven naselja 50km/h, medtem ko v naselju v 2. prestavi, saj mam občutek, da se mi bo kdo kar vrgel pred avto (vem da je čudno, pa si ne morem pomagati, tako pač čutim). Ko pridem domov, se ob vsakem šumu prestašim. Zdi se mi, da bo prišla policija, češ da sem povzročila nesrečo ali koga povozila (vem da tega nisem nikakor storila, a si ne morem pomagati in me vse to muči). Včasih me je strah zaspati ob fantu, ker se ga dobesedno bojim. Imela sem že neumne misli, da mi bo zvečer mama kaj storila. Zato sem se odločila, da se najprej obrnem na Vas. Vem, da se z menoj nekaj dogaja, a si sama več ne zmorem pomagati. V pričakovanju odgovora, 040892

Vprašanje: Lep pozdrav! Imam prijatelja,pred letom sva bila par in njegovo obnašanje oz. vedenje mi deluje precej nenavadno. To opažam zadnjih par let in sumim,da ima manično depresijo,kajti znake, ki jih kaže so: pretirana samozavest, čuti se zelo pomembnega, ima nenavadne ideje, je raztresen in nemiren, sanja da ima ogromno denarja ( vendar vsak mesec zapade v še večje dolgove kot jih ima), zapravlja za nepotrebne stvari (kot so še ena draga obleka,kravata in srajca,ki jih ima že na milijone,kar se tiče položnic pa se samo nabirajo), rad bi postal milijonar in izjemen talent (bere knjige o tem),nikjer ni zaposlen (dela le občasno,da mu kdo plača na roke), sumljivi posli kot so neumna poslovna vlaganja (kjer obljubljajo ogromno denarja), bahavost, hitre misli, zelo malo spanja, alkohol, čustveno zaprt, izposoja denarja, neodgovornost, igra, ima se za Casanovo. Vsi ti znaki so ga že pripeljali do posledic, kot so policija, detektivi, sodišče, rubeži, grožnje, pretepi... vendar ni nič pomagalo. On živi v svojem sanjskem življenju in se poskuša vsaki posledici neodgovorno izognit, vendar si s tem nabira še večje težave a se mi zdi, da se tega ne zaveda ali pa mu je vseeno. Drugače je zelo pameten, sposoben in šolan ampak se mi dozdeva, da tega ne izkorišča v pravi smeri. Vrjetno se je tudi zaradi tega najina veza končala in pobudo je dal sam,vendar ne iz teh razlogov. V vezi mi je poskušal še sam vcepit v glavo takšno življenje a jaz takšnega življenja ne morem živet niti on saj nisva imela primerne plače za to. Po končani vezi je samo še izkoriščal mojo ambicioznost in ko se je šlo za denar. Zanima me, če je to kakšna duševna motnja-manična depresija? Ni mi vseeno zanj, če je to motnja, bi mu rada nekako pomagala a bojim se, da bi se temu le smejal in zelo težko se je z njim pogovarjati, če se gre za njegove probleme. V naprej se Vam zahvaljujem za odgovor! Lep dan še naprej!

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem sem 28 let stara ženska in bi vas rada vprašala za nasvet. imam namreč 53 let staro mamo, ki je zbolela za alzheimerjevo boleznijo. bolezen je napredovala že do zadnjega stadija, pozabila je jesti, hoditi, govoriti, včasih imam občutek, da me niti več ne pozna. včasih, ko jo tako opazujem , se mi zdi, kot da želi samo še eno - umreti dostojanstveno smrt. rada bi jo odrešila tega trpljenja ampak ne vem kaj naj storim. ali bi bila evtanazija primerna rešitev? vseeno mi je če za to izve policija, samo da mama ne bo več tako trpela. že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor in vas lepo pzdravljam. Vseeno pa me tudi zanima, kakšne sankcije se izvedejo v ob takem dejanju? jožica