Vprašanje: Lepo pozdravljeni moja zgodba je takšna,jaz imam le obvezno zdravstveno zavarovanje ter me zanima koliko bi me v tem primeru stala odstranitev lojnice na modih ? Najlepsa hvala za odgovor, ter Lp

Vprašanje: se moja zgodba :( z fantom se redno obdelujema. in nekega dne se je zgodilo no nisem prepričana , na roki je imel spermo in me z roko ter prsti obdelal. menstruacija mi je zaostala že za 3 dni. prej se mi nikoli ni zaostajala. ! je možnost da zanosim?? prosim za odg.! čim hitrej:(::what:::(

Vprašanje: Spoštovani Zanimam se za svojega moža, star je 37 let, pred približno 5 leti so mu postavili diagnozo distrofija makule na levem očesu, čez tri leta se mu je zavrtela ista zgodba še na desnem očesu. Bil je že pri očesni zdravnici, potem v Ljubljani na očesni kliniki in še v Mariboru na očesni kliniki.Vsepovsod mu samo govorijo, da se mora spijazniti, da obstaja velika verjetnost, da bo oslepel. Je res, da je cel čas pod nadzorom svoje zdravnice ampak je skoraj obupal. Sedaj v izvidih piše, da je distofija neopredeljena. Zanima me ali mi lahko posredujete kakšne kontakte zdravnikov v tujini, ki zdravijo tovstne bolezni. Lepo vas prosim, za pomoč. Hvala, PF

Vprašanje: Pozdravljeni, imam sina starega 14 mesecev, hipoton, od rojstva hodiva na terapijo in praktično od njegovega rojstva se tudi borim s spanjem ponoči. Do zdaj mi je noč v celoti prespal le trikrat, drugače se ponoči zbuja, vstane in jamra oziroma stoka. Sama mu potem ponudim dudo, in včasih pomaga da zaspi nazaj, toda čez kakšno uro dve spet ista zgodba. Psihično je to zelo izčrpavajoče. Gledam da ga ponoči ne zebe, da mu ni prevroče, pa ne pomaga nič.Čez dan spi zelo različno od 2-3 ure, naj si bo dopoldan 2 uri in pop 1 ali pa spi samo dopoldan in čez dan nič, ponoči pa se kljub nespanju čez dan vseeno zbuja. Prosim za nasvet kako pomagati sinčku da bi prespal noč.

Vprašanje: Spoštovani, Lansko zimo je sin celo zimo kašljal (sih dražeč kašelj), bil na testiranju (način, ko te prebodejo in dodajo alargent) , kjer so ugotovili da ima alergijo na cvetni prah. V času cvetenja je jemal claritine sirup. Kašelj se je umiril. To zimo se zgodba ponavlja. Cele noči kašlja. Za poizkus sem mu dala claritine sirup, zaspal je pri odprtem oknu. Nič ne pomaga. Nevem kaj naj storim. Prosim za pomoč. Hvala, Lep pozdrav

Vprašanje: Pozdravljeni, imam problem, ki se mi je začel že pred skoraj mescom in pol ko sem zaradi čudnih pikčastih krvavitvah po spodnje predelu nog odšel k zdravniku. Le ta me je napotil v laboratorij kjer so potrdili pozitivni test na streptoko A oz. angino. Ker mu pikčaste krvavitve pod kožo niso bile poznane me je poslal tudi na dermatologijo v Mariborski UKC. V izvid so mi pripisali vaskulitis in me napotili domov, da naj do konca jemljem zdravilo ospen in madeže 2x na dan premažem z kremo advantan. Zadeva se je slišala enostavno nakar so mi po 7 dneh hudo zatekli sklepi v predelu gležnja po celotnih nogah pa so se mi pojavile še hujše pikčaste krvavitve in nabreknjene neizstisljive bunke oz. purpure. Ker me je ves čas že od samega začetka spremljala tudi bolečina v mišicah na predelu nog in sem ob zatečenosti še komaj hodil so me zadržali v bolnišnici v Celju, saj so me v Mariboru ponovno poslali domov kljub oteklinam. V Celju so me teden dni zdravili z dozami Medrola, letizena, ultopa in kremo diprosone ter me po dobrem tednu odpustili domov kjer sem slab teden dni še jemal omenjena zdravila predvsem medrol v padajočem odmerku. Diagnoza moje bolezni bi naj bila Vaskulitis HSP. Vse lepo in prav če se mi le isti simptomi brez zatekanja nog nebi pojavili že naslednji dan, vendar so ob slabem tednu spet izveneli in se naslednji dan ponovno pojavili. Skratka ponavljajoča zgodba, nakar so se mi simptomi prejšni teden pojavli tudi po rokah in seveda nogah. Ponovno so me obdržali v bolnišnici v kateri sem še sedaj. Povdariti moram da že mesec dni ležim in vestno povijam noge do kolena ob vsakih premikih iz postelje. Izvidi urina in krvi so zaenkrat OK, me pa zanima ali imate izkušnje s to boleznijo in kako naprej. Prebral sem že vse članke na internetu in ne vem več naprej. Vsakič ko stopim na noge se mi simptomi ponavljajo, potem izvenijo in spet ponovno. Mišične mase od ležanja praktično nimam več saj se mi ob normalni hoji noge že skoraj tresejo ker nimajo moči. Na dan sem na nogah skupaj polovico ure saj, vse kar je več povzroča probleme. kakršnakoli informacija kako lažje prebroditi to bolezen oz. kako "zakrpati" žile ali karkoli bi bil zelo vesel. Hvala že v naprej in lepo pozdravljeni!

Vprašanje: pozdravljeni! (moje ime je anja in sem stara 14 let, moja babi mi je povedala neko zgodbo za katero trdi da je resnična, pa me zanima če je res to mogoče) nek moški je imel raka na večih področjih za katerega se ni zdravil, ker niso vedeli zanj. en dan ko je bil v kopalnici je njegova žena zaslišala glasen pok in ko je šla pogledat kaj je to bilo ga je nnašla na tleh kopalnice z izbuljenimi očmi in s pljučami zraven njega (baje so mu pljuča poknala in jih je ''izbruhal'') torej...je to možno? (upam da se nisem zmotila v kategoriji zato ker nevem kam bi lahko to uvrstila) lp

Vprašanje: LP. Star sem 20 let in se mi je pred slabimi 3 leti zgodilo da sem doživel panični napad od takrat naprej imam težave. PO tistem napadu ko sem ga doživel v šoli in nato še nekajkrat sem cca. 2 meseca prenehal hoditi v šolo opustil vse stike s prijatelji se zaprl sam vase, v družini sem nato izvedel da obstaja sum na MS pri bratrancu. Ker sem že po naravi bolj občutljiv in vse kar se me loti pomislim na najhujše. Tako sem tudi pri sebi začel opažati ''nevrološke'' znake bolezni, potem sem iskal po internetu vse možne simptome zapadel sm v še večjo depresijo, počutje vedno slabše, noge težke, živčnost, notranja napetost nisem se mogel otresti mili da sem hudo bolan ali da bi zbolel. Ker sem opravil vrsto pregledou pri nevrologih itd..., sem dobi misel da se morda psihično bolan in zgodba se je ponovila, vsi simptomi vseh mogočih bolezni itd. Potem se je stanje umirilo in sem bil do tega trenutka čisto normalen pol energije in volje do življena vse je bilo tako kot prej več kot 2leti. Zadnje čase pa me spet pvrezemajo nekakšne misli, da sem psihično bolan, ponovno sem na internetu zasledil nekakšne simptome o depersonalizaciji, ni minilo dan ali dva glej ga zlomka simptomi so tu. Vendar mislim da nimam pravih simptomov ampak le stalna misel na to da jih bom dobil in se stalno v misli sprašujem ali sem to jaz se to res dogaja. Okolice in samega sebe se zavedam zavedam se da imam nekakšne težave nek strah pred psihološkimi boleznimi. Zadnje čase postanem tudi hitro utrujen in slaboten in spet se dogajajo nekakšni napadi tesnobe, panike.... Občutka neznam dobro opisati ampak lahko se sliši smešno, te dni večkrat na dan občutim nekakšno nelagodje kot da jaz nisem jaz(drugače neznam opisati) ne počutim ne kot da bi bil kakšna druga oseba ali česarkoli podobnega. Mislite da bi moral nujno na kakšno zdravljenje ali naj spet počakam da stanje mine. Ni pa tako hudo kot je bilo prvič pred cca.2 leti. Naj dodam še to da mi zdaj spet ni do družbe in zabave ker že preden kam grem misli tako nanesejo kaj ša če se mi bho zgodilo to..ali ono... ali pa da nebo zdržal in se mi bo v glavi zasukalo. Zdaj namreč nehodim več v šolo ampak v službo. Iz služebe pa nebo tako lahko izostati kot šole, čeprav sem tako rekoč prešprical 2 meseca nisem ime nikakršnih težav pri zaključevanju letnika(neredil sem brez popranega izpita in v le 10 dneh pred koncem šole pridobi 15 ocen). Zanima me ali lahko le tako velik strah kot ga iam jaz vpliva na mojo psiho in počutje, ali sem morda res psihično bolan. Obisk vsaj pr psihologu nebi bil slab, vendar že zdaj ko samo pomislim da bo treba k zdravniku po napotnico me malo mine, ker že večkrat ko sem hotel iti do zdravnika in mu zaupati svoje težave sem si rekel saj bo bolje, nekako mi je nerodno priznati da imam težave tudi prijateljem in družini, ker nepoznam nobene druge osebe, ki bi imel take ali podobne težave. Mislim si da bi me imeli za čudaka, kajti pri mojih 20 letih bi mora bili pol življenja, hodi na zabave se družiti z prijatelji biti pol energije, meni pa se to nekako neda oz. bi rad in kot da nek del mene tega ne želi(ker že vnaprej postanem nervoze in tesnoben kot sem že opisal nekje zgoraj v besedilu). No še enkrat postavljam vprašanje ali je vse skupaj posledica nekakšnega strah pred vsem zgoraj opisanim ali so to morda le težav pri odraščanju in nekateri ljude to pač dobro prenašajo eni pač ne. Kajti tudi ko pomislim an prihodnost, kaj bo čez 10 ali 20 let, si samega sebe nemorem predstavljati v vlogi starša, neke odgovorne osebe, ki bo skrbela za družino itd. saj mi vedno prihaja ena in ista misel na um. Kaj če zbolim, kaj če sem že bolan kako bom sploh lahko funkcioniral čez 10 let če se že zdaj počutim brez energije, brez volje. Morda tudi preveč razmišljam za prihodnost. saj vem moral bi si reči kar bo pač bo ampak negre in negre. LP hvala za odgovor.

Vprašanje: Spoštovani. Imam problem ki se že vleče cca 4 leta. Takrat sem prvič videl kri na wc papirju ko sem šel na veliko potrebo. Zadnjik me je srbel ter pekel vendar je to po parih dneh prenehalo. Vsakih par mesecev se je zgodba ponovila, še posebej takrat ko sem spremenil prehrano oziroma ko sem jedel kaj bol trdega. Pred dobrim leto sem šel tudi do zdravnice ki me je pregledala in rekla da so to hemeroidi. Pred približno desetimi dnevi se mi je zgodba ponovila. Ko sem šel na veliko potrebo me je v zadnjiku zapeklo in blato je bilo na začetku trdo. Bilo je boleče in srbeče. Na papirju je bila tudi kri, kar dosti, bolj svetle barve. Ko sem opravil veliko potrebo me je še po tem nekaj časa še kar tiščalo na potrebo, tako blažno.Kri je bila tudi na blatu. Moram povedati tudi to da je blato že kar dolgo, par let takšne bol lečaste oblike, kot da bi ga na poti ven nekaj oviralo. Od takrat naprej imam še danes takšen čuden občutek v levem predelu danke. Občutek je mogoče malo pekoč, nelagoden, nevem kako bi ga opsial. Mogoče je to tudi zaradi kreme Hemoclin, ki jo uporabim enkrat dnevno in takrat me malo zapeče na levi strani. Nevem kaj bi to bilo? Na odvajanje sedaj spet hodim redno, vendar je blato na začetku trdo nato pa pride ven normalno blato, normalne barve. Krvavim ne več. Strah me je da gre za raka danke. Že vnaprej se Vam zahvaljujem za odgovor. Star sem 27 let. Lep pozdrav

Vprašanje: Spoštovani! Sem 22-letni fant in me zanima o naslednji stvari. V življenju mi ni bilo postlano s cvetjem, pri 10-ih sem izgubil očeta, nato se je pri mojih 16-17 letih pojavila prva resnična simpatija, za katero sem gledal 2 leti, a ji zaradi moje sramežljivosti nisem upal priznati, da mi je všeč, po enoletnem premoru so se zopet pojavila ta čustva, a sem ji šele po končanem obdobju omenil kaj se je dogjajalo v meni, a je rekla, da žal nisem njuen tip človeka. Prej pa me je bilo strah zavrnitve, ki sem jo tudi doživel. Nekako se nisem čutil vrednega biti ljubljen. In kot da nebi bila dovolj izguba očeta, sem pred dobrim letom in pol doživel hujšo prometno nesrečo. Ko je preteklo nekaj časa po nesreči (okrog pol leta) sem si zelo želel osebe s katero bi bila skupaj, a je nisem našel. Že prej in tudi sedaj opažam, da se bojim dotakniti nasprotnega spola. Pa me zanima, če bi mi mogoče znali pojasniti od kod ta sramežljivost oziroma kakorkoli bi že to imenoval.

Vprašanje: Zdravo. Zanima me sledeče. V zvezi ni več nobenih čustev. Če ponudim še eno priložnost, da bi se kaj spremenilo, da bi čustva spet zaživela...Je možnost da se obudijo? Kljub temu, da je steklenica že razbita? Kljub temu, da sem že odločena da grem proč? Je možno da se partner dolgoročno ''spreobrne''? Ali je to samo kratkoročno in se potem ponovno začne zgodba ponavljati? Hvala

Vprašanje: Brat (23 let) ima že eno leto (od neke gripe dalje) razne zdravstvene probleme, vsi pa se vrtijo okoli bolečin v predelu trebuha oz. v višini pasu, okoli in pod popkom. To bolečino opiše kot neko špikanje, ki je včasih bolj intenzivno in dlje traja, včasih manj. Opazil je tudi spremembo v prebavi in blatu, pred tem je hodil na potrebo večkrat na dan in bolj redno, sedaj gre manjkrat (a vseeno vsak dan). Blato je včasih tudi skoraj črno. Bil je že na koloskopiji, niso odkrili ničesar, baje je vse tako, kot mora biti. Njegova zdravnica mu vsakič za te razne bolečine najde nek preprost razlog, in pravi, da naj bi bolečine ponehale, pa se vseeno po določenem času zopet vrnejo. Ko gre brat ponovno k zdravnici, se zgodba ponovi, torej začaran krog, bolečine pa so še vedno tu. Občasno ima brat tudi slabosti. Kar se tiče prehrane, jé normalno, ne pretirava z ničemer. Nazadnje je bil pri zdravnici (drugi) slab teden nazaj, ta mu je otipala neko zatrdlino malo stran od popka, baje nič hujšega oz. se še ne da definirati, kaj bi to lahko bilo, morda otečene bezgavke. Slepič naj ne bi bil problem. Bolečino je opredelila kot krče in bratu tudi napisala recept za tablete proti krčem, ki se jih lahko vzame samo v primeru hudih bolečin. Zanima me, kaj bi to lahko bilo? Res je naporno vsakič iti skozi ta začaran krog, bolečine pa se pri bratu vseeno pojavljajo, zdravniki pa pravijo, da mu baje nič (takega) ni. To ni možno, saj se bolečine v tem primeru ne bi kar pojavljale. Kaj sploh se lahko še naredi? Slikanje ne pride v poštev?

Vprašanje: Moja zgodba. Ko sem bila stara 5 let, sem bila mislim, da večkrat spolno zlorabljena s strani osebe, ki me je imela v varstvu. Ne vem točno kolikokrat in v detajle, saj je spomin le groba slika. Z dejstvom, da sem bila zlorabljena sem se srečala v puberteti, 15+. Takrat so se začele pojavljati težave, vračajoči spomini, hudi panični napadi, kreganje, misli na samomor, nezmožnost spanja in normalnega življenja. Po nasvetu prijateljice, sem se odločila, da psihiatrično zdravljenje z diagnozo posttravmatska stresna motnja in z z zdravili cipralex 10mg. Stanje se je izboljšalo, ampak sem pričela "tolažbo" iskati v hrani, močno sem se zredila. Nastopila je zopet močnejša depresija, vmes sem se tudi samopoškodovala. Na lastno pest sem prenehala z jemanjem antidepresivov, sledila je matura in vpis na želen faks. Takrat so se začeli pojavljati problemi, panični napadi, ki so bili sprva zgolj v blažji obliki od občutkov, da me nihče ne mara, da me ima učitelj na piki, žalost, občutki manjvrednosti, da ne bom zmogla končati faksa. Naj omenim, da sem izpite delala z ocenami 8,9,10 in kljub temu sem imela občutek, da nisem dovolj dobra. Panični napadi so se stopnjevali, imela sem kar nekaj hudih, nisem mogla dihati, mislila sem, da bom umrla, srce mi je neznosno bilo. Zopet sem pristala pri psihiatrinji, diagnoza anksioznost in pijem portal 20mg, vendar sem se zopet zredila in to me vleče k tlom. Imam dneve, ko se počutim super in dneve, ko se mi zdi, da nisem nič dosegla in da nikoli več ne bo tako... Glede zlorabe sem 5 let obiskovala tudi terapevta, kjer sva večino stvari tudi predelala. Še vedno pa imam globoko v sebi občutek, da če sem debela, sem neprivlačna in tako se mi zloraba ne bo več zgodila. Zavedam se tega, ampak ne zmorem ta začaran krog s hrano. Mine dan, ko sem se žmožna kontrolirati in pojesti normalne obroke in potem je dan, ko zmečem vase vse kar vidim in imam potem hude občutke krivde. Zdi se mi, da sem se znašla na točki ko ne vem kako naprej, da bi se še boljše počutila. Psihiatrinja me je tudi naučila avtogenega treninga sproščanja, ki sem ga več časa izvajala..ko se je izboljšalo, pa sem prekinila. Kaj bi morala spremeniti, da se bi moja počutje še izboljšalo? Je mogoče, da se bom celo življenje soočala z depresijo in njej ostalimi boleznimi ali je to zgolj obdobje, ki bo minilo in bo boljše, saj sem sedaj v obdobju 5 let dvakrat jemala antidepresive..? najlepša hvala za odgovor

Vprašanje: Lep pozdrav. V zadnjem casu se počutim zelo depresivno in pogosto razmišljam o samomoru, ki sem ga že imel namen storiti vendar ga zaradi hude depresije(občutek totalne brezmiselnosti, brezvoljnosti in dejstva, da mi je zadnjih nekaj mesecev neznosna muka preziveti dan, čeprav ni niti malo naporen,)ni uspelo niti uresničiti.Zaradi depresije v katero padem zaradi malenknosti in ostalim ljudem nepomembnim stvarem in dejstvom, da sem imel v zadnjih 3 letih veliko faz konstantbega raznmišljanja oz fuknckioniraja sem se začel spraševati, če imam mogoče simptome manije in manične depresije. v tem času sem med drugim zapravil dosti denarja za velikokrat brezmiselne oz neprimarne, nepomembne stvari.Med drugim sem se pred leti zaradi želje po znanju in vedenju naročil na 8 mesečnih revij, medtem ko sem dnevno oz tedensko kupoval še mnoge ostale revije iz področčja računalništva avtomobilizma tehnike ipd. prislo je do tega da imam v omari po 2 letih 300 revij od katerih sem prebral mogoče 30 ostale so neprebrane oz celo nedotaknjene.za revije sem zapravil priblizno 400€ in danes me zaradi te poteze velikokrat peče vest druga stvar je bila, da sem v mesecu dni konstantno bral knjige, jih prebral 12, vendar, po spremenjeni frizuri(katero si nisem spremenil 3 leta) padel v 1mesečno depresijo, v kateri nisem mogel prebrati niti lista knjige. Prišlo, mi je na idejo, da bi v bloku začel gojiti ganjo, vendar sem kljub vsem oviram in pomankanju prostoru, prebral 4 knjige na to temo, nakupil za 520 € vredno opremo za notranjo gojenje rastlin in naročil 2 nadstropno posteljo(v kateri bi bil growroom) vredno 250 € katero je naročnik izdelal vendar je jaz nisem nikoli prevzel, zaradi česar me spet peče vest.. in tako se je zgodba o gojenju marijuane zaključila januarja sem imel v mislih(kljub svojim 6000 našparanim €) kupiti bmw, ki bi stal 15 000 €. preostalo sem hotel dobiti iz posojila,vendar ker nimam stalne zaposlitve mi ga seveda niso odobrili, zaradi česar sem mesec dni prepričeval mater, naj ona vzame posojilo 10 000 € prislo je tako daleč, da sem se z lastnikom avtomobila zmenil za ogled, nakar je prislo obdobje brezsmiselnosti in depresije, kar je zakljucilo 1 mesečno evforično razmišljanje o nakupu avtomobila. problem je še večji, ker sem v hitrem času naredil 6 izpitov z 10 in 9, in bil v nekem konstalnem visokem fukncioniranju vendar sem po kratkem prepiru s profesorjem padel v depresijo in v naslednjih 5 mesecih naredil samo 1 izpit poleg tega sem in še vedno zbiram mnogo krame, ki se je stežka znebim teh faz, va katerih me včasih zanese je sicer še nekaj a mislim, da prevladuje večinoma časa depresija rabim vaše mnenje glede mojega nihanja, bi lahko to bili znaki bipolarne motnje?ali so lahko zgolj v povezavi z drugimi stanji; shizofrenija OKM depresija .. LP

Vprašanje: Spoštovani, Star sem 35 let in že 3 leta imam težave s kroničnim vnetjem želodčne sluznice in dvanajstnika. Problem, ki se pojavlja pa je naslednji...opažam, da ne smem pomisliti na določeno hrano (npr. čebulo, ki je sicer bolnikom z mojo diagnozo prepovedana), saj mi postane slabo. opažam tudi, da imam večkrat nekakšne vsiljene misli, ko si ne morem pomagati, da bi jih odmislil (kakšna packarija ali hrana, ki mi ni všeč) in to se mi vsiljuje do te mere, da mi je slabo. Največkrat samo pomislim, da bi mi lahko postalo slabo in mi. Če mi uspe odmisliti, sem takoj Ok. opažam,pa tudi ,da zadnje čase slabše spim, da ima tresoče roke, še posebej zjutraj in da kadar opravim kakšno delo, ki se samo malce mudi ali je zahtevnejšo v sebi čutim takšno napetost kot da bi bil povit v t.i. strech folijo. Iz navedenih razlogov sumim, da so psihične težave povzročile (mogoče je to stres oz. izgorelost?) mojo bolezen, saj preiskave ne pokažejo pravega vzorka mojih težav s prebavili. Ne pijem alkohola, ne kadim in ne zlorabljam kakršnih drugih zdravil oz. poživil. Prehranjujem se zdravo in se redno ukvarjam s športom. Delam pa na visoko zahtevnem delu. Kaj menite oz. mi svetujete? in še to...če samo pomislim, da bom moral nekam dlje potovati, se zgodba s slabostjo ponovi. Avtobus sploh ne pride v poštev, prej ni bilo teh težav. Stanje z vnetjem je sicer boljše, ampak pishično se pa čedalje slabše počutim. Nekaj moram ukreniti, ker se to že predolgo vleče. Prav tako pa simptomi utrujenosti oz. razdraženosti ali nemira (kakorkoli že) naraščajo in mi vplivajo na t.i. kvaliteto življenja. Hvala za vaš odgovor in lep pozdrav

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let, še študentka. V zvezi s fantom (študent) sem že skoraj 6 let. Je moj prvi in edini, ki sem ga kdajkoli imela. Imela sva že veliko kriz (droge, alkohol, ljubosumje, spolno prenosljiva bolezen, itd.), vendar sva jih vselej sama prebrodila in rešila. Do sedaj, ko ne vidim rešitve! Problem tiči pa predvsem v meni. Namreč že od malega me privlačijo ženske, česar se šele sedaj dodobra zavedam. Že neštetokrat sem bila zaljubljena v punco, na žalost vedno enostransko, zato dlje kot do malo nežnosti z njimi ni prišlo, vendar sem si tega vedno želela, vendar s strani punc ni bilo tako. Zaradi tega in straha pred morebitno homoseksualnostjo sem vse skupaj potlačila in si poiskala fanta (sedanjega). Imam ga zelo rada in on mene. Ob njem sem na homoseksualnost malo pozabila. Na začetku zveze je bil sex še dokaj pogost in strasten, vendar pa je to z moje strani po 4ih letih minilo (z vpisom na fakulteto). Tam sem se namreč zopet, po 4ih letih, zaljubila v punco (spet enostranska ljubezen). Po enem letu in pol sem jo dokončno pozabila. To je močno vplivalo na mojo vezo s fantom, ker sem se ga začela izogibat in izmišljevat razne stvari, da mi ne bi bilo treba sexat z njim, ker se mi je namreč začel s časoma sex z moškim gabit. Ne morem se ga dotaknit s strastjo ali ga poljubit, sploh me vzburi, ...misli mi nenehno skačejo na ženske. Vzburijo me samo še ženske. Dvakrat na mesec se moram prisilit v spolni odnos z njim. Boli me, da tako grdo, nestrpno in napadalno ravnam s fantom, po drugi strani pa me boli to, da ne morem biti to kar sem, ker me je strah diskriminacije, strah, da je morda homoseksualnost samo neka trenutna želja, boli pa tudi to, da bi zlomila tako dobro in ljubeče srce fanta, ker me res neizmerno ljubi. Ne vem več kaj je prav in kaj ne, kaj je realno in kaj nerealno, kaj pravzaprav sem in kaj morda nisem? Ali je homoseksualnost resnična ali si jo nekdo sam "ustvari"? Naj omenim tudi to, da sem bila v otroštvu deležna siljenja k raznim spolnim "igram" s strani moškega spola in me včasih fantovi dotiki spomnijo na te dogodke, in me potem pač mine do sexa z njim. Ne vem, morda tudi to vpliva na moje zanimaje k ženskam?! Prosim za vaše mnenje, ker sem že rahlo depresivna zaradi vsega.

Vprašanje: Spoštovani! Zelo sem v skrbeh za mojega svaka. Star je 38 let in se je že zdravil v psihiatrični bolnici, vendar žal ne vem diagnoze. Včeraj sem bila pri njem in je bil videti zelo slabe volje. Ko sem ga vprašala kaj je narobe, je rekel, da je nemogoče, da bi ga sploh kdo razumel, ker ima strašne težave. Nato je govoril o tem, da mu otroci skačejo pred avto in da ko gre v gozd na sprehod se mimo njega vozijo motoristi in ga izzivajo, on se pakar trese ob tem(čeprav se po našem gozdu vozi zelo malo motoristov in je to kar neverjetna zgodba). Za piko na i pa je bila izjava, da ko se vozi z avtom vidi svojega šefa v križišču in da ga le-ta izziva. Moram povedati da je moj svak veliko sam (ni poročen in nima otrok) in zelo samotarski tip. Njegove izjave so me zaskrbele in želela bi mu pomagati, vendar ne vem, kako naj se tega lotim. V upanju, da mi boste lahko dali kakšen nasvet, Vas lepo pozdravljam. Naty

Vprašanje: Pozdravljeni, ne vem, kako naj začnem tole vprašanje, zato bom najprej napisala, kar sama opažam. Torej, sem 25-letna učiteljica, drugače pa po izobrazbi anglistka in germanistka. Zaposlila sem se v OŠ brez predhodnih izkušenj in vpogleda v poučevanje, ker sem rabila sluižbo. Prvi teden sem domov hodila vsa objokala, ker nisem mogla prenašati razvajenih in agresivnih otrok. Potem se je umirilo, sčasoma sem želela doseči več - po naravi izredno ambiciozna in iz deloholičarsko-podjetniške družine - zato sem vpisala izredni študij, začela voditi tečaje, prevajati, inštruirati ... Tako sem se dokazovala sama sebi. Med zimskimi počitnicami 3 dni nisem mogla ustati iz postelje - sem lahko samo spala. Med prvomajskimi sem bila na potovanju, zgodba se je ponovila kakšen teden kasneje. Od takrat sem neprestano izčrpana, utrujena, slabo spim, sem živčna in razdražena, agresivna do partnerja (tega nisem nikoli doživljala v domačen okolju), pri prepirih sipam stvari po stanovanju. Pogosto imam tudi samomorilske ideje. Nočem več ostati v tej službi, ker me ne izpolnjuje in želim delati z odraslimi in prevajati, se prijaviti za prakso v EU, vendar me je poleg tega še strah zaradi trenutne gospodarske situacije. Imam dneve, ko sem od zjutraj, ko vstanem, pa do zvečer nemirna, živčna .. kljub temu da pojem cel kul naravnih pripravkov za pomirjanje - morda sploh ne delujejo več? Opažam simtome prve in druge stopnje izgorevanja, čeprav je tam napisano, da to lahko traja več let. Je pa res, da se mi je nekaj podobnega že naredilo na fakulteti - ko sem v tretjem letniku zelo zbolela in sem takrat hodila 2 leti samo okrog zdravnikov. Fizično sem sedaj bolje, pazim na zdravo prehrano - bio, ne veliko sladkorja itd., vendar sploh ne vem več, kaj naj storim. Imam velike plane za naprej, pa me je strah, da mi jih ne bo uspelo uresničiti, ker sem čedalje bolj utrujena. Vse, kar lahko naredim čez vikend po zajtrku je, da grem nazaj spat. Včasih me je ven pritegnilo lepo vreme, sedaj pa sem enostavno preveč utrujena. Kaj mi svetujete? Že vnaprej hvala za odgovor in lep dan.

Vprašanje: Pozdravljeni! Moja zgodba se začne pri 17 letih, ko sem zbolela za mononukleozo, v bolnišnici pa so me zdravili še zaradi notranjih zajedalcev. V tem času me je stalno bolelo grlo, diagnoza se je glasila: kronični laringitis. V 18. letu sem imela operacijo mandljev, čez nekaj let pa še odstranitev žrelnice. Od te druge operacije dalje so se prave težave šele začele. Stalno napenjanje, driske, utrujenost, depresija in na sploh slabo počutje. Velikokrat so se mi ponavljala vnetja mehurja in ledvic, ginekologinja pa mi je vedno znova ugotavljala vnetja rodil in mi predpisovala Canesten ali pa antibiotike. Dolgoročno mi nobeno zdravilo ni pomagalo. Antimikotiki, ki sem jih enkrat jemala, so mi odvzeli simpome(napenjanje, driska) le za tisti čas, ko sem jih jemala. Po nekaj letih, po rojstvu moje hčerke, ki ima tudi zdravstvene težave(soor, ki se je preselil po koži, atopični dermatitis in alergije), sem prišla do svoje samodiagnoze- candidaza. Po uvedbi enoletne stroge diete, probiotikih, prebiotikih, Panaceu, Didi, Grenifitu se je stanje pri prebavi in splošnem počutju zelo izboljšalo. Imam pa vprašanje oz. se sprašujem ali mislite da bom morala celo življenje imeti tako dieto in jemati dopolnila? Čutim, da se moje telo samo kar noče boriti s candido, saj če se kdaj kaj pregrešim pri hrani, takoj čutim posledice. Vem, kako zdravniška stroka gleda na ljudi, ki si sami ugotovijo candidazo, toda, vseeno me zanima vaše mnenje o tej zadevi.

Vprašanje: Pozdravljeni! Na vas se obračam z več vprašanji. Imam petletno hčerko, ki vsako leto preboli vsaj štiri angine in posledično tolikokrat tudi dobi antibiotik. Do sedaj je vsako jemanje antibiotika pomagalo, pri zadnji, streptokokni angini (potrjeni z brisom) pa se je deseti dan jemanja Ospena streptokok ponovno pokazal, ponovno ima visoko vročino. Ospen je dosedaj zaradi možne alergije na penicilin (imela je reakcijo na Hiconcil), ki pa so jo lani dokončno ovrgli dobila le trikrat (vključno z zadnjo angino). Zanima me ali ponovna prisotnost streptokoka po desetih dnevih pomeni, da je hči postala odporna na penicilin? Ali je v primeru naslednje angine sploh smoterno jemati Ospen? Ali je na voljo kako cepljenje proti anginam oz. streptokoku ali bi bilo potrebno odstraniti žrelnico? Ode včeraj hči jemlje Sumamed in učinki so že vidni. Skrbi pa me, da se ne bi ponovila zgodba z Ospenom, ko sem že milslia da je zdrava. Ali je Sumamed primeren AB za zdravljenje streptokokne angine ali obstaja AB, ki je alternativa Ospenu? Kajti ta odpornost na AB me resnično skrbi. LP Petra ČR