Vprašanje: Stara sem 18 let in pred enim tednom mi je umrl oče, za katerega lahko brez dvoma trdim, da sem ga imela najraje od vseh. Njegova smrt sicer zame ni bila presenečenje, saj ga je pestila huda bolezen. Ne vem če naj bi temu rekla problem, toda še teden po njegovi smrti ne čutim tistega kar bi bilo razumljivo čutiti ob izgubi svojca. Zdi se, kot da me sploh ni prizadelo nič, žal mi je, toda ni mi hudega. Sem morda le u šoku in temu primerno čustveno otopela? Res je, da skoraj ne verjamem, da ga ni več. Ali je mogoče kaj narobe z menoj, sem čustveni invalid? Ali bo bolečina prišla s časom? Zaradi tega se počutim krivo in nekako umazano. Prosim, pomagajte mi! Hvala!

Vprašanje: Spoštovani! Stara sem 22 let. Pred štirimi meseci mi je umrl moj dedek, ki me je vzgajal - oceta nisem imela in je bil moj nadomestni oce. Pomenil mi je vse. V decembru 2002 so mu odkrili rak na pljucih, metastaze na kosteh in drugod - rak so odkrili sele v zadnjem stadiju. Dedi je umrl na onkoloskem institutu. Zaradi morfija se hvala bogu ni zavedal. Problem je v tem, da ne morem naprej s svojim zivljenjem. Vse me spominja nanj. Cele dneve jocem. Zapiram se v sobo, nimam nobene zelje po nicemer. Z vsakim dnevom je huje, ko bi moralo postajati bolje. Ostala sem sama in pogresam ga. Vsakic, ko govorim o tem s kom, zacnem neustavljivo jokati in jocem par ur. Sprehodi v naravo me se bolj uzalostijo, ker je vse tako mirno in prazno, ker ni njega tam. Ne morem sprejeti, da ga ni vec, ne morem sprejeti dokoncnosti smrti. Ne morem. Dopovedujem si, da je psihicno z mano, v srcu (Saj poznate "Smrt unici zivljenje, ne pa odnosa"), ampak fizicna odstonost me reze kot noz. Ne morem v njegovo sobo, ne morem nic. Kadar je najhuje, se spomnim njegovega trpjenja, potem zadnjih dni njegovega zivljenja, ko se zavedal ni vec... Kako je trpel, kako ga je bolelo, ce si se ga samo dotaknil, kako me dva dni pred smrtjo ni prepoznal vec, a je imel se kar mocno voljo. Bil je najboljsi clovek, kar sem jih poznala in je nonstop mislil samo na to, da meni ne bi bil v napoto. V taksnem stanju. Dober in nesebicen. Do zadnjega trenutka je upal, da bo ozdravel, moj ljubi dedek. To se mi zdi dobro. Ampak zadnje tedne se ni vec zavedal, ker je bil pod morfijem. Jaz pa nisem imela nikogar ob sebi. Ker ne vem, kaj naj naredim, ker mi se nic do zdaj ni pomagalo, se obracam na Vas v upanju, da si boste vzeli cas in mi svetovali, kaj naj naredim. Prosim pomagajte mi. Najlepsa hvala in lep pozdrav!

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem sem 28 let stara ženska in bi vas rada vprašala za nasvet. imam namreč 53 let staro mamo, ki je zbolela za alzheimerjevo boleznijo. bolezen je napredovala že do zadnjega stadija, pozabila je jesti, hoditi, govoriti, včasih imam občutek, da me niti več ne pozna. včasih, ko jo tako opazujem , se mi zdi, kot da želi samo še eno - umreti dostojanstveno smrt. rada bi jo odrešila tega trpljenja ampak ne vem kaj naj storim. ali bi bila evtanazija primerna rešitev? vseeno mi je če za to izve policija, samo da mama ne bo več tako trpela. že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor in vas lepo pzdravljam. Vseeno pa me tudi zanima, kakšne sankcije se izvedejo v ob takem dejanju? jožica

Vprašanje: Pozdravljeni! Zanima me, ce drzi trditev, da intravenozni vnos zraka, pri se tako majhni kolicini, povzroci smrt. Predvsem se glede tega sprasujem, kje tici vzrok za to in ali je nadaljni potek dogodkov odvisen od mesta injiciranja. Bi bilo mozno, da tak vnos izzove srcno kap ali se odgovor skriva drugje? Za razjasnitev se vam ze vnaprej lepo zahvaljujem.

Vprašanje: Lepo pozdravljeni! Ne vem će sem se obrnil na pravi naslov, vendar se mi zdi, da je vaše področje dela najbolj blizu mojemu vprašanju! Zanima me kdaj oz. kakšni so zakonski pogoji (kateri so)za odreditev sanitarne obdukcije in če lahko svojci preminulega na odreditev sanitarne obdukcije vplivajo ali ne!? Se mogoče sanitarna obdukcija odredi samo če oseba umre v bolnišnici ali tudi doma, ali pa se odredi samo takrat, ko se pojavi t.i. sumljiva smrt in na ogledu trupla ni prisoten preiskovalni sodnik? A lahko svojci preminulega zahtevajo da se sanitarna obdukcija ne odredi? Že vnaprej se Vam zahvaljujem za Vaš izčrpen odgovor! Lep pozdrav

Vprašanje: Pozdravljeni Dr. Turčin! Pred Približno 5 meseci sem bil bolan ( Povišana vročina, smrkanje ) Potem pa me je stisnilo v prsih. Šel sem k zdravniku, kjer so mi rekli da je samo angina, ki tako ali drugače prizadene srce nič strašnega. Ampak od takrat se bojim smrti vse kar me zaboli mislim da bom umrl in koliko časa bom še živ. Sedaj me nekaj boli roka in prav tako mislim da me čaka smrt. Star sem 15 let. Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem.

Vprašanje: pozdrvljeni, stara sem 21 let in imam daljsi problem oz posledicno panicne motnje in napade. namrec zelo se bojim smrti v smislu vecnosti in da potem nic vec ni.. da bivamo zdaj potempa nas nikoli vec ni.. ta problem imam ze nekaj casa, vendar ne gre samo za to, mislim da je preslo ze v neke vrste obsesivno.kompulzino motnjo, kajti tudi ce ne mislmi na to oz. se probavam zamotiti moja podzavest kot nalasc misli nato oz. me opozarja na to, se pravi vsako sekundo dneva mislim na to, vcasih vzamem pol lexaurina pa potem samo srce neha biti tako noro ampak mislim se vedno na to. zelo me ovira pri vsakdanjih stvareh saj ne vidim nobenega smisla vec.. v nicemer.. tudi ce ne mislim na to mi srce nenormalno razbija in opominja na to, zanima me kaj naj naredim saj nocem pristati na antidepresivih, obiska pri psihiatru se izogibam ker mi tako ali tako nihce ne more reci da bo vse v redu in da se to ne bo zgodilo.. smrt.. naj se omenim da se mi zdi to najbolj neresljiv problem v mojem zivljenju, drugi problemi se mi zdijo nicevni.. kaj predlagate vi? hvala za odgovor

Vprašanje: Pozdravljeni! Čez dva tedna se odpravljam na mesec dni trajajočo izpopolnjevanje v Ameriko. Pred pol leta sem se brez pomislekov odločila za to edinstveno priložnost, zdaj pa me vedno bolj skrbi, da bom svojo odločitev obžalovala. Problema sta namreč dva. Prvi je ta, da se iz neznanega razloga na smrt bojim letenja, kljub temu, da sem res že ogromnokrat letela, ampak je na žalost strah vedno hujši. Sploh ne vem, kaj naj naredim, da me ne bi grabila panika in da ne bi potem 10 ur sedela kot v krču. Druga stvar, ki pa mi dela težave, pa je ta, da res močno pogrešam fanta. Kljub temu da sva skupaj že več kot 5 let, se brez njega počutim precej osamljena, sploh ob večerih, ko nisem zaposlena s čim drugim. Takrat me prime nekakšno depresivno razpoloženje, ki se ga nikakor ne morem znebiti. Saj vem, da bo po mesecu dni fant še zmeraj tu in da bova spet skupaj in vse, ampak jaz sem vseeno tako žalostna, da včasih niti normalno ne funkcioniram. Ne vem, kaj lahko naredim, da bi bilo bolje. Trudim se, sama sebe prepričujem, da bo vse v redu, da 1 mesec ni tako grozno dolgo in da je vredno iti, pa vendar ne pomaga. Hvala za pomoč. Alja

Vprašanje: Pozdravljeni! Prosila bi vas za mnenje kaj storiti v mojem primeru. Stara sem 21 let. Fanta imam 3 leta in pol (tudi pred tem sva se že poznala in večkrat bila skupaj a prej ni bilo nič resnega). Problem je v tem, da sem trenutno na prelomnici oz. fazi ko nevem kaj naj storim..ali naj vztrajam v zvezi, ali naj raje grem. No, pa da razložim situacijo. Moj fant je zelo privlačen, pošten, zna z denarjem, zelo je priden (poleg službe dela še drugje in dodatno zasluži), razmišlja o tem kako bo vnaprej doma ali nasploh kako bo ravnal npr. z denarjem (kam ga bo vložil/kaj bo kupil), je zabaven in vem, da me močno ljubi. Za to, da sva skupaj, sva veliko pretrpela, ker se nekateri najini "prijatelji" in znanci niso mogli dojeti, da se privlačiva in so nama neizrečeno nasprotovali. To so stvari, ki me vlečejo k njemu. Potem pa so tu še slabosti. Jaz zelo rada plešem. Plesala sem v osnovni šoli v plesni skupini, v srednji šoli sem redno hodila v klube s plesom, še sedaj obožujem ples. Moj fant pa ne, in zaradi tega je ljubosumen na vsakega ki pleše z mano, prepoveduje mi izhode ven brez njega (ker misli, da bom z drugimi fanti plesala in se vanje zaljubila). V tem času kar sva skupaj, je vedno igral vlogo "vodilnega oz. glavnega" v najinem odnosu. In moram reči, da mi je ta vloga ustrezala do neke mere, kadar pa mi kaj ni všeč in se uprem, nastane prepir in nato je veliko slabe volje in nasploh se vse pokvari in tudi kaj odpove. Zadnje čase sem večkrat šla ven s prijateljicami sama, ker študiram v drugem kraju kjer živim pri njemu doma in zato sem seveda šla brez njega. Sprva ni hotel popustiti, nato pa je rekel povsem normalno da naj uživam in se imam lepo, a naslednji dan sem poslušala kako zaradi mene ni mogel spati in da mu je bilo hudo itd. Ves čas ga sprašujem zakaj mi ne zaupa, a vztrajno ponavlja, da mi zaupa, le da je ljubosumen, zadnje čase pa mi je že nekajkrat rekel da v primeru če ne bom več njegova, ne bom od nikogar, ker se mu bo zmešalo če me izgubi in bo naredil kakšno neumnost (a vem, da on ne bi naredil ničesar, ker je mamin sinček in preveč sramežljiv, da bi se samo stepel). No, tako sem napeljala na še en problem.. Živiva v hiši z njegovo mamo. Razumem, da je v življenju imel vedno le podoporo mame, a navezanost nanjo je pretirana. Po eni strani se 50x na dan skrega z njo, ker je ona bolj lena, se ji ne ljubi pospravljati ali kuhati, po drugi strani ji pa pove za vsak svoj korak, če kam greva, ji razlaga kaj sva pila, jedla, kdo je bil kje, kaj je kdo rekel.. Uglavnem, jaz se potem kar umaknem, ker se mi zdi in vem, da ji preveč razlaga stvari, ki se je popolnoma nič ne tičejo. Tudi v primeru, če fant ne začne sam govoriti o vseh stvareh, začne spraševati ona. Njegova mama se vtika v prav vse stvari, namesto, da bi si sam šel iskat npr.nogavice v najino spalnico, bo raje njegova mama šla k nama iskati nogavice, zato da bi mu ustregla..katastrofa! Jaz pa ga navajam, da nisem njegova mama in da naj gre sam po stvari, in ko sva sama, si vse sam vzame, ko je mama doma, pa kar skače med naju in govori kar nekaj v 3 dni in sprašuje.. Moj fant je tudi zelo vzkipljiv, takoj povzdigne glas..vendar večinoma za brezveze (njemu se pa zdi da popolnoma upravičeno). Problem je še nekje.. Sama sem finančno sposobna dobro, tudi on ima redno plačo, a vendar ne bi popolnoma nič potoval. Jaz pa imam željo v življenju še videti kakšno tuje mesto in iti na morje v tople kraje. Želim reči, da si to lahko privoščiva, a on ostaja pri odločitvah, da morava najprej Slovenijo videti celo, ko pa rečem če greva v gore ali v kater slovenski kraj, pa nikoli nima časa. Jaz cenim njegovo pridnost, bolje kot da bi ležal za TVjem ali za računalnikom, a vseeno ne udejanji svojih besed. No, še kar me najbolj boli je to, da sva si uredila stanovanje v hiši z njegovo mamo in da bova prihodnje leto končala opremljanje, v kar sem tudi sama ogromno vložila, ne samo denarja, tudi dela, zamisli in časa. Hudo bi mi bilo, da bi v stanovanju pustila svoj pečat, ne bi ga pa uporabljala, ker mi je res noro lepo. Manjši problem je tudi v tem, da ne živim več pri svojih starših, v primeru da bi se razšla, ne bi šla več domov, ker imamo zelo neurejeno, sama pa sem se navadila na boljše življenje, ki ga imam pri fantu in na slabše seveda ne grem. Torej, v tem razmerju nisva več srečna ne jaz ne on, se pa zelo ljubiva, to nama je jasno. Večkrat se pogovarjava kako naprej, pogovarjava se nasplošno o vsem, večkrat sem mu že povedala kaj me moti na njem, a npr. zadeve z njegovo mamo ne prizna in pravi, da želi, da smo družina in da se pogovarjamo, kar je povsem normalno, vendar ne na tak način kot je sedaj. Glede potovanj in plesa pa vedno obtožuje moje misli, da sem se spremenila zadnje pol leta, a jaz mu to že od začetka govorim, le da prej nisem bila tako direktna, zdaj pa želim početi stvari zdaj, ko sem še mlada, brez otrok (letos mi je umrla prijateljica iste starosti,ki je imela toliko načrtov, pa jo je smrt prehitela-jaz ne želim biti ista!) Opravičujem se za doooolgo vprašanje, vendar boste iz tega doumeli celotno situacijo in mi morda svetovali, kaj bi vi naredili na mojem mestu? Vem, da skorajda nimam poguma, da bi kar odšla, vendar me toliko stvari matra, da o tem zadnje čase veliko razmišljam, tudi on. Hudo mi je, da je tako naneslo med nama. Morda pa imava le krizo, ki bo minila, če se on malce spremeni, jaz pa se odpovem nekaterim stvarem (toda verjemite, da brez plesa in potovanj ne bom povsem srečna nikoli). Hvala za odgovor, in lep pozdrav :/ -nesrečnica-

Vprašanje: Lepo pozdravljeni Sem v 25 letu starosti,od šestega razreda sem kadil marihuano in kasneje v srednji šoli tudi popival.Z mamo in bratom smo živeli v revščini in brez očeta.. ločeno...naj vas to ne zavede preveč ... Lepo vas prosim da si preberete in mi odgovorite na vprašanja če se le da podrobno in ne le v dveh stavkih ... ker imam iskušnje z doktorji ki mi samo pravijo da sem depresiven in naj grem domou ali psihiatru ... oziroma me odrivajo kao da je zmano use uredu... No, kakor sem vam zaupal sem kadil in zadnja leta močno popival ..dve leti nazaj sem bil s prijateljema zunaj v naravi ko se je temnilo zvečer ob avtomobilu in smo kot vedno kadili in pili nato se je meni kar odenkrat dvignila neka sivina pred očmi in bel krog rekel sem jima da grem en krog se sprehodit ker sem enostavno moral stran nisem moral več poslušat njihovega govoričenja .... .po parih metrih sem ugotovil da je nekaj zelo narobe kajti začela so se mi šibiti kolena in narastel mi je pritisk v glavi oziroma vročina srbečica vse ob enem.. tako da sem se kar vsedel na sredi makadamske poti kar se nebi nikoli si slekel srajco in kar blebetal nekaj... postajalo mi je zelo vroče in mislim da sem imel tudi krče v rokah in jezik je bil mravljinčen in tudi roka ...srce mi je bilo kot ponorelo .. seveda sem se miril da je vse uredu in da vem da moraš v takih primirih ostat miren in počasi dihat.. tudi sem to storil (enakomirno mirno dihal) vendar sem imel občutek kot da ne dobim kisika v možgane hotel sem že da naj hitreje diham ... vendar nisem ker vem kako je dovolj hitro dihanje prehitro bi zadevo poslabšalo uglavnem če tega ne doživite si te grozote ne morete niti predstavljati ker besede tega ne morejo doseči to je groza takrat bi rad samo umrl ali pa bil uspavan (grozota nepojemljiva ne da se sploh razložit ni besede to je pekel ampak res! ) po parih minutah je to minilo .. vendar utrujenost je trajala še cel teden ... novo poglavje ... po tem dogotku sem šel k zdravnici in ji povedal za to nezgodo ... dejala je da je to bilo zaradi abstinenčne krize in da sem kronik.. vem da je zdravnik vedno ko izve da je njegou pacient kadil ali pretirano pil do njega pristranski in vse zvrača na ta dejanja vendar mislim da je to narobe! --- ( pred tremi leti se mi je začela pojavljatii kožna sprememba luskavica je bila sem ugotovil tule na viziti in pa z pomočjo ameriških strokonjakou tudi prek interneta moja zdravnica je trdila da je bradavica ko sem naprosil za dermatologa pregled sem imel že kar nekaj teh pack po telesu in izkazalo se je da gre res za luskavico .. moja diagnoza je bila pravilna :) zdaj je od takrat minilo dve leti ... ne kadim! ... ne pijem! niti kapljice! tudi ne za novo leto! enostavno se bojim da se mi to ponovi...me je izučilo !!!.. vendar ... od takrat nisem več isti človek ... še vedno imam kot pravi zdravnica napade panike . naj vam povem da se stopnjujejo kadar je vroče ob vročinskem valu tega avgusta sem bil na počitnicah vsak da ob 11-13 in potem enkrat popoldne sem bil utrujen in počutje mi je pehalo zelo komaj sem dihal ... (kao panični napadi)(ne verjamem) (sedaj jih lažje prenašam vem kdaj bojo po občutju in se zleknem nekam na posteljo in počivam srce bije val gre mimo po parih urah sem okej če me dobi zunaj bom bruhal zagotovo ali v avtu sredi avtoceste in potem še dve ure slaboten ... jaja res je to vse še kako res...) bruhal po obrokih ..nesmiselno jedel sem lahko hrano pil veliko vode ..vedno me je strah kdaj bo spet to prišlo nadmene ... vsako leto imam najmanj dva hujša napada ki me pustita potem teden dni v postelji in pa dvakrat na teden manjša ali pa kar vsak dan učasih pa kakšen teden celo nič če je sreča :) to so moji najlepši dnevi :) .. o tem nočem svoji zdravnici sploh spregovoriti ker me ne posluša pravi naj ne iščem vzrokou drugje da sem depresiven ... navaja očetovo smrt..(sploh nisem živel z očetom ,vedno sem bil nasmejan športnik rolkam plavam nogomet vse nimam monotonega življenja za božjo voljo) nazadnje sem šel proti mestu vesel in poslušal glazbo ter si popeval pa me je začelo pri dihanju bosti v notranjosti telesa 10 cm pod levo prsno bradavico.. in sicer če sem preveč vdihnil me je tako zabolelo da nisem mogel več dihat če pa preveč izdihnil pa še toliko bolje ..dihati sem moral zelo blitko oziroma zmerem manj in plitveje (mučenje še en pekel nevem kaj bi bilo če bi se to in tisto od prej mi dogodilo nekje na soncu pred veliko ljudi ???? umrl bi ja upam ) komaj sem se opotekel peš do bolnice kjer so me takoj dali na RKG in povedali da je z srcem use uredu ... zdravnica mi je drug dan rekla da je to povezano z paničnimi napadi naj vam povem da ko grem skakat z rolko dostikrat dobim to bolečino in sem zelo v skrbeh pravtako ko mi je slabo imam zelo povečano želodčno kislino in prebavne motnje zgago drisko itd itd ... hočem normalno živet s svojo punco in biti vzoren očka nekoč vendar imam občutek da tega nebom dočakal... vem da je zmano nekaj zelo narobe in nihče mi ne verjame, nimam zaupanja v zdravnike ker me povsod odvrnejo v parih stavkih ker se jim ne da ukvarjati zmano, ker sem kao depresiven, vendar tudi če sem take fizični simptomi so lahko pokazatelj tudi česa drugega ne pa samo to da sem depresiven ... tu sem zato da dobim drugo mnenje ... berem knjige o hipnozi in v tem vidim rešitev vseh ljudi ki trpijo za kakršnemikoli depresijami :) sam se borim z boleznijo in sam sebi dajem diagnozo in se zdravim kot se mi zdi potrebno na antidepresive negrem če vem da ni nujno ane? doktorji so zato da pacientu prisluhnejo mu podajo diagnozo in jim svetujejo zdravljenje pacient pa se potem sam odloči če to sprejme... berem knjige o hipnozi in v tem vidim rešitev vseh ljudi ki trpijo za kakršnemikoli depresijami :) veliko sem se že naučil kaj vem kako deluje znam jo izvajati celo :) vendar nisem poiskusil v praksi in tudi nebom ker nisem naiven niti ne neumen ugotovil pa sem da je čisto preprosta ker je le vsaka hipnoza posledica avtosegustije naprimer če ti človeku zaupaš in verjameš potem te lahko hipnotizira drugače ne,ker je le vsaka hinoza avtopsihoza hipnotizer ti le pomaga in te vodi skoznjo z sugestijami katerim moraš ti zaupat da delujejo ;) zelo enostavno vem sem bil med bolj IQ nadarjenimi ...ok sem mal odtaval ali pač ... se približal rešitvi nevem še... najbolje bi bilo da bi me zdravnik hipnotiziral da se več nebi bal teh napadou ali pa da bi celo to pozabil samo potem bi bil problem če bi spet dobil napad in bi bil dejansko nepripravljen pa bi šli spet od začetka s strahovi ...joj joj jzt sem eno zakomplicirano bitje :) ampak pozitivno! no TO JE TO vem da je preveč in upam da mi napišete več kot dva stavka nazaj glede na to da se vam vrjetno spi ob takem romanu ampak sem želel biti izčrpen pa še to sem se nazaj držal pa vseeno je preveč prišlo vse skupaj:) z veseljem bom sprejel vašo odkrito mnenje in vas prosim za diagnozo kakšen nasvet mogoče tudi kak opis primira ki mi lahko pomaga :) V naprej se vam zahvaljujem za vaš cenjen čas in vaš strokoven odgovor z vsem spoštovanjem Tadej

Vprašanje: Pozdravljeni Zanima me tole..Včeraj se mi je zgodilo nekaj čudnega..V bistvu sem imela grozne govorne težave ( ki jih sicer nimam )Govorim sicer bolj počasi ker se težko zberem samo... Enostavno nisem mogla izgovarjati besed,povezovati besed.Ni šlo.No terapevtka pri katerim sem bila je rekla, da sem povsem odsotna..in res ko se trudiš da bi nekaj povedal pa nekako ne gre.. Naj povem da se od 2002 psihiatrično zdravim. okoli 7 mesecov sem bila hospitalizirana moje diagnoze so nekako takšne.PTS,osebnostna motnja,depresija,sindrom odvisnosti od alkohola,anksioznost...za sabo imam zlorabe v otroštvu...stalno sem samomorilna...No in zvečer je bilo še slabše in potem je prišlo še do aritmije.V bistvu sem ležala na mizi in me je full zanašalo v desno...In potem je začelo boleti noter in potem je bila želja da bi imeli nož in bi si kaj delali,da bi se rezali,da bisi prerezali žile ...In potem smo si želeli da bi nas psihologinja pri kateri imamo enkrat tedensko terapije,ubila..To smo si tako grozno želei.pa nas ni hotela ubiti in...In bili smo čisto odsotni in hotla je da gremo na urgenco zaradi arizmije ali pa na CMZ-zaloška..Samo mi nismo hoteli iti in..Bila je povsem prestrašena,samo nismo mogli it. .Veste zdaj po tistem kot nekem napadu,se je v glavi vse spremenilo,vse se nam zdi drugače-slabše..stvari se ne spomnimo dobro,kot da se je del spomina izbrisal... In srce je nabijav...veste terapevtka pravi,da je to morda zato ker se včasih " acetončkamo"-snifamo ...In čisto ubogi smo bili.Kot zombiji...Tak ali podoben napad se nam je že kdaj zgodil.Takrat ko je tako bolelo noter i smo se valjali po tleh,tolkli z glavo in potem smo se zbudili in smo bili na smrt utrujeni zombiji,brez spomina,razen tega kar nam je ,če je bil kdo zraven,povedal on...Potem je bil vedno občutek,da je vse drugače in da imamo del možgan uničenih..Kaj mislite,zakaj ne moremo razmišljat?? Zakj ne moremo izgovarjati besed? Povezovati besede?? Kakšen napad je to?? bistvo je da smo totalno samomorilski in nimamo volje do življenja

Vprašanje: Pozdravljena! Stara sem 26 let. Zadnji mesec je bila zame živa mora. Konstantno sem bila živčna in praktično vsak trenutek me je obletaval strah, da bom umrla. Vsaka, tudi mogoča najmanjša in mogoče še tako nepomembna, bolečina je zame kazalnik neke hude bolezni, ki jo imam, a mi je zdravniki še niso diagnosticirali in je najverjetneje tudi smrtna. Prav tako večino časa ne prenašam družine in ljudi v svoji okolici - brez pravega vzroka se razburim in postanem vzkipljiva. Izhod na kavico ali trgovino in tudi obiski so mi prava muka. Prav uživam ko lahko kakšno nedeljo preživim samo v postelji z kakšno knjigo in z dremanjem. Tudi utrujena sem več ali manj ves čas - res je, da so dnevi ko imam malo več energije in dnevi, ko praktično nisem sposobna vstati iz postelje. Sicer grem v službo, ampak tam seveda nisem za nobeno rabo, saj me praktično ves čas obletavajo črne misli na smrt. Pred malo več kot mesec dnevi sem tudi nehala kaditi, zato sem večinoma te simptome pripisala abstinenčni krizi. Kadila sem 7 let. Vendar imam žal občutek, da simptomi kar nočejo prenehat oziroma, da postajajo iz dneva v dan hujši in to tako, da ovirajo normalno življenje. Nekaj dni nazaj (ko sem imela enega izmed zelo slabih dni in sem se zaradi tega zelo sprla s partnerjem, saj sem bila absolutno preveč vzkipljiva in tudi čustvena), sem se spomnila občutka iz pubertete, ki se ga že skoraj pozabila. Spomnila sem se, da sem praktično celo puberteto preživela pod takšnim čustvenim pritiskom. Stvari so počasi prenehale oziroma izzvenele ko sem odšla v Ljubljano študirat oziroma od doma. Izboljšanje sem potem pripisala tej selitvi, saj se doma sploh nisem razumela s starši (glede mojega strahu sem se enkrat sicer poskušala pogovoriti z njimi, ampak sem dobila tisti "ne izmišljuj si, nič ti ne manjka") Vendar je bil to tudi čas ko sem začela redno kaditi. Je možno, da je kajenje "potlačilo" te moje strahove? Nekje sem res prebrala, da lahko nikotin navidezno ozdravi takšne simptome, ki pa spet postanejo očitni po prenehanju kajenja. A moram biti zaskrbljena glede mojega trenutnega stanja in obiskati zdravnika ali je to samo abstinenčna kriza, tisto iz pubertete, pa samo "pubertetniške zadeve" in nerazumevanje? Že vnaprej vam hvala za odgovor.

Vprašanje: zivjo imam 21 let in ze pol svojega ziuljenja imam problem z tremo in sicer neznam ali nemorem se pogovarjati normalno z ljudmi,ki sem jih na novo spoznala ali pa sem v druzbi znancev,prijateljeu.Imam strah,da zacnem pogovor vsakic ko kaj povem izrazim svoje mnenje se mi zatika,kot da se mi gre za zivljenje ali smrt.V osnovni soli so me zatirali,se mi smejali ces da sem CEFURKA tudi kaksna klfuta je padla brez razloga(mogoce je to tudi razlog za moj strah). Imam zelo nisko raven samozaesti in nikakor nemorem to spremeniti.Zelo mi je tezko tudi pri iskanju sluzbe vedno mislim, da nisem dovolj dobra in da nebom uspesna pri tem.Ponoci zelo tezko zaspim in zbujam se veckat na noc,obremenjena sem z vsako malenkostjo,to se mi ponavlja ze od srednje sole. Naj se dodam da dobivam herpes na ustnici skoraj vsak mesec,nevem ali je to povezano z mojo psiho? Rada bi vedela vase menje in odgovor na moje probleme. HVALA L.P.

Vprašanje: Nedavno nazaj mi je umrl stric. bil je star 59. nikoli ni bolehal za nobeno boleznjo, kvečjemu kašen prehlad enkrat na leto. veliko je pa kadil. umrl je zaradi srčnega infarkta in sicer kakor sem pogledala na internetu se nendnemu infarktu (brez da bi bolnik bolehal za kakšno boleznijo) reče srčna smrt. zanima me ali bi bilo to prekomerno kajenje vzrok za infarkt? hvala za odgovor.

Vprašanje: Stara sem 65 let,sem razmeroma zdrava, razen nekaj starostnih sprememb - malo povišan holesterol, obraba sklepov in hrbtenice. Skrbi me pa krvni tlak, ki se mi venomer spreminja in sicer: neko obdobje je zelo nizek - 90/60, nato mi skoči na 160-170/90-100, pulz je precej visok, od 70-90 in čez. Že nekaj let jemljem tablete za zniževanje pritiska, a v zadnjem času se dogaja, da mi pritisk kljub temu ne pade. Na pr. zjutraj je cca 70/110, popoldne se mi dvigne na 130-140/90-95, vzamem zdravila ( Piramil), a pritisk narašča in zvečer mi naraste tudi do 170-180/100,a mi ne pade, čeprav vzamem dodatno dozo (5mg).Imam hud glavobol in postanem tako utrujena in brez moči, da ne morem nič početi - ne čitati, gledati Tv ali poslušati glasbe, samo ležim otopela. Živim sama, po eni strani sem srečna, da mi ni potrebno skrbeti za nekoga ob sebi, pa tuži želje nimam, ker sem preveč utrujena. Imela sem hude življenske izkušnje zadnjih 15 let, jemljem zdravila proti depresiji, a včasih sem tako napeta, srce mi močno razbija, dobim občutek strahu, da se bo zgodilo nekaj hudega in takrat mi pritisk še dodatno naraste, Pomaga mi Helex, da se vsaj malo umirim, a kljub temu sem poplnoma brez moči in volje. Moja starša sta oba umrla zaradi možganske kapi (oče pri 50 zaradi visokega pritiska, smrt je bila hitra), mama pa je pri 75 padla v komo in nato vegetirala pol leta. Povedali so, da je pred tem že imela manjše možganske kapi, a je to nekako jemala kot slabost in nemoč.Prosim za nasvet, kakšne preglede naj opravim, ali zamenjam zdravila proti pritisku. Z moim zdravnikom se težko pogovarjam, običajno ni časa, ali pa je le izgovor, da se staram in sem pač nervozna. To vem, že od malega so mi govoril, da sem preveč živčna, vse je bilo vedno povezano samo z živci. Tudi pregled pri nevrologu je pokazal to - diagnoza vegetativna distonija-, pri kardiologu isto, spremembe starosti primerne, vzrok bolečine v prsih pa nevrološki. Sem v penziji, ne potrebujem zdravniščkih potrdil za službo, a želela bi vsaj malo bolj mirno živeti in vedeti, kaj se z mojim letesom dogaja. Dobro se poznam in s samodisciplino sem šla že čez mnogo težav, a včasih potrebujem neko strokovno mnenje. Hvala za vaše in vaš odgovor. Lep pozdrav , Natalija

Vprašanje: Pozdravljeni gospod doktor, rada bi vprašala ali je kaj narobe z menoj. Stara sem 33 let in sem kadilka, dnevno pokadim približno od 5-10 cigaret. Alkoholnih pijač ne uživam, mogoče 1-2 na leto. Moje težave pa so naslednje, pred par meseci se mi je na spodnji čeljusti (notranja stran) naredila nekakšna bula, ki je precej trda na otip. Bula je cel čas iste velikosti in oblike in je približno velika od 3-4 mm. Nato pa so se mi pojavile še druge težave, pred približno 12 dnevi sem opazila na drugi polovici jezika pa vse do korena jezika nekakšne mehurčke in pri požiranju sline občasno ne vedno imam občutek tujka na levi strani korena jezika. Ti mehurčki me ne bolijo in me ne motijo pri hranjenju ali pitju pijače. Ravno tako nimam težav med spanjem in zjutraj ko vstanem. Moje počutje je dobro in nimam vročine. Sem pa pred kratkim zaužila precej sadnih sokov in pijem alojo. Res pa je da sem precej pod stresom, kajti smo imeli pred kratkim smrt v družini in sem ostala brez službe, ker pa to ni dovolj se s fantom že deset let trudiva da bi zanosila. Ker sem precej zaskrbljena da imam raka vas lepo prosim za hiter odgovor. Hvala za vaše razumevanje in vas lepo pozdravljam. S spoštovanje...E.

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam tezavo, z svojimi custvi. Pocutim se kot da sem notranje prazen in da nemorem z nikomer delit npr. ljubezni. Imel sem kr tesko otrostvo, kajti oce je pil, mati se je odselila, jaz sem pa ostal z ocetom ki si je poiskal pijanko, nakar je prvo ona, cez leto dni pa se moj oce umrl zaradi alkohola. To se je zgodilo pred dvemi leti, hudo za njim mi je bilo samo v tem trenutku ko sem zvedel za njegovo smrt, do njega pa ne cutim druga ko jeze na njega in njegov nacin zivljenja. Niti lepih trenutkov z njim se ne spominjam. Spomnim se samo slabih stvari. Od tega casa dalje se pocutim ko da sem prazn, pa je zdaj ze 2 leti od tega, imel sem punco ampak do nje nisem mogo izrazit nobenih custev. Pred parimi mesci sma koncala, meni pa je blo cisto vseeno. Zdaj se mi pa situacija spet ponavlja, v bistvu si zelim cutit nekaj do nekoga, in punca je cisto zaljubljena v mene, meni pa je vseeno, ko da me je strah svojih lastnih custev. Zaj sem to zelo zakomplicirano napisal, samo mislim da bote ze iz tega nekaj razbrali, ker to nemore bit normalno. Do oceta pa bi najrajsi sav pa bi ga razbil pa mu pokazal svojo jezo na njega, kajti prej mu je nikoli nisem tak ko zdaj vidim da bi mu jo mogo. Napisite mi nekaj prosim. Ce vam cas dopusca bi vas proso da se mi polek tega napisete kaki e-mail. Kajti sem v tujini in nemorem obiskat nobenega psihologa zdaj tukaj, pa se bi resnicno rad z eno izobrazeno osebo o tem pogovoril. LP Jurij

Vprašanje: Pozdravljeni. Star sem 16 let. Tu sem, ker nevem več kaj naj.... naj kar začnem; v mojem življenju se mi zdi vse brez nekega razloga, ne vidim razlike med smrtjo in življenjem, to je zame isto. Hočem doseči popolnost z tem, da umrem in preidem v neko novo dimenzijo, vedno razmišljam samo o tem. Ne kadim, ne pijem ali jemljem drog, nisem izpostavljen nasilju in v šoli mi gre odlično. Vse kar vidim je le beda. Imam prijatelje vendar mislim da sem obseden z tem da hočem preiti v nek drug čas...razmišljam o samomoru...vsak dan je zame isti, vedno me preplavlja isti občutek ob kakršnikoli situaciji...živim kot vsak normalen najstnik, se zabavam vendar ne morem nehati razmišljati o tem, kako bi prešel v čas ko umrem...nevem več kaj naj...tak sem že več kot leto in pol... to se je zgodilo kar naenkrat...prijatelj mi je rekel da sem paranoičen...ne najdem smisla v življenju, sem antipozitivist. po glavi mi gre smrt...noč in dan...z njo nimam problemov oz. se je ne bojim..hočem samo oditi stran...predvsem pa hočem da se spremenim in da nisem več to kar sem...prosim za nasvet.

Vprašanje: Pozdravljeni, Težave imam z možem, ki je star 55 let. Na dan pokadi 2-3 zavojčke cigaret in skoraj vsak dan spije kar neka steklenic piva, zraven pa še žganje. Poročena sva 28 let in še oba zaposlena. Odrasli hčeri sta doštudirali in se že odselili od doma (mlajša zaradi njega). Težave z njim so vedno hujše in ne vem kaj naj naredim. Vedno bolj mi očita, da v zakonu še nič nisem naredila, da je vse ustvaril on, čeprav sem vedno vzorno skrbela za gospodinjstvo in otroke, tudi finančno. Za vsako mnenje, ki ga povem pravi, da je samo zato, da nasprotujem njegovemu, čeprav bi rada samo, da se o vsem pogovoriva. Ima tudi težave z drugimi, skregan je z vsem njegovim bližnjim sorodstvom ker pravi, da so ga v mladosti samo izkoriščali in ogoljufali pri dediščini. Skregal se je z vsemi prijatelji, ki sva jih imela. Pred kratkim mu je umrl brat, s katerim sta bila skregana. Ko je izvedel za smrt, je 3 dni jokal, pil in kadil in ni bil sposoben za normalno funkcioniranje. Po pogrebu pa je rekel, da mu je žal, da je dal denar za rože za "tega prasca". Večkrat greva na obisk k mojim sorodnikom (bratu in sestri), kjer pa me velikokrat pred vsemi ponižuje in žali, tako, da se sprašujejo kako lahko sploh še zdržim kaj takega. Ne vem če boste iz mojega pisanja lahko izluščili bistvo. Samo prosim vas, da mi poveste ali sem jaz sploh še normalna ker zdržim vse to, ker on pravi, da z njim ni nič narobe in da smo mu mi uničili pol življenja. Hvala za odgovor

Vprašanje: Spoštovana dr. Kordičeva, zaradi depresije že 3 mesece jemljem antidepresiv Aurorix, za spanje zvečer pa Rispelux 0.5 mg. Aurorix sem počasi višal, tako, da zdaj jemljem zjutraj 300 mg in ob 15:00 150 mg. Kljub temu se mi zdi, da nimajo popolnega učinka. Še vednos e zapletam v temne misli. Skrbi me prihosnost, smrt... Pred to terapijo sem poizkusil jemati SSRI (Cipralex), pa mi je povsem pošel libido in potenca. Ali obstaja še kakšna rešitev zame? Hvala in LP, F iz LJ