Vprašanje: Čez nekaj mesecev bom dopolnila 24 let. S fantom sva skupaj 5 let in tri leta že živiva pri njegovih starših. Od doma sem šla, ker smo doma imeli hude nesporazume in težave. Tu pa se moja zgodba še niti ne začne. Potrebno bo napisati kar veliko, da boste razumeli moje težave. Torej tri leta živim pri fantovih starših v zelo stari majhni hiški. Poleg fantovih staršev tu živi še babica in starejši samski brat. Družina je ZELO ZELO neurejena, umazana, zanikrna, brezbrižna, polna neke čudne napetosti in v treh letih v odnosih nismo napredovali še nikamor. Jaz sem tu še vedno kot nekdo, ki ga pe ne poznajo dobro in nihče ne čuti kake pripadnosti med nami. Pogovarjamo se malo, mene pa zelo moti tudi njihova neurejenost, saj sem sama doma imela vse čisto, higienično in urejeno, medtem, ko tukaj.... Morala bi vam poslati kake slike, slabše je kot pri kakih klošarjih sredi Ljubljane. In že pred leti me je zagrabilo, da bi šla nekako na svoje, v neko stanovanje ali sobico, ki bi bila moja in bi sama gotovo bila lažje bolj urejena. Vendar mi finance tega nikakor še danes ne dopuščajo. Je pa vse skupaj pripeljalo tako daleč, da sem zadnji 2 leti močno depresivna in to v taki meri, da se vedno manj zavedam sebe in sem do sebe precej nevarna in agresivna. Za poškodbe mi v tistih najhujših trenutkih ni mar, bolečina se mi zdi blaga, veliko prejočem, zaprla sem se vase in najraje dneve preživim sama v sobi, izgubila sem celo goro prijateljev, postala sem nesrečna in nedružabna, vse mi gre na živce, še najbolj pa grem na živce sama sebi. Še prej doma sem mnogokrat poskusila s samomorom, bila sem že zelo blizu, pa vendar ni uspelo. In v depresijah, ki jih doživljam sedaj, se mi zdi, da se te želje zopet vedno intenzivneje vračajo in so tudi vedno močnejše. Začela sem močno sovražiti srečne in vesele ljudi, smeh, ki ga slišim kje po hiši ali pri sosedih, v lokalih ali drugje mi gre tako na živce, da bi tistim ljudem najraje kaj naredila!!! Sovražim vse, ki niso nesrečni kot jaz!!! Mrzlično iščem neko rešitev, da bi si kako najela ali kupila stanovanje in odšla od tu, saj me to njihovo početje, odnos do reči in drugo spravlja na kolena. In sedaj ko grem kamorkoli na pot ali se peljem v službo skoraj jočem, ko ob cesti gledam hiše in si mislim kako veseli so lahko ljudje, ki tam živijo na svojem. Mislite, da zaradi napredujoče depresije, sovraštva in mrzličnega iskanja neke rešitve potrebujem resno pomoč pri kakem psihiatru? Bi mi v takem stanju antidepresivi pomagali? Ali so taka zdravila sploh varna zame glede na samomorilska razmišljanja, ki me pestijo? Povejte mi kaj naj storim, prosim. Obupana Petra Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujem in upam, da me bo čimprej našel. Hvala.

Vprašanje: Pozdravljeni! Sin star 5 let in po,skoraj 4 leta ima potrjeno močno alergijo na pršico(nimamo "praholovcev",zaplete se na obiskih)in pred dvema letoma tudi alergija na pasjo dlako,ko smo psa dali vstran se mu je znižalo na najnižjo.Uporabljamo nassonex občasno,in aerius po potrebi.V zadnjem letu so mu ugotovili povečano žrelnico,včasih je imel težave z ušesi,sedaj več ne,laniko je imel vnetje so mu svetovali odstranitev žrelnice,diha večinoma skozi usta,ga pa zadnji čas navajamo,da usta zapira,odkar smo se preselili v drugo stanovanje ne smrči več tako ponoči kot je zadnje pol leta in tudi kašelj,ki je bil prisoten zadne pol leta je izginil(imeli smo zelo temno stanovanje).Zanima me če,ker njegova zdravnica je pa mnenja da zaenkrat ni potrebe za op žrelnice,ta operacija kaj zmanjša tudi stopnjo alergije na pršico ali ne,oz kaj bi s tem pridobili.Prej je bil skoraj vsak mesec bolan,sedaj je že 4 mesece brez težav. Ima tudi dermatitis po kolenih in komolcih,ki pa se mu je tudi občutno izboljšal,od jan. obiskujemo tudi homeopatinjo. lp in hvala za odgovor

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let moj fant pa 27. Pred tremi leti se je k nam domov, kjer smo živeli jaz, mama, oče in brat, preselil tudi moj fant. Danes sva skupaj 5 let. Moji so potem kupili hišo in se preselili tja, midva pa sva ostala v tem stanovanju, ki je bil zelo preveliko (80m2). Ene sobe celo nisva uporabljala. Imava tudi 2 mucka. Jaz sem bila takrat vsega zelo vesela, odprlo se nama je samostojno življenje in niti enkrat nisem pomislila, da moje na kakršen koli način pogrešam, ali da bi si želala z njimi ali karkoli. Sedaj pa je fant kupil movo manjše stanovanje, za to smo se vsi odločili, da je pametno, saj bodo moji lahko tega oddajali in jim bo lažje preživet skozi kredite. Cel čas sem bila zelo vesela, rihtali smo novo stanovanje, je pa zelo manjše, 36m2. A glede na to dva sva s fantom bila tudi tu stalno v isti sobi in premikala stvari glede na to kaj je njekdo želel početi, da sva bila lahko v isti sobi, se nama zdi velikost tam čisto uredu. A moj problem je ta, da učeraj, ko sva bila prvič tam zvečer in tam prespala, sem jokala. Ko pomislim na to prazno stanovanje, ki je tam ostalo me je kar groza. Tam imam lepe spomine s fantom in sedaj naju kar ni več tam. Res je nadležno, ker bi se mogla veselit, pa imam kar naprej skrbi. Prvo to, da sva v pritličju, kaj če je premalo, kaj če bosta mucka pobegnila... Ko pospravljam posodo v kuhinji, mi je čisto tuja, res mi je zelo hudo. Ampak ne vem če je krvio vse to kar jaz zdaj najdem, ta spraševanja. Mogoče je to, da je to novo stanovanje nima nobenih spominov? Njegova mami mi je rekla, da ko bom 2 meseca tam, se bom počutila kot da sem od skoz tam in bo staro stanovanje samo še lep spomin. Res si želim, da ti občutki minejo, saj so se komaj učeraj začeli, pa vseeno se bojim, da bi to predolgo trajalo. Še učeraj sem rekla fantu, greva spat v staro stanovanje, pa sva seveda ostala v novem in na koncu je bilo vse prijetno. A zdaj zjutraj me zopet stiska. Še celo spomini iz otroštva in s starši so mi začeli prihajat nazaj. Ampak ziher ni to krivo za žalost, ker njih nisem pogrešala zdaj dve leti, odkar ne živimo več skupaj. Ampak kar eno obdboje se je končalo in začelo se bo novo. Staro je bilo res lepo in sploh ne morem verjet da je res konec. Še probleme z zanositvijo sva imela v zadnjem letu, še zdaj nisem noseča, še vedno se trudiva, imam tudi zdravniško pomoč, a sedaj me prvič panika tudi, kam bomo pa posteljico tam dali, živela bom z drugimi ljudmi, s svojo družino, kjer moram jaz vse vodit. Ni več nikogar, ki bi skrbel zame. Pa saj to že dve leti ne, res ne vem, občutki so tako mešani in hudo mi je, nočem da to traja dolgo. Zanima me samo vaše mnenje o tem, ali je to normalno da občutim tako žalost, koliko časa naj bi to trajalo, kako naj si pomagam. Naj bom več v stanovanju ali manj, saj ne vem. Hvala lepa in lep dan.

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam problem, ki z dneva v dan postaja večji. Partner se večkrat ponoči zbuja- nosi ga luna. Mislim, da tega ne morem poimenovat nočna mora, ker se zjutraj nikoli ne spomni, da se je sploh kaj dogajalo. Včasih mi je bilo zabavno in smešno, zdaj se pa to dogaja že tako prepogosto. Pred dvemi leti sva se preselila v stanovanje, začela skupaj živeti zato sem najprej mislila da se mora navadit na novo stanovanje, novo okolje... Potem sva obračala posteljo (glavo na sever, noge na jug; pa obratno, pa spet noge proti vratom sobe in podobne vraže, ki sem si jih vzela za zadnji obupan poiskus). Nato sem spremljala vse položaje lune, gledala na uro, na koledar vsakič ko se je zbudil. Potem so prišli problemi v njegovi službi in nekaj finančne stiske, pa sem imela spet razlog, da je sigurno to narobe. Pa so se tudi te težave rešile, nočni pohodi pa so ostali. Ponavadi se sprehaja po sobi, največkrat se na ves glas dere, premetava pohištvo... Zjutraj pa se ničesar ne spomni, le zbudiva se oba kot da bi celo noč čez naju vozil tovornjak... Počasi sva začela razmišljati o otrocih, ampak si ne predstavljam kako bi otrok lahko preživel noč v takem hrupu... Zaradi te neprespanosti sva oba razdražljiva, slabe volje, na robu depresije... Prosim za pomoč, ker mi je zmanjkalo idej in razlogov! HVALA! p.s. Če je pomembno: oba sva stara 25 let!

Vprašanje: Pozdravljeni! Sva zakonca Jasna in Gregor iz okolice Maribora. Oglašava se pri Vas saj sva z najino 3 letno hčerko prišla do točke, ko misliva, da potrebujeva strokovno pomoč. Pred Laninim rojstvom sva si uredila stanovanje v hiši mojih staršev. Pri starosti 2 mesecev smo se z Lano preselili v "naš" dom. Ko sem po porodniški pričela delat je nanjo pazila moja mama, ki je že v pokoju. Za vrtec se nama je zdela premajhna in čutila sva, da je zanjo najbolje, da še nekaj časa ostane doma. Od takrat so se začele težave z mojimi starši, saj sta si lano malo po malem začela lastit. Do nje gojita odnos, da lahko vse naredi kaj hoče, torej ji ne postavljat nobenih mej v obnašanju, prehrani, itd. Midva sva povsem drugega mnenja pri tem , saj smatrava, da je za njen razvoj najbolje, da ji morava postavit meje in ji ne dovoliva "da je ona glavna". poskusila sem se že večkrat pogovorit s starši, ampak sem vedno dobila odgovore, da mučim otroka, ker jo pustim jokat"ko joka zaradi trme, da ne znam biti mati"... itd. Stvari so se malo izboljšale, saj je Lana od letos vpisana v vrtec. Problem se pojavi, če je kakšen dan bolna in ostane doma v varstvu. sva v službi, kjer težko dobima prosto. Vrhunec je bil danes, ko je Lana imela enega izmed ponavljajoćih izpadov in ni hotela priti nazaj v "naše" stanovanje pod pretvezo da bo ona stanovala pri babici in dedku, ter da naju z možem ne mara, pričela me je brcat in pljuvat, se slačit, ker ne mara oblačil, otrok v vrtcu, skratka nikogar razen babice in dedka... Z možem se trudiva ji nudit lepo "normalno" otroštvo, ampak očitno delava nekaj narobe, prav tako ji ne želiva prikrajšat babic in dedkov. Imate morda kakšen nasvet kako bi lahko v pravo smer speljali stvar in izboljšali odnos do najinega otroka, katerega imava neizmerno rada in naju takšne stvari zelo prizadenejo... Bi bilo potrebno poiskati kakšnega psihologa? Hvala lepa za vaš čas in nasvet. Lep pozdrav.

Vprašanje: Pozdravljeni Sem 22 letno dekle, ki je v zvezi 28 letnim fantom. Živiva kar nekaj km narazen in se zaradi študijskih obveznosti vidiva samo ob vikendih. Skupaj sva pol leta. Začetek je bil zelo prijeten in izkazal se je kot nadvse ljubeč, nežen in umirjen fant. Malo sem sicer dvomila o obstoju najine zveze, že zaradi tega ker ni imel izkušenj z dekleti (bila sem njegovo prvo dekle). Ko pa sva se malo bolj spoznala in ko je nekako minila začetna zaljubljenost sem postala pozorna na njegovo obnašanje in predvsem izrazoslovje. Neprestano omenja svojo mater, njeno kuho, osebnost, probleme in se ves čas kličeta. Malo me skrbi, ker je fant star kar precej, da bi lahko mater upravičeno skrbelo in bi morala biti informirana o vsakem njegovem koraku, ki ga naredi. Poleg tega sem dobila občutek, da me na zelo prefinjen način skuša preoblikovati v njo. Želel je da postanem svetlolaska (res je da se tudi boljše počutim v svetli izvedbi, pa vendar), da začnem nositi barve, kot njegova mati, da jem zdravo hrano, kot njegova mati,...Vse to pa je obrazložil z dejstvom, da mi želi le dobro in da sem zdrava in lepa, ker me ima rad! Sprva sem verjela, ampak ko sem si malo prebrala o maminih sinčkih, me je zajela rahla panika. Ne želim si da bi morala biti ves čas v ozadju in v senci matere. Poleg tega je izrazil svoje mnenje in povedal, da bi v primeru da mati ostane samo poskrbel zanjo in jo vzel pod svojo streho, ki je zaenkrat še nima (mati je že povedala, da ima namen prodati svojo hišo in sinu kupiti stanovanje). Jezi me, da ne dovolijo da bi njihov odrasel sin res postal odrasel in sam poskrbel zase. Saj ima službo in avto,ampak... Velikokrat me tudi želi doma. Meni pa že misel, da moram biti v hiši kjer je njegova mati (s katero se mimogrede dobro razumeva) grozljiva. Počutim se neprijetno, prav zaradi starosti fanta, ki se v domačem okolju obnaša kot da je najstnik. Jaz pri 27 letih ne bi mogla več mirno spati ker bi me razjedal občutek nesposobnosti, da sem še vedno doma. Strah me je prihodnosti, sploh če pomislim kakšen fant je ob meni. Skrbi me tudi to, da imata z materjo zelo odprt odnos. Vedno ko se tušira pride v kopalnico gola, on pa je tudi in to jim je čisto normalno. No saj tudi mi doma imamo enak odnos pa vendar me pri njem to moti. Kaj naj naredim. Škoda mi je končati zvezo, že zaradi tega ker nisva dolgo skupaj. Rada bi malo počakala, potrpela, da vidim kaj bo in da mu dam priložnost. Že zato ker sem oseba, ki ne odneha kar tako in takoj in se za vsako stvar potrudi.Verjetno že vidite rešitev, da ga pač pustim in si najdem novega fanta, saj sem še mlada. Pa ni tako lahko. Ljubim ga in skrbi me. Rada bi mu pomagala. Rada bi da odraste. Kaj mi svetujete?

Vprašanje: Pozdravljeni! Nujno sempotrebna nasveta oz. pomoči. 7 let sem živela v izvenzakonski skupnosti s partnerjem s katerim imava 5 let starega sina. Pred pol leta sem odšla od njega, ker je stanje postalo nevzdržno. Trpela sem psihično in fizično nasilje iz partnerjeve in taščine strani. Od partnerja sem bila večkrat pretepena, nič vredna, vse kar sem storila ni bilo vredno nič. Za taščo nisem bila nikoli dovolj dobra, čeprav sem naredila čisto vse. Hodila v službo, opravljala vsa gospodinjska dela, dobesedno skrbela za partnerja, ker sem to morala. Bil je le, ni naredil čisto nič, tudi službe je menjaval kot bi bile spodnjo perilo.Lepega dne se je samo odločil da pač ne bo več delal. Tako sem postala sama za vse. Za sina ni nikoli skrbel in sin ga praktično ne vidi kot očeta. Od kar sem odšla se trudi da bi dobil skrbništvo nad njim, čeprav ni nikoli skrbel zanj. Dokler sem bila pri njih nisem imela pravice vzgajati sina po svojih načelih. Vse kar sem storila je bilo narobe. Potem sem našla človeka ki mi je ogromno pomagal. In dobila sem moč da sem res dokončno odšla od tam. Med nama se je začela razvijati ljubezen, našla sva si stanovanje in se skupaj preselila, odprla podjetje in si začela urejati življenje. Sprejel je mojega sina kot bi bil njegov in tudi on se je zelo navezal nanj. Potem pa so se spet začeli pojavljati problemi. Novi pratner je sredi ločitve in je precej starejši od mene. In z ločitvijo so nastali problemi pri njem doma in kr na lepem se je odločil da more it. Rekel je da gre za en čas v tujino. Pustil je mene in mojega sina, ter podjetje. Ker sva še čisto v štartu, je tako tudi pritok denarja še čisto minimalen oz. ga ni. Sedaj je vse na meni. Ne vem kdaj se vrne, ne vem kaj naj storim, ne vem niti kje je. Javi se redko po mailu in še takrat nič ne pove. Pravi samo da se bo vrnil ampak moral je it ker ni več zdržal pritiskov. Sama sem čisto obupana in ne vem več kaj naj storim. Težko mi je vzgajat otroka, delat, skrbet za vse ostale stvari in to čisto sama, ker nimam nikogar. Ne vem več kaj naj storim, razišljala sem o strokovni pomoči ampak za to nimam denarja. Enostavno več ne vidim nobenega izhoda. Prosim vas za nasvet in pomoč.

Vprašanje: ASCARIS PARAZIT Preko zelenih surovih listov, ki sem jih zmiksala v kasico in pila (samo en teden) sem dobila jajceca parazita ascaris. Ze druga terapija z ascarisom mi ne pomaga. Deset dni sem cistila vsak dan stanovanje, preoblacila posteljino, menjala brisace, spodnje perilo, oblacila. Kupila sem antisepticne robcke in si z njimi razkizevala vsak trenutek roke, racunalnisko tipko, posteljo intd. intd. Pred letom in pol sem operirala 12 cm veliko cisto na jetrih, odstranili so mi tudi drugi in tretji segment jeter - mrtve celice (ali lahko kljub temu ostale nadaljujejo svojo 'mrtvo' pot?) Moje vprasanje je kako naj se znebim parazita in ali se je lahko zavlekel tudi v jetra (krvna slika je bila O.K.) Hvala vnaprej!

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam vprašanje za vas, mogoče bom malo zakomplicirala. Stara sem 20 let in imam strah pred temo, obenem pa se močno bojim da bom umrla nasilne smrti. Ko je poleg mene kdo od mojih bližnjih me ni strah, a takoj ko ostanem sama me zgrabi panika, podnevi je strah še znosen a ponoči ne morem normalno funkcionirati. Ko nastopi tema, ne stopim več iz stanovanja, saj imam občutek da me nekdo zasleduje, da me nekdo gleda, oz. da me bo nekdo ubil. Žal me je strah pripeljal tako daleč da ponoči ne upam niti sama voziti avta, saj vedno ko pogledam v vzvratno ogledalo "vidim" nekoga. V klet ne stopim niti podnevi, kaj šele ponoči. Ko sama sebi skušam dopovedati, da je vse to le v moji glavi imam občutek, da mi bo uspelo, a ko pridem do točke ko moram recimo ponoči zapustiti stanovanje tega preprosto nemorem storiti, če pa sem že primorana iti ven, pa imam s seboj vedno manjši nožek saj me je strah da bi me kdo napadel in se ne bi mogla braniti. Tudi ko hodim ponoči po osvetljeni cesti in če se mi nasproti kdo približuje jaz stečem na drugo stran ceste in se vedno obračam, ker imam občutek da je nekdo za mano. Zanima me ali se da strah odpraviti s hipnozo in koga mi vi priporočate kot hipnotizerja? Resnično ne vem od kod izvira moj strah, saj po pogovoru z mami nisva nič ugotovili, tudi ko sva se poglobili v moje otroštvo. Je možno da strah izvira iz filmov? Za odgovor se Vam vnaprej zahvaljujem.

Vprašanje: Pozdravljeni! Prebirala sem si že odgovore na vprašanja v arhivu, vendar bi vas vseeno prosila, za pomoč. Stara sem 24 let. Že od otroštva imam potrjeno astmo, ki pa naj bi s puberteto postopoma izginila. V srednji šoli se je nato stanje res izboljšalo, težave z dihanjem in dušenjem, so se pojavile le, ko sem bila prostorih z mačjo dlako, prahom, sumim, da tudi s hišno plesnijo. V takih primerih sem si oteženo dihanje lajšala z ventolinom. Pred kratkim sem se preselila v novo stanovanje in težave so se zopet pojavile. Kljub temu, da sem prebrisala prah, presesala vse špranje v podu in, da je jogi, na katerem spim nov in ni prepojen s prahom, me vsak dan duši, dihanje je oteženo in me tišči v prsih. Stanovanje je strešno, v stari stavbi in sem zato pomislila, da je mogoče prisotna plesen, vendar nisem prepričana. Zanima me, kaj lahko naredim, da izboljšam zrak in ali je sploh možno za to kaj narediti? Pred kratkim sem bila tudi pri pulmologu, ki mi je predpisal zdravila in tablete, vendar pri teh letih, če je le mogoče ne bi bila rada odvisna od le-teh! Ali pride v poštev zravljenje? Kaj mi svetujete? Vnaprej najlepša hvala za odgovor!

Vprašanje: Lep pozdrav Ne vem točno kje bi začel zato bom kar lepo po vrsti. Star sem 28 let , srečen v življenju, imam prečudovito punco s katero pricakujeva dojenčka, ki se ga nadvse veselim, super druzino ki mi je od nekdaj v oporo, svoje stanovanje in službo svojih sanj. V zadnem času in tudi že pred leti se mi pojavljajo napadi panike , globoko dihanje, občutek prestrašenosti, hitro bitje srca. Najprej sem se bal da je z mano nekaj fizično narobe in sem šel po enem hujsem napadu panike na pregled, zdravniki so me pregledali in sicer opazili neke nenormalnosti na ekg izvidu vendar so vsi nadaljni izvidi in pregledi pokazali da sem zdrav. Zaradi svoje sluzbe ki je dokaj stresna in zahteva zbranega človeka moram redno obiskovati zdravnike in sicer 1x leto, to govorim zato da povem da nikoli prej nisem imel problemov z zdravjem veckrat pa je bilo težko izmeriti moj ekg iz katerega je zdravnik tudi sklepal netočnost izvida. Po temeljitem pregledu mi je zdravnik svetoval naj pozabim na napade in da je zmano zagotovo fizično oziroma biološko vse v redu.Zadje case malo težje spim, čujem svoj utrip srca, v stresnih situacijah se mi poveča utrip. Na kar sem se posvetoval s psihologinjo ki jo osebno poznam in sma prisla do zaključka da so moji napadi najvrjetneje povezani z stresom v sluzbi, pricakovanjem in odgovornost pri dojencku, obnova stanovanja, bolezen v druzini (dedek). svetovala mi je naj si pomagam z AVTOGENIM TRENINGOM vendar mi pa ni znala točno svetovati kateri avtor in knjiga sta najboljsa. Vprasanje za vas g.Andreja pa je naslednje: Ali mi lahko svetujete dobro knjigo, ali je leto oziroma starost knjige pomembna ali je lahko brezproblema tudi 20 ali 25 let stara ali je boljse iskati novejso knjigo, seveda bi vam bil pa tudi zelo hvalezen za vase mnenje o celotni zadevi. najlepsa hvala za pomoč l.p. Miloj

Vprašanje: Spoštovani! Moje težave so se začele že v srednji šoli, sedaj se le stopnjujejo... Stara sem 27 let, poročena (lani), diplomirana, z možem imava svoje stanovanje oz.hišo, sem zaposlena za NČ v res fajni služib...vse je "tako, kot mora biti"... Torej: v srednji šoli sem se proti koncu začela sekirati oz.živcirati, preveč. Začele so se težave z želodcem-gastritis. Potem od začetka na faksu ni šlo vse gladko, shujšala sem za 10 kg... Vmes je bilo fajno obdobje, veliko žura, druženja s prijatelji, nato sem spoznala zdajšnjega moža, ki je res krasen in mi stoji ob strani. Ko sva se pa začela pogovarjati o poroki, še prej pa o skupnem življenju, sem imela veliko problemov s taščo in tastom. Živiva pri meni doma, vsaj to. Vendar nisva na samem in me vsaka mala stvar, ko se nekdo hoče vtikovati, čisto vrže iz tira. Prišlo je že tako daleč, da me je letos pozimi nonstop jezil močan prehlad, pojavile so se mi močne alergije, sum na nek sindrom (ko zatekajo prsti), pomlad je pa prinesla nove alergije (se že umirjajo), bolečine v želodcu, glavobole (baje bi naj bili posledica mojega kroničnega vnetja nosne sluznice), zraven tega imam nizek pritisk, kar naprej sem utrujena in zaspana, šport sem opustila... Zdravnica mi je napisala le recept za tablete za želodec, vendar mi ne pomagajo več in tudi sama ne zmorem več!! Sem pa strašno živčna, znervira me že npr.lajež sosedovega psa, ko moja muca kje blizu njega hodi, tako zelo, da se tresem. Obremenjujem se z mojimi kilogrami, čeprav vem, da imam zelo lepo postavo (pri 168 cm imam 58 kg), obremenjujem se z vsem... prisotno je močno ljubosumje, skoraj že obsedenost, moje počutje se spreminja iz ure v uro-včasih jočem, včasih sem vesela... Vendar tako ne gre več naprej, bojim se, da me mož zapusti, ker mu včasih tako zelo gnjavim. Najraje bi bila med štirimi stenami ali v naravi nekje sama, v družbi živali... Kaj je za storiti z mano? Naj poiščem pomoč? Ker namreč zaradi dobrih ocen na faksu sem razmišljajo o podiplomskem študiju, razmišljam tudi o otroku, vendar si preprosto ne upam ga imeti-takšna kot sem. Naj pa povem, da me ljudje večinoma vidijo kot nasmejano deklico (brez teh težav, seveda)! Hvala za pomoč in lep pozdrav!

Vprašanje: Spoštovani! Sem mati 4 letne hčerke, ki ima že dokazano (spomladi je bila testirana)alergijo na pršice.Imela je namreč atopijski dermatitis. Odkar smo nabavili nov vodni sesalec ni imela nobenih težav več z alergijo, torej koža je bila čista. Po obrazu je edino dobila nekoliko flekov če je objemala mačka , ki ga ima tašča , pa smo ji tudi to prepovedali, tako da je bil potem v redu. Sedaj je pa situacijo taka, da smo nehote dobili v stanovanje (nehote zato ker ni bilo planirano)angleško buldoginjo, staro 3,5 let, ki more obvezno biti v stanovanju. Po treh tednih odkar jo imamo, je hčerka zopet dobila fleke po obrazu, torej atopijski dermatitis, ki pa ni tako hudo, samo vem da bo samo slabše, vendar je v tem času tudi mačka spet božala. Sedaj ne vem kaj naj naredimo,ali naj psa oddamo, ali mislita da zaradi njega tudi lahko pride do alergij, katera so povezana z alergijo na pršice?Drugače redno vsak teden globinsko vse posesam ,pes se ne zadržuje v spalnih prostorih, je zelo čista. Moram vam tudi povedati, da v stanovanje nimam preprog, zavese pa enkrat mesečno operem, prav tako tudi jogije. Havla lepa za Vaš odgovr in Vas lepo pozdravljam.

Vprašanje: Moj brat je od rojstva duševno zaostal (ima downov sindrom). Do 21 leta je bil v zavodu v Črni na koroškem, potem nekaj let doma. Z njim so se začele težave in mama, ki ima roditeljske pravice me je prosila, da jo spremim na center za socialno delo (CSD), brat dobi mesto v varestveno delavnem centru (VDC). Po nekaj letih ga mama iz centra vzame, češ da gojence goljufajo, da za svoje delo zaslužijo več. Težave z bratom se zopet začnejo (zalezovanje sosedov, agresivni izpadi doma). Z mamo grem zopet na CSD in brat dobi stalno namestitev v zavodu (med vikendi je prihajal domov). Pred 6 leti se z mamo prično dogajati spremembe v obnašanju. Ne prepoznava vnukov in ljudi, ki že dolgo prihajajo v hišo. V tem obdobju zopet vzame brata iz zavoda. O težavah z maminim zdravjem obvestim CSD. Sedaj brat hodi v delavnice vsak dan. Mama je v tem obdobju ponoči hodila po hiši in vpila o nekih morilcih. Njeni izpadi so trajali približno nekaj dni, potem je bilo nekaj mesecev v redu. Vse pogosteje je mene in moje otroke obtoževala, da ji krademo (posteljnino, spalne srajce, krpico za pomivanje posode, denarnico, ki jo je izgubila sama in so ji jo prinesli policaji). O krajah je govorila tudi na CSD. Za hišo skrbimo mi finančno (CSD nas pri tem podpira, čeprav je lastnica hiše mama). Pred petimi leti smo prekrili streho in zamenjali okna, vendar dobimo iz sodišča papirje, da se moramo izseliti, ker smo prekrili streho. Čeprav nas mama toži, govori na CSD ravno obratno (da jo mi podimo iz hiše). Pravi, da ji grozimo. Na CSD sem pokazala papirje, da je mama tista, ki nas »meče«iz hiše. Brata vse bolj izolira, preprečuje da bi se družil z mojimi otroci, izolira ga od okolice. CSD poskuša urediti stike z bratom in mano vendar brez uspeha. Darila, ki jih brat dobi od nas pristanejo na stopnišču, saj mu mama prepreči, da bi jih vzel. Leta 2005 moja mama besedno napade mene, ki sem bila na vrtu in s tem vznemiri brata, ki postane agresiven. Mama grozi hčeri, da jo je brat v jezi sposoben ubiti. Brat se prikaže na stopnicah in hoče skočiti hčeri za vrat, ki je stala pod stopnicam. Mama ga umiri in ga zaklene v stanovanje. Šest dni po tem brat napade drugo hčer. Vrže jo po stopnicah, jo zlasa in z glavo tolče ob stopnico. Ko sem poskušala hčero braniti, sem zagledala mamo, kako se zadovoljno smeji medtem, ko brat napada hčerko. Pridejo policisti in reševalci, ki hči odpeljejo na urgenco (poškodba vratu-dobi mehko ortozo, udarnine in buške po glavi). Ko mama govori s policisti se obnaša, kot da ni nič. Letos smo podali ovadbo na policiji, ker je brat grozil, da nas bo pobil. Ovadba gre tudi v vednost CSD, ki poda izjavo, da brat ni nasilen in da v dnevnem centru dobro funkcionira. So pa tudi obdobja, ko ga mama zaničuje, ga zmerja, vpije nanj, potem jih nekaj časa sploh ni slišat, nato se vpitje, zmerjanje brata nadaljuje. Hotela sem kontaktirati z mamino zdravnico, da mi pomaga, vendar je prekinila pogovor, da nam ne želi pomagati. Kot bratova skrbnica, mu je mama vzela vse dostojanstvo, brat se lahko pogovarja le s tistim, s katerim mu mama dovoli, stanovanje ima zaklenjeno in gre brat lahko ven le, če mu ona dovoli. Že dve leti živita v skorajšnji temi saj ima mama podnevi in ponoči žaluzije dol. CSD pove, da dobro funkcionirata, kjub temu, da ugotavlja, da je brat mami podrejen, da ima mama nanj močan vpliv. Ve za potek dogodkov. Mama ima dobesedno brata za lastnino, z njim manipulira, ga podreja, izolira iz okolice. Dokler je imel stik z ljudmi in več svobode ni bil tako vzkipljiv, sedaj pa se vpitje mame in brata vrsti vsakodnevno. Skrbi me, saj je brat nevaren sebi in drugim. Že pred leti je hotel z nožem napasti kuharja v VDCju. Brat ima sicer psihiatrično terapijo, ki pa mu jo mama odreja po svoje. Mama ima 75 let in nihče ne kontrolira zmožnosti ostarelih staršev, ki imajo podaljšane roditeljske pravice, nikogar ne zanima kaj se s duševno zaostalim odraslim dogaja, v našem primeru tudi tedaj, ko pristojni za težave vedo. Na CSD so nam dali jasno vedeti, da dokler ne vidijo potrdila, da je mama psihično nezmožna (kar tudi je) skrbeti za brata, ne bodo ukrepali. Ob vsem tem Vas sprašujem kako naj pomagam bratu in obenem tudi mami. Za odgovor se Vam iskreno zahvaljujem! LP

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 48 let in v hudi stiski, ne vem pa niti, na koga se naj obrnem? Moj mož je alkoholik, zaradi česar sem se v letu 2004 odselila od njega, skupaj s sinom, starim 14 let. Hči je že poročena in živi drugje. Po dolgotrajnih prošnjah in obljubah sem se lani maja preselila nazaj domov, vendar se stanje ni bistveno izboljšalo. Malo manj je pil, zato pa me napadal, kaj sem počela v času, ko nisem bila doma. S sinom sem iskala stanovanje, da se ponovno odselim, tokrat za stalno, kar je mož tudi vedel. Nato je zbolel (sepsa) in je trneutno nepokreten, odvisen od moje nege in pomoči. Ta trenutek je v Rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani, kjer ga skušajo postaviti na noge. Sam je izredno nesamostojen, jaz pa sem v strašni stiski, kaj naj naredim v bodoče? Moža ne ljubim, saj so v meni po dolgih letih pijančevanja vsa čustva uničena. Kljub vsemu bi ga še negovala, če ne bi bil nssramen, ljubosumen. Največji problem pa je, da si tudi sin želi, da bi se odselila, saj nanj ni navezan, ker mu nikdar ni bil pomemben, vendo je bila na prvem mestu pijača in "prijatelji", sedaj pa tudi sin nima nobene želje in potrebe po njegovem druženju. Največji problem pa je v tem, da mož še vedno pije. Na operaciji je bil lani oktobra in sem mislila, da se bo v tem času tudi odvadil odvisnosti, vendar izkoristi vsak trenutek, da pride do pijače. Kako je to možno? Ko je bil doma, je od sina zahteval, da mu je hodil v trgovino po pijačo, kadar mene ni bilo doma. Vse to strogo zaupno, da jaz ne bi vedela, moral je pospravljati prazno embalažo pred mojim prihodom, spraznevati posodo z vodo (kateter), ker po količni čaja,ki sem mu ga prirpavila, ni mogel odvesti toliko vode ipd. Ko sem mu omenila, da vem, da pije in da nima pravice sinu karkoli očitati, se ne odziva, ko pa me ni, pa se zgodba ponovi. Sin pa se mu ne upa zoperstaviti in ga v bistvu zaradi tega že sovraži. Toliko "na kratko" o mojem problemu? Prosim, povejte mi, na koga se naj obrnem oz. ali imam pravico moža zapustiti v takem stanju, ali pa moram nadaljevati življeneje z njim, kar pomeni tudi uničevati sinovo življenje? Lep dan vam želim in se veselim vašega odgovora.

Vprašanje: Pozdravljeni. Imam problem in se sprašujem, če sem sploh normalna. Stara sem 23 let in sem še študentka.Imam problem, ki pa mislim, da je zaznamoval celo moje življenje . Namreč..ne maram žuranja.Mislim žuranja v tem smislu, da hodim na zabave, koncerte, pijem..itd.. Imam starše, ki pa so večino svojega življenja posvetili temu, da so nam nudili skoraj vse kar se je dalo..in klub temu, da nismo imeli ne vem koliko denarja smo kar precej potovali..niso dali toliko na to..da bi imeli hišo in za to, da bi hišo zgradili porabili vse vikende. Vem, da sem malo drugačna.Veliko razmišljam o svetovnih problemih, o odnosih, krivicah, ki se dogajajo... Raje kot da večer preživim s sošolkami na kaki žurki sem doma, berem ali pa samo razmišljam..se ukvarjam z mojo psičko itd. Torej nisem tipična punca. Včasih probam it na kakšno zabavo a se vedno pogovor konča s tem..ko punce opravljajo koga , jaz pa tega ne maram, da se nad nekom znašajo, pa čeprav samo besedno, ker nihče ni ravno popoln.. Oziroma jaz če že opravljam opravljam z domačimi..osebami, ki so mi blizu in mi je potem žal, da sem sploh bila odzunaj. Na živce mi gredo takšni puhli pogovori ..npr o tem kdo je zmagal na oddaji Bar itd..in kakšen je kdo tam..ker se mi zdijo takšne oddaje puhle. Še najbolj pa se mi zdi smešno, da kdo sploh da denar za takšne oddaje med tem ko nimamo zgrajene niti nove otroške klinike. Priznam, da me je strah prihodnosti, ker vem, da danes niti znanje ni več cenjeno...ampak je bolj važno, da si prsata pevka , ki zasluži v 2h urah 1200 000 sit ( imena nebi povedala).. Težko najdem prijateljico....imam pa par moških kolegov, ki jih vidim parkrat na leto in se imamo takrat super. Imam tudi fanta, ki je zelo podoben meni, hodiva že zelo dolgo in on mi pravi, da sem super punca in da je z mano čisto vse ok. Torej ne zaupam ljudem...ker sem bila velikokrat prizadeta..velikokrat sem komu kaj pomagala, pa tega nisem dobila nazaj ko sem pomoč potrebovala. To me zelo prizadane, celo tako, da se zjočem. Sem zelo odkritosrčna in iskrena oseba, a se zavedam tega, da nama dvema, ko sva si npr urejala stanovanje ni nihče pomagal, čeprav je fant velikokrat komu pomagal pri fizičnih delih..kakemu kolegu ..a tega ni nikoli dobil nazaj-npr da bi mu kdo potem pomoč vrnil.Tako da sva vse naredila sama. Zao me moti, da sem takšna-da rada pomagam in da celo svojo pomoč ponudim-to imam po očetu. In ta lastnost mi gre strašno na živce. Problem pa je ta..da se mi zdi, da sem zaradi teh svojih lasnosti ..vsaj tako se mi zdi ne ravno preveč uspešna oseba..čeprav sem imela vedno visoke cilje ...se mi zdi, kot da se jih bojim uresničevati.Že dolgo se želim potapljat..pa vedno odlašam...ne učim se toliko kot bi se morala..vedno sem mislila, da sem neumna in sem vedno druge poslušala, kako se ne učijo...in potem se jaz nisem, ker sem mislila, da sem neumna. Zato sem velikokrat špricala šolo v srednji šoli...ker sem se bala svojih neuspehov. Sploh ne vem kje naj najdem moč, da bi se malo več učila in hitreje delala izpite. Fant mi je v podporo..a to se me drži le nekaj časa..potem pa spet padem v brezno in ne najdem izhoda. Nisem tudi še našla osebe..ženskega spola, ki bi mi lahko bila iskrena prijateljica.. Naj povem tudi, da sem zelo komunikativna..in nisem zadržana.A se veliko bolje razumem s starejšimiosebami in osebami moškega spola. Nikoli nisem imela težav vzpostaviti stika z ljudmi..ali najti kako dobro študentsko delo.. Hvala za odgovor. Lepe pozdrave.

Vprašanje: Morda bom začela z zelo staro frazo. Debela sem že od otroštva. V začetku so mi starši pomagali zgubljati kilograme, nato sem se tega lotila sama, nato so mi zopet pomagali starši...in nazadnje sem pristala v Ljubljani, kjer že tretje leto uspešno študiram. Dve leti sem živela v zasebniškem stanovanju, kjer sem si uredila prehrano, gibanje...Nato pa je prišla odločba, da sem dobila študentski dom. Sistem se mi je porušil na prafaktorje. Začeti moram pri osnovah. V zadnje pol leta (še preden sem zapustila stanovanje) sem se zelo zredila. Tudi drugi so mi to neprestano govorili in že sem bila slabe volje češ:"A misliš da se ne vidim v ogledalu???" Nato pa mi je ginekologinja predlagala hujšanje pod zdravniškim nadzorom. Posvetovala sem se tudi pri svoji osebni zdravnici, ki pa mi je svetovala, da naj se o tem pozanimam v Ljubljani ker sem več časa tu. No in po dolgem uvodu me zanima: Kje bi se dalo hujšati pod strokovnim vodstvom? Sem oseba, ki je zelo hitro prizadeta in ne maram nobenega dretja in očitkov, zato me zanima, kak odnos imajo ti strokovnjaki s pacientom? Česa vse je pacient pri tem zdravljenju deležen? Zanima pa me tudi ali je to brezplačno ali je to treba plačati? Ali so tudi kakšne skupine ki se med seboj pogovarjajo, se spodbujajo? Že v naprej najlepša hvala za odgovor!

Vprašanje: Pozdravljeni!Stara sem 25 let in imam svojo družino s katero sem več kot zadovoljna.Moje težave pa so nastale ko jo moja mama pred 5 let naredila samomor in sem jo našla doma v svoji postelji, bila je duševna bolnica in hudo bolana, zato jo na nek način razumem.Ko sem se po nekaj mesecih pobrala in odšla živet na svoje, sem zanosila, sem ponovno nekako zaživela.Nato pa sem izvedela da je oče po 20 letih abstinence začel ponovno pit, to me je ponovno spravilo v obup in strah, ker pa oče na noben način ni želel moje pomoči sem se z tem nekako sprijaznila in še danes živom s tem.Lansko poletje pa sem ugotovila da je alkoholik tudi moj 28 let star brat, takrat je bil 1 mesec na zdravljenju-neuspešnem, saj ko se je vrnil domov se je ponovno zapil, izgubil službo, stanovanje, družino, ostal je brez vsega, zato sem se odločila da če se spravi v red da lahko živi z mojo družino brez stroškov in vsega.Tako je odšel meseca septembra ponovno na zdravljenje v katerem sem sodelovala tudi sama in ga je zaključil decembra.Od takrat dalje pa obiskujema tudi skupino aa, s katero pa tudi ni nikoli zadovoljen.Brat ima tudi psihične motnje saj je depresiven, razmišlaj o samomoru...Pred približno 3 tedni pa je ponovno naredil recidiv in se opijal skoraj do nezavesti vsak dan, brez streznitve.Ker je grozil z samomorom sebi in z umori drugih je bil prislino hospitaliziran, in je danes 4 dan v bolnišnici na zaprtem oddelku, v njegovem obnašanju pa ni bistvene spremembe.Naj še povem da moja družina zelo trpi zaradi vsega tega, tud moje zdravje je že kar precej načeto kljub moji maldosti, sem živčna, se tresem, ne spim, nonstop jočem, bila sem pri svoji zdravnici in je svetovala da naj počakama do konec tedna da če pa ne bo šlo drugače pa bo mi dala antidepresive.Ker bi rada čim več koristnih nasvetov zase za brata in za mojo družino se obračam tudi na vas, če mi znate svetovati KAKO NAPREJ, SAJ SEM SE ZNAŠLA V ŽAČARANEM KROGU IN RESNIČNO TRPIM!!!!!!!!!!!!!????????Hvala za vaš odgovor

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem 26-letna mamica 3,5 letnega sina. Sem poročena, živimo skupaj z mojimi starši, sicer ločeno: midva imava svoje stanovanje v nadstropju, starši pa v pritličju. ne vem, kaj naj storim. bojim se, da je moj mož na poti do alkoholika. stvar je taka: npr. včeraj popoldan je bil doma in nekaj je zunaj delal na dvorišču. bil je pa sam zunaj, saj je najin sin bil z mano, ker je prehlajen. ta čas (ca. 3 ure)se je tako napil, da je celo noč spalnica zaudarjala po alkoholu. naj še dodam, da se je kar sam napil. takšen primer se ni zgodil prvič. ko prihaja iz službe se vedno ustavi v gostilni, da si kaj popije, brez tega redkokdaj pride domov, ali pa včasih tudi v službi pije. ne vem, kaj naj storim, če ga ogovorim na to temo, mi vedno pravi, da se lahko odpove pijači, če ga že toliko "živciram" s tem in da nima problema s tem. res nekaj časa (recimo 2 tedna) je "suh", potem pa spet vse začenja na novo. prosim pomagajte mi!

Vprašanje: Spoštovani, Z možem, starši in 84 letno babico živim v skupnem gospodinjstvu. Že več let smo deležni babičinega terorja, ki se manifestira skozi njeno preganjavico in konfliktnimi odnosi do vseh družinskih članov. Že od nekdaj je bila napadalna besedno in fizično, sedaj pa postaja nevzdržna. Oče je doživel v svojem življenju že dve lažji možganski kapi (predvsem zaradi neprenehnega terorja in stresa s svojo materjo), pred letom dni pa še težjo operacijo črevesja. Naša stanovanjska situacija je takšna, da smo primorani zaenkrat živeti v skupnem gospodinjstvu, stanovanje je očetovo, to pa je izvor vsakdanjih pritiskov, kako bi ji morali prepisati del stanovanja. Moram povedati, da že vsa leta ne plačuje nobenih stroškov, kljub temu pa nas drži pod pritiskom, provocira, ter grozi z javno sramoto in samomorom. Obrnili smo se že na center za socialno delo, imeli razgovor z zdravnikom in patronažno sestro, babica pa ostaja kot starostnica zaščitena, center se ni poglobil v problem, saj imajo opravka z "nič hudega mislečo starko". V upanju, da mi boste posredovali nasvet se vam v imenu družine iskreno zahvaljujem!