Vprašanje: Čez nekaj mesecev bom dopolnila 24 let. S fantom sva skupaj 5 let in tri leta že živiva pri njegovih starših. Od doma sem šla, ker smo doma imeli hude nesporazume in težave. Tu pa se moja zgodba še niti ne začne. Potrebno bo napisati kar veliko, da boste razumeli moje težave. Torej tri leta živim pri fantovih starših v zelo stari majhni hiški. Poleg fantovih staršev tu živi še babica in starejši samski brat. Družina je ZELO ZELO neurejena, umazana, zanikrna, brezbrižna, polna neke čudne napetosti in v treh letih v odnosih nismo napredovali še nikamor. Jaz sem tu še vedno kot nekdo, ki ga pe ne poznajo dobro in nihče ne čuti kake pripadnosti med nami. Pogovarjamo se malo, mene pa zelo moti tudi njihova neurejenost, saj sem sama doma imela vse čisto, higienično in urejeno, medtem, ko tukaj.... Morala bi vam poslati kake slike, slabše je kot pri kakih klošarjih sredi Ljubljane. In že pred leti me je zagrabilo, da bi šla nekako na svoje, v neko stanovanje ali sobico, ki bi bila moja in bi sama gotovo bila lažje bolj urejena. Vendar mi finance tega nikakor še danes ne dopuščajo. Je pa vse skupaj pripeljalo tako daleč, da sem zadnji 2 leti močno depresivna in to v taki meri, da se vedno manj zavedam sebe in sem do sebe precej nevarna in agresivna. Za poškodbe mi v tistih najhujših trenutkih ni mar, bolečina se mi zdi blaga, veliko prejočem, zaprla sem se vase in najraje dneve preživim sama v sobi, izgubila sem celo goro prijateljev, postala sem nesrečna in nedružabna, vse mi gre na živce, še najbolj pa grem na živce sama sebi. Še prej doma sem mnogokrat poskusila s samomorom, bila sem že zelo blizu, pa vendar ni uspelo. In v depresijah, ki jih doživljam sedaj, se mi zdi, da se te želje zopet vedno intenzivneje vračajo in so tudi vedno močnejše. Začela sem močno sovražiti srečne in vesele ljudi, smeh, ki ga slišim kje po hiši ali pri sosedih, v lokalih ali drugje mi gre tako na živce, da bi tistim ljudem najraje kaj naredila!!! Sovražim vse, ki niso nesrečni kot jaz!!! Mrzlično iščem neko rešitev, da bi si kako najela ali kupila stanovanje in odšla od tu, saj me to njihovo početje, odnos do reči in drugo spravlja na kolena. In sedaj ko grem kamorkoli na pot ali se peljem v službo skoraj jočem, ko ob cesti gledam hiše in si mislim kako veseli so lahko ljudje, ki tam živijo na svojem. Mislite, da zaradi napredujoče depresije, sovraštva in mrzličnega iskanja neke rešitve potrebujem resno pomoč pri kakem psihiatru? Bi mi v takem stanju antidepresivi pomagali? Ali so taka zdravila sploh varna zame glede na samomorilska razmišljanja, ki me pestijo? Povejte mi kaj naj storim, prosim. Obupana Petra Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujem in upam, da me bo čimprej našel. Hvala.

Vprašanje: Spoštovani, na vas se obračam s vprašanjem glede mikrosporije. V začetku aprila sem na stegnu opazila rdeč lišaj. Zaradi suma na mikrosporijo me je osebna zdravnica napotila k dermatologu. Madeža ni testiral v laboratoriju (ker sem si 2 dneva že nanašala lamisil), samo predpisal mi je nov lamisil in lotriderm. Po njegovem mnenju, glede na izgled), bi to lahko ali pa tudi ne bil mikroskopski izpuščaj. Zdaj si madež mažem in prekrivam že skoraj 5 tednov, viden je še temneje obarvan krog na koži, kužna naj po tako dolgem času ne bi bila več? Ker naj bi po mnenju zdravnikov glavni krivci za mojo mikrosporijo bili ali moja 2 izključno notranja mačka ali pa pes, sem jih takoj peljala k veterinarju. Gojišča dlake so bila pri vseh 3 negativna. Kljub vsemu sem preventivno kar nekajkrat razkužila stanovanje (presesala, pomila z asepsolom, preprala obleke in blazine z impresanom ...), vendar se zavedam, da vseh kotičkov in razpok sigruno nisem dosegla. Zdaj imam v glavi samo še sliko, da je kje kaka spora, zaradi katere bodo obolele živali. Živali se že 1 mesec ne upam dotakniti, roke pa imam od stalnega razkuževanja že precej zdelane. V zadnjem mesecu se mi je življenje popolnoma obrnilo na glavo in enostavno ne morem več cele dneve samo še razkuževati in se izogibati svojih živali. Imate zame kakšen spodbuden nasvet? kakšna je sploh možnost, da se okužijo še moje živali? Najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav, Monika

Vprašanje: Pozdravljeni, sem mamica 5,5 letne hčerke ki po določenem dogodku čuti določene strahove. Začelo se je, ko je bila v dnevnem varstvu pri babici (slučajno, načeloma je vedno v vrtcu) in so jo med spanjem (še vedno podnevi spi od 1-3, celo 4 ur) zbudila gasilska vozila s sireno, ki so hitela na pomoč k sosedom. Bila je popolnoma iztirjena, prestrašena in tisto noč ni mogla mirno spati. Kljub vsakodnevnim razlagam kako delujejo gasilci, zakaj pomagajo, kako pomagajo,... še vedno čuti strah. Vsak večer pred spanjem vpraša "Ničesar ne bo?", kar pomeni: Ne bodo pokale rakete?; Ne bo grmelo?; Ne bo požara?; Ne bo prišel v stanovanje ropar?,... Njenih strahov ne jemljemo posmehljivo, temveč ji vsakič pojasnimo kako te stvari delujejo oz. potekajo in jo mirimo. Spi v svoji postelji že od rojstva, res pa ima zadnje čase precej intenzivne sanje, čeprav jih ima od nekdaj, ampak tokrat so drugačne, nemirne in moraste, vsaj po moji oceni. Pri babici ne upa zaspati, niti zatisniti oči, čeprav podnevi ravno zaradi tega pripetljaja z gasilci. Oklepa se je in bdi nad njo, da nebi tudi ona zaspala. Kako se naj spopadem s temi njenimi strahovi oz. ali je to samo ena faza, ki bo sčasoma minila? Hvala za odgovor in lep pozdrav

Vprašanje: Sem sladkorni bolnik in imam luskavico. Pred dvemi meseci so mi razširili na desnem kolenu žilo, ker nisem imel prekrvavitve na prstih. To je zdaj v redu. Pred slabim letom so mislili da sem alergičen na majonezo oziramo na eno od reči v njej. To ni res kajti majoneze ne jem in tudi paštet in takih reči ki so v majonezi. Nikoli nisem imel prej problemov z horesterolom čeprav sem v enem obroku pojedel tudi po 7-9 jajc. Pred 4 leti sem imel prometno nesrečo in sem imel poškodbe kolena in 5 reber in s tem sem postal tudi depresiven (zgubil sem ljubezen po 15 letih, službo, stanovanje v LJ.). Takrat sem shujšal na 46 kg in sem bil anoreksičen (drugače sem visok 193-bil sem živi okostnjak). Trenutno imam 80 kg in dokaj poštimano sladkorno (povrečje 11). Samo to ni to kar me zanima. Hčem vam samo opisati zdravstveno stanje. Na obrazu in za ušesom sem imel gnojni buli kateri sem operiral in za ušesom se je rana zacelila na obrazu (na L ličnic)i pa imam ureznino ki se ne zaceli. Probleme imam tudi z zobmi a sem odstranil vse škrbine in zdaj redno hodim zobozdravniku. Redno jem ASPIRIN PROTECT in TULIP in se inekciram z NOVORAPIDOM in SOLOSTAROM. Živim z starši, ki sta oba sladkorna bolnika (oče tudi srčni) in v 4 letih od kar sem prišel nazaj domov sem postal živčna razvalina (z njihovo pomočjo). Zadnja dva meseca sem opazil (največkrat ko jem), da redkeje kot prej dobim občutek, da mi bo razneslo glavo in ko se pogledam v ogledalo imam orenk napihnjena temena na glavi (napihne se za debelino prsta in ni vidit glih lepo). Na dotik je teme mehko. Po 2-10 minutah teme oplahne a se začne bolečina v glavi. Zahvaljujem se vam za odgovor!

Vprašanje: Pozdravljeni! Prosila bi vas za mnenje kaj storiti v mojem primeru. Stara sem 21 let. Fanta imam 3 leta in pol (tudi pred tem sva se že poznala in večkrat bila skupaj a prej ni bilo nič resnega). Problem je v tem, da sem trenutno na prelomnici oz. fazi ko nevem kaj naj storim..ali naj vztrajam v zvezi, ali naj raje grem. No, pa da razložim situacijo. Moj fant je zelo privlačen, pošten, zna z denarjem, zelo je priden (poleg službe dela še drugje in dodatno zasluži), razmišlja o tem kako bo vnaprej doma ali nasploh kako bo ravnal npr. z denarjem (kam ga bo vložil/kaj bo kupil), je zabaven in vem, da me močno ljubi. Za to, da sva skupaj, sva veliko pretrpela, ker se nekateri najini "prijatelji" in znanci niso mogli dojeti, da se privlačiva in so nama neizrečeno nasprotovali. To so stvari, ki me vlečejo k njemu. Potem pa so tu še slabosti. Jaz zelo rada plešem. Plesala sem v osnovni šoli v plesni skupini, v srednji šoli sem redno hodila v klube s plesom, še sedaj obožujem ples. Moj fant pa ne, in zaradi tega je ljubosumen na vsakega ki pleše z mano, prepoveduje mi izhode ven brez njega (ker misli, da bom z drugimi fanti plesala in se vanje zaljubila). V tem času kar sva skupaj, je vedno igral vlogo "vodilnega oz. glavnega" v najinem odnosu. In moram reči, da mi je ta vloga ustrezala do neke mere, kadar pa mi kaj ni všeč in se uprem, nastane prepir in nato je veliko slabe volje in nasploh se vse pokvari in tudi kaj odpove. Zadnje čase sem večkrat šla ven s prijateljicami sama, ker študiram v drugem kraju kjer živim pri njemu doma in zato sem seveda šla brez njega. Sprva ni hotel popustiti, nato pa je rekel povsem normalno da naj uživam in se imam lepo, a naslednji dan sem poslušala kako zaradi mene ni mogel spati in da mu je bilo hudo itd. Ves čas ga sprašujem zakaj mi ne zaupa, a vztrajno ponavlja, da mi zaupa, le da je ljubosumen, zadnje čase pa mi je že nekajkrat rekel da v primeru če ne bom več njegova, ne bom od nikogar, ker se mu bo zmešalo če me izgubi in bo naredil kakšno neumnost (a vem, da on ne bi naredil ničesar, ker je mamin sinček in preveč sramežljiv, da bi se samo stepel). No, tako sem napeljala na še en problem.. Živiva v hiši z njegovo mamo. Razumem, da je v življenju imel vedno le podoporo mame, a navezanost nanjo je pretirana. Po eni strani se 50x na dan skrega z njo, ker je ona bolj lena, se ji ne ljubi pospravljati ali kuhati, po drugi strani ji pa pove za vsak svoj korak, če kam greva, ji razlaga kaj sva pila, jedla, kdo je bil kje, kaj je kdo rekel.. Uglavnem, jaz se potem kar umaknem, ker se mi zdi in vem, da ji preveč razlaga stvari, ki se je popolnoma nič ne tičejo. Tudi v primeru, če fant ne začne sam govoriti o vseh stvareh, začne spraševati ona. Njegova mama se vtika v prav vse stvari, namesto, da bi si sam šel iskat npr.nogavice v najino spalnico, bo raje njegova mama šla k nama iskati nogavice, zato da bi mu ustregla..katastrofa! Jaz pa ga navajam, da nisem njegova mama in da naj gre sam po stvari, in ko sva sama, si vse sam vzame, ko je mama doma, pa kar skače med naju in govori kar nekaj v 3 dni in sprašuje.. Moj fant je tudi zelo vzkipljiv, takoj povzdigne glas..vendar večinoma za brezveze (njemu se pa zdi da popolnoma upravičeno). Problem je še nekje.. Sama sem finančno sposobna dobro, tudi on ima redno plačo, a vendar ne bi popolnoma nič potoval. Jaz pa imam željo v življenju še videti kakšno tuje mesto in iti na morje v tople kraje. Želim reči, da si to lahko privoščiva, a on ostaja pri odločitvah, da morava najprej Slovenijo videti celo, ko pa rečem če greva v gore ali v kater slovenski kraj, pa nikoli nima časa. Jaz cenim njegovo pridnost, bolje kot da bi ležal za TVjem ali za računalnikom, a vseeno ne udejanji svojih besed. No, še kar me najbolj boli je to, da sva si uredila stanovanje v hiši z njegovo mamo in da bova prihodnje leto končala opremljanje, v kar sem tudi sama ogromno vložila, ne samo denarja, tudi dela, zamisli in časa. Hudo bi mi bilo, da bi v stanovanju pustila svoj pečat, ne bi ga pa uporabljala, ker mi je res noro lepo. Manjši problem je tudi v tem, da ne živim več pri svojih starših, v primeru da bi se razšla, ne bi šla več domov, ker imamo zelo neurejeno, sama pa sem se navadila na boljše življenje, ki ga imam pri fantu in na slabše seveda ne grem. Torej, v tem razmerju nisva več srečna ne jaz ne on, se pa zelo ljubiva, to nama je jasno. Večkrat se pogovarjava kako naprej, pogovarjava se nasplošno o vsem, večkrat sem mu že povedala kaj me moti na njem, a npr. zadeve z njegovo mamo ne prizna in pravi, da želi, da smo družina in da se pogovarjamo, kar je povsem normalno, vendar ne na tak način kot je sedaj. Glede potovanj in plesa pa vedno obtožuje moje misli, da sem se spremenila zadnje pol leta, a jaz mu to že od začetka govorim, le da prej nisem bila tako direktna, zdaj pa želim početi stvari zdaj, ko sem še mlada, brez otrok (letos mi je umrla prijateljica iste starosti,ki je imela toliko načrtov, pa jo je smrt prehitela-jaz ne želim biti ista!) Opravičujem se za doooolgo vprašanje, vendar boste iz tega doumeli celotno situacijo in mi morda svetovali, kaj bi vi naredili na mojem mestu? Vem, da skorajda nimam poguma, da bi kar odšla, vendar me toliko stvari matra, da o tem zadnje čase veliko razmišljam, tudi on. Hudo mi je, da je tako naneslo med nama. Morda pa imava le krizo, ki bo minila, če se on malce spremeni, jaz pa se odpovem nekaterim stvarem (toda verjemite, da brez plesa in potovanj ne bom povsem srečna nikoli). Hvala za odgovor, in lep pozdrav :/ -nesrečnica-

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let (kmalu bom 24), junija sem uspešno diplomirala, delam že 1 leto v podjetju, kjer me bodo v prihajajočem mesecu tudi zaposlili, sem zdrava, z družino sem v odličnih odnosih, prav tako s prijatelji in sodelavci. Vse v življenju mi teče tako kot si želim in za kar sem se in se sama tudi trudim. S fantom sva bila 6 let v resni zvezi in srečno zaljubljena, ustvarjena drug za drugega. Ne bom rekla, da se nikoli nisva skregala, ampak to so bili prepirčki, ki jih imamo vsi ljudje. Načrtovala sva tudi že skupno življenje, selitev na svoje sva imela v mislih za prihodnje leto, ko on zaključi magisterij. Je tudi profesionalni športnik, zato sem se kar hitro morala privaditi in prilagoditi predvsem njegovim obveznostim, z njegovimi starši sem ga hodila tudi spodbujat na vsako njegovo tekmo. Pred pol leta je začel opravljati pripravništvo v zdravstvu, zdaj se pripravlja na interni izpit, novembra ga čaka še strokovni izpit. Zraven piše magisterij, hodi v službo in trenira vsak dan, proste ima le nedelje. Prostega košarke ga imam le en mesec na leto- poleti in seveda takrat hočem izkoristiti čas z njim kolikor se le da. On tudi. Ne bom pa rekla, da se nikoli nisva zaradi tega prepirala. Sva se velikokrat. Vse najino življenje, vsi najini načrti, vse počitnice, prijateljska druženja...vse je na drugem mestu, saj je najprej vprašanje kako bo s treningi, tekmami... Pred enim mesecem sva se nazadnje skregala glede tega, saj imam občutek, da jaz veliko več vložim v to kdaj se bova videla, kako, koliko časa imava čas itd. In od takrat je nenehno slabe volje... Mislila sem da ga bo minilo, vendar ga ni. Zadnji mesec se sva se tudi videla zelo malo, saj jaz delam v taki službi, kjer je 1 mesec na leto tako pestro, da nimam enega dneva fraj, praktično hodim domov le spat. Tako nisva imela veliko časa za pogovor in druženje. On je postal zamorjen, na treninge se mu več ne ljubi, v službo hodi z muko, niti od domačih noče nobenega videti, nima veselja, da bi prišel k meni... Pred enim tednom me je šokiral s tem, da razmišlja, če sva sploh za skupaj in da on ni srečen in da se ne vidi več z mano. Rekla sem mu naj si vzame čas, saj mislim da je preobremenjen in ne razmišlja realno, naj počaka da se vse vrne v normalne tire in da če se imava rada, da bova vse rešila. On pravi, da me ima enako rad, vendar da mu je vse prišlo čez glavo in ne vidi smisla da bi niti poskusila rešiti težave, da ga pri meni motijo tudi tiste malenkosti, ki ga prej niso... Jaz se s tem ne morem sprijazniti, saj mislim, da 6 let se ne da kar tako pustiti za sabo, sploh če je ljubezen še prisotna. Ponudila sem mu tudi, da greva k kakšnemu strokovnjaku na posvet, saj mislim, da je zapadel v nekakšno depresijo, saj pravi da ne vidi nobene svetle točke v dnevu in da je še najbolj srečen ko spi. On za svetovanje noče niti slišati, jaz pa ne vem več kako naj pomagam njemu in najini zvezi, saj ga ljubim. In ne morem razumeti, da sva še pred 2 meseci iskala stanovanje, bila na morju in je bilo vse odlično, kako bi se lahko zdaj vse tako na hitro zaključilo. Kaj mislite vi? Kako lahko pomagam njemu, nama, sebi? Mislite, da je za najino razmerje še kakšna možnost? Lepo prosim za odgovor in že vnaprej najlepša hvala.

Vprašanje: Spoštovani! Stara sem 28 let, s partnerjem sva skupaj že 9 let. Sama še nimam službe, partner jo ima, zaenkrat pa živiva vsak pri svojih starših, saj nimava sredstev za lastno stanovanje. Moj problem je naslednji: zelo sem ljubosumna na prijatelje in znance, ki si urejajo svoja stanovanja, imajo službe, hodijo na počitnice, vse več pa jih tudi že ima otroke, sama pa posedam doma, saj nimam denarja za vse te zadeve. Zelo si želim otroka, a se zavedam, da je otrok velika odgovornost, za katero potrebuješ finančno in stanovanjsko varnost. Želim si, da bi tudi meni prijatelji in znanci čestitali ob novem družinskem članu ali vselitvi v novo stanovanje. So moje želje in občutki čudni? Hvala.

Vprašanje: Spoštovana! Prosim vas, če mi lahko pomagate pri rešitvi problema z 88 let staro gospo (soseda), ki me že 10 let nadleguje (trkanje po vratih, trkanje po steni, zmerjanje, pljuvanje, lepilo v ključavnici poštnega nabiralnika...) Za pomoč sem se že obrnila na center za socialno delo in policijo ampak brez rezultatov. Na centru vejo, da je gospa motena ampak ne naredijo ničesar. Pravijo, da se z vsakim predlogom, ki ga predlaga center, mora strinjati tudi omenjena gospa, vendar le-ta vse predloge odklanja. Center je že vabil njenega sina na pogovor, vendar se na pozive ni odzval. Odgovor centra je bil, da nikogar ne morejo prisiliti na sodelovanje. (stanovanje je v sinovi lasti) Prosim vas za nasvet, kam se lahko obrnem po pomoč, ker je stanje nevzdržno. Vnaprej hvala za Vaš odgovor!

Vprašanje: pozdravljeni. Že nekaj časa imam težke motnje spanja. moram povedati da čez dan nimam nekih težav, ljudje pravijo, da sem "dobrovoljček", nasmejana, polna energije. Zvečer imam rutino, da gledam malo televizije, ki me uspava, potem pa se obrnem stran od tv- ja, in skušam zaspati. Takrat pa mi začne postopoma hitreje biti srce, popolnoma se prebudim, čeprav sem bila še pol ure nazaj čisto zaspana in utrujena. Potem začnem gledati še na uro, saj vem da se moram zjutraj zgodaj vstati in si seveda zadevo še poslabšam. Stara sem 23 let, hodim v službo, imam svoje stanovanje, nimam finačnih težav,stres v službi mislim da dobro prenašam, tako da mislim da to ni vzrok. Mislite, da bi s hipnoterapijo lahko rešili moje probleme ? In če mislite da se bi dalo, mi prosim posredujete vaš podatke, kontakt, kje in kako se lahko naročim. hvala lepa

Vprašanje: Lep pozdrav! Zanima me kaj bi mi svetovali - kaj naj naredim v življenju, da bom srečna. Stara sem 20 let, pri 14ih letih mi je umrl oče (on je bil moj idol, moj najboljši prijatelj) in od takrat naprej ne zaupam več ljudem, nimam nikogar, ki bi mi znal prav svetovati.. Seveda sem imela prijateljice itd, a vseeno se nekako ne najdem. Problem pa nastane glede mojega partnerja. V zvezi sva 3 leta, že pred tem začetkom sva se dobivala kot prijatelja. Zadnje leto in pol do dve leti živim pri njemu (nisem sicer še uradno prijavljena). Zelo sva povezana, ljubiva se, srečna sva. Urejava si podstrešno stanovanje in oba komaj čakava vse najino. Sicer se veliko pogovarjava, imava podobne interese in se spolno zelo ujameva, a problem nastane pri njegovi materi, ki je vdova in želi obvladovati najino življenje. Zaradi nje sva se že večkrat sprla in razmišljala ali greva povsem na svoje, ali narazen, a zgodilo se ni nič.. Jaz si morda želim drugačnega življenja, kot pa tako, da me bo tašča mene in mojega fanta zasliševala vse do podtankosti. Moj partner meni, da je osamljena in da je prav, da smo kot družina in si vse povemo. A nekako ne razume, da tega jaz nisem vajena iz moje družine, in nemorem zaupati ženski, ki se vsiljuje v najino zvezo, je zelo staromodna in zato se z njo nemorem veliko pogovarjati. Če nekako povzamem - zanima me, ali bi vi vztrajali v taki zvezi? Stanovanje gre proti koncu, morava le še kupiti pohištvo. V celo stanovanje sem tudi jaz vložila veliko denarja. Ne predstavljam si, da bojo k meni prišle prijateljice na kavo, medtem ko bo ona na stopnicah poslušala naše pogovore... to se mi zdi nesramno in brez zasebnosti.. Poleg tega naj omenim, da je moj partner omejil moje prijatelje in stike z njimi, da mi večkrat reče naj neham jesti, ali pa kako naj ravnam z denarjem. To velikokrat vodi v prepir, a naj ponovim, da ko sva sama, se vse lepo pomeniva, si zaupava in je moj najboljši prijatelj in ljubimec, ne predstavljam si drugega moškega v mojem življenju, a povsem srečna kljub temu nisem.. upam da ste razumeli mojo zgodbo in mi boste poskušali svetovati...KAJ NAJ TOREJ STORIM?? Najlepša hvala za odgovor in vso srečo vam želim!

Vprašanje: Spoštovani! Stara sem 44 let. Dolga leta sem opravljala fizično naporen poklic (obremenitve rok, prisilna drža), sedaj pa tega več ne opravljam, ker ne zmorem. Očitno so posledica vsega naštetega moji pogosti in močni glavoboli, ki jih čutim v zatilju, bolečina pa se mi širi po vratu navzdol na predele med lopaticami. Ko sem pred leti opravila RTG cele hrbtenice in vratne hrbtenice in sem slike nesla svojemu osebnemu zdravniku še preden sem dobila mnenje radiologa, mi je osebni zdravnik rekel, da je videti kar hudo z mojo vratno hrbtenico. Potem pa sem dobila uradno še izvid radiologa, ki je napisal: »Rtggram vratne hrbtenice pokaže primerno strukturo in morfologijo skeleta le-te. Minimalna deviacija LS hrbtenice, sicer struktura in morfologija prikazanega skeleta v mejah običajnega.« Presenečena sem bila, prav tako moj osebni zdravnik, saj v času, ko sem opravila RTG slikanje, nisem bila zmožna delati, ker so bile bolečine prehude. Zdaj že dve leti ne opravljam tega poklica, glavoboli pa se mi nadaljujejo. Zdaj je tako hudo in se mi pojavi glavobol, če se samo malo držim sklonjeno npr. če pol ure sesam stanovanje ali brišem tla, če samo pet minut čepim, če sem samo eno uro za računalnikom, … Skratka najmanjše odstopanje od pokončne drže (pri tem mislim, da je vzrok sklonjena glava proti tlom - do takšnega spoznanja sem prišla sama) mi sproži pritisk v zadnjem predelu glave in nato se ta pritisk razvije v glavobol in bolečino, ki se razširi po vratu do predela med lopaticami. Pri spanju oz. ležanju moram imeti visoko vzglavje, da sem skoraj v polsedečem položaju, v nasprotnem primeru začutim v glavi pritisk in nato se razvije glavobol. Jemljem tablete proti bolečinam Nalgesin 550 mg, ki jih počasi opuščam, saj moram vzeti kar dve tableti skupaj, ker mi ena več »ne prime«, zaradi teh tablet pa me boli želodec. Zdaj sem prešla na Zaldiar, po katerem pa se počutim kar »pijana«, mi pa pomaga odpraviti bolečino. Bojim pa se, da se bo glede na pogostost jemanja moje telo privadilo tudi na Zaldiar in mi čez čas tudi ne bo več pomagal. Glavobole imam 5 do 6 krat na mesec. Kakšna zdravila naj jemljem, ko mi tudi Zaldiar ne bo več pomagal? Ker mi nihče ne zna razložiti kaj je z mano narobe, vas sprašujem ali mi svetujete, da opravim magnetno resonanco vratnih vretenc ali glave? Ali bi v mojem primeru ta preiskava kaj pokazala? Hvala za odgovor in lep pozdrav!

Vprašanje: Spoštovani! Stara sem 26 let, s fantom - partnerjem sva skupaj 8 let. Pogovarjava se o skupnem življenju (stanovanje, otroci). Zaenkrat živiva še vsak pri svojih starših. Čedalje bolj ugotavljam, da sva si zelo različna. On se zelo rad druži s prijatelji (kino, zabave), jaz sem rajši doma in gledam tv ali počnem kaj drugega. On je večni optimist, jaz pesimist, zaradi česar se veliko kregava. Pravijo, da se nasprotja privlačijo, jaz pa se bojim, da partner tega ne bo zdržal, saj ga na nek način oviram pri uživanju življenja. Saj se trudim, vendar iz svoje kože ne morem. Partner to ve, vendar želi, da se potrudim še bolj ali vsaj pokažem voljo. Ne želim, da bi se razšla, saj si življenja brez njega skorajda ne predstavljam. Kaj lahko naredim? Hvala!

Vprašanje: Pozdravljeni! Sin star 5 let in po,skoraj 4 leta ima potrjeno močno alergijo na pršico(nimamo "praholovcev",zaplete se na obiskih)in pred dvema letoma tudi alergija na pasjo dlako,ko smo psa dali vstran se mu je znižalo na najnižjo.Uporabljamo nassonex občasno,in aerius po potrebi.V zadnjem letu so mu ugotovili povečano žrelnico,včasih je imel težave z ušesi,sedaj več ne,laniko je imel vnetje so mu svetovali odstranitev žrelnice,diha večinoma skozi usta,ga pa zadnji čas navajamo,da usta zapira,odkar smo se preselili v drugo stanovanje ne smrči več tako ponoči kot je zadnje pol leta in tudi kašelj,ki je bil prisoten zadne pol leta je izginil(imeli smo zelo temno stanovanje).Zanima me če,ker njegova zdravnica je pa mnenja da zaenkrat ni potrebe za op žrelnice,ta operacija kaj zmanjša tudi stopnjo alergije na pršico ali ne,oz kaj bi s tem pridobili.Prej je bil skoraj vsak mesec bolan,sedaj je že 4 mesece brez težav. Ima tudi dermatitis po kolenih in komolcih,ki pa se mu je tudi občutno izboljšal,od jan. obiskujemo tudi homeopatinjo. lp in hvala za odgovor

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 23 let moj fant pa 27. Pred tremi leti se je k nam domov, kjer smo živeli jaz, mama, oče in brat, preselil tudi moj fant. Danes sva skupaj 5 let. Moji so potem kupili hišo in se preselili tja, midva pa sva ostala v tem stanovanju, ki je bil zelo preveliko (80m2). Ene sobe celo nisva uporabljala. Imava tudi 2 mucka. Jaz sem bila takrat vsega zelo vesela, odprlo se nama je samostojno življenje in niti enkrat nisem pomislila, da moje na kakršen koli način pogrešam, ali da bi si želala z njimi ali karkoli. Sedaj pa je fant kupil movo manjše stanovanje, za to smo se vsi odločili, da je pametno, saj bodo moji lahko tega oddajali in jim bo lažje preživet skozi kredite. Cel čas sem bila zelo vesela, rihtali smo novo stanovanje, je pa zelo manjše, 36m2. A glede na to dva sva s fantom bila tudi tu stalno v isti sobi in premikala stvari glede na to kaj je njekdo želel početi, da sva bila lahko v isti sobi, se nama zdi velikost tam čisto uredu. A moj problem je ta, da učeraj, ko sva bila prvič tam zvečer in tam prespala, sem jokala. Ko pomislim na to prazno stanovanje, ki je tam ostalo me je kar groza. Tam imam lepe spomine s fantom in sedaj naju kar ni več tam. Res je nadležno, ker bi se mogla veselit, pa imam kar naprej skrbi. Prvo to, da sva v pritličju, kaj če je premalo, kaj če bosta mucka pobegnila... Ko pospravljam posodo v kuhinji, mi je čisto tuja, res mi je zelo hudo. Ampak ne vem če je krvio vse to kar jaz zdaj najdem, ta spraševanja. Mogoče je to, da je to novo stanovanje nima nobenih spominov? Njegova mami mi je rekla, da ko bom 2 meseca tam, se bom počutila kot da sem od skoz tam in bo staro stanovanje samo še lep spomin. Res si želim, da ti občutki minejo, saj so se komaj učeraj začeli, pa vseeno se bojim, da bi to predolgo trajalo. Še učeraj sem rekla fantu, greva spat v staro stanovanje, pa sva seveda ostala v novem in na koncu je bilo vse prijetno. A zdaj zjutraj me zopet stiska. Še celo spomini iz otroštva in s starši so mi začeli prihajat nazaj. Ampak ziher ni to krivo za žalost, ker njih nisem pogrešala zdaj dve leti, odkar ne živimo več skupaj. Ampak kar eno obdboje se je končalo in začelo se bo novo. Staro je bilo res lepo in sploh ne morem verjet da je res konec. Še probleme z zanositvijo sva imela v zadnjem letu, še zdaj nisem noseča, še vedno se trudiva, imam tudi zdravniško pomoč, a sedaj me prvič panika tudi, kam bomo pa posteljico tam dali, živela bom z drugimi ljudmi, s svojo družino, kjer moram jaz vse vodit. Ni več nikogar, ki bi skrbel zame. Pa saj to že dve leti ne, res ne vem, občutki so tako mešani in hudo mi je, nočem da to traja dolgo. Zanima me samo vaše mnenje o tem, ali je to normalno da občutim tako žalost, koliko časa naj bi to trajalo, kako naj si pomagam. Naj bom več v stanovanju ali manj, saj ne vem. Hvala lepa in lep dan.

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam problem, ki z dneva v dan postaja večji. Partner se večkrat ponoči zbuja- nosi ga luna. Mislim, da tega ne morem poimenovat nočna mora, ker se zjutraj nikoli ne spomni, da se je sploh kaj dogajalo. Včasih mi je bilo zabavno in smešno, zdaj se pa to dogaja že tako prepogosto. Pred dvemi leti sva se preselila v stanovanje, začela skupaj živeti zato sem najprej mislila da se mora navadit na novo stanovanje, novo okolje... Potem sva obračala posteljo (glavo na sever, noge na jug; pa obratno, pa spet noge proti vratom sobe in podobne vraže, ki sem si jih vzela za zadnji obupan poiskus). Nato sem spremljala vse položaje lune, gledala na uro, na koledar vsakič ko se je zbudil. Potem so prišli problemi v njegovi službi in nekaj finančne stiske, pa sem imela spet razlog, da je sigurno to narobe. Pa so se tudi te težave rešile, nočni pohodi pa so ostali. Ponavadi se sprehaja po sobi, največkrat se na ves glas dere, premetava pohištvo... Zjutraj pa se ničesar ne spomni, le zbudiva se oba kot da bi celo noč čez naju vozil tovornjak... Počasi sva začela razmišljati o otrocih, ampak si ne predstavljam kako bi otrok lahko preživel noč v takem hrupu... Zaradi te neprespanosti sva oba razdražljiva, slabe volje, na robu depresije... Prosim za pomoč, ker mi je zmanjkalo idej in razlogov! HVALA! p.s. Če je pomembno: oba sva stara 25 let!

Vprašanje: Pozdravljeni! Sva zakonca Jasna in Gregor iz okolice Maribora. Oglašava se pri Vas saj sva z najino 3 letno hčerko prišla do točke, ko misliva, da potrebujeva strokovno pomoč. Pred Laninim rojstvom sva si uredila stanovanje v hiši mojih staršev. Pri starosti 2 mesecev smo se z Lano preselili v "naš" dom. Ko sem po porodniški pričela delat je nanjo pazila moja mama, ki je že v pokoju. Za vrtec se nama je zdela premajhna in čutila sva, da je zanjo najbolje, da še nekaj časa ostane doma. Od takrat so se začele težave z mojimi starši, saj sta si lano malo po malem začela lastit. Do nje gojita odnos, da lahko vse naredi kaj hoče, torej ji ne postavljat nobenih mej v obnašanju, prehrani, itd. Midva sva povsem drugega mnenja pri tem , saj smatrava, da je za njen razvoj najbolje, da ji morava postavit meje in ji ne dovoliva "da je ona glavna". poskusila sem se že večkrat pogovorit s starši, ampak sem vedno dobila odgovore, da mučim otroka, ker jo pustim jokat"ko joka zaradi trme, da ne znam biti mati"... itd. Stvari so se malo izboljšale, saj je Lana od letos vpisana v vrtec. Problem se pojavi, če je kakšen dan bolna in ostane doma v varstvu. sva v službi, kjer težko dobima prosto. Vrhunec je bil danes, ko je Lana imela enega izmed ponavljajoćih izpadov in ni hotela priti nazaj v "naše" stanovanje pod pretvezo da bo ona stanovala pri babici in dedku, ter da naju z možem ne mara, pričela me je brcat in pljuvat, se slačit, ker ne mara oblačil, otrok v vrtcu, skratka nikogar razen babice in dedka... Z možem se trudiva ji nudit lepo "normalno" otroštvo, ampak očitno delava nekaj narobe, prav tako ji ne želiva prikrajšat babic in dedkov. Imate morda kakšen nasvet kako bi lahko v pravo smer speljali stvar in izboljšali odnos do najinega otroka, katerega imava neizmerno rada in naju takšne stvari zelo prizadenejo... Bi bilo potrebno poiskati kakšnega psihologa? Hvala lepa za vaš čas in nasvet. Lep pozdrav.

Vprašanje: Pozdravljeni Sem 22 letno dekle, ki je v zvezi 28 letnim fantom. Živiva kar nekaj km narazen in se zaradi študijskih obveznosti vidiva samo ob vikendih. Skupaj sva pol leta. Začetek je bil zelo prijeten in izkazal se je kot nadvse ljubeč, nežen in umirjen fant. Malo sem sicer dvomila o obstoju najine zveze, že zaradi tega ker ni imel izkušenj z dekleti (bila sem njegovo prvo dekle). Ko pa sva se malo bolj spoznala in ko je nekako minila začetna zaljubljenost sem postala pozorna na njegovo obnašanje in predvsem izrazoslovje. Neprestano omenja svojo mater, njeno kuho, osebnost, probleme in se ves čas kličeta. Malo me skrbi, ker je fant star kar precej, da bi lahko mater upravičeno skrbelo in bi morala biti informirana o vsakem njegovem koraku, ki ga naredi. Poleg tega sem dobila občutek, da me na zelo prefinjen način skuša preoblikovati v njo. Želel je da postanem svetlolaska (res je da se tudi boljše počutim v svetli izvedbi, pa vendar), da začnem nositi barve, kot njegova mati, da jem zdravo hrano, kot njegova mati,...Vse to pa je obrazložil z dejstvom, da mi želi le dobro in da sem zdrava in lepa, ker me ima rad! Sprva sem verjela, ampak ko sem si malo prebrala o maminih sinčkih, me je zajela rahla panika. Ne želim si da bi morala biti ves čas v ozadju in v senci matere. Poleg tega je izrazil svoje mnenje in povedal, da bi v primeru da mati ostane samo poskrbel zanjo in jo vzel pod svojo streho, ki je zaenkrat še nima (mati je že povedala, da ima namen prodati svojo hišo in sinu kupiti stanovanje). Jezi me, da ne dovolijo da bi njihov odrasel sin res postal odrasel in sam poskrbel zase. Saj ima službo in avto,ampak... Velikokrat me tudi želi doma. Meni pa že misel, da moram biti v hiši kjer je njegova mati (s katero se mimogrede dobro razumeva) grozljiva. Počutim se neprijetno, prav zaradi starosti fanta, ki se v domačem okolju obnaša kot da je najstnik. Jaz pri 27 letih ne bi mogla več mirno spati ker bi me razjedal občutek nesposobnosti, da sem še vedno doma. Strah me je prihodnosti, sploh če pomislim kakšen fant je ob meni. Skrbi me tudi to, da imata z materjo zelo odprt odnos. Vedno ko se tušira pride v kopalnico gola, on pa je tudi in to jim je čisto normalno. No saj tudi mi doma imamo enak odnos pa vendar me pri njem to moti. Kaj naj naredim. Škoda mi je končati zvezo, že zaradi tega ker nisva dolgo skupaj. Rada bi malo počakala, potrpela, da vidim kaj bo in da mu dam priložnost. Že zato ker sem oseba, ki ne odneha kar tako in takoj in se za vsako stvar potrudi.Verjetno že vidite rešitev, da ga pač pustim in si najdem novega fanta, saj sem še mlada. Pa ni tako lahko. Ljubim ga in skrbi me. Rada bi mu pomagala. Rada bi da odraste. Kaj mi svetujete?

Vprašanje: Pozdravljeni! Nujno sempotrebna nasveta oz. pomoči. 7 let sem živela v izvenzakonski skupnosti s partnerjem s katerim imava 5 let starega sina. Pred pol leta sem odšla od njega, ker je stanje postalo nevzdržno. Trpela sem psihično in fizično nasilje iz partnerjeve in taščine strani. Od partnerja sem bila večkrat pretepena, nič vredna, vse kar sem storila ni bilo vredno nič. Za taščo nisem bila nikoli dovolj dobra, čeprav sem naredila čisto vse. Hodila v službo, opravljala vsa gospodinjska dela, dobesedno skrbela za partnerja, ker sem to morala. Bil je le, ni naredil čisto nič, tudi službe je menjaval kot bi bile spodnjo perilo.Lepega dne se je samo odločil da pač ne bo več delal. Tako sem postala sama za vse. Za sina ni nikoli skrbel in sin ga praktično ne vidi kot očeta. Od kar sem odšla se trudi da bi dobil skrbništvo nad njim, čeprav ni nikoli skrbel zanj. Dokler sem bila pri njih nisem imela pravice vzgajati sina po svojih načelih. Vse kar sem storila je bilo narobe. Potem sem našla človeka ki mi je ogromno pomagal. In dobila sem moč da sem res dokončno odšla od tam. Med nama se je začela razvijati ljubezen, našla sva si stanovanje in se skupaj preselila, odprla podjetje in si začela urejati življenje. Sprejel je mojega sina kot bi bil njegov in tudi on se je zelo navezal nanj. Potem pa so se spet začeli pojavljati problemi. Novi pratner je sredi ločitve in je precej starejši od mene. In z ločitvijo so nastali problemi pri njem doma in kr na lepem se je odločil da more it. Rekel je da gre za en čas v tujino. Pustil je mene in mojega sina, ter podjetje. Ker sva še čisto v štartu, je tako tudi pritok denarja še čisto minimalen oz. ga ni. Sedaj je vse na meni. Ne vem kdaj se vrne, ne vem kaj naj storim, ne vem niti kje je. Javi se redko po mailu in še takrat nič ne pove. Pravi samo da se bo vrnil ampak moral je it ker ni več zdržal pritiskov. Sama sem čisto obupana in ne vem več kaj naj storim. Težko mi je vzgajat otroka, delat, skrbet za vse ostale stvari in to čisto sama, ker nimam nikogar. Ne vem več kaj naj storim, razišljala sem o strokovni pomoči ampak za to nimam denarja. Enostavno več ne vidim nobenega izhoda. Prosim vas za nasvet in pomoč.

Vprašanje: ASCARIS PARAZIT Preko zelenih surovih listov, ki sem jih zmiksala v kasico in pila (samo en teden) sem dobila jajceca parazita ascaris. Ze druga terapija z ascarisom mi ne pomaga. Deset dni sem cistila vsak dan stanovanje, preoblacila posteljino, menjala brisace, spodnje perilo, oblacila. Kupila sem antisepticne robcke in si z njimi razkizevala vsak trenutek roke, racunalnisko tipko, posteljo intd. intd. Pred letom in pol sem operirala 12 cm veliko cisto na jetrih, odstranili so mi tudi drugi in tretji segment jeter - mrtve celice (ali lahko kljub temu ostale nadaljujejo svojo 'mrtvo' pot?) Moje vprasanje je kako naj se znebim parazita in ali se je lahko zavlekel tudi v jetra (krvna slika je bila O.K.) Hvala vnaprej!

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam vprašanje za vas, mogoče bom malo zakomplicirala. Stara sem 20 let in imam strah pred temo, obenem pa se močno bojim da bom umrla nasilne smrti. Ko je poleg mene kdo od mojih bližnjih me ni strah, a takoj ko ostanem sama me zgrabi panika, podnevi je strah še znosen a ponoči ne morem normalno funkcionirati. Ko nastopi tema, ne stopim več iz stanovanja, saj imam občutek da me nekdo zasleduje, da me nekdo gleda, oz. da me bo nekdo ubil. Žal me je strah pripeljal tako daleč da ponoči ne upam niti sama voziti avta, saj vedno ko pogledam v vzvratno ogledalo "vidim" nekoga. V klet ne stopim niti podnevi, kaj šele ponoči. Ko sama sebi skušam dopovedati, da je vse to le v moji glavi imam občutek, da mi bo uspelo, a ko pridem do točke ko moram recimo ponoči zapustiti stanovanje tega preprosto nemorem storiti, če pa sem že primorana iti ven, pa imam s seboj vedno manjši nožek saj me je strah da bi me kdo napadel in se ne bi mogla braniti. Tudi ko hodim ponoči po osvetljeni cesti in če se mi nasproti kdo približuje jaz stečem na drugo stran ceste in se vedno obračam, ker imam občutek da je nekdo za mano. Zanima me ali se da strah odpraviti s hipnozo in koga mi vi priporočate kot hipnotizerja? Resnično ne vem od kod izvira moj strah, saj po pogovoru z mami nisva nič ugotovili, tudi ko sva se poglobili v moje otroštvo. Je možno da strah izvira iz filmov? Za odgovor se Vam vnaprej zahvaljujem.