Vprašanje: Spostovani, do pred letom in pol sem bila popolnoma zdrava 40+ letnica. Avgusta 2010 pa se mi je z zacetkom zobobola, svet postavil na glavo. Zobobol in vnetje dlesni so mi zdravili z Amoksiklavom in Elfloranom, kar pa je povzrocilo niz pozarov v moji prebavni cevi, ki jih se danes nisem uspela uspesno zaustaviti. Takrat se mi je pojavil mocen refluks, cmok v grlu, izguba apetita, kri v blatu, bolecine v trebusni preponi in na koncu (najbrz zaradi stresa) se 5 tedenska popolna nespecnost. Pocasi smo stvari postavljali na svoje mesto in danes po vec kot letu in pol, mi je po vseh ultrazvokih, pregledih krvi, scitnic, kolonoskopije, gastroskopije, zobozdravstvenih pregledih ... so mi zaradi granulomov izruvali 10 zob, ugotovili kronicno vnetje crevesne sluznice, GERB zaradi velike izgube las pa tudi sum na alopecio areato. Na vas se obracam, ker bi rada dokoncno presekala ta gordijski vozel vnetij, ki se dogajajo znotraj mene in koncno zazivela brez strahu, da se z mano dogaja nekaj, kar ne morem ustaviti. Kam in na koga naj se obrnem, da mi bo znal celovito svetovati? Hvala in lep pozdrav, Sasa

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 16 let in se že kar nekaj časa soočam z zelo neprijetnim problemom, ki se je začel pred približno 2 leti in pol. Takrat sem začela opažati, da se mi pogosto pred očmi stemni (popolna tema, ko imam odprte oči), v tistem trenutku stemnitve pred očmi nastopi tudi vrtoglavica in tistih nekaj sekund (5-10) ko se to dogaja, zelo slabo zaznavam svet in dogajanje okrog sebe, namreč tudi sluh postane zelo slab in če kaj slišim, slišim zelo potiho in nejasno. Ko se je to pojavljalo dlje časa, sem se odločila za obisk pri osebni zdravnici, ki je najprej ugotovila da imam rahlo povišan pritisk (ne vedno, samo včasih) nato pa me je poslala v bolnišnico. Tam so opravili preiskave (ORL, EKG, slikanje sinusov, preiskava krvi, ugotavljanje alergij). Na koncu niso odkrili nič in so me po štirih dneh poslali domov z razlago, da se to dogaja verjetno zaradi odraščanja in da bo s časom minilo. A ti isti znaki, so se nadaljevali še naprej in s časoma postali še hujši. Vrtoglavica je bila še hujša, tistih nekaj sekund se mi je zdelo da padam (čeprav na srečo padla nisem nikoli), pojavil pa se je tudi pekoč in zelo vroč (kot da bi se mi nekaj prižgalo) občutek v ušesih, ki je prišel s stemnitvijo pred očmi. Takrat nisem šla nazaj k zdravniku saj sem mislila, da bo res s časoma minilo, a po dveh letih in pol ni nič boljše. Ali mi lahko svetujete kaj bi lahko povzročalo to dogajanje in kaj na storim oz. kje naj poiščem pomoč? Že vnaprej hvala za Vaš odgovor !

Vprašanje: Pozdravljeni, kar nekaj časa prebiram vašo stran in končno sem se opogumila, da vam napišem svoj problem. Stara sem 19 let, 9.12.2010 sem imela abortusn noseča sem bila 8 tednov. Nosečnost je bila nenamerna in nepričakovana. Ker imam zelo rada otroke me je splav še toliko bolj potrl. Sama bi sicer otroka obdržala, vendar brez končane šole, finančnih sredstev in situacije v družini to žal ni bilo možno. Od dneva, ko sem ugotovila, da sem noseča se mi je porušil svet. Cele dneve sem jokala, bila zaprta u sobi, razmišljala ali otroka obdržim ali ne, skratka, skozi glavo mi je šlo marsikaj. Na dan splava v bistvu nisem nič pravzaprav dojela, saj je šlo vse tako hitro. vesela sem bila, da sem to opravila in da je bilo brez zapletov. Razčistila sem pri sebi stvari in se sprijaznila s svojo odločitvijo. Mislila sem, da bom dovolj močna, da prebrodim krizo..pa vendar, vse je prišlo za mano. Od januarja 2010 opažam jaz, moji starši ter ant veliko spremembo obnašanja pri meni (v družini ve samo mami za splav). Postala sem depresivna, brez volje, razdražena, v jok me spravi vsaka malenkost, skregam se za čisto vsako stvar tako s starši kot s fantom. Sicer imam zelo odprt odnos tako s fantom kot z mami. Oba sta me podpirala in bila ob meni, ko sem ju nabolj potrebovala, zato sem jima zelo hvaležna. Vendar kljub njunim trudom, se nikakor ne morem izvlečti iz depresije. Ko zagledam dojenčka me tako stisne pri srcu, da padem v jok. Ponoči, ko grem spat začnem jokati zaradi tega kar sem storila. Poskušam čim manj razmišljati o tem, a mi ne gre najbolje od rok. Ko mi je hudo izlijem svoja vsa čustva na papir. Ker so opazili moji najdražji drastično spremembo pri meni in kar je najpomembneje, opazila sem jo tudi sama vas prosim, če mi lahko pomagate kako olajšati bolečino ter se nekako izvleči iz te depresije. Zanima me, če lahko obiščem tudi kako strokovno pomoč (vas ali psihiatra) in kako priti do nje? Vnaprej se Vam iskreno zahvaljujem za odgovor in Vas lepo pozdravljam, Neusojena mamica

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem 31-letna farmacevtka s Koroške, mati dveh malih otrok (3,5 let in 16 mesecev), tretjič noseča. Pišem zaradi očeta, zaradi katerega smo (z mamo in sestro) zadnje čase čedalje bolj v skrbeh. Je 61-letni upokojeni rudar, po poklicu sicer strojni tehnik. Odkar je v pokoju, se stanje iz leta v leto slabša, se pa težave, po maminih pripovedovanjih, vlečejo že od prej. Simptomi bolezni so podobni mešanici depresije, demence, shizofrenije, hipohondrije… Brala sem o vseh naštetih boleznih in ker nisem zdravnik, ne bi rada sama postavljala diagnoze. Opažamo, da je čedalje pogosteje slabe volje, jezen, celo sovražen do ljudi okrog sebe, zamerljiv, ljubosumen, strašno občutljiv in hitro vzkipljiv (z vsako besedo, ki jo kdo izreče, mu hoče in želi samo slabo). Pogovarjati se zna samo o politiki, kjer so tako ali tako sami lažnivci in izkoriščevalci, vsi ljudje so zanj slabi, nepošteni… Stalno samo obtožuje, sam sebe pa ne vidi, da je večkrat nesramen, žaljiv do drugih. Tudi hitra cesta, katere trasa bi naj potekala par metrov nad našo hišo, ga je vrgla s tira – znorel je in pljuval (javno) po vseh, ki so imeli karkoli z njo. Pogosto se na tiho pogovarja sam s sabo, je povsem odsoten, zagledan v neko točko in zamišljen, ponoči slabo spi in večkrat vstane, podnevi večkrat zadrema na kavču... Popolnoma je izgubil interes za stvari, ki so ga pred leti zanimale, izogiba se socialnim kontaktom, skregal se je z vsemi sosedi in izgubil (nagnal) vse prijatelje – nekdo, ki ne misli enako kot on sam, pač ne more biti njegov prijatelj… Strmo navzdol se mi zdi gre, odkar sem se poročila in odšla od doma. Sestra je zaposlena v Ljubljani in pride domov za vikend, pa še takrat precej časa preživi s fantom. Trudim se, da bi mu popestrila dneve, v varstvo jima dajem zdaj pa mlajšo hčerko, prej starejšega sina, pozimi hodim z njim na smučanje (ker mama ne smuča), pogosto hodimo domov na obiske, več pa ob dveh malih otrocih in službi, s katero počasi zaradi nastopa porodniškega dopusta zaključujem, ne zmorem. Utrujena sem, vendar mi otroka in mož, s katerim se zelo dobro razumeva, energijo, ki jo jemljejo, tudi vračajo. Pogovarjali se pri nas doma v pravem pomenu besede nismo nikoli. Rešitev problema je bil vedno očetov ali mamin molk, dokler je pač trajal, včasih tudi po cel teden. Izgleda, kot da oče uživa v tem, da druge spravlja v zadrego, jim vzbuja občutek krivde – ne obtožujem ga, verjetno tega ne počne namerno, pa vendar – za nas, ki z njim živimo, je to strašno naporno, ne toliko fizično kot psihično. Stalno nam očita, da nam je zanj tako ali tako že dolgo vsem vseeno, omenjal je tudi že samomor. To nedeljo me je po kosilu poklical in v joku rekel: »Lepo vzgajaj svoje otročke«. Po daljšem prepričevanju mi je celo povedal, kje se trenutno nahaja. Prestrašila sem se (kot bi se verjetno vsakdo) in šla na kraj, ki ni ravno blizu mojega zdajšnjega doma (45 min vožnje z avtom). Ko sem se skušala pogovoriti z njim, mi je samo ponavljal že tisočkrat slišane zgodbice in to, da je manjkal samo milimeter, da se ni vrgel na glavo v jez, kjer je bil. Da se pač počuti odveč na tem svetu. Vprašala sem ga, zakaj me je klical, in je rekel samo to, da mu je žal in da me ne bo nikoli več. Stalno poudarja, kako jaz poslušam ljudi, ki ga blatijo in mu mečejo polena pod noge, in jim tudi verjamem, ampak meni do zdaj še nihče razen njega samega ni rekel žal besede o njem. S svojimi sosedi je bila skregana že njegova mama, ki so ji kasneje postavili diagnozo demenca, vendar je pozabljati začela zelo pozno, vsi ostali znaki so nastopili prej. Na koncu ni poznala nikogar več. Brala sem o tem, da je dedna nagnjenost k demenci, ne pa tudi demenca sama po sebi. Mamo stalno obtožuje, da je zaljubljena v drugega, ker se, vedno, ko se usede na kavč, obrne proti hiši, kjer ta človek živi, in zre vanjo, ker se, če se srečata, pozdravita, ker že več let noče spati z očetom, ker se je ne sme dotakniti… Mama pravi, da mu je že stokrat povedala, da nima nič z njim, on pa še kar sumi, tuhta… Je zelo verna in zakon je zanjo svet, zato vem, da ne bi nikoli šla z drugim, raje bi bila sama, če bi že moralo tako biti. Je najbolj pošten in pravičen človek na svetu, kar jih poznam. Poleg tega gre iz hiše zelo zelo redko sama – daleč ne more, ker nima vozniškega izpita – najraje je doma, ob nedeljah gre k maši in včasih med tednom v trgovino. In verjamem, da jo je minilo vse poželenje, če že od poroke dalje posluša ene in iste obtožbe. Poleg tega je ves čas v skrbeh za mlajšo sestro (27 let), ki trenutno dela doktorat iz gradbeništva, da ne bo dobila službe, ker je menjala že nekaj partnerjev, da v življenju ne bo srečna, in seveda jo skrbi zame in za mojo družino (čeprav se v glavnem dobro razumemo, ne gre vedno vse, kot bi moralo), oče pa jo, namesto da bi jo podpiral, ves čas psihično utruja in ji nasprotuje. Tako vidim problem jaz, z mamo in sestro smo se sicer pogovarjale, vendar celotne zgodbe ne poznam in me niti ne zanima. Kar imata oče in mama med sabo, morata razčistiti sama. Nočem se vmešavati, ampak skrbi me, ker je mama zadnje čase videti strašno utrujena, ponoči ne more spati in pravi, da se z očetom ne more ničesar več zmeniti, ker takoj vzkipi in vpije nanjo. Večkrat sem se že poskušala pogovoriti z njim, pa se ne znam oz. ne vem, kako naj pristopim, da ne bom dobila vedno istih odgovorov. Poskušale smo ga tudi že spraviti k zdravniku, vendar vedno pove samo telesne znake (ki jih po mojem mnenju največkrat ni – izvidi so skoraj vedno negativni), o duševnih pa molči. Čedalje bolj nas je strah, da bo enkrat res naredil samomor. Ne bi si rade očitale vse življenje, da mu nismo pomagale. Kaj še lahko naredimo, razen tega, da čakamo in mirno gledamo, kako pred našimi očmi propada? Hvala za prijaznost. Andreja

Vprašanje: Spoštovani! Prosim za Vaš nasvet, ker bom drugače znorel!!! Star sem 26 in sem 6 tednov jemal Ecytaro, zaradi blage anksioznosti in nespečnosti. Ecytara mi je zelo pomagla, v bistvu sm postal normalen in nism imel več insomnie, niti tesnobe. Jemal sm samo polovičko tabletke in edini stranski učinek, ki je bil, je bil ta, da nism mogel priti do orgazma. Zato sem Ecytaro prekinil. Mesec dni zatem sem šel k psihiatru, ki mi je priporočal, da naj ponovno začnem Ecytaro skupaj z Wellbutrinom ali pa samo Cymbalto, ki naj bi imela manj učinka na libido. Ker nisem hotel jemati toliko tablet sem se odločil za Cymbalto 30 mg. Prvih pet dni je bilo vse ok, nobene zadetosti, suhih ust, dobro sm spal. Nato šesti dan pa sm se začel naenkrat nekontrolirano trest, začeli so se napadi panike. Bal sem se, da gre za serotonisnki sindrom in se odločil, da popolnoma prekinem s tem zdravilom. Naslednji dan, je bilo vse ok, nato pa dva dni kot, da bi imel gripo. Očitno se je po šestih dneh že telo preveč navadilo in sm imel odtegnitvene simptome. No tudi ta dva dni sta minila in sm mislu, sedaj bo vse ok. Nato pa sm čez 7 dni dobil hude napade tesnobe, začel sem se trest, roke in noge mi je skupaj vleklo, hudi napadi panike, strah, palpitacije, strah da bom umrl. To je trajalo kakih 6 ur. Nato je minilo. Spet sem krivil na to, da sm prekinil s Cymbalto, misli sm, da so še vedno kakšni odtegnitveni simptomi, čeprav sem jo jemal samo 6 dni. En teden spet vse ok, no danes pa groza. Cel dan obučtek tesnobe, hude panike, tako da me vse vleče skupaj, prste mi ven obrača, občutek, da se bom zadušil in da ne morem požirat, sem tako napet, da me hrbet boli zarad napetosti mišic. Vzel sem 0.25 xanaxa (mami mi ga je dala) in sedaj je ok. Ampak kaj je naenkrat narobe???? Prosim pomagajte mi! Tudi se mi zdi, da je v teh dveh tednih po Cymbalti prišlo do depersonalizacije. Naenkrat sem tak votel čez dan, počutim se da drugače dojemam svet. In vsega tega pred Cymbalto ni bilo!!! A je možno, da bi paradoksno Cymbalta sprožila take panične napade? Kaj sedaj narediti? Bom od zdaj naprej vedno tak? Hočem nazaj moje prejšnje življenje z občasnimi blagimi anksioznostmi, ne pa te štale sedaj! Tok mi je žal, da sem sploh poskusil te antidepresive! Zakaj nism kr ostal na Ecytari. Joj no, kako naj sedaj tak živim? Ne vem vnaprej kdaj pridejo te panike in kako dolgo bodo trajale! Kaj naj nazaj Ecytaro jem? Joj toliko vprašanja in upam, da si boste vzela čas in malo na daljše odgovorili, saj bi mi Vaše mnenje veliko pomenilo! Hvala!

Vprašanje: Živjo! Sem odrasel moški, star 25 let. Sem redno zaposlen (univ. dip. inž el.) in živim s punco, s katero se odlično razumeva. S svojim življenjem sem zadovoljen. Sem vesele narave in na splošno optimist. Sem komunikativen in nimam problema z vključevanjem v družbo. S straši in sestro sem se vedno razumel dobro. Imeli smo odkrit odnos in nikoli ni med nami prišlo do kakšnega velikega konflikta. Vse dobro. Toda zadnje čase (1 leto) sem opazil, da so mi pogovori in druženje s starši in sestro odveč. Nekako se počutim bolje, kadar nisem v njihovi bližini in ko ne komuniciram z njimi. Ko sem v takšnem ali drugačnem stiku znjimi, me obdaja nekak občutek tesnobe in nejevolje. S starši se vidim enkrat do dvakrat na mesec. Z mamo se po telefonu slišim večkrat na teden. Zanima me zakaj prihaja do tega? Ali zato, ker sem odrasel in imam drugačne poglede na svet? Kje tiči vzrok? Sprašujem tudi zato, ker mi je mama nedavno rekla, da pogreša pri meni iskrivost in veselje. Sam vem, da sem takšen večino časa, le kadar se z njo pogovarjam ne. Hvala za Vaš čas. Lep pozdrav, Martin

Vprašanje: Pozdravljeni! Prosim vas za pomoč ,ker več ne vem kako naprej. V bistvu gre za mojega moža – mož pije. Sedaj pa je postal tako hudoben do otrok ,do svojih staršev, zapirat se je začel v svoj svet ,pozabljiv samo govori da ga drugo leto ko bo star 50let več nebo ker čuti da bo umrl . Noče se pogovarjat, Naj lepša hvala za vaš odgovor. Lep Pozdrav.

Vprašanje: Lep pozdrav!pred štirimi leti sem se zdravila na Psihiatriji v UKC Maribor zaradi poskusa samomora.Takrat se mi je podrl svet in vseeno mi je bilo za vse!Moje življenje ni bilo z rožicami postlano,ker sem doživela ločitev in travme iz otroštva.Oče pijanec,ki me je spolno nadlegoval,moj bivši pijanec,ki me je psihično in fizično mantretiral.Zdravim se z antripesivi Aldventa,ampak opažam,da se mi zdravje spet slabša.Strah me je,ker zdajšnji mož tudi pije in me psihično mantretira tako,da sem že morala poklicat policijo.Kaj naj naredim?Sem brez službe in strah me je,da bom spet pristala na Psihiatriji!Stanka

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 22 let, zaposlena, porocena ter mamica 2 letne puncke.. Ker ne vem na koga bi se obrnila, sem tega mnenja, da bi mogoce Vi bili nekdo ki bi mi lahko odgovoril na vprasanje... Že ob mojem rojstvu sem ostala brez očeta, živela z mamo ter sestro.. Mama je bila ogromno časaaa v službi, tako da sva bili z sestro prepuščeni življenju na >>ulici<<.. Skrajsano, sama sebe sem probala nauciti kaj je prav in kaj ne.. Ze zelo zgodaj sem si zelela imeti svojo druzino, neki obcutek sigurnosti.. Ko sem spoznala fanta, sedaj moža, sem verjela da sem naletela na pravo pot.. Vedno sem bila nasmejana, polna samozavesti, imela sem veliko ciljev ki sem jih zelela izpolniti.. Dokler ni po 1 letu zveze, partner zacel tako rekoc >>skakati cez plot<<.. Zvezo z drugo osebo mi je skrival namreč 2 leti, vmes sem zanosila in verjela da bo moj otrok imel enkratnega očeta..Namreč po 1 mesec po porodu sem izvedela da ima poleg mene resno zvezo, da je bil z njo tako rekoc vsak dan, blatil mene ter trosil lazi... jaz sem po cele dneve ostajala sama doma,skrbela za hcerko ter za dom, hodila v sluzbo... zapadla sem v hudo psihicno stisko... Cedalje manj sem verjela da mi lahko v zivljenju sploh kaj uspe, izgubila sem samozavest, na mojem licu ni nasmeha.. Skratka, pocutim se kot da se mi >>mesa<<.. Vcasih imam obcutek, da mi gredo vsi na zivce, da nisem dobra mama, da nihce ni ponosen na mene.. Najhuje je ker ze 2 leti ne najdem tehtnega razloga za zivljenje, ceprav je tukaj moja hcerka zaradi katere probavam ostati na nogah.. Imam hude panicne napade, ko bi kar celi dan tulila na ves glas, nekaj v meni mi ne pusti da ostanem mirna , ceprav mi to trga srce.. V celem mesecu so mogoce 4 dnevi, ko se zjutraj zbudim in vem da bom danes lahko normalno prezivela dan.. Ostalih 26 dni se zbudim v solzah, panicna, depresivna, ne vstanem iz postelje, zgubljam spomin, ne znam se osredotociti na nobeno stvar, imam obcutek tiscanja v pljucih, kot da mi zmanjkuje zraka...Iskreno povedano se pocutim utesnjeno in bojim se, ker nevem katero smer v kriziscu bi izbrala... Obiskala sem tudi psihiatra, ki mi je rekel da je to custvena stiska, samo nevem ce lahko custvena stiska traja 3 leta??Definitivno se pocutim, da rabim pomoc, ker mislim da sem ze na robu vsega, preprosto ze izgubljam voljo za zivljenje... In vem da bi morda bilo najbolje, da zvezo koncam, problem je v tem da mi je moz zagrozil z najhujsim, poleg mi grozi tudi da bo mojo hcerko odpeljal stran od mene, ker sem psihicni bolnik... Jaz se s tem ne morem sprijazniti, ker ona je ves moj svet, zaradi katere sem na tem svetu in nebi se mogla sprijazniti da bi ob vseh osebah ki sem jih izgubila v zivljenju, izgubila tudi njo! Hvala za odgovor in se opravicujem ker sem napisala toliko, ampak iskreno nimam nikogar ki bi mu lahko povedala za mojo stisko!

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 20 let in imam resno zvezo, v kateri pa se ne počutim več svobodno in opažam, da, predvsem z moje strani, ljubezen počasi ugaša. Čeprav bo slišati noro, se mi zdi, da sem si ustvarila nek domišljijski svet v svoji glavi, v njem pa prevladujejo sanjarjenja o nekem prihodnjem in tudi "popolnem" partnerju. Realnost mi je čez dalje manj všeč, saj sem vedno bolj prepričana, da se moja sanjarjenja lahko uresničijo. Včasih sem zaradi tega tudi slabe volje, kot da bi bilo v resnici kaj narobe. Zanima me, če imam kakšno psihično motnjo ali je to le obrambni mehanizem, glede na moje nezadovoljstvo z realnostjo. Hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni! Že pol leta se mi dogaja čudne stvari, ki so vsaj po mojem sluteč povezane z psiho. In sicer težava se pojavi že pri vožnjo z avtomobilom, oz. pred njo postanem nekako živčen (ponavadi takrat kakšno stvar pozabim) in svet začnem dojemati malce drugače, občutek kot da pravkar ustal iz postelje, oz. občutek kot da bi nekje taval. Enake probleme doživim pri pogovoru z osebami, ki mi niso blizu, kot neke vrste trema, le da v glavi dobim občutek megle. Stvar izgine ko se z nečem drugim zamotim. Težave se mi ne dogajajo čisto vsak dan. Bral sem že o različnih teh psihičnih motnjah in smešno je da skoraj v vsaki najdem moje simptome. Sedaj me pa zanima ali je to bolezensko stanje ali pa samo moje mišlenje katerega se ne morem znebiti? Prosim nasvete hvala že vnaprej.

Vprašanje: Pozdravljeni:) mene zanima za en manjši nasvet, sem stara 14 let in naslednjo leto grem že v srednjo šolo. že od malega imam majhno težavo z govorom če sem doma z domačimi ali prijati lahko čisto lepo govorim brez jecljanja in zadržkov ko pa smo v šoli pa če so prisotni učitelji in pri ustnem spraševanju pa začnem jecljati. tudi že pri branju. ali imate kakšni nasvet kako naj to težavico izboljšam kar sama doma ali obstajajo kakšne vaje za to? saj si želim to popraviti da nebi imela naslednjo šolsko leto s tem težave. ko sem bila majhna sem nekaj časa tudi obiskala logopedinjo, ampak se kasneje odnehala in nisem hodila. hvala za na svet

Vprašanje: pozdravljeni! pišem vam, ker ne vem več na koga naj se obrnem. stara sem 20 let. nedavno me je po več kot treh letih dolgi zvezi zapustil fant. svet se mi je zrušil, enostavno nisem mogla verjet. res je, da sva pred tem imela malce težje obdobje, prepirala sva se, kar sem naredila ni bilo prav, enostavno šlo je navzdol. kljub temu pa sem upala (kot vsakič do zdaj), da me bo spet poklical in da se bova pogovorila. pa tokrat ni tako. rekel je, da mu ni več to to in da si želi biti sam. to je zame bilo nekaj najhujšega, kar se mi lahko zgodi. morda vam deluje nekoliko pretirano vse skupaj, češ: saj ima komaj 20let in je še zelo mlada.to je bila prva zaljubljenost in bo kmalu minilo...pa ni tako! s tem fantom sem imela velike načrte.ljubila sem ga bolj kot vse na svetu, vse sem poskušala, da bi nama bilo lepo.in vendar sem na koncu doživela tragičen konec. od takrat enostavno ne vem več kaj naj. ne morem se učiti (pa je ravno izpitno obdobje), občasno poslušam žalostne pesmi, ki vse skupaj le še poslabšajo...imam sicer obdobje(nekaj dni) ko sem čisto v redu in si rečem: "ok, konec je. pač tako mora biti."po eni strani mi tudi vsi govorijo, da se kar dobro držim, vendar je to le navzven. v sebi še vedno vsak dan pomislim nanj, sprašujem se zakaj je moralo tako biti, če se on kaj spomne name, tudi jočem ko sem sama...velikokrat zjutraj ko se zbudim sem zelo razočarana ker ga sanjam in ko se prebudim kar nekako čakam njegov sms. pa me potem vse spravi še bolj v slabo voljo, ker se zavem, da sporočila ne bom več nikoli dobila. zahvalim se lahko edino svojim prijateljicam ki mi stojijo ob strani in mi pomagajo skozi to...vendar težava je v tem, da se bojim, da tega ne bom nikoli prebolela. že ko se spomnim vseh lepih trenutkov mi gre na jok, najraje bi ga poklicala in mu povedala, da ga še vedno močno ljubim, vendar se potem v naslednjem trenutku zavem, da vse to ne bi vodilo nikamor. težava pa je tudi v tem, da sem že po naravi bolj depresivna oz. ne vem kako bi se izrazila. spomnim se, da sem že kot majhna deklica velikokrat jokala tzaradi brezveznih stvari. strah me je neuspeha, včasih sem jokala že zato, ker sem pomislila npr. da bosta starša kmalu stara 40let(kar se mi je pred leti zdelo "staro").skratka, nekaj čudnega se že nekaj let dogaja z mano. imam obdobja, ko ves čas jočem, ker se kar tako spomnim žalostnih stvari(čeprav ne vem zakaj), veliko je tudi moj (bivši) fant "pretrpel" zaradi moje neprestane žalosti in depresivnosti. včasih mi je ccelo sam rekel: dovolj joka in žalosti, a ne more bit enkrat vse lepo in prav? in kar je zame najhuje, imam občutek, da sem ga prav s to svojo žalostjo in negativnimi mislimi "odgnala od sebe".najbrž mu je bilo vsega dovolj. včasih mi je tudi sam rekel, da bi rad imel normalno zvezo, kjer mu ne bo treba ves čas paziti kaj reče, ker me takoj vse spravi v slabo voljo, in kjer ne bo samo žalosti. hudo mi je, ker se že dolgo časa zavedam, da je nekaj narobe z mano, vendar se nikoli nisem odločila za obisk pri psihiatru oz. psihologu. namreč bojim se, da bi mi zdravnik predpisal kakšna zdravila in bi me ljudje imeli za čudno oz. ne bi se nihče hotel družiti z mano, ker naj bi bila "psiho", ko bi izvedeli, da pijem zdravila od psihiatra..bojim se, da bi imeli ljudje negativno mnenje o meni, če bi hodila k psihiatru oz. psihologu.vem, da zveni verjetno čudno, a upam, da razumete, kar želim povedati. zanima me, če menite, da je končno čas, da obiščem kakšnega specialista s tega področja? kajti zavedanje, da me je ljubljena oseba zapustila, me bo spravila v še večjo žalost. mislite, da je najbolje, da poskusim pozabiti na vse kar je bilo med nama?toda kako??rada bi (tako kot vsi "normalni ljudje") to sprejela kot del življenja in se sedaj osredotočila nase, na študij in zaživela na novo. toda tega sama trenutno nisem sposobna, zato vas prosim za nasvet, na koga naj se obrnem in kako naj si pomagam. najlepša hvala! tiana

Vprašanje: Spoštovani! Da lahko sploh pridem do problema, ki ga imam, vam moram najprej zaupati življenjsko zgodbo. Stara sem 27 let, kmalu bom 28. Za vse v življenju sem se morala boriti in se še borim. Začeos e je po rojstvu moje mlajše sestrice. Takrat sem začutila razliko, ki jo je delal moj oče med nama. Nikoli mi ni bilo jasno zakaj, dokler mi ni mama povedala, da si je oče pred mojim prihodom na svet želel sina. Razlike so bile vedno večje, npr. jaz nikoli nisem bila zadosti dobra, za vse otroške lumparije moje sestre sem bila kriva jaz in za njih tudi fizičnoo kaznovana. V osnovni šoli sem poiskala pomoč socialne delavke, ki mi je rekla, da me oče tepe, ker me ima rad. Zato nikoli več nisem poiskala pomoči ampak sem raje prenašala vse skupaj. Za svoj šolski uspeh sem bila vedno sama odgovorna, nikoli me nihče doma ni vzpodbujal, niti grajal ob slabi oceni. Pri 16 letih sem spoznala svojega prvega resnega fanta, skupaj sva preko študenta začela delati ni od takrat sem finančno samostojna. Zveza je trajala dve leti in po, potem sva se razšla zaradi njegovega posesivnega vedenja. S sedanjim partnerjem, s katerim sva skupaj skoraj 8 let, sva začela približno pol leta za tem, kmalu sem se tudi priselila k njemu in do danes sva si ustvarila prijeten dom. Med tem se je pred dvema letoma nezdrava veza mojih staršev začela krhati, oče je poskusil storiti samomor, do sedaj je zaradi boderline osebnostne motnje bil hospitaliziran 3x. Mam se je odselila, se zapletla v zvezo z poročenim moškim. Jaz pa sem med njima bila kot pink-pong žogica. Rešujem njune probleme, svojih pa ne znam. Začela se je brezvoljnost, energije je bilo ravno toliko, da sem preživela šiht, doma pa nula od mene. zato sva se začela s fantom prepirati in se kregati za vsako malenkost. Grozna je bila tudi nespečnost. Zaspala sem z lahkoto, potem pa sem se zbudila po 6-8x na noč. In proti jutru ko sem res trdno zaspala sem se morala že vstat, utrujena kot da me je nekdo prebutal. PRav tako sem to emocionalno praznino zasipavala s tonami nezdrave in mastne hrane, tako da sem se tudi zredila in potem sem se samo sebe še bolj sovražila. Vsaka mala stvar me je spravila ob živce in me vrgla iz tira ter me razjezila. Potem sem svoje težave zaupala svojemu zdravniku in predpisal mi je prozac. In teh pol leta kar sem jemala zdravila sem bila po dogem času srečna, polna energije, zveza z fantom je cvetela vse je bilo kot v pravljici, tudi zaradi staršev se nisem več sekirala. Tudi vso odvečno težo sem brez težav in brez diet izgubila, ker ni bilo potrebe po prenažiranju( Ko sem jedlapred prozacom, sem jedla dokler mi ni bilo slabo). Pred dvema mesecema pa sem začutila močno željo po materinstvu in z fantom sva se odločila da bova začela delati na tem. Prenehala sem jemati kontracepcijo in tudi prozac. En mesec je še šlo, zdaj pa spet zapadam v stare tire, spet sem se začela prenažirati, vem, da ne smem ampak si ne morem pomagati, moj energijski nivo je na nuli, vse me že spet živcira, vsaka mala stvar me vrže iz tira, zredila sem se za 7 kg v enem mesecu, spet mi pada samozavest in samopodoba, z fantom se kregam za vsako malenkost, počasi se me bo navolil in me postavil pred vrata. Ne vem kaj naj naredim, da bom spet stabilna, ne bi rada jemala antidepresivov do konca življenja, sploh pa ne med nosečnostjo, katero že nestrpno pričakujem, celo preveč. Ves čas mislim samo na to, čeprav vem, da ne smem, da moram pustiti stvarem da stečejo svojo pot. prosim, svetujte mi, kako naj prebrodim to krizo, ker se sovražim tako kot sem zdaj, ampak si enostavno ne znam pomagati. In če sem že zdaj taka, kaj bodo potem meli moji otroci 0od mene. Prosim pomagajte, ker sem že čisto obupana.

Vprašanje: Lepo pozdravljeni. Imam mlajšega bratca, ki je star 14 let in je ( tako pravijo) avtist. Ko je bil star 5 let je spregovoril prve besede. Bil je zelo hiperaktiven, večkrat se nismo upali z njim v trgovino, ker je nagajal in se neprimerno vedel. Bil je tako hiperaktiven, da je dobil zdravila(vendar mu jih nikoli nismo dajali). Vedno, ko je naredil nekaj narobe se je smejal, tako da smo točno vedeli da je naredil neumnost. Očesnim in telesnim stikom se ni izogibal. Ni bil ravno dober govorec, je pa povedal kaj bi rad, kam bi šel,...vendar zelo na kratko. Malokrat je povedal dva stavka skupaj. Zdaj pa je star 14 let in se je njegovo obnašanje spremenilo za 180 stopinj. Nehal je govoriti oz odgovarja samo z ja in ne, stoji na mestu in gleda v steno, če pride kdo zraven obrne glavo v drugo smer. Ko mu kaj rečemo mu moramo povedati večkrat, da se premakne iz svojega mesta in še med potjo napr. do mize se večkrat ustavi in skloni glavo in gleda v tla. Nima nobene volje do nobenih stvari. Včasih, ga je bilo nemogoče spraviti iz računalnika ali televizije, zdaj pa računalnika niti pogleda ne, ko pa sedi pred televizijo gleda stran. Tako se zapre v svoj svet, da bi lahko cel dan stal pred steno. Včasih ga nam uspe spraviti za mizo, kjer prebere nekaj stavkov. Njegovo obnašanje se je zelo poslabšalo. Kaj lahko storimo? Naj ga stalno z nečim zamotimo s kakšno stvarjo ali naj ga pustimo da tava v svojmu svetu? Zelo bi bila vesela vašega odgovora in se vam za odgovor že v naprej zahvaljujem.

Vprašanje: Spoštovani, imam nekoliko čuden problem. Že dolgo študiram, sem pri koncu, ampak se mi zelo vleče. Ocene imam nadpovprečno do zelo dobre, vendar vse skupaj traja in traja. Tu in tam opravljam kakšna priložnostna dela in vesela sem, če dobim kaj v svoji stroki. Problem je, da se mi vsako najmanjše delo zdi grozen napor. Začela sem delati na jezikovni šoli, imam po 2 uri dvakrat tedensko. Za eno srečanje se pripravljam deset ur in se mi uspe pripraviti le toliko, da mi časovno znese. Ko je treba uredit neka administrativna dela, začnem globoko dihat, postanem čisto nezadovoljna, delam si plan, kako naj se lotim stvari in na koncu mi uspe, ampak gre nekaj ur mimo za nekaj, kar bi nekdo drug naredil v 20 minutah. Sem zelo neproduktivna. Prav vse mi je težko narediti. Še vedno sem delno finančno odvisna od staršev, ampak dolgo ne bo šlo. Delam manj, kot dela povprečen človek, ki je zaposlen. Marsikdo bi rekel, da sem lena, ampak jaz včasih prav nič ne morem. Počutim se, kot da bi se vozila v prvi prestavi po avtocesti. Ničesar ne dohajam. Ne predstavljam si, da bom nekoč dejansko lahko bila finančno neodvisna in da bom celo skrbela za otroke (čeprav imam močno željo po otrocih). Potem si pa mislim: zakaj so me ustvarili? Nikogar nisem prosila za to. Brez vprašanj so me vrgli v ta svet in zdaj moram živet. Kako težko je to! Vam je moja težava znana? Imate morda kakšen predlog, kako naj se tega rešim. Za enkrat za terapevta nimam denarja. Vesela bom vsakega odgovora. Hvala

Vprašanje: Pozdravljeni. Imam en problem..stara sem 20 let in me zanima, kako naj si pomagam da bi zmanjšala neprijetne odzive z jokom...naj bolj natančno razložim. Z osebo k ji imam zelo rada se kdaj pa kdaj sprem,tako kot vsi in karkoli mi kaj slabega reče jaz začnem jokati. Vedno se mi začnejo nabirati solze in nato jokanjee...newem ali je to zaradi tega ker me besede tako močno prizadanejo ali kako je to... nočem se zjokati a solze kar same lijejo iz mene. Počutim se zelo prizadeto za vsako stvar. Kako naj si pomagam????...ali je mogoče vpliv tega to, ker se sama počutim odveč, tako doma(ker sem malo drugače prirasla k srcu svojim staršem in sorodnikom) kot tudi drugje..slabo mi gre na vseh področjih...nevem kaj je razlog vsega tega...ali je mogoče ta moj jok in prizadetost posledica vsega tega slabega počutja in vse to kar se mi dogaja, potem mi pa še ljubljena oseba nekaj neprijetnega reče in me to še toliko bolj potre...le od nje bi lahko pričakovala da mi daje več opore...a je ne dobim:(... nevem več..učasih razmišlam da res nevem kam spadam...na ta svet nevem če res NE....pomagajteeee miiii prosim:(

Vprašanje: Spoštovani, star sem 18 let in oktobra bom pričenjal s študijem v Mariboru. Moje težave so se pričele konec avgusta, povezane pa so s stalno napetostjo in nemirom. Prvih nekaj dni - 8 dni, sem bil stalno napet in nemiren, misli so se mi nenehno sukale okoli te napetosti, zmanjšal se mi je apetit in bil sem bolj bled. Prejšnji vikend je ta napetost popustila in sobota je bil povsem miren dan, od nedelje naprej pa spet čutim rahlo napetost, ki pa je drugačne vrste. Je manjša in mnogo bolj znosna, saj se mi je apetit povrnil in tudi bled več nisem, a tokrat je napetost povezana s požiranjem sline, saj veliko mislim na to početje in bolj razmišljam o tem, bolj živčen sem. Podobne težave sem v preteklosti že imel, a so vselej čez čas minile, povezane pa so bile s kakšno večjo življenjsko spremembo - konec osnovne šole, začetek gimnazije, birma... . Sem velik samotar in nimam prijateljev, dneve pa preživljam doma in takrat se mi take misli ves čas sukajo po glavi, saj že vstanem nervozen in s strahom, kakšen bo dan. Če se s čim zamotim - predvsem računalnikom, te misli nekoliko zbledijo in se napetost poleže. Zanima me vaše strokovno mnenje, ali so tesnoba in te misli, ki mi jo še povečujejo, posledica velike življenjske spremembe - študija v tujem kraju, kjer ni staršev in so povsem novi ljudje? Vselej sem živel pod okriljem družine, tokrat pa se prvič podajam v nov svet in sam razmišljam, da je ta tesnoba tako posledica odhoda od doma, dolgih počitnic (že od konca maja naprej, saj sem se za maturo učil sproti in se mi na koncu ni bilo treba veliko), ki sem se jih že naveličal, saj mi je dan enak dnevu in premale samozavesti, ki jo imam. Sem tudi bolj čustvena oseba, ki rada veliko premišljuje o sebi in kadar jo kaj pesti, dolgo razmišlja o tem. Zanima me vaše strokovno mnenje o tem, ali razmišljam pravilno, ali pa vi domnevate kaj drugega. Fizično sem namreč na srečo zdrav, nič me ne boli in nobenih težav nimam. Trenutno imam povsem normalen apetit, spim zelo dobro in drugih težav razen teh miselnih napetosti ne vidim. Že vnaprej se vam zahvaljujem za vaš odgovor. Lep pozdrav.

Vprašanje: Pozdravljeni! Ga. Dragica pišem vam za nasvet, saj sama ne vem kako naj odreagiram, da bo prav, kako naj pomagam in se spopadem s tem. Moj partner, skupaj sva 10 let mi je danes priznal da ima bulimijo (ugotovila sem sama in ga naravnost vprašala) pa je odgovoril pritrdilno, porušil se mi je svet, vendar ga nisem obsojala, nisem negativno odreagirala, le poskušala sem ga razumeti. Pogovorila sva se o vsem, najbolj me je zanimalo zakaj to počne. naj povem da je cca. 8 let nazaj imel 145kg visok 179cm ki jih je izgubil izključno z telovadbo ter zdravo prehrano na 80kg in to težo je do danes ohranjal, sedaj ima 78kg. Njegov odgovor je bil (zakaj to počne) da mu je slabo po vsaki hrani in spomnim se da je že takrat zelo jamral ko je shujšal da ga neprestano želodec boli, naj povem še to da je vso težo izgubil v roku 5 mesecev. Njegova zobozdravnica, ki je tudi moja me je vprašala zakaj ima tako slabe zobe?! in tako se je začelo dokler nisem zmeraj bolj bila pozorna (zaklepal se je v kopalnico, puščal da teće voda in bljuval) in najbolj me je pa šokiralo to da mi je priznal da to počne 5 let (ni se mi sanjalo), nenormalno veliko poje, res je tudi da ima prebavo dobro, oz. vem da hodi vsak dan na veliko potrebo vsaj enkrat. Ko sem ga povprašala kako mu naj pomagam, da bo v vsakem primeru moral k zdravniku zaradi želodca če mu je slabo po vsakem obroku, da zaradi tega bljuva (ali je to samo izgovor??) ali da mu pomagam da bi se vključil v kakšno skupino pa ni hotel niti slišati o tem, rekel je da bo sam poskrbel za to da bo nehal, je pa res da je njegovo bruhanje vse pogostejše, oz. pridejo dnevi ko enostavno nič ne je oz. zelo malo, naslednji dan se bo nažiral ter bruhal, naslednji dan pa jedel normalno. Lepo prosim ga. Danica svetujte mi kako mu naj pomagam, boli me da se takole uničuje, res grozno. Naj pripomnim še to da sem sama pred kratkih rodila in da sem debelušna pa sem mu takšna najbolj všeč oz. pravi da ne rabim hujšati.. ne razumem, prosim pomagajte mi razumeti, pomagajte mi z nasvetom kako mu naj pomagam, prosim! hvala, N.

Vprašanje: Pozdravljena Prebrala sem vaš odgovor, za katerega se vam lepo zahvaljujem. Tudi sama vem, da moram končno narediti nekaj zase, saj je to moja osebna pravica. A kaj ko vedno pride vmes teden, štirinajst dni ko so najini odnosi strpni (ne bom rekla normalni) in si rečem saj sva skupaj že toliko let in imava otroke itd..., potem pa se vse spet podre. Prebrala sem tudi pismo (vprašanje) z naslovom Psihično nasilje s strani partnerja in začutila sem precejšno podobnost z mojim problemom. Tudi moj mož je jezen na ves svet. V življenju še nisem srečala človeka, ki bi imel vsebi toliko negativnega mišljenja. Nobena stvar ga ne razveseli, v vsaki stvari najde vzrok, da jo kritizira. V depresijo tudi mene spravlja njegovo psihično maltretiranje npr.: ko ponoči ne more spati po 2x ali 3x prižge televizijo v prostoru kjer spiva, seveda se pri tem vsakič znova prebudim tudi jaz in posledice so v mojem počutju in razpoloženju naslednji dan. Za vsako stvar postavi vprašanje v očitajočem tonu (zakaj pa?, saj....) Ko sem mu omenila, da se bodo morale stvari spremeniti, da tako ne pelje nikamor je dejal kar pojdi, tako lepo kot ti je tukaj ti ne bo nikjer, saj živiš kot ptička na veji. Lahko spokaš in greš, saj sem tako jaz vse ustvaril, sem garal kot živina. Ne bom te ubil (kot se je na žalost zgodilo moji prijateljici, ko je hotela zapustiti moža) saj je zafrknil samo sebe, ampak te bom pretepel, da boš videla....Zaenkrat fizičnih groženj še ni uresničil, ampak mu nič ne zaupam. Upam, da boste tudi to moje pismo prebrali, saj mi kar nekako odleže, ko spravim probleme v besede, pa čeprav se ne da vsega povedati v nekaj stavkih. Zavedam se, da mora biti v prihodnosti moj cilj poskrbeti zase, saj sem teh 50 letih, ki jih bom dopolnila drugo leto vse to puščala ob strani. Lahko mi pišete tudi osebno na moj e-mail. Če bom potrebovala še kakšen vaš stavek za vzpodbudo se vam bom oglasila. Še enkrat hvala in lep pozdrav.