Vprašanje: Spoštovani, Zanima me,kaj je lahko vzrok,da se oseba pogovarja sama s seboj.Ne mislim na glasno razmišljanje,pač pa da oseba vodi dialog sama s seboj,sprašuje npr.z enim tonom kot oseba X in nato si na postavljeno vprašanje odgovarja,če me razumete.Gre za odraslo osebo(mojega partnerja)Vse skupaj me muči,saj je poleg omenjenega po mojem mnenju tudi depresiven,ker je brezvoljen,občasno razdražljiv in jezen na cel svet.Nobena stvar ga ne razveseljuje,poleg vsega me tudi psihično maltretira.Tako stanje traja skoraj 2 leti.Jaz sem po njegovih besedah kriva za vse,k zdravniku noče,pač pa pošilja mene.Jaz sem ga morala obiskati,ker psihičnega nasilja nisem več zdržala.Jokati ne moram,čustveno sem se nekako ogradila da lahko sploh funkcioniram.Imava čudovitega otroka,vsak svojo službo,materialno sva preskrbljena.Kaj lahko storim?Težko mi je. Za odgovor se Vam zahvaljujem

Vprašanje: Spoštovani! Zanimivo, ob branju zadnje knjige ki mi je krajšala čas, v meni so se zbudila stara, zakopana čuvstva. Začela sem intenzivno premišljati o vsem kar mi je življenje prineslo in o tem gdo in kaj sem danes. Dovolite da Vam se poidrobneje predstavim. Stara sem 31 let. Skoraj 1 leto je že minilo od moje redne zaposlitve, tako da se sedaj občasno ukvarjam s različnimi "projekti" s kateri mi nekako poskušam omogočiti normalno življenje. Teško finančno situacijo lajšam s socijalno pomočjo in se nekako uspevam prebiti iz meseca v mesec. Podnajemnica sem majhnega stanovanja. Družbo mi delajo dva hišna ljubljenčka, ki mi resnično veliko pomenita, ter se ne počutim vedno sama in osamljena. Pred dvemi leti končala sem dolgoletno razmerje...enostavno sva se s fantom emocionalno oddaljila. Ostala sva v dobrih odnosih. On je ponovno v razmerju in to me resnično veseli. Privoščim mu vso srečo. Sama sem v tem času imela več spolnih partnerjev...nisem se zapletala s nobenim v resnejše razmerje. Enostavno mi je zadovoljstvo bilo čutiti da sem nekomu privlačna , da me se želi, ter sem zelo hitro pristala v postelji s temi moškimi. Zavedam se da je to bil nek način samodokazovanja. Vsaka ta izkušnja bila je zame nekaj novega, vznemirljivega, a z časom sem se počutila prazna, žalostna. A po vsaki takšni izkušnji "napolnila" sem se s novo posteljno avanturo. Nisem ponosna nase zaradi tega, saj se imam za pametno, izobraženo žensko. Nikoli si ne bi mislila da bom postala takšna oseba. Spoznala sem tudi da sem s takšnim vzorcem obnašanja začela že proti koncu svojega edinega dolgoletnega razmerja, saj se nisem počutila zadovoljeno, duševno in telesno. Med vsemi omenjenimi moškim še sedaj sem v razmerju s enim poročenim. Najima občasna druženja že trajajo skoraj leto in pol. Videvama se zelo poretko, ampak ko sva skupaj prepuščava se strastem. On je v meni zbudil mnoge skrite želje, in jih brez zadrškov skupaj izpolnjujeva. Skratka, v sexu za nas ni tabujev. To mi je všeč. In vem da tudi njemu. Saj je ravno tak moj svoboden pogled na spolnost zagotovo glavni razlog našega razmerja. Oba se zavedava da nikoli ne more biti in ne bo kaj resnejšega med nama...a da so nekekšna čuvstva prisotna, ni dvoma, saj se veliko pogovarjava in spoštujeva dejstvo da je to edino kar je lahko med nama. Ter mora tudi zadostovati. Kljub vsemu (ali pa zaradi vsega) pogosto se počutim osamljena, žalostna. Poskušam vseeno zdrževati normalne stike s prijatelji. Skratka, je trenutno se počutim popolnoma izgubljena. Pogrešam občutek obveznosti, ki ga prinaša služba...pogrešam sebe nasmejano, samozavestno. Iščem se, borim se. Kot sem na samem začetku omenila, ena knjiga je zbudila tudi stra čuvstva, strahove. Kot še majhna deklica bila sem priča številnim neprijetnim dogotkom ki so znašli mojo družino...trenutka ko je mami izgubila otroka, a bila sem ravno jaz ta katera je bila tam da ji pokliče pomoč...potem hude očetove nesreče po kateri je dolgo in boleče okreval...potem očetove smrti...mamine hudo hude bolezni, ki je za vedno pustila pečat na njej, fizično kot psihično. Kot je razvidno, moje je otroštvo bilo grdo prekinjeno, ter sem dobesedno odrasla že s svojim 8 leti, ter od svojega 13 leta prevzela skrb za mamo. Ona mi je vse, naredila sem zanjo vse kar je bilo v moji moči (in še vedno to počnem)...a vse me to vedno bolj duši, rada bi da me mami že enkrat "izpusti" in mi dovoli živeti...sama tudi iščem tisto "zdravo" ljubezen v najinem odnosu. Tako, sedaj sem te stare "duhove" končno pustila ven, v svet....OGROMNO MI POMENI DA STE NAJDLI ČAS IN PRISLUHNILI MI...vsaj malo mi je lažje ker sem vam zaupala svoje življenje. Hvala Vam. Vesela bom Vašega mnenja, nasveta... A zavedam se da sem edino jaz sama ta katera mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in vse tisto s čem ga gradim. Hvala še enkrat, lepo Vas pozdravljam.

Vprašanje: Že pred časom sem vam pisala v zvezi z 17 letnim sinom, ki je doživljal bolečo izkušnjo ob smrti svoje prijateljice. To se je potem nekako umirilo, vendar je zopet zapadel v stanje ko gleda na svet kot na veliko črno gmoto. V ničemer ne vidi prihodnosti, vse mu je čisti kaos, ničesar se ne more spremeniti na bolje. Zaprl se je vase, strmi v stene, joče, ne sprejema ne kritik ne lepih besed. V šoli je zelo popustil, tako da ga čaka popravni izpit. Ko se mu hočeš približat je njegov odgovor da ga tako nobeden ne razume, da svojih čustev ne more opisat nobenemu. Imam tudi občutek, da je poizkusil že tudi travo, saj je nekajkrat bil zelo čuden še na drugačen način. Bojim se da si bo kaj naredil, ali pa bi to prepaslo v jemanje še kaj drugega. Ko nekako izsiliš pogovor iz njega in se saj malo odpre, pa pravi da mu naj samo stojimo ob strani in da bo vse vredu, pomoč od koga drugega vztrajno zavrača in ga nikakor ne morem prisiliti da bi se pogovoril s kakšnim strokovnim delavcem. Prosim če mi lahko pomagate z nasvetom kako naj ravnam naprej. Ali ga naj dobesedno zvlečem k psihologu ali mu lahko na kakšen način tudi pomagam sama. lep pozdrav

Vprašanje: Pozdravljeni! Sem 23 letna študentka, pred enim mesecem so se mi začele pojavljati težave,...in sicer negativne nerealne misli, ki jih nikakor ne morem odpravit oziroma jo odpravim pa se pojavi nova, vse to občutim kot nekakšen strah pred sama sabo, nezaupanje vase in svet, bila sem pri psihoterapevtu pa je rekel, da ni kritičnih točk, drugače pa sem dobila pri splošni zdravnici asentro, zelo me je strah, shujšala sem že 5kg, ponoči imam more in se zbujam čisto prepotena.

Vprašanje: Pozdravljena. Z možem sva se znašla na poti, na kateri si ne znava sama več pomagati in potrebujeva pomoč. Poročena sva 16 let, imava dva prečudovita otroka. Vsa ta leta nama je bil skupen cilj družina. Med seboj se dobro razumeva. Pred 11 leti mi je mož priznal, da je biseksualec, da čuti v sebi željo tudi do moških. Veliko sem delala na sebi, da sem sprejela to njegovo drugačnost. Pred 5 leti je doživel tudi kratkotrajen odnos z moškim, za katerega mi je priznal. Tudi takrat sem mu stala ob strani in skupaj sva prebrodla to njegovo dejanje. Upala sem, da se je njegova želja po odnosu z istim spolom končala. Pred kratkim pa se je najin odnos začel krhati in v sebi sem čutila, da je zopet nekaj narobe. Priznal mi je, da je spoznal moškega, do katerega čuti nekaj več in si z njim predstavlja nadaljnje življenje in bi se rad odselil in zapustil družino. Podrl se mi je svet. Ob pogovoru in spoznanju, da bi me s tem korakom zelo prizadel - mene in vso družino, je sklenil, da ostane in da poskušava obuditi najin odnos, ljubezen. Veliko se posvečava drug drugemu, poskušam ga razumeti, mu stojim ob strani, čeprav v sebi zelo trpim, vendar pa čutim, da v sebi ni čisto odločen kaj naj naredi. Prizna mi, da zelo trpi, da je v njegovi glavi zmeda, da nas noče prizadeti, vendar pa po drugi strani čuti, da zamuja priložnost. Zelo trpiva oba. Potrebujeva pomoč terapevta, vendar ne veva, kam naj se obrneva. Jaz sem pripravljena sprejeti njegovo drugačnost in ga imam kljub temu neizmerno rada. Prosim, če nama svetujete, kaj v najinem primeru lahko narediva sama oz. na koga se lahko obrneva za pomoč za pogovor in svetovanje. Najlepša hvala.

Vprašanje: Spoštovani; Na vas se obračam ker potrebujem mnenje storokovnjaka. Stara sem 29 let, pred kratkim me je zapustil fant s katerim, sva bila tik pred poroko. Podrl se mi je svet. Imam hude napade tesnobe, srce mi razbija, potim se, ne morem spati, na trenutke doživljam panične napade. Skrbi me, da bi se te moje težave sprevrgle v hujšo depresijo h kateri sem nagnjena, depresijo ima tudi moj oče. Ob pomoči očetu, sem sem marsikaj naučila o teh psihičnih težavah a zdaj sam a ne vem kako naprej, ne vidim izhoda. Prosim vas, da mi svetujete kaj naj naredim. V mislim, sem imela kakšno pomirjevalo, ki bi ga vzela po potrebi poznam Lexaurin ali Helex, mislite, da bi bilo to primerno zame? Želim samo preživeti te prve mesece. V službi opravljam zelo odgovorno delo in bojim se, da si uničim kariero zaradi vseh teh težav. Prosim vas za nasvet in pomoč. Lepo pozdravljeni

Vprašanje: Spoštovani! Rada bi Vas prosila za nasvet oz.da bi mi pomagali kako naj se potrudim biti bolj samozavestna in zaupljiva.Stara sem 29let in moj mož tudi. Namrec poročena sem 5 let in moram priznati ,da se z možem dobro razumeve ,sicer sva imela pred 2leti hudo krizo zaradi ene ženske kar pa še danes ne vem kaj točno je bilo med njima ,če sploh je kaj bilo ali je vse zraslo v moji glavi.To sva že zdavnaj razčistila in kot pravim zelo dobro se razumeve in nikoli se ne žaliva ,zmerjava ,..veliko se skupaj nasmejiva ..imava tudi enaga otroka in trenutno čakava drugega.. Problem pa je naslednji ,da je moj mož dobil novo sodelavko in ta je zelo naveličana svojega moža,druga sodelavka pa se je imela že za ločit ampak nekako shajajo naprej ..ker so naveličane svojih partnerjev si želijo večkrat ven. In moti me, ker tako vlečejo tudi mojega moža in se ostale v službi! Njim je tako lepo da bi ble zunaj vsak teden in ali pa vsaj enkrat na mesec da ga žurajo skupaj! Mene to zelo moti kajti če so one naveličane svojih možev jaz svojega nisem!!! Mojemu možu je pa lepo ko grejo skupaj ven ker se sprostijo in nasmejijo..sicer je bil samo dvakrat,ampak mi ni prav ker so vsi poročeni in mislim da se temu lahko primerno obnašajo. Strah me je ..da bi me mož prevaral (saj mu zaupam ampak nepoznam njunih naklepov..pa pijača naredi svoje...) ali pa da bi mu to žuranje postalo preveč ušeč.Zanima me kaj je meja,da mu povem da to ni dobro ,ker je svet tako pokvarjen ,ženske pa še bolj ,se zlasti take ki imajo probleme doma. Mogoče sem preveč občutljiva zaradi nosečnosti ,ampak resnično mi je težko ko vidim kako so lepe suhe jaz pa... Zelo rada bi bila ljubeča žena,da bi mu na lep način povedala da me to moti in ne zdi se mi prav da se obnašajo kot da so sami . Hvala za pomoč in nasvet

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem xxx let, zaposlena sem v zdravstvu, sem v stiku z bolniki, vendar le-ti običajno nimajo infekcijskih obolenj...Moja težava pa je, da zelo pogosto zbolevam za prehladi, virozami respiratornimi infekti, ...kar je kot posledica seveda , da preživim veliko časa na bolniški(viroze, respiratprni inf., pa svet viroze), kar pa mojim delodajalcem seveda ni všeč.... Pojem veliko sadja, pijem colostrum , se primerno gibljem, pa mi tudi to ne pomaga kaj dosti..V zadnjih 5 mesecih sem bila sedaj že tretjič na bolniški. Diagnoza : viroza..potrebovala sem 2 tedna, da mi je vročina popustila, ter da so izginili znaki prehlada...sedaj sem v službi šele 2 dan, pa se mi je spet pojavila vročina v večernih urah 37.6C, malo mi je slabo, občasno imam manjšo diarejo...V službi se počutim dobro, s sodelavci se prav tako super razumemo. Ne vem več, na koga se naj obrnem...bila sem že tudi na alergoloških testih, ki niso pokazali nič posebnega...Še to: meseca januarja sem sicer bila na potovanju xxxxxxi, vendar menim, da to nima nobene zveze s tem, ker sem bila bolna že prej tudi decembra in novembra, ko sem bila še doma ..Lep pozdrav, in že naprej hvala za odgovor

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 29 let in poročena 3 leta. Takoj po poroki sem zanosila, a v 17 tednu mi je odtekla voda in nosečnosti je bilo konec. Vzrok ... neznan, ginekolog pa me je "tolažil" z besedami: narava dela svoje. 4 mesece po splavu sem se prvič zaposlila in zaradi tega z možem nisva delala na otročku, dokler mi direktor ni dal jasni namig, da mi pogodbe zaradi recesije ne more podaljšati. Tako sva z možem začela ponovno načrtovati. Kmalu nama je uspelo in bila sem zelo zadovoljna, saj bi mi pogodba o zaposlitvi pretekla en mesec pred začetkom porodniške. A kaj ko se je spet vse izjalovilo in sem rodila v 22 t nosečnosti zdravega fanta, a je bil premajhen za ta svet, tako da je kmalu po rojstvu umrl. Ta isti ginekolg me je ponovno tolažil z istimi besedami, narava dela svoje, zato sem ga zamenjala. Nova ginekologinja me je dala pregledat in ugotovili so, da maternični vrat ne vzdrži pritiska. Nato sem mislila, da sem vse prebolela, saj sem se tri mesece počutila super. Nato pa je šlo samo navzdol. Sedaj je eno leto, od tega dogodka, jaz pa sem ... na znam povedati na tleh. Zanositi ne morem, zakaj ne vem. Službe nimam, jo sicer iščem, a brez uspeha. Vsaka stvar me takoj vrže iz tira. Vsako bolečino, ki jo čutim, mislim, da je kaj z mano narobe in da bom kar umrla. Pride dan, ko je vse ok, pridejo pa dnevi, ko mi gre na jok, vse mi gre na živce in včasih se počutim kot en hipohonder. Za vsako malenkost me zgrabi panika. Enostavno ne vem več kaj naj sama s sabo. Hvala za odgovor in lep pozdrav!

Vprašanje: Pozdravljeni! Neznansko bi Vam bila hvaležna za pomoč. Pri 14 letih sem dobila akne in v teh 3letih in pol so se mi akne neznansko poslabšale in še sedaj gre vse le še navzdol. Moja koža se je iz brezhibne spremenila v najslabšo, kar jih je. Ker je moj cel obraz prekrit z rdečimi madeži, ne vem več, kakšne polti je moj obraz, prav tako moj obraz poleti ne spremeni barve...Imam podkožne boleče mozolje, ves čas, predvsem okoli ust, na ličnicah, po celi bradi...Ogrce imam po celem obrazu. Tudi če še tako hočem to preprečiti, akne vplivaje name zelo negativno, do točke, ko izostajam od pouka...Ker zjutraj nimam volje vstati in se zopet namazati s petimi pudri...(vsi so seveda oil-free in nekomedogeni)..poizkusila sem že vse, razen antibiotikov,roaccutana..trenutno sem na yasminellah, zaradi katerih imam pogosteje migrene (sumim), nisem pa prepričana. Jemljem jih le en teden, čeprav VEM da KT niso in nikdar ne bodo rešitev, le če jih bom jemala celo življenje, kar pa ni možno. Poleg tega, da si seveda v življenju želim otrok. Vsa dekleta na forumih pričajo o grozni koži potem, ko nehajo z jemanjem KT. Ne vem več, kaj naj storim..Ne hodim ven, ne družim se več. Gnusim se sama sebi.Sliši se,kot da pretiravam, čeprav je res. Najraje bi zlezla iz svoje kože,pa ne morem. seveda spim s takimi mislimi in sanjah o tem, da se bom zjutraj zbudila z lepo kožo..Tu ni le estetski pomen, akne mi povzročajo tudi bolečine, ko se smejem, me boli, koža me neprestano srbi,,trgovci me prepričajo o izdelkih v eni minuti, čeprav VEM , da ne bo pomagalo! Vsega imam dovolj, zato se zatekam v irealen svet, v internet, kjer pozabim na sebe. Sedaj pa Vas sprašujem, kaj mi priporočate, kaj deluje za hormonsko pogojene akne.Kaj bi bilo primerno zame?kaj bi se izplačalo jemati? Najlepša hvala za odgovor!

Vprašanje: zdravo nekaj mesecev, preden sem se udaril v komolec z desno roko in poškodovanih živcev je moja roka je začela oslabi in zmanjša Prosimo, da svet, kaj naj naredim

Vprašanje: Pozdravljeni! Čudna sem. Ne znam se vključiti v družbo, večinoma me socialno odnosi ne zanimajo, me dolgočasijo. Nasploh mam občutek, da moj čustveni svet ne obstaja. Nisem depresivna ali tesnobna, večkrat pa se mi zgodi, da se počutim izredno prazno-brez misli, kakršnihkoli čustev, idej, želja. Ponavadi se v takšnem stanju usedem pod mizo ter več ur zrem v isto točko in o ničemer ne razmišljam. Stanje lahko traja več dni. Bi to lahko bili znaki shizoidne osebnostne motnje z občasnimi psihotičnii dekomenzacijami (katatonija)? Mogoče Aspergerjev sindrom, izogibajoča osebnostna motnja? Lepo vas pozdravljam.

Vprašanje: Lep pozdrav! Imam težavo ki se ji reče prenajedanje,nevem več kaj naj naredim pojedla bi vse kar mi pride pod roke. Ko mi gre kaj narobe se spravim na sladkarije in tisti trenutek bi jih pojedla celo vrečko. Hrano celo skrivam pred drugimi , kar pa se pozna na moji teži rada bi se tega rešla in nevem kako.Stara sem 25 let to se je začelo štiri leta nazaj ko sem rodila in ostala sama z otrokaom in takrat se mi je zrušil svet. Žalost pa utapljam v hrani. Poskusila sem že vse dijete ampak vse brez uspeha.Nevem več kaj naj ker tako ne gre več naprej. zahvaljujem se vam za vaš nasvet

Vprašanje: Opazil sem da sem začenjal v določenih trenutkih jeclati včasih močno včasih lih da je. spomin se mi je začel slabšat, veliko stvari mi je začelo dobesedno polzeti iz glave, (izrazi,besede, datumi) koncentracijo mam tud slabo, vid imam super, sluh tudi, ko pride do premišljevanja oziroma do aktivnega uporablanja možganov se mi včasih dogaja to da se mi vse kar ustavi. use se mi ustavi s tem mislm sluh, razmišlanje kot da postanem ujet u lastnm telesu gledam skoz oči, in use kar delam sploh ne dojamem kot da to nism jaz… praznina. Opazil sm zelo povečano zaspanost, na dan prespim tudi po 16-18ur če ne celo kej več odvisno od dneva ali je šola ali vikend. (ponavadi mi je bilo 8 ur dost za cel dan sedaj pa spim od polnoči do 6ih, sem pokonc do 2h, in grem spet do 8ih zvečer spat, in stvar se ponavla iz dneva v dan). potem sem upazil da mam tako rečeno čustvene motnje al nekaj v tem smislu povečala se mi je razdraženost se hitr razjezim če me razjezijo domači podzavestno udarim z roko v steno ali celo z glavo. Če kdo govori čez moje najbližnje mi kri zavre nemudoma poveča se mi srčni utrip, postanem živčen in komajda se nadziram da ne skočim na osebo ki ima kaj čez moje, lobusumje se mi je povečalo in to zelo, ponavadi nisem bil tako lobusumen ( z punco sva skupaj že skoraj 2 leti in mi pomeni vse, postala je del mene in brez nje bi bilo konec tudi mojega sveta). Razjezim se na vse okol sebe če treba, nevem kaj mi je, res čisto sem se premenil in to v roku približno 2h – 3h mesecih. Sem tudi zelo čustven vsaka malenkost me lahko spravi iz tira. V primeru da se počutim ogroženega postanem zelo agresiven saj se bojim da bi se mi kaj zgodilo. Svet se mi je postavil na glavo ker res nevem kaj mi je in bi rad prišel temu do dna! Ker tole škodi meni, mojim bližnjim, moji šoli in vsem kar se lotim. Zato vas prosim za pomoč oziroma nasvet kaj narediti. Najlepša hvala za vaš čas in trud LP

Vprašanje: Hvala za izčrpen odgovor.Moja lečeča zdravnica pozna vse moje težave in tudi ve,da pogovor z možem ni možem,ker on ne priznava,da dela karkoli narobe,najman pa da je odvisen od alkohola,zato komunikacija z njim ni možna,ker on se ima za najpametnejšega ,to vsakemu takoj pove,če ga hoče kdo kaj opozoriti,niti otroci,ki so že samostojni in hvala bogu so veliko dosegli ,od doktorata do podjetnika in smo dogovorjeni,da sedaj ne pridejo kadar ima svoje dneve.Oba sta poizkusila pogovor z njim,a jih je samo nesramno žalil,tako,da sta ugotovila,da nima smisla vanj drezati,ker on ima svoj svet.Meni je Asentra rešila življenje,ker sedaj ga takrat ,ko,ima svoje dneve lažje prenašam.Ne skrivam problemov pod preprogo,saj vsi vedo kakšen je ,zato se ga takrat pač izogibajo.Ni pa nasilenmsamo zelo nesramen na jeziku,kot bi v svojih dnevih hotel nekaj pokazati,mogoče ogroženost,ali kaj kar ga duši pa se ne znajde.Lep pozdrav in hvala za morda še en odgovor.

Vprašanje: pozdrav! enkrat sem vam že pisala pa žal nisem dobila odgovora. upam da bom imela tokrat več sreče. stara sem 17 let in sem zelo čustvena. kar koli me lahko spravi v jok.zelo se bojim smrti. ko dobim "napad" se mi v glavi postavijo vprašanja: zakaj moram umreti,kaj je to smrt,kje so ljudje ko umrejo, kaj bom jaz ko umrem,zakaj sploh moram umreti,kaj bo s svetom ko umrem,kje bojo usi ki jih poznam,rada bi bila na svetu ko umrem,bo svet izumrl....kaj se bo zgodilo z mano in s svetom. to traja nekaj minut potem pa planem v jok in čudni občutki.strah in tesnoba. se zjočem in si rečem sedaj živim in uživaj. vendar drugič je spet isto. hude "napade" sem imela pred dvemi tedni(usak dan) od takrat sem jih imela mogoče 2x, vendar vem da bo obdobje kmalu spet prišlo in z njim uprašanja.nočem. tega ne maram ker me spravlja v slabo voljo in obup. za to ve samo moj fant.zelo mu zaupam, vendar bi rada pomoč ker ne vem na koga naj se obrnem ki bi me lahko razumel. hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni! Pred 3 mesecim sem bil star 18 let, vendar se mi je svet v pol leta podrl! V želji po perfekciji in oblikovanju telesa ( hotel sem iti na DIF) sem zašel v preveliko izgubo kilogramov... Izgubil sem približno 15 kg v enem mesecu. Izgubil sem veselje do vsega, spolni nagon, poleg tega pa tisto kar mi največ pomeni, to je želja po športu (vsak dan sem bil na igrišču, hiperaktiven...). Celo življenje se že ukvarjam s športom in imam veliko medalj, pokalov iz različnih športov.Sploh nimam več eksplozivnosti, tečem npr. en čas potem pa tema kot bi mi odsekal mišiče, in če bi vztrajal še dlje bi verjetno omedlel. Sploh mi ne gredo več noge kot bi hotel. In res sem potreboval čas da sem to začel reševati ob podpori družine (ker so vsi videli kakšen sem-shujšan...). Sedaj se trudim pri pridobivanju teže, jem zelo veliko (namreč tek me še ni minil, tudi želja po sladkim ne). Zanima me kako naj jem (kakšno hrano), kako naj živim, da bi nazaj vzpostavil svoje mišično ravnovesje?? Ali bodo s pridobljeni kilogrami tudi mišice funkcionirale bolje? Prosim svetujte mi kako naj živim? Šport mi res veliko pomeni, vendar v zadnjem času zgolj obremenitev. Moja tel. višina 178, teža pa je 54. Včasih pa sem imel 71 kilogramov. Moja mama mi je rekla, da še poleg tega sem močne konstrukcije in da moram res pridobiti na teži in da bo potem veliko lažje. Prosim za nasvete. LP!

Vprašanje: Spoštovani! Stara sem 19 let in hodim v zadnji letnik gimnazije. zadnje čase (skoraj eno leto) pa imam zelo pogosto psihične težave, za katere pa ne najdem pravega vzroka. Nekako nimam več volje za nobeno stvar, včasih sem se ukvarjala z mnogo stvarmi; s športom, hodila sem na zabave po raznih diskotekah, se družila z veliko ljudi..., sedaj pa v temu sploh ne vidim več smisla. Na vse stvari gledam zelo pesimistično in že vsaka malenkost me razburi in spravi v slabo voljo, tako da se stalno obremenjujem, predvsem z nepotrebnimi stvarmi. Velikokrat imam tudi občutek, da me nihče ne mara in da so se vsi zarotili proti meni, ter v življenju ne vidim več smisla. To seveda tudi vpliva na mojo koncentracijo. Sem pa tudi opazila da sem nenehno utrujena in imam vse pogostejše glavobole. Še najbolj je moje razpoloženje opazil moj fant, saj z njim preživim največ časa. Problem pa je tudi v tem, da vso to negativno energijo in slabo razpoloženje prenesem nanj, ker se nenehno pritožujem čez vse stvari, ki se mi zgodijo, včasih pa se po nepotrebnem celo spravim nanj, ker se pogosto zgodi, da kar v trenutku zamenjam razpoloženje in postanem tečna, peperljiva in slabe volje. Tako da se bojim, da bo najina zveza razpadla, ker vem, da me je zadnje pol leta težko prenašati. Vse opisane težave niso prisotne vsak dan. ponavadi sem 2 dni skupaj vesela in dobre volje, nato pa kar na lepem, brez razloga "eksplodira" v meni naval zgoraj opisanih težav, ki ponavadi trajajo nekaj dni skupaj. Tako se mi vse vedno ponavlja in po skoraj enemu letu težav se ni nič izboljšalo. Ne vem več kaj naj naredim, da bi bila boljše volje in uživala v življenju, ne da bi se stalno obremenjevala. Že velikokrat sem si rekla, da se ne smem sekirati s tem, kaj drugi mislijo o meni in gledati negativno na ves svet, vendar se vedno iste stvari ponavljajo. Še v naprej se Vam zahvaljujem za vaš nasvet in Vas v pričakovanju odgovora lepo pozdravljam.

Vprašanje: Spoštovani, kljub temu da sem odrasla ženska, izobražena, poročena, mati dveh otrok, se mi je pred tedni porušil svet pod nogami. Zakaj? Ker sem sicer po daljšem sumničenju ugotovila, da moj oče, ki je prav tako visoko izobražen, premožen in občudovanja vreden oče in mož, varal mamo že nekaj časa. In to ne z eno žensko, temveč z ženskami, ki za storitve računajo. Glede na to, da delava v istem podjetju, sem opažala njegove večurne izostanke, vednar se je domov k mami vračal vedno ob točni uri, tako da dejansko ni mogla ničesar posumiti. Tudi doma se je obnašal do vseh popolnoma običajno. Ko sem prišla stvari na dan, sem se z očetom vsedla in mu odkrito povedala, da vem kaj počne. Še nikoli v življenju ga nisem videla ostati brez besed, pogovor sva zaključila s tem, da je rekel, da ne bo nikamor več hodil. Od takrat je dejansko prisoten na delovnem mestu, pa tudi popoldneve doma. Mami, ki jo ljubim iz vsega srca, seveda tega nisem povedala in ji tudi ne nameravam, čeprav sem očetu rekla, da v kolikor opazim enako početje ji bom seveda vse povedala. V to smer sicer niti ne razmišljam, saj bi jo po 35 letih zakona to dotolklo. Oče in mama živita naprej lepo življenje, jaz pa trpim. Tako močno me to obremenjuje, da ne spim, ne jem, postala sem zadirčna do vse okolice, otrok, moža. Najhuje pa je, ker očeta ne morem pogledati v oči in se mi grdo povedano gnusi. Ob vsakem pogledu ga vidim z ženskami, ki so bile zagotovo mlajše od mene. Prizadeta sem in ne vem kako naj sama sebe sedaj postavim nazaj na noge? Kako naj očeta ponovno vzljubim (vedno je bil vzoren in ljubeč oče), kako naj mu pogledam v oči? S kakršnemkoli nasvetom mi boste veliko pomagali. Hvala

Vprašanje: Najprej en lep pozdrav, Lepo prosim, če mi lahko odgovorite na mojo vprašanje. Pred tednom dni sem bila prikardiologu kjer sem imela pregled, moja diagnoza se pa glasi koronarna insuficienca dobila sem tablete olicard in pa aspirin. Stara sem 28 let nikoli kadila normalni krvni tlak velika 170 težka 69. Zdravnik mi je povedal da imam tudi prolaps mitralke in da je srce zaradi prekrvavitve že oslabljeno. Moje težave se pa pričnejo tukaj, nevem kaj naj si mislim Postala sem prestrašena, svet se mi je podrl samo jokam bojim se,ker vem da je to kolikor sem razumela težka bolezen ( pešanje srca) Ali se lahko pomaga kirurško. Ali lahko s to boleznijo sploh dočakam starost, al so mi šteti dnevi. Upam da nisem preveč zakomplicirala in da sem dovolj dobro opisala. lep pozdrav