Vprašanje: Spoštovana dr. Kordič, psihiatrinja mi je zaradi depresijein motenj spanja predpisala Trittico. Jemal ga naj bi sprva 50 mg, ptem pa postopno zviševal odmerek. Ampak jaz sem že po 50 mg čez dan zelo zaspan in se slabo počutim. Tako sedaj že 3 mesece jemljem samo 50 mg. Ob tem jemljem še Eglonyl 3x50 mg. Sprašujem se, ali je predpisana terapija sploh ustrezna zame, saj sem prebral, da naj bi Trittico deloval antidepresivno šele pri 150 mg. Kaj bi mi vi svetovali? hvala za odgovor. LP, Luka.

Vprašanje: Pozdravljeni, Že 3 mesece jemljem Paroxat zaradi, pozabljivosti, živčnosti, zmedenosti, razdražljivosti, utrujenosti, nespečnosti itd. V prvih 2 mesecih sem imela stranske učinke, ki so skoraj povsem izginili, še vedno pa sem pozabljiva, zmedena in strašno živčna. Občasno še trpim za prisilnimi mislimi in ponavljajočimi se dejanji. Ali mislite da bodo vsi ti simptomi izginili ali morda nisem primerna pacientka za jemanje teh zdravil. Ali bi mogoče morala še zraven jemati pomirjevala, ki vodijo v odvisnost? Prebrala sem tudi, da lahko traja 6 mesec, da simptomi izginejo, počutje pa se izboljša! Kaj menite vi? Paroxat mi je predpisala moja osebna zdravnica. Hvala in lep pozdrav, Lumire

Vprašanje: Pozdravljeni, star sem 31 let in imam motnje spanja. Na internetu na ameriskih forumih sem veliko bral o istih simptomih ki jih imajo drugi ljudje in so bili na vseh moznih testih (srcnih, MRI, motnje apneje, ...) ampak je vecina na koncu dognala da je to bolj motnja neke notranje stiske, strahu ki zivi in se hrani v nekaterih izmed nas. Vprasanje vam zastavljam, ker bi rad da mogoce tudi vi poveste svoje mnenje o tem. Tako gre: veckrat se pred spanjem zbudim, torej zaspim za minutko ali manj in se zbudim v paniki, ne morem dihati, lovim sapo, srce hitreje bije, vendar je cez 3-4 s vse normalno. To se mi dogaja 2x na teden sigurno vsaj ze 6 mesecev. To se ponovi veckrat pred pravim spancem. Ko zaspim koncno teh problemov nima. Se ne zbujam ali tezko diham ali kaj takega. Ampak izkljucno pred spanjem, tako ponoci, kot vcasih ce pocivam cez dan. To se mi ne dogaja vedno, ampak se dogaja v zadnjem casu kar pogosto. Lahko si mislite da ko se mi je prvic to zgodilo sem bil preprican da me bo pobralo. Drugace imam super zdravje. Dejansko mi ni nic. 2x sem bil na urgenci zarad tega in me imajo pocasi ze dovolj :). Zato zdaj vas prosim za mnenje. Hvala in zelim vam lepe praznike in srecno novo leto.

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam hud problem.... všeč mi je nek fant in ga kar ne morem pozabiti. Dosti starejši je od mene in nikoli ne bom morala biti z njim a vseeno sem zanemarila šolo, ne morem več misliti jasno, zanemarila sem družino in vse kar mi je prej karkoli pomenilo.... samo še na njega mislim. Če mislite, da je to normalno, ni!!!!! Od takrat ko sem ga zadnjič videla samo še spim in za šolo še nisem naredila NIČ!!!! Niti domače naloge več ne delam, kar sem vedno delala redno.....pozna se tudi pri mojih ocenah, saj se več ne učim. Vedno sem uboževala knjige, zdaj pa že nekaj časa več ne berem. Enostavno več ne zdržim, saj vedno ko se spomnim na njega me zabolj v trebuhu, postane mi slabo in tako se počutim skozi. Ko grem spat, ko se zbudim.... Hotela sem že pozabiti nanj in ne misliti nanj, ampak vse zaman, ko gledam film in v njem nastopa moški, se spomnim.... Še ko gledam Tom in Jerry in je Tom zaljubljen se spomnim. To ni več normalno, prosim pomagajte Nisem zaljubljena to vem, ker ga komaj poznam in niti ogovoriti ga ne morem, vendar ga ne morem pozabiti, pa bi ga rada...Samo povejte, kaj moram narediti, da se to neha....Mimogrede imam obsesivno konpuzivno motnjo (ali nekaj takega) Rada bi le, da se to čimprej konča, ker me je prav sram pred družino in vsemi.... Hvala

Vprašanje: pozdravljeni mene pa zanima če mi lahko daste kak nasvet. s punco sva sla narazen men je zelo hudo ne vem kaj bi naredu skos mislim na samomor pa hvalabogu nimam poguma da bi to naredil. zej je že ta slabše mimo sem že boljše. imate kak nasvet kaj naj naredim, da se mi to nebi ponovilo?

Vprašanje: Pozdravljeni! Pred 04.10.2012 sem imela operacijo hrbtenice. Po operaciji sem dobila alergijo na zdraveila, predvidevajo na ketonal. Predhodno nsem imela nikoli nikakršnih alergij. Vzrok je bil verjetno stres in izčrpanost. Zaradi aelrgije sem bila sperjeta na dermatološki oddelek (7dni) prejela sem 8 inekcij 8mb dexametazona. Po odhodu domov sem se počutila tesnobno in ankciozno -depresivno. Odšla sem k psihiatru, ki ji je razložila, da je za moje stanje najverjetneje kriva prevelika doza dexametazona in da sem kemisko v telesu čisto porušena. Prejela sem Valdoxan. Zanima me, ali je res lahko vzrok dexametazon za tesnobne in depresivne težave? Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem in vas lepo pozdravljam!

Vprašanje: Spoštovani.Že več kot pol leta me mučijo pekoči glavoboli(sedaj je malo bolje).Bil sem pri nevrologu in me je poslal na EEG in CT.Vsi izvidi so bili bp.Pri prvem obisku mi je nevrolog predpisal tablete Cymbalta,češ da imam tenzijske glavobole.Zanima me za kaj so ti tableti,ali so antidepresivi in če lahko voziš po teh tabletih (sem namreč voznik)Hvala in lep pozdrav.

Vprašanje: Star sem 31 let. Zaposlen, na odgovornem mestu, svoje delo obožujem, s sodelavci se zelo štekam in imam fantastičen krog prijateljev. Delo je razlog za stres, ki pa sem ga dlje časa dobro obladoval. Sem garač in denar si služim že od mladosti. V nekem trenutku je prišlo do manjših problemov, predvsem v moji zvezi, pa s starši – ampak nič tragičnega. Točno pred letom dni sem začel čutiti cmok v grlu, utrujenost, zbadanje pri prsih – kar se je pojavljalo postopoma. Sledi pregled pri zdravniku, vse preiskave – zdrav kot dren! Zdravnica mi predpiše Helex za pomiritev, pomaga. Nato se zadeva ponovi, v službi na sredi pomembnega sestanka doživim panični napad. Ker sem bil o tem nepoučen sem sprva mislil, da me je infarkt. Vnovič dobim Helex in napotnico za psihiatra. Vmes opravim zdravniški pregled za službo, z menoj je vse ok! Čakanje na psihiatra je trajalo 2 meseca, v tem času sem obvladoval slabo počutje in zbadanje... s Helexom – panični napad v resni obliki se ni več ponovil, res pa je, da sem čutil zbadanje pri srcu, na trenutke tudi težji cmok v grlu… ob brskanju po internetu sem spoznal, da sem tesnoben. To potrdi tudi prvi obisk pri psihiatru. Dobim Asentro in poln optimizma hitim v poletje. Poletje je blagodejno vplivalo name, kot vedno. Počutje enkratno. Razen stranskih učinkov Asentre, ki so mi kar uničili počitnice. Sklenem prenehati z jemanjem, saj stranski učinki po treh mesecih niso minili, padel je tudi libido, kar je (deloma) tudi vzrok, da sem se oddaljil od zveze, v kateri sem bil 2 leti. Ta razpade tik pred koncem poletja. Nisem dobro prenesel, mislil sem, da me bo konec. Shujšal sem 13 kg, popustil na vseh področjih. Dobim Wellbutrin 150mg. Ta me nekako drži gor ves september. Začetek oktobra prinese oživitev zveze in jaz sem najsrečnejši človek. Preneham z jemanjem AD-ja, ne da bi se posvetoval s psihiatrom. Počutje super. Zveza je ok, služba je ok… nič mi ne manjka. Razen določenih skrbi, ki jih imamo najbrž vsi ljudje. Pa nekaj nerazčiščenih stvari s starši. Mislim, da je moja tesnobnost mimo. Začnem se ukvarjati s športom, pozitiven v zvezi in tako naprej. Konec oktobra me ponovno prične zbadati pri srcu. Nič hudega, a ravno toliko, da postanem nervozen, da me začne skrbeti. Zakaj spet zbadanje? Zakaj? In od tu naprej vse slabše. Tesnobnost je nazaj! Kljub vsemu, kar sem že slišal, da torej tesnobnost v osnovi ni smrtno nevarna, se bojim, da bom umrl. Kaj če me ponovno zadane tisti »infarkt«, ki je bil v bistvu panični napad? A bom to prenesel, se sprašujem? Vsaka telesna sprememba me vrže iz tira. Ponovno uveden Wellbutrin, tokrat 300mg. A po pričetku jemanja je tesnobnost vse večja. Glavoboli, utrujenost, zbadanje pri prsih. Psihiater me pomiri, da so to stranski učinki, ki bodo mimo (to piše tudi v navodilih) in naj vztrajam. Po dveh tednih enako. Sem kot cunja. Psihiater se odloči, da zmanjšava na 150mg. Se strinjam, počutje je spet boljše in spet dobim energijo. Od tega je sedaj 14 dni. Veliko volje, spanje je super, glavobolov ni. V tem času se resda bolje počutim, vendar me (predvsem zvečer) spet daje tesnoba in zbadanje pri prsih. Včasih tudi čez dan, predvsem v primeru, če je dela veliko ali imam pomembno delo. Ker me to spet »vrže s tira« je ta občutek zbadanja vedno večji. Zato vzamem Helex in čez nekaj minut je vse ok. Zvečer zaspim. Zjutraj sem kot prerojen in čez dan sem poln energije in načeloma težav ni, razen tu in tam piskanje v ušesih, ki je stranski učinek, a se ne pojavlja pogosto. Zvečer pa spet tesnobnost in zbadanje… Kaj naj storim? Psihiater mi je zelo pomagal, navdal z optimizmom in mu verjamem. Vseeno bi želel drugo mnenje. Naj vztrajam, kot pravi moj psihiater in bo vsak dan bolje in bolje? Ali si delam le še več škode? Ali bo stranski učinek anksioznosti (če to je) izginil? Ali je tesnobnost še vedno večja od učinka zdravila in bo to s časoma drugače? Kaj menite vi? Naj omenim, da je težava z zbadanjem obvladljiva, vendar me spravlja v slabo voljo in posledično še večjo tesnobnost. In ne vem, bo tega konec? Bo Wellburtin pomagal ali s tem zdravilom izgubljam čas? Zdi se mi, da me celotna situacija sili k razmišljanju, da je z menoj nekaj narobe in da bom jutri umrl. In ta razmislek me dela še dodano tesnobnega. A kaj naj naredim? Rad bi bil vseved in ugotovil, ali naj z Wellburtinom nadaljujem, a to je žal nemogoče. Zato mi ne preostane drugega, kot da zaprosim za vaš nasvet. Nik

Vprašanje: Pozdravljeni ! Pred kratkimk sem si ogledal film Sirota, ki se gre o deklici z mentalnimi problemi. V filmu je bila omenjena tudi osebna motnja. Zelo me je zanimalo kaj je to in sem poiskla nekaj literature. Prišel sem tudi na anonimen test in ga reši. Ko sem bral vprašanja je bilo kot, da berem sam sebe. Na koncu so prišli rezultati in zelo visoka je bila shizotipska motnja. Pozanimal sem se kaj je to in za enkrat sem zelo zmeden in nevem kaj naj naredim. Najlepša hvala in LP!

Vprašanje: Pozdravljeni, Imam eno vprasanje, upam da sodi na pravo mesto,ker ne vem na katerega od vas bi se obrnila,.. In sicer imam fanta,ki ima epilepsijo,je nima od rojstva dobil jo je nekje pri 15letu starosti zaradi stresa,skrbi same psihe,ima jo pri nepopolni zavesti oziroma samo ko spi. Prejsni teden sem bila prvic prica temu napadu,saj ga kar pol leta ni ime odkar sva skupaj.. Pred tem je imel na vsak mesec ali dva..Veliko berem o tem in tudi pri njemu doma so mi veliko svetovali kako mu lahko pomagam itd,.. Zanima pa me,ker si v naslednjem letu zeliva otroka,me malo strasi misel da bi otrok tudi lahko podedoval ali kasneje dobil epilepsijo,kako je kaj s tem,se deduje ali ne..V njegovi druzini ni nihce imel epilepsije,niti je nihce od ostalih otrok nima.. Hvala za odgovor Petty

Vprašanje: ili postaneš odvisen od tabletke zyprexa 10mg ena vsak večer

Vprašanje: Spoštovani, danes sem bila pri osebni zdravnici in dobila napotnico za psihiatra. Naj na hitro opišem kako je. Oče je pokojen, bil je alkoholik, zasvojen z zdravili, mama duševni bolnik, diagnoz je več, omenjena shizofrenija, razne fobije, Zdravnica je za mene omenila socialno fobijo, že od nekdaj namreč čutim tesnobo pred drugimi ljudmi, nikoli nisem sproščena. Vsak dan sem nervozna, tudi danes, nekako brez pravega razloga. Večino časa sem žalostna, slabe volje, občasno pa pretirano vesela, navdušena, razpoloženje mi nenehno niha. Pogosto ponavljam stavke, to je opazil partner. Zanima me, če obstaja kakšna diagnoza za opisane simptome. Hvala.

Vprašanje: Spoštovani, stara sem 22 let in v svojem življenju sem že dala veliko skozi. Imam očeta, ki že od majhnega izvaja psihično nasilje. Nikoli ni bil fizično nasilen, je pa z besedami naredil ogromno. Že kot 5 let stara punčka sem sanjala, da sem našla obešeno mamico ali pa mami brez glave, ker je oče večrat rekel, ti bom glavo odtrgal, ti bom vilice porinil v oči.. res take besede, da človeku slabo rata, ko sliši kaj takega. Imam sestro, ki pa je vse skupaj kar nekaj stvari prespala oz. ni tako odnesla vsega koker sem pa jaz-sem starejša za 2 leti. Jaz pa sem se vedno tresla in ko je oče prišel domov, sem čakala da se z mami nehata kregati in da je mami na varnem, in šele nato sem lahko zaspala. Spomnem se tudi, da namesto, da bi prišel po naju s sestro v šolo, vrtec, naju je vedno pozabil, ker je bil raje v gostilni. Mami že odkar sva se s sestro rodili, sama preživlja vse 4. Oče pa si koplje dolgove in posledično jaz trpim zaradi tega, ker pa sem kar več ali manj prisotna ob prihodih razno raznih izterjevalcih. Vedno je govoril, da iz mene ne bo nič, vedno je nas tri dajal v nič, za nas centa ni dal, za prjatle pa vse. Mislim , da noben nebi verjel česa takega. Jaz sem imela kot otrok vročinske krče, kasneje hudo pljučnico, ankoreksijo. Namreč v osnovni šoli in tudi oče doma so me večkat zajebavali, da sem buckasta. In zaradi tega sem tudi nehala jesti. Oče je tudi zaradi svojega odnosa pripomogle k temu. Ko sem zaradi tega šla v bolnico, sem imela pogovor s svetovalko, kateri pa sem se izpovedala tako kot sedaj Vam, vendar ker sem bila mladoletna, in so iskali razlog, so vse povedali mami in očetu, ki pa je prišel na obisk samo zaradi tega, da me je lahko žalil in rekel, da kaj govorim bedarije. Naj povem, da je še ogromno žalitev in groznih stvari, ki jih je oče naredil. Enkrat iz trgovine nisem prinesla računa in me je porinil na posteljo pa zagrozil s pestjo, češ da naj grem po račun, drugače bo zadnje kar bom videla, njegova pest. No velikokrat sem bila tiho in se ga bala..že zaradi besed, sedaj pa že 2 leti nisem tiho, se postavim zase in besede iz mene kar letijo. Pravi, da jaz nevem nič o življenju, da si zaslužim, da z mano grdo delajo, vendar mu vsakič povem, da je samo on tist ta grd. Imam tudi izkušnje s fantom zaradi katerega sem veliko pretrpela. Veliko je lagov, me žalil, ni mel časa zame... No bil je tak, poznam razlog.. težave v družini, vendar se je zelo spremenil in je že 2 leti res zelo dober fant. Rešil je težave in se sedaj zelo trudi. Vendar sem pa jaz zelo negotova vase in vedno pomislim na najslabše, počutim se grdo, čeprav sem lepa, ne zaupam ljudem, ker so me večkrat izigrali. Bila sem predobra in vse dala za druge, nase sem pa pozabila. Sedaj imam pa kožnega raka.. zaenkrat se vse zdravi kirurško, vendrar je vse skupaj zelo naporno, ker sem letos imela že 2 maligna melanoma, na istem mestu in so zdravniki presenečeni kako pogumna sem. Imela sem tudi operacijo zaradi ciste ob jajčniku. Vse letos. Naj povem, da sem kot en samotar. Najraje sem doma, delo si iščem in iščem pa ga ne najdem, malo pa mi tudi ni do ničesar. Izpita za avto nimam, sestra mlajša ga ima. Imam kužka s katerim sem več ali manj skos skupaj. Počutim se kot, da zamujam lepe priložnosti. Vendar mislim, da je to posledica vsega kar sem doživela. Fant mi stoji ob strani in tudi dovoli, da se zjokam, vendar pa jaz še kar dvomim vanga, se počutim kot da mu nisem všeč, skos mu govorim, da ima drugo, vendar mi je že dokazal, da ni tako. Vendar je nekaj narobe z mano. Imam lepo postavco, raznem malih prsi, zaradi katerih sem večkrat jokala, sem lepa, mi tudi ljudje to povejo, sem dobra po srcu in tudi fantu marikdo zavida, da me ima, glede na vse, sem kar uredu, vendar jaz sama s seboj nisem zadovljna in nevem kako lahko to popravim. Kako naj sprejmem vse slabo kar se mi je zgodilo. Poskusila sem s knjigami za osebnosto rast in je nekaj časa v redu, potem pa spet pride čas, ko sem na tleh. Zaradi kožnega raka, moram spremljati svoje telo in sem res panična zaradi vsake spremembe in mislim, da imam pravico. Vendar mi sestra pravi, da sem že obsedena s tem in da res use najdem. To sem zaupala znanki in jo vprašala kaj bi pa ona naredila. Ali res nebi spremlala svojega telesa in je rekla, da pomojem da nebi. Meni se pa to zdi nesmiselno. Jaz si lahko samo tako rešim življenje. Ker je tudi pokojni dedek umrl zaradi tega. Vendar ljudje ne razumejo. Tudi nobeden noče slišat o tem, da se mi je pojavilo novo sumljivo znamenje. Tudi jaz si ne želim tega, noben ne razume da meni pa tudi ni luštno. Doma me imata mami in sestra zelo radi, vendar ko sem zvedela za raka, se nobeden ni želel pogovarjati o tem in kako jaz čutim. Vsi so jokali, jaz sem bila pa tista, ki jih je tolažla in ne oni mene. Kot da je beseda rak nekaj kar nesmem izreči na glas. Prvič sem se zjokala pri pregledu pri osebni zdravnici, ki pa me je bila pripravljena poslušati. Jaz razumem svoje bližnje, vendar po eni strani zamerim, da ne razumejo. Da je logično, da se sedaj bojim za najmanjo spremembo. Imam težave s prebavo.. najverjetneje sindrom razdražljivega črevesja in me mami čudno gleda kaj jaz jamram, da me boli želodec in da grem težje na blato, da ima dovolj vsega.. Jaz pa vem, da človek ne more bit tako miren kot sem jaz, glede na vse. In če se vrnem nazaj k očetu. Mami vedno poslušam, ko mi joka kakšen je oče. Ko pa jaz kej rečem ali sestra, je pa vse narobe. Noče slišati in tudi neve, da imam jaz grozne sanje zaradi njega, da mu res zamerim in da ga ne poznam več kot očeta. En dan bo dobre volje, cel mesec pa bo napadal, ker ni dovolj dobro kuhano za njega ali pa ker bo vilica napačno postavljena. Tudi mami sem peljala k odvetniku, ki pa je predlagal ločitev, drugače bova dolgove pobrale midve s sestro.. in mami pravi ja se bom ločila in toliko odlaša, da sem pa že prav jezna nanjo. Jaz namesto nje, ne morem nič, me pa jezi, da bi zaradi ene take zadeve, jaz trpela še naprej. In mami je zame in za sestro vse, sama je skrbela za naju, vendar pa ji sedaj ko sem starejša, malo zamerim, da je pustila vse to in da še sedaj ne okrepa. Ne razumem je, ker zanjo in za naju s sestro oče nikoli ni naredil česa lepega. Nič mu ni prav in samo žali. Mami trpi, vendar pa že pol ona rine vanga..češ a boš to pa to jedel, a bi to pa to.. Vem, da se ona trudi, da bi bilo kaj drugače, vendar je že 22 let isto. In čedalje slabše, jaz pa čedalje bolj zamerim mami. In sestra isto, čeprav pa jo imava neizmerno radi. No to je bila moja izpoved in Vas prosim za mnenje. Sem tudi že pomislila na kakšno pomoč, vendar mam občutek da sem še kar močna, da bi sama kej storila zase, in ne rabim nobenih tablet, tako da mogoče rabim samo kakšen nasvet. Hvala in lep pozdrav.

Vprašanje: sem zaprt vase, strah me je iti med ljudmi, večino časa sem v sobi, sem brezposelen, nimam prijatlov, kadar sem v družbi nisem sproščen in ne doživljam ničesa sem skoz tiho,ni mi prijetno ko ostanem znekom sam ti pogovori komaj čakam da se kdo pridruži,razlog za to je:poškodba kolena nato sem še dobil mozolje in nočem cel v mazoljav hodit ven....Obstaja kakšna rešitev za te simptome kakšen center da bi bil med ljudmi bi se lažje vklopil ali kaj to sploh je?Mario

Vprašanje: Pozdravljeni, Star sem 21 let in borim se z obliko depresije in hipohondrije. pred dvema dnevoma sem imel paničen napad, začutil sem da me noge več ne držijo, vrtoglavica, potil sem se, strah me je postalo. Takoj sem odšel na urgenco in seveda sledila je injekcija Apaurina, stanje se je takrat umirilo in prespal sem celo noč. Naslednje jutro sem spet imel vrtoglavico, počutim se kot, da nisem priseben, kot da vse kar se dogaja gledam skozi ekran, vrti se mi, nimam ravnotežja, nimam moči v rokah... Govoril sem z psihjatrinjo ki mi je dejala da je to panika in strah, ampak jaz sem mislil da to po določenem času popusti, jaz pa že cel dan imam vrtoglavico in sem brez moči, je to mogoče? Nimam tudi apetita ker me je skoz malo strah in občasno mi gre na jok pa sploh ne vem zakaj. Poznate takšno obliko?