Odgovor: Anja,pozdravljeni! Fino bi bilo, če bi o vašem strahu pred psi lahko napisala kaj več: kako izrazit je ta strah, ali se velikih in neznanih psov zato izogibate, ali ste imeli v preteklosti kakšno slabo izkušnjo? Vsekakor je od intenzivnosti strahu in od morebitnega prepoznanega vzroka odvisno, kako boste ta strah tudi premagovali.. Vsekakor pa se za premagovanje strahov poslužujemo tehnik vedenjsko-kognitivne terapije, kar pomeni postopno soočanje s strahovi pod strokovnim vodstvom. Ponavadi terapija obsega določeno število seans. Vkolikor vas zanima še kaj podrobneje, mi ponovno pišite, lep pozdrav, Petra Štrus

Odgovor: Tina, pozdravljeni, težko je reči, kaj je pri vaši hčerki pobudilo tak strah pred psi. Vsekakor se v terapiji, podobno kot pri terapiji ostalih fobij (gre za vrste motenj, pri katerih je v ospredju hud strah pred različnimi situacijami oziroma stvarmi-višino, zaprti prostori..) poslužujemo principov vedenjsko kognitivne terapije. Pri tem gre za tehnike postopnega izpostavljanja "viru strahu", pod nadzorom izšolanega in izkušenega terapevta. Glede na to, da je strah pri vaši hčerki tako intenziven in težko obvladljiv, mislim, da bi bilo bolj smiselno, da se ga ne lotevate sami, temveč poiščete pomoč usposobljenega in izkušenega terapevta vedenjsko kogntivne smeri. V Ljubljani mislim, da se s tem ukvarjajo terapevti v okviru Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše na Gotski ulici v Šiški. Svetujem vam, da se pri njih pozanimate za možnosti pomoči. Vkolikor vas še kaj zanima, mi še pišite. Lep pozdrav, Petra Štrus

Odgovor: Pozdravljeni! Kar se tiče spoznavanja partnerja, lahko žival (oziroma zlasti pes) dostikrat pomeni enega izmed načinov oziroma poti do spoznavanja novih ljudi in druženja, še zlasti z ljudmi, ki imajo podobne interese (če je seveda pes tudi vaš interes in ne le sredstvo za spoznavanje in iskanje ljudi oziroma partnerja). Sprehajanje, udeležba na različnih tečajih, delavnicah, vključitev v šolanje, v različne klube, sodelovanje na prireditvah...vse to so priložnosti, kjer se lastniki psov srečujejo med sabo, izmenjujejo svoje izkušnje in ob tem se spletajo nova poznanstva, ustvarjajo novi odnosi. Vsekakor pa naj to ne bi bil razlog, da se odločite za žival oziroma psa...na prvem mestu je želja in motiv imeti žival zaradi živali oziroma vas samih, ideja o tem, kaj želite početi z njo..NIKAKOR ne kupujte psa ali kakšne druge živali zgolj zato, ker bi tako lahko spoznali morebitnega partnerja...saj žival pomeni tudi veliko odgovornost, zahteva velik vložek časa in energije in nepravilna odločitev lahko pomeni veliko razočaranje in se lahko konča s tem, da se boste odločili žival oddati naprej...Če pa ste že po srcu ljubitelj živali, je pa to lahko ena od poti, po kateri navezujete stike z drugimi ljudmi s podobnimi interesi...kar pa vsekakor NI garancija za to, da boste tako spoznali svojega partnerja.. Vkolikor vas zanima še kaj več, mi ponovno pišite. Lep pozdrav, Petra Štrus

Odgovor: Pozdravljena! V Ljubljani se s tovrstnimi strahovi ukvarjajo strokovnjaki na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Šiški (na Gotski ulici; imajo tudi svojo spletno stran)-vendar boš verjetno na začetek obravnave morala čakati do jeseni. Sicer bi se lahko oglasila tudi v moji ambulanti, da bi se natančneje pomenili o tvojih težavah ter se dogovorili, kaj bi bilo zate najbolje. Če se odločiš za drugo možnost, bi bilo najbolje, da mi pišeš na mail, da se zmeniva natančneje kako in kaj (petra.strus@gmail.com). Upam, da se boš odločila za nekaj izmed obojega, saj se da take strahove premagati in je potem dosti lažje živeti! Lep pozdrav, Petra Štrus

Odgovor: Pozdravljena! Možno je, da te je živali strah, tudi, če nisi imela slabih izkušenj z njimi. Strahovi so lahko po eni strani posledica neugodnih ali neprijetnih izkušenj v preteklosti, lahko pa se jih tudi "priučimo" ob tem, ko vidimo in spremljamo reakcije drugih, zlasti nam bližnjih (starši, stari starši, tete, strici, bratje, sestre) nanje..Ali se kdo v tvoji družini ali od tvojih bližnjih boji živali? Ne glede na vzrok velja prav za vse strahove, da jih premagujemo tako, da se z njimi postopno soočamo...preprosto povedano. Če je tvoj strah pred živalmi zelo velik, bi ti toplo priporočala, da se obrneš na kakšnega strokovnjaka (psihologa, pedopsihiatra) v tvojem okolju, ki se s tem sistematično ukvarja (večino strahov se da premagati z uporabo metod iz vedenjsko-kognitivne psihoterapije). Odsvetujem ti, da bi se problema lotevala sama, saj je zelo verjetno, da sama pri tem ne boš uspešna, lahko pa se določeni strahovi še poglobijo. Skupaj s strokovnjakom pa bosta naredila načrt, kako lahko te strahove premaguješ. Vsekakor pa se jih da premagati!!!Postopno in z vztrajnostjo..Če napišeš, iz katerega konca Slovenije si, bi ti lahko predlagala tudi kakšnega strokovnjaka, ki bi ti pri tvojih strahovih pomagal. Mislim, da je zelo pogumno in nadvse pohvalno, da si se odločila nekaj ukreniti v zvezi s tvojimi strahovi, saj ti mora biti (glede na to, da je psov in seveda tudi drugih živali okoli nas zelo veliko), dostikrat najbrž zelo težko in te tvoji strahovi pri marsičem omejujejo. Upam, da ti bo tale moj odgovor vsaj delno pomagal, če bi želela še kakšne podrobnejše informacije ali nasvet, mi ponovno piši. Lep pozdrav,Petra

Odgovor: Pozdravljeni! Trenutno v našem prostoru nobena od oblik terapije s pomočjo živali krita s strani zdravstvene zavarovalnice in žal ne vem, kdaj bo to aktualno na tak način kot je v tujini. Najbolj jasno izdelane indikacije ima zaenkrat hipoterapija, ki mora biti vedno predpisana s strani zdravnika specialista-fiziatra, ortopeda ali nevrologa. Nato hipoterapevt (fizioterapevt z opravljenim dodatnim šolanjem iz hipoterapije) opravi pregled pacienta pred samim začetkom hipoterapije in ugotovi primernost za delo na konju, glede na pacientove zmožnosti in omejitve. V celoti je dejavnost samoplačniška. Izjema so varovanci (omejeno število) v nekaterih zavodih (npr., ZUIM Kamnik, CUDV Dolfke Boštjančič..), ki imajo hipoterapijo krito s strani zdravstvene zavarovalnice. Sicer pa so vse oblike terapije s pomočjo živali pri nas zaenkrat samoplačniške oziroma se (v primeru zlasti psov in manjših živali) izvajajo kot prostovoljna dejavnost. Žal vam ne znam povedati, če sploh in kdaj se bi stvari na tem področju lahko začele obračati v drugo smer oziroma, da bi se začeli približevati standardu v tujini. Lep pozdrav, Petra Štrus

Odgovor: Pozdravljeni! V prvi vrsti bi me zanimalo, kakšne vrste slabo izkušnjo je imel vaš sin s psi? Ali ga je pes lovil, ga ugriznil? Ali je bila to ena sama situacija ali jih je bilo več? Strahovi, ki nastanejo v nas zaradi slabih oziroma neprijetnih izkušenj v otroštvu (zlasti, če je le-teh več ali je bila izkušnja zares huda) se globoko "zasidrajo" v nas in je tudi njihovo premagovanje le postopno in počasi. V tujini se v namene premagovanja strahu oziroma "fobije" pred psi poslužujejo postopka, ki temelji na osnovah vedenjsko kognitivne psihoterapije. Gre za omejeno število srečanj, tekom katerih oseba, ki se psa boji, postopoma strah premaguje tako, da je vsako srečanje bolj izpostavljena stiku s psom, ki je terapevtski, kar pomeni, da je šolan in usposobljen za delo z ljudmi, prijazen in povsem nenevaren, ob prisotnosti izšolanega terapevta. Sama za podobne programe pri nas zaenkrat žel še ne vem. Je pa dejstvo, da se sama tekom izvajanja terapij vedno znova srečujem z otroki, ki imajo strah pred mojim bernskim planšarskim psom Galom (nekateri tudi zaradi slabih izkušenj od prej), pa ga uspejo tekom več srečanj, ob opazovanju ostalih otrok in mene v interakciji s psom uspešno premagati. Zelo pomembno je tudi, ali se vi sami oziroma kdo v družini boji psov? Vsekakor vam ne bi svetovala, da bi se na lastno pest in z nepoznanim psom lotili odpravljanja strahu pred psi pri vašem sinu, saj še enkrat poudarjam, da je potrebno veliko pozitivnih izkušenj, ki bodo "zmanjšale intenzivnost in pomen" slabe izkušnje, ki jo je vaš sin imel s psi.To delo pa zagotovo spada v roke izkušenega vodnika, terapevta in seveda šolanega psa. Morda bi se veljalo pozanimati, če kje v vaši okolici izvajajo obiske s terapevtskimi psi (ta dejavnost je dandanes v Sloveniji že kar dosti razširjena, kljub temu, da žal veliko psov in njihovih vodnikov ni ustrezno izšolanih, kar velja preveriti!) in ali bi bila možnost, da bi se jim s sinom priključila. Vsekakor bi bilo treba o strahovih vašega sina predhodno govoriti z vodjo dejavnosti in narediti načrt v tej smeri. Upam, da se vam z odgovorom nekoliko pomagala, če vas bo zanimalo še kaj, mi ponovno pišite. Se opravičujem za nekoliko poznejši odgovor zaradi moje daljše odsotnosti. Lep pozdrav, Petra Štrus

Odgovor: Pozdravljeni! V tujini se terapija s konji (t.i. terapevtsko jahanje) pogosto uporablja kot dopolnilna metoda, za izboljšanje določenih področij funkcioniranja, tudi pri otrocih z motnjo iz avtističnega spektra. Pri nas Je razširjena zlasti hipoterapija, ki pa ima drugačne indikacije. Kar se tiče terapevtskega jahanja, so zanj usposobljeni na Štajerskem, blizu Ptuja, v okviru fundacije "Nazaj na konja". Terapevtsko jahanje izvajajo tudi v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, v sklopu preventivnega 14-dnevnega programa Šola zdravega odraščanja. Kar se tiče situacije na Obali glede terapevtskega jahanja, je žal ne poznam zadosti dobro. Drug teden organiziramo seminar na podobno temi in glede na to, da bpo tam zbranih kar nekaj terapevtov, ki se s tem ukvarjajo, bom poskušala dobiti informacije v zvezi s terapevtskim jahanjem na Obali. Če boste sami iskali možnosti, vas opozarjam na to, da bodite pozorni zlasti na to, da so osebe, ki se s terapevtskim jahanjem ukvarjajo, za to ustrezno izobražene (da imajo potrdilo o opravljenem usposabljanju za vodenje terapevtskega jahanja). Upam, da vam uspem naslednji teden podati še kakšne nove informacije. Prijeten nov teden Vam želim, Petra Štrus

Odgovor: Pozdravljeni! Kot prvo bi vam želela sporočiti, da pes oziroma domača žival NI in nikakor ne more biti nadomestek za zdravila ali druge obstoječe oblike terapije pri depresiji (psihoterapija). Je zgolj dopolnilo, dodatek načinu zdravljenja, ki ste si ga (ali si ga boste) zastavili s svojim zdravnikom ali psihiatrom. Druženje, stik z živaljo pomaga lajšati in lažje premagovati občutek brezvoljnosti, nemoči, osamljenosti, brezupa, pesimizma...Skrb za kužka oziroma drugo domačo žival nam daje občutek, da smo nekomu potrebni, da nas neko živo bitje potrebuje, da brez nas ne more preživeti, kar lahko pripomore k ustvarjanju večjega občutka lastne vrednosti in oblikovanju bolj pozitivne samopodobe. Žival nas sprejme takšne kot smo, četudi smo potrti, obupani...Ne sodi nas in ne kritzira, je preprosto zraven, ob nas.. Ljudje smo si med seboj zelo različni in tako so tudi različne stvari in dejvnosti v življenju, ki so nam različno pomembne in se na različnih področjih počutimo močne - za nekoga je to slikanje, za drugega ukvarjanje z glasbo, spet za tretjega rekreacija, narava, stik z živalmi. Vse to so oblike "dopolnilne" terapije (ob ustreznih zdravilih in strokovno vodeni psihoterapiji), ki so sestavni del programov obravnave oseb z duševnimi motnjami in jih vodijo za to posebej educirani strokovnjaki. Če torej trpite zaradi depresije in se še ne zdravite, vam v prvi vrsti svetujem, da se obrnete na svojega osebnega zdravnika in se pogovorite z njim o svojih težavah oziroma, da poiščete pomoč pri najbližjem psihiatru. Kar pa se tiče "pomoči vam s strani vašega kužka", pa morda poskušajte prevzeti del skrbi zanj (hranjenje, sprehodi, nega...). Kuža bo tudi vaš zvesti poslušalec, ki pa nikakor ne more nadomestiti pogovora in zaupanja svojih skrbi sočloveku. Upam, da sem vam nekoliko osvetlila stvari,po katerih ste me spraševali. Želim vam čimprejšnje okrevanje, če pa želite še kaj vprašati, bom vaših nadaljnjih vprašanj tudi vesela. Prijeten preostanek tedna vam želim,

Odgovor: Draga D., pozdravljena! Najprej se opravučujem za manjšo zamudo pri odgovarjanju, v zadnjem tednu žal nisem imela dostopa do interneta. Kar se tiče vpliva družbe živali na duševno zdravje in počutje posameznika, je bilo dokazano z več đtudijami in raziskavami, da druženje z živalmi ugodno vpliva in izboljša samopodobo, zmanjšuje depresivnost, občutke osamljenosti, pesimizma, zmanjšuje tesnobnost, napetost, zveča motivacijo za opravljanje drugih vsakmodnevnih stvari, poviša raven t.i. "hormonov sreče" (endorfinov), s čimer pripomore k splošno boljšemu počutju, večji sproščenosti in predvsem zadovoljstvu s samim seboj. Pri osebah, ki imajo samomorilne misli, naj bi bil dejavnik, da imajo doma žival, za katero skrbijo, eden izmed varovalnih dejavnikov. Kot drugo, bi odgovorila na tisti del vašega vprašanja v zvezi z "odkrivanjem" raznih drugih bolezni pri človeku...Obstajajo raziskave, v katerih so znanstveniki dokazali, da posebej za to trenirani psi, lahko uspešno prepoznajo tkivo, ki vsebuje rakave celice in ga ločijo od zdravih tkiv (predvsem gre za poskuse, kjer so uporabljali rakasto spremenjene celice pri raku sečnega mehurja, malignega melanoma). Znanstveniki predvidevajo, da te, tako spremenjene celice izločajo posebne snovi, ki jih psi s svojim vohom lahko zaznajo, nam pa ostanejo skrite. Na tem mestu bi želela poudariti, da je psa potrebno naučiti, da take celice prepozna in jih nakaže (podobno kot pse pri iskanju drog). Hišni ljubljenček kot tak sam od sebe te spremembe ne bo nakazal, ker tega ni bil naučen oziroma za to nagrajen. Prav tako so znane objave primerov, ko so posebej za to izšolani psi nakazali bližajočo se hipoglikemično stanje pri bolniku z znano sladkorno boleznijo oziroma grozeč epileptični napad pri bolniku z znano epilepsijo. Domnevajo, da tudi v teh 2 primerih psi verjetno zaznajo določene snovi, ki takrat nastajajo in se izločajo skozi kožo oziroma, da prepoznajo minimalne spremembe v neverbalni govorici, ki nakazujejo nastop hipoglikemije oziroma epileptičnega napada. Kar se tiče vrste živali, je izbira takorekoč neomejena:) V tujini delajo s polži, kuščarji, kačami, pajki, pa nadalje vsemi malimi živalmi (hrčki, skakači, miši, podgane, morski prašički, činčile, kunci....), psi, konji, domačimi živalmi (prašiči, koze, ovce, osli, krave.....), delfini, lamami....Laže je delati z živalmi, ki so navajene sobivanja in sodelovanja s človekom (psi, konji..). Je pa izbira živali vedno odvisna od posameznega uporabnika in ciljev, ki jih tekom terapije želimo doseči. Veliko se dela z otroki, mladostniki, zlasti tistimi, ki imajo kakršnokoli kronično bolezen (razne telesne bolezni, duševne motnje) ali tudi kot del spodbujanja zdravega razvoja otroka (krepitev pozitivne samopodobe, prevzemanje odgovornosti, postavljanje mej...) oziroma pri nekaterih učnih težavah, vzgojno zahtevnejših otrocih. Prav tako se terapija z živalmi pogosto uporablja pri starejših, zčasti v bolnicah, Domovih za starejše...Njim prav tako druženje z živaljo daje občutek večje lastne vrednosti, izboljšuje samopodobo, daje občutek, da jih nekdo potrebuje, zmanjšuje občutke osamljenosti, olajša procese žalovanja po izgubi bližnjih, dela pa se lahko tucdi na krepitvi motoričnih, senzoričnih, kognitivnih (spomin, pozornost, koncentracija) funkcij. Pri odraslih osebah je terapija s pomočjo živali najbolj uporabna zlasti pri osebah z duševno motnjo, s kroničnimi boleznimi (rak, AIDS, srčne bolezni, nevrološke bolezni). Upam, da sem zadela bistvo vašega vprašanja. Če vas zanima še kaj, le še pišite. Prijazen pozdrav,