Odgovor: Spoštovani, Upam, da je v tem času, ko ste čakali na odgovor, težava že izzvenela, saj včasih že manjši vzroki lahko sprožijo strahove pri otrocih. Včasih so lahko vzrok življenjske spremembe, kot je selitev, rojstvo sorojenca, odhod v vrtec, izguba bližnjih itd. V večini primerov pomaga pogovor, v katerem skušamo izvedeti, kaj otroka plaši, odpravljanje vzroka, pomirjanje in potrpežljivost. Če pa se težava nadaljuje, vam svetujem pogovor s psihologom, saj iz vašega pisma ni mogoče razbrati, kaj bi povzročilo to plašnost, vzrok pa je lahko pri vsakem otroku drugačen. Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Če so se nočne more pojavile šele po jemanju zdravil, se o tem pogovorite s svojim zdravnikom. Če pa s tem niso povezane, pa se lahko o njih posvetujete s psihologom. Pogosto v nočnih morah »predelujemo« težka ion boleča doživetja in naše preteklosti in sedanjosti. Kot ste že sami opazili, so se more o mami zmanjšale, ko ste ubesedili (zapisali) svoje razmišljanje o njej. Na podoben način se rešujejo tudi druge moraste vsebine, pri čemer nam lahko pri razumevanju in predelovanju teh vsebin pomaga pogovor s psihologom. Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Opisujete težave v odnosu med vami in vašimi odraslimi otroci, vendar iz vašega pisma ni mogoče razbrati vzrokov zanje, zato vam ne morem dati drugega nasveta, kot da poiščete strokovno pomoč pri psihologu. Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Zelo verjetno sta jemanje drog in nizka samopodoba, zaradi katere vaša prijateljica je ostala ob ljudeh, ki so jo zmerjali, med seboj povezani, prav tako pa njena čustvena reakcija na tako situacijo. Pri teh težavah ste ji vi lahko le v oporo kot prijatelj, ki jo posluša, skuša razumeti in ji svetovati, naj bolje poskrbi zase Več ni v vaši moči. V večini primerov, kadar niso posredi globlje težave, pa posledice takih neprijetnih izkušenj minejo same od sebe po pogovoru oziroma prijateljski opori. Ste morda pomislili, da se prijateljica tako vede, ker se morda predvsem sramuje svojega ravnanja, na katero je verjetno vplival ekstazi in zato o njem ne želi govoriti? Če pa bi se te težave nadaljevale ali stopnjevale, ji svetujte, naj si poišče strokovno pomoč. S takimi težavami pa se ponavadi ukvarjajo psihologi in psihoterapevti, ki izvajajo bodisi psihološko svetovanje ali psihoterapijo. O psihoterapiji si lahko več prebereta na povezavi psihoterapija . Alternativne metode so po mojih izkušnjah pri reševanju duševnih oziroma čustvenih težav le redko učinkovite same po sebi, ponavadi jih uporabljamo kot podporo ali dopolnilo k psihoterapevtskem in/ali medikamentoznem zdravljenju. Pri anksioznih motnjah se kot dopolnilne na primer uporabljajo tehnike sproščanja. V zadnjih letih se kot podpora psihoterapiji uporablja tudi tehnika mindfulness. Nekateri se v ta namen odločajo tudi za medicinsko hipnozo. O slednji si lahko več preberete na povezavi medicinska hipnoza . Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, To je tipičen primer vprašanja, na katero zaradi pomanjkanja informacij ni mogoče odgovoriti. Vzroki in povodi za izgubo samozaupanja so lahko zelo različni (ponavadi so vgrajeni v osebnostno strukturo) in brez razumevanja teh ni mogoče ničesar svetovati. Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Odgovor na to, kaj vam je manjkalo, ste zapisali že sami: kot otrok sem bila … premalo spodbujana, velikokrat popravljana, premalo sem bila opažena s strani staršev. Manjkal je dovolj (čustveno) varen odnos navezanosti s pomembnimi osebami, v prvi vrsti mamo. Tudi kadar izgleda navzven v družini vse prav, ko so starši (funkcionalno) povsem skrbni, morda celo preveč, ko svojih otrok očitno ne zlorabljajo, gredo lahko stvari v osebnostnem razvoju precej narobe, če se mama ne zmore dovolj dobro uglasiti na svojega dojenčka in malčka in na njegove čustvene in razvojne potrebe. Uglasitev pomeni to, da mama zmore dovolj dobro prepoznavati in se odzivati na otrokova čustvena in druga nebesedna in kasneje besedna sporočila. Tak otrok se čuti nerazumljenega, spregledanega, zavrnjenega, čuti, da nima ustrezne pozornosti, podpore in ljubezni, kar pa je napisala tudi naša bralka. Vzroki za neuglašenost med mamo in otrokom so lahko različni. Ponavadi mama, ki je bila sama prikrajšana za uglašen odnos, sama nima dovolj kapacitet za uglasitev na otroka, lahko sta mama in otrok tudi (pre)močno različna po prirojenih značilnosti (npr. hipoaktivna mama in hiperaktiven otrok), včasih pa so lahko ovira tudi prirojene značilnosti otrokovih kapacitet. Način, na katerega negujoča oseba (ponavadi je to mama) vzpostavi odnos z otrokom v prvem letu, se kot vzorec navezanosti (notranji delovni model) zapiše v našo možgansko strukturo za vse življenje. Kadar je ta odnos dovolj varen, se možgani in povezave med posameznimi celi razvijajo uravnoteženo in otrok sčasoma pridobi sposobnost za samopomirjanje in regulacijo stresa. Če pa primarni odnos ni dovolj varen in pomirjajoč, ostanejo centri za regulacijo stresa preveč vzdražljivi in ob najmanjšem, tudi nenevarnem dražljaju, preplavljajo organizem s tesnobo in strahom. Vse te izkušnje se zapisujejo v otroka in usmerjajo njegov razvoj. Te izkušnje tako postanejo pravila preživetja, po katerih se oblikuje otrokovo čustvovanje, mišljenje, potrebe, motivacija in vedenje. Zunanja regulacija doživljanje in čustvovanja se torej prenese navznoter. Stil navezanosti je torej ponotranjen vzorec odnosa in je rezultat otrokovega stika in odnosa z materjo. Do konca prvega leta se vgradi v nevrološki sistem in vzorec postane stabilen in vpliva na našo predstavo o sebi in o drugih ljudeh. Kar je dobil od matere do konca prvega leta, začenja pričakovati od ljudi. Na ta način vzorec navezanosti vpliva na oblikovanje osebnosti, samopodobo, zaupanje in samozaupanje, funkcionalnost in učinkovitost osebnostnih mej, obrambne in prilagoditvene mehanizme, pa seveda tudi na način, kako doživljamo in oblikujemo vse kasnejše odnose. Prvi odnos otrok ponavadi oblikuje z mamo oziroma drugo osebo, ki ga neguje kot dojenčka. Poleg mame so tu še drugi pomembni ljudje, ki se pojavljajo v otrokovem življenju, do katerih otrok razvije različne oblike navezanosti. Zato lahko otrok do mame razvije na primer plašno - izogibajoč stil, do očeta varen, do vzgojiteljice v vrtcu pa odklonilnega. Kateri stil pa bo prevladoval v posameznikovem življenju je odvisno od tega, kateri odnos je na otroka najbolj vplival, kajti tisti stil navezanosti bo pri njem najverjetneje prevladoval. Ker ima največjo težo odnos s centralno negujočo osebo in ker je ponavadi to mama, je ta ponavadi prevladujoč, čeprav se različni stili odnosov razvijajo z vsemi osebami v otroštvu (in kasne je v odraslosti). Raziskave so potrdile, da se prvotna oblika navezanosti, čustveno doživljanje in odzivanje ponavlja kot vzorec vse naše življenje, na tej osnovi gradimo vse naše bližnje odnose. Še več. Te vzorce potem skozi odnos s svojimi otroci prenašamo naprej nanje, torej iz generacije v generacijo. Kot starši se namreč sami podobno odzivamo iz svojih ranjenih in odcepljenih delov, kot so se starši do nas, zato prenašamo svojo travmatiziranost na otroke. Sami ste opazili določene svoje težava, pa tudi pri vaših otrocih že opažate določene stiske in vedenjske težave, zato bi vam priporočila, da, če želite začeti odpravljati te probleme in vzorce, ki jih delite z otroci, premagate svoj odpor do psihoterapije in se sami vključite v psihoterapevtsko obravnavo. S spreminjanjem vas se bo spreminjal vaš odnos z njimi in tako presegal tiste težave in primanjkljaje, ki ste jih prinesli iz svojega primarnega odnosa. Priporočila bi vam razvojno analitično psihoterapijo, o kateri si lahko več preberete na povezavi razvojno analitična psihoterapija . O EFT metodi vem premalo, da bi se do nje opredelila, vendar po mojem mnenju pristopi, ki ne temeljijo na korektivnem odnosu, ne dajejo dolgotrajnih rezultatov. Za spreminjanje vzorcev navezanosti je potreben dolgotrajen varen odnos. Tak korektiven odnos lahko omogoči psihoterapevt, a le tisti, ki upošteva zakonitosti procesov interpesonalnosti in zato s klientom zgradi varen, konstanten in stabilen odnos, ki mu omogoči ponovno vključiti vase njegove odcepljene dele osebnosti in si v varnem okolju pridobiti nove medosebne izkušnje in oblikovati nov model navezanosti. Tak odnos pa je mogoče zgraditi le v več letih, zato so procesne terapije zelo dolgotrajne. Primer take procesne terapije je razvojna analitična psihoterapija. Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Kot problem navajate vaše izbruhe jeze, ki jih sprožajo že nepomembni razlogi. Najprej bi bilo dobro, da raziščete, katere situacije doživljate kot posebno provokativne in poskusite ugotoviti, zakaj vas te situacije spravljajo v tako veliko stisko, da nanje reagirate z impulzivno jezo. Če pogledava samo te razloge, kar ste jih navedli kot povode, bi lahko nakazovali na možen skupni imenovalec: strah pred zapuščanjem, saj lahko vse te situacije doživite kot zapuščanje ali grožnjo zapuščanja. To velja tudi za šale na vaš račun, ki jih morda doživite kot napad nase (v resnici so tudi šale oblika pasivne agresije) in v tem smislu kot zapuščanje (varnosti, zaupanja). Ali se vam izbruhi jeze (morda ob podobnih povodih) pojavljajo tudi v drugih bližnjih odnosih? V vsakem primeru se poskušajte pred izbruhom, že takrat, ko začutite nabiranje napetosti in tesnobe, pomiriti in premisliti, ali je situacija realno res tako ogrožujoča, kot jo vi doživljate. Če vam to nikakor ne uspe, bi vam priporočila pogovor s psihologom ali psihoterapevtom, da bi skupaj raziskala vzroke za vašo razdražljivost. Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Vzroka fibromialgije medicina ne pozna, vendar velja mnenje, da je verjetno psihosomatskega izvora. Zato zdravniki ob simptomatskem zdravljenju običajno predpišejo tudi antidepresive. Razumljivo je vaše iskanje drugih poti za odpravljanje teh problemov (alternativa), ki so lahko dobrodošla podpora zdravljenju, vendar je po mojem mnenju najbolj ustrezna alternativa za antidepresive psihoterapija. O tem, kaj je psihoterapija, kako poteka in kakšne vrste in oblike poznamo, si lahko več preberete na povezavi psihoterapija . Premislite o vključitvi v psihoterapevtsko obravnavo in pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Navajate, da ste tik pred zaključkom študija izgubili motivacijo oziroma voljo za vse, sprašujete se, če gre morda za depresijo. Najbrž gre res za depresivno počutje (o depresiji, njenih simptomih, vzrokih in zdravljenju si lahko več preberete na povezavi depresija ), vendar je ključno vprašanje to, kaj je pripeljalo do takega počutja. V bistvu ste že sami navedli ključne podatke za najverjetnejše razloge v naslednjem stavku: »Do sebe sem tudi zelo zahteven, kljub temu da nimam nobenih ciljev in ambicij.« Kombinacija samovrednotenja, pretirano odvisnega od dosežkov (zahtevnost do sebe), ki je pogosto povezana s pomanjkanjem lastne, pristne motivacije, kadar je doseganje rezultatov namenjeno iskanju potrjevanja oziroma priznanja od zunaj, lahko pripelje do razvrednotenja samopodobe (…da sem popolnoma zapravil vse potenciale, ki bi jih lahko bolje izkoristil…) . Človeka v tem primeru ne motivira lastno zanimanje, radovednost ali želja po raziskovanju, ampak predvsem želja po zunanjih uspehih in priznanjih. Zato se pogosto ustavi na mejnikih, ko bi bilo treba zaključiti določeno etapo in si zastaviti nove, lastne samostojne cilje. Zlasti pogosto se ta težava pokaže, kakor se je tudi pri vas, pred zaključkom študija. Zakaj prav takrat? Za uspešen študij ni potrebna veliko samostojnosti, saj so naloge in roki jasni, zato je mogoče z neka pridnosti in brez lastne iniciativnosti relativno zlahka doseči rezultate. Malo motivira za delo strah pred neuspehom, malo tekmovalnost s sošolci. Velikokrat se zatakne že pri izbiri teme za diplomsko nalogo, saj naj bi ta izbira odražala lasten interes. Tukaj se lahko začne tehtanje in nihanje, kaj me sploh zares zanima. Nekaterim pridejo zato prav razpisane teme za diplomske naloge. Še večja ovira pa je lahko (nezaveden) strah pred prehodom v odraslost, samostojnost in odgovornost, kar naj bi pomenil zaključek študija. Ta strah se lahko kaže kot izguba motivacije, brezvoljnost in negotovost, ki se lahko stopnjuje do patološke tesnobe ali depresivnosti. Če je temu dodana še težava z uveljavljanjem in nejasne ter nekonsistentne meje (brez jasnih zahtev in omejitev v odraščanju), je razumljivo, da je tak mlad človek močno tesnoben in negotov v takem prelomnem obdobju. Vaše siceršnje težave (…sem izjemno neodločen, sramežljiv, nerad se izpostavljam… se nekako čisto preveč bojim zavrnitve…) nakazujejo, da gre verjetno za te vrste težav. Kako ven iz tega počutja? Ponavadi pomaga, da si zastavimo jasne kratkoročne in srednjeročne življenjske cilje in določimo načine in poti, kako jih doseči ter začnemo te uresničevati korak po koraku. Če pa tega ne zmoremo sami, je priporočljivo poiskati strokovno pomoč pri psihoterapevtu. Priporočila pa bi vam, da izberete terapevta, ki izvaja razvojno analitično psihoterapijo, o kateri si lahko več preberete na povezavi razvojno analitična psihoterapija . V primeru, da bi bili vaši simptomi depresivnosti zelo močni, pa vam lahko vaš osebni zdravnik ali psihiater predpiše tudi zdravila. Zavedati pa se je treba, da zdravila le začasno odpravijo simptome, ki se vrnejo, kadar s pomočjo psihoterapije ne odpravimo vzrokov. Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Normalno je, da se občasno spomnimo na osebe, ki so bile pomemben del našega življenja, tudi ko se z njimi razidemo. Če je ne morete pozabiti, potem bi morali raziskati, kaj vam brani, da bi v sebi zaključili to zvezo. Vzrokov za to je lahko veliko. Isti občutki, kot vam jo branijo pozabiti, verjetno vplivajo na to, da je ne morete pozdraviti ali se z njo pogovoriti, ko se srečata. Morda ste nanjo še vedno jezni, morda ste ji kaj zamerili, morda jo imate še vedno radi in jo pogrešate, morda tudi sicer težko zaključujete odnose. Ko boste razčistili te občutke, boste najbrž lahko končno zaključili to zvezo tudi v sebi. Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Postravmatska stresna motnja (PSTM) je huda anksiozna reakcija, ki je posledica preživetega travmatičnega dogodka. Če se travmatični dogodki ponavljajo, kot v vašem primeru ponavljajoče se spolne zlorabe, se tak način odzivanja lahko utrdi, kronificira. Kronificirana PSTM torej pomeni, da so ti dogodki spremenili delovanje in tudi strukturo vaših centrov v možganih, ki so odgovorni za odzivanje na okoliščine, ki ji zaznamo kot nevarne oziroma stresne. Posledica je lahko huda panična motnja, kronična depresivnost ali pa spremembe osebnostne strukture (borderline osebnostna motnja). Kot lahko sami razberete, je pravzaprav s to diagnozo opredeljen vzrok za vse ostale vaše simptome oziroma motnje. O PTSM si lahko več preberete na povezavi posttravmatska stresna motnja . Odločitev za psihoterapijo je v tem primeru ključnega pomena, priporočam vam, da v njej vztrajate, saj vam lahko sčasoma prinese skozi predelovanje odrinjenih in odcepljenih bolečih travmatičnih vsebin in predvsem skozi dolgotrajen varen odnos s terapevtom drugačno, bolj varno življenjsko čustveno bazo. Z njo pa se bodo morda sčasoma tudi omilili vaši simptomi, zaradi katereih v tem času tako trpite. Vztrajajte in pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Sami ste dobro opazili, da vaša tašča prestopa vaše meje. Pri otroku so glavni starši, ne pa stari starši in starši odločajo, koliko bodo v odnos z otrokom vključili druge ljudi, tudi stare starše. Starši imajo tudi vso pravico postavljati jasne in odločne meje, kar vi tudi počnete, vendar ste ob tem v stiski, zlasti še zato, ker ob tem nimate podpore vašega partnerja. Zato kaže, da boste morali jasne meje in zahteve istočasno postaviti na obeh »frontah«. Rešitev bi bila, da postavite jasna pravila (kdaj, do katere mere) glede stikov med babico in vašim otrokom. Pojasnite jih obema, tako partnerju kot tašči in predvsem vztrajajte na njih, tudi če bo tašča zaradi tega občasno slabe volje. Če boste nekonsistentni glede pravil, potem ne boste dajali jasnega sporočila, kje so vaše meje. Tudi z vašim partnerjem se pogovorite. Povejte mu, da ste hvaležni tašči za njeno pomoč na začetku, ko ste potrebovali polno podporo, vendar ste zdaj povsem sposobni samostojno skrbeti za svojega otroka, babica pa naj ga le občasno pestuje in se z njim poigra. Povejte mu še, v kakšno stisko vas spravljajo njene vztrajne zahteve, da bi prevzela skrb za vajinega otroka in ga prosite za njegovo podporo. Lahko pa se zgodi, da se bo partner, ki se morda ob tako vdirajoči mami ni naučil postavljati jasnih mej, počutil razdvojenega vam morda ne bo zmogel dati ustrezne podpore. V tem primeru boste morali vztrajati sami. Če vam bo pretežko, se pogovorite s kakšnim psihologom ali psihoterapevtom. Taka vprašanja bomo obravnavali tudi na naših marčevskih delavnicah O starševstvu, več o njih si lahko preberete na povezavi delavnice Starševstvo . Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Na vprašanja odgovarjam izključno na tem forumu. Ker pišete, da je vaš problem resen, vam svetujem, da se opogumite in si poiščete pomoč pri strokovnjaku psihologu ali psihoterapevtu, saj pri većjih težavah noben nasvet ne more nadomestiti pogovora in odnosa s strokovnjakom. Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Najbrž se boste spomnili, da je vaš otrok podobno reagiral s strahom in jokom, ko vas je izgubil iz vidnega polja proti koncu prvega leta starosti. Temu strahu pravimo ločitvena tesnoba, ki je v tem obdobju normalna, sčasoma pa jo otrok preraste in se počuti varnega, tudi ko mame ni zraven njega. Kaj je vašega otroka spravilo v tako hudo stisko, da je začasno nazadoval v čustveno doživljanje malčka, boste morali raziskati sami skupaj z vašim sinom. Otroci se lahko tako odzovejo na vsako večjo spremembo v domačem okolju ali v vrtcu (npr. rojstvo sorojenca, izguba pomembnih oseb, konflikti, selitve…). Poleg odpravljanja vzroka za njegovo stisko vaš otrok potrebuje predvsem veliko pomirjanja in občutka varnosti v vajinem odnosu, da se bo spet počutil varnega, tudi ko vas ni ob njem. Taka vprašanja bomo obravnavali na marčevskih delavnicah O starševstvu, več o njih si lahko preberete na povezavi delavnice Starševstvo . Pazite nase,

Odgovor: Spoštovani, Vaš triletni sin noče v vrtec, tam pa je jokav in zaprt vase. Ker niste napisali, ali je šele zdaj začel hoditi v vrtec in so to težave, ki se pojavljajo ob vstopu ali pa je vrtec prej obiskoval brez večjih težav in se je njegovo vedenje spremenilo šele v zadnjem času, vam lahko odgovorim le načelno. Ob vstopu v vrtec vsak otrok reagira z večjo ali manjšo stisko, saj gre za spremembo v njegovem življenju, za ločitev od mame. Otrok, ki je varno navezan na mamo in ki je že dovolj zrel, da tako začasno ločitev prenese brez dolgotrajne stiske, po kratkotrajni negotovosti in stiski zaupanje in občutek varnost z mame prenese na vzgojiteljice. Večina otrok to zrelost doseže okrog prvega leta, najkasneje pa do drugega leta, ko se normalno začne buditi tudi zanimanje za vrstnike. Stiske ob kasnejšem vstopu so manjše in kratkotrajnejše, razen pri otrocih, ki so morda premočno navezani na mamo oziroma je njihova navezanost negotova. V tem primeru je potrebno daljše obdobje uvajanja, v odnosu med mamo in otrokom pa podpora otrokovi samostojnosti znotraj varnega čustvenega odnosa (razumevanje, sprejemanje, uglaševanje na otroka, čustvena odzivnost). Če pa se je tako vedenje pojavilo naknadno, pa je to ponavadi posledica spremembe v domačem okolju ali v vrtcu, ki otroka spravlja v stisko. Morda gre za spremenjene odnose v družini, lahko tako vpliva rojstvo sorojenca, izguba osebe, na katero je otrok tudi navezan (npr. varuške, babice), konflikti v družini, selitev, mamin povratek v službo in še vrsta dejavnikov, odvisno od posameznika. Morda je iz skupine odšel vrstnik, na katerega je bil navezan ali pa se je vključil nov vrstnik, zaradi katerega se počuti negotovega. Lahko je vzrok zamenjava vzgojiteljice, morda konflikti s sovrstniki. Preostane vam samo, da skušate s pogovorom in opazovanjem ugotoviti, kaj je vašega sina spravilo v tako hudo stisko, da se oklepa doma in vas. V ozadju takega vedenja je vedno strah, da bo izgubil nekoga oziroma nekaj pomembnega. Ta strah je za otroka velik in realen, čeprav skozi oči odraslega nima realne podlage. V vsakem primeru, ne glede na vzrok, je potrebno otroka pomirjati in mu krepiti občutek varnosti. Bolj plašni otroci potrebujejo več lasa, da se privadijo spremembam, zato je potrebna tudi velika potrpežljivost. Taka vprašanja bomo obravnavali na marčevskih delavnicah O starševstvu, več o njih si lahko preberete na povezavi delavnice Starševstvo Pazite nase,