Vprašanje: Pozdravljeni! Moj sin bo naslednji teden star 5 let in še vedno se srečujemo s problemom kakanja na stranišče. Noče kakat na stranišče in zato zadržuje blato. Kaka pomalo v hlače, kar ne more več zadržati. Zelo redko mi uspe, da ga prepričam, da kaka v stranišče. Takrat je zelo vesel in mi obljubi, da bo šel kakat vsak dan. Probala sem že vse mogoče metode, tudi sirup za Lactecon, ker se bojim da bo enkrat moral na klistiranje. V vrtec je začel hoditi lansko leto septembra in takrat mu je umrla tudi babica, ki ga je do takrat čuvala, bila sta zelo navezana. Morda pa je lahko tudi to vzrok za njegove težave, ker je drugače zelo živahen in družaben otrok. Če ga sprašujem zakaj noče kakat na stranišče mi odgovori, da ne ve. Kaj mi svetujete, da še poskusim? Razmišljam ali bi mu pomagalo, da ga peljem k psihologu? Lp, Darja

Vprašanje: Spoštovani! Zelo cenim vaše odgovore in preberem vse, vendar podobnega primera nisem zasledila. Stara sem 50 let in sem se pred 2 letoma, končno ločila od moža. Skupaj sva živela 27 let, od tega je po 15 letih nehal piti in v bistu so se takrat začeli problemi. Nisem se več mogla ukvarjati z njegovimi problemi, ampak sem bila prisiljena začeti s sabo. Imam dve hčerki 27 in 17 let.Mož nikoli ni "držal" z mano, tako tudi pri vzgoji otrok ne. Nikoli ni držal z mano, vse je delal kontra. Bil je zelo pasiven, vse je prepuščal meni. Hčeri sem vzgajala v bistvu sama, vendar sem v njunih očeh bila vedno jaz najbolj moteči človek, ker sem želela, da živita normalno in delavno,ter imata neki red. Ker sta imeli očetov vzgled, da se doma nič ne dela, so se hitro vsi trije obrnili proti meni. 24 ur sem jim bila gospodinja, čistilka.. poleg svoje službe seveda, nič ni šlo ne zlepa in ne zgrda in vsake toliko mi je počil film in sem se drla, kot nora...Ker sem se zavedala, velikih problemov v družini sem bivšemu možu predlagala, da greva na neko terapijo, oz vsi skupaj. On pa mi je vedno odgovoril, da on nima nobenih problemov, če jih imam jaz, pa je to moj problem. Sedem let sem obiskovala psihoterapevtsko skupino, ki mi je pomagala pridobiti samozavest in premagati strahove. Vsa leta mi ni dovolil, da grem delat vozniški izpit, po nekaj letih psihoterapije pa sem se opogumila in izpit naredila in se odselila. Hčeri sta ostali v hiši pri njem. Sami sta se tako odločili, jaz sem hotela, da bi vsaj mlajša hčerka šla z mano. Enkrat je rekla, ko sem izjavila, da bom šla na socialo po pomoč, da če bom kaj komplicirala in bo mogla na silo k meni, da mi bo požgala hišo. Pozneje je rekla, da se je hecala. Odšla sem samo s svojimi osebnimi stvarmi in starim avtom. Ne bom se tožila in prepirala, za nekaj, kar mi v bistvu pripada, ker nimam energije za to in nisem za materialne dobrine. Pomemben mi je samo mir. Vse bi bilo v redu, vendar me skrbita hčerki. Takrat, ko sem odhajala sem ju povabila zraven. Moram priznati, da me je pravzaprav sram, da sta taki,leni in odvisni od drugih, zahtevata samo denar in nič ne delata, mlajša je še vedno v 1. letniku, starejša dela preko študenta in je pustila že drugi faks. Ko pridem k njima, mi je grozno, ker živita v taki nesnagi, da mi je slabo. Mene za njiju ni, razen, ko sta v težavah, takrat pa se obrneta vedno name in jaz sem vedno na razpolago. Nikoli nisem svojima hčerkama želela nič slabega. Krivim sebe, da se je tako izteklo s hčerkama.Neizmerno ju imam rada, nekje čutim, da je pomembno, da začneta prevzemati odgovornost za sebe in svoja dejanja...vendar mene tako boli in ne vem, kako naj se jima pametno približam. Primer, starejši sem meseca maja rekla naj pokaže indeks, ker ji drugače ne bom več dajala denarja(od decembra ne hodi na faks) in se z mano ne pogovarja več, razen, ko ima probleme. Res ne vem več kako in kaj naj naredim. Najhujše je namreč čakati..Najlepša hvala, da sem se lahko izpovedala!In HVALA za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljam vas. Odločila sem se, da skupaj s triletno hčerkico zapustim partnerja, njenega očeta. Skrivoma nama iščem stanovanje. Skrivoma bom odpeljala najine stvari. Strah me je namreč odziva ob vedenju, da odhajava. Kako naj hčerkici olajšam stisko, v kateri se bo, predvidevam, znašla? Neskončno jo ljubim, zato morava oditi. Partner je namreč je kolerik. Zganja histerije. Za malenkosti. Čustveno naju zanemarja in preplašeni sva, ko je doma .... kdaj bo ponovno eksplodiral. Do pred pol leta je pil, kar precej, ko sem bila noseča 3. mesece in 8. mesecev, me je prevaral. Imel je afere s športnimi stavami. Ne zmorem več, nekaj v meni se je prelomilo. In res, pišem tudi zaradi sebe ... Malce po malce se me loteva strah; ali bo hčerkica srečna, denarne skrbi, kako naj okrevam po vseh ponižanjih, kako opraviti z žalostjo, bom zmogla ... ? Pravijo, da je samohranilkam težje :) ... Na pomoč ... S prijaznimi pozdravi, hvaležna mamica.

Vprašanje: Pozdravljeni, na vas se obračam v upanju, da mi boste lahko pomagali in dali kakšen nasvet. Zadnje čase se mi dogaja, da imam v sebi strah, ki se ga ne znam znebiti. To se mi dogaja tudi v primeru, ko grem v trgovino, ali pa na druženje s prijatelji. Takrat čutim hitro utripanje srca, začnem se potiti, občutim tudi mrzlico, pritisk v prsih, pojavljajo pa se tudi želodčne težave. Stara sem 23 let , sem oseba, ki jo stvari hitro spravijo iz tira. Stres in vsakodnevne napore težko prenašam, saj takrat ne morem jesti, hkrati pa občutim iste simptome, ki sem jih prej navedla. Pred kakšnim letom sem zaradi tega shujšala 13 kg . Na spletu sem zasledila, da bi bili omenjeni simptomi lahko posledica anksiozne motnje. Osebna zdravnica mi je predpisala tablete Xanax, katerih pa nisem nikoli zaužila, ker bi se raje kot to poslužila drugačne metode in se tako izognila zdravilom, ki povzročajo odvisnost. Ali mi lahko prosim svetujete kaj naj storim v dani situaciji, saj si res želim, da bi rešila omenjene težave, zaradi katerih sem zelo nesrečna. Ali bi po vašem mnenju morala obiskati psihologa/psihiatra? Začela sem tudi izvajati avtogeni trening. Najlepše se Vam že vnaprej zahvaljujem za odgovor. Lep pozdrav

Vprašanje: Pozdravljeni! Zanima me nekaj. Danes je moja mama naredila poskus samomora. Najedla se je tablet za spanje. K sreči smo jo še pravi čas našli. Zdaj je na intenzivni negi, njeno stanje je stabilno. Zdaj pa se na vas obračam z vprašanjem, kaj zdaj storiti naprej. V bolnišnici bo po dozi zdravil okrevala v parih dneh, kaj pa naj potem storimo glede nadaljnjega zdravljenja.Kakšne oblike pomoči obstajajo. Ai je res potrebna samo hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici? Smo namreč v veliki dilemi, ker vemo če bomo mamo stlačili v psihiatrično bolnišnico, ki je v našem domačem kraju bo jo to po mojem še bolj potrlo kljub vsej nudeni pomoči. Mama drugače ni kazala samomorilskih znakov. Z očetom sva v veliki dilemi. Naju zelo skrbi in bi ji rada pomagala, ampak se bojiva, da se nebova pravilno odločila. Prosim vas za kak nasvet! Hvala

Vprašanje: Pozdravljeni! Že nekaj časa imam zelo nizko samozavest in zdaj je že tako nizka, da več ne najdem izhoda in načina kako bi si jo dvignila. O sebi imam zelo slabo predstavo, ljudje okrog mene pa mi to slabo predstavo samo še slabšajo. Stara sem 18 let, velika 162cm in težka 60kg. Na telesu se mi teh 60kg pozna – ne zelo ampak dovolj. Na stegnih in zadnjici se opazi celulit, na trebuhu se opazi nekaj maščobnih oblog. Potem pa so še tukaj izjemno majhne dojke (ko ležim zravnana na hrbtu se skoraj ne opazijo) in ki mi še toliko bolj zbijajo samozavest. Majhne prsi niso v družini (ne pri prababici, ne pri eni babici in ne pri drugi, ki je zaradi raka na žalost izgubila dojko in ne pri mami, ki ima pri 160cm in 48kg prsi normalne velikosti). Zaradi velikosti mojih dojk sem velikokrat deležna zbadanja. Še posebej v šoli, ko je potrebno obleči uniformo (v uniformi sem videti popolnoma ravna, brez prsi). Takrat me sošolke napadejo s komentarji v smislu: »kako si ravna, kje pa so tvoje prsi…« ipd. Vsak dan pa takšne komentarje slišim tudi od svojega fanta, od katerega bi pričakovala, de se po dveh in pol letih sprijazni s tem kakšna sem. Ker pa to zanj ni dovolj, mi še vsak dan nekajkrat omeni, da imam malo debelejše noge, malo večjo zadnjico in moj trebuh pokomentira: »čudno… tvoj trebuh je bolj mehak in večji kot tvoje prsi« ter pogosto opiše kakšno punco, ki slučajno gre mimo naju in ima velike prsi, lepe noge, in lepo oblikovano zadnjico z besedami: »joj kako je dobra«. Za razne anti-celulitne kreme in losjone sem porabila že veliko denarja, prav tako sem že veliko denarja pustila v kozmetičnih salonih, kjer z raznimi masažami obljubljajo odpravo celulita. Pa je po vsem tem še vedno isto kot je bilo na začetku. Prosim, Vas, da mi svetujete, kako si naj dvignem samozavest, da se bom počutila dobro v svoji koži? Kako naj slabo predstavo o svojem telesu zamenjan z dobro? Kako se naj sprejmem takšno kot sem? In kako se naj preneham sekirati o svojem videzu, ki mi trenutno pomeni zares veliko? Že vnaprej hvala za Vaše odgovore.

Vprašanje: Stara sem 43 let,poročrna mati dveh otrok.Enkrat sem vas že vprašala za mnenje in ste mi odgovorili.Sedaj pa imam še ogromno več problemov ,pri zdravnici sem dobila zdravila za živce ki pa imam občutek da mi kaj dosti ne pomagajo.Sedaj si bom verjetno morala poiskati strokovno pomoč.Sem zaposlena vendar v službi teško delam saj sem tako živčna in nezbrana da delam same napake.Kako aj se ppreživimo če ne bi hodila v službo jaz pa vendarle delam tako teško,pa ne da bi se mi ne ljubilo ampak ne morem ker sem preveč živčna.Kaj naj naredim da bodo moje misli bolj poztivne ne nagnjene k samomoru in da bi mi bilo lažje,da se ne bi z vsem tako obremenjevala ,da bi lažje delala.Hvala za odgovor.

Vprašanje: Pozdravljeni, sem fant srednjih in vse bolj opažam da postajam odvisen od seksa in pornografije, s tem tudi posledično od masturbiranja.Sem poročen in doma mi seksa ne primankuje, lahko bi rekel da ga je v izobilju vendar kljub temu veliko časa presedim pred računalnikom ob gledanju pornografije, prebiram porno revije, in veliko masturbiram. Pred časom je bilo to nekako vse v mejah normale, zdaj pa se vsak dan stopnjuje. Enostavno ne zdržim brez tega. Kaj mi svetujete, kakšno je vaše mnenje? Ali bi bil mogoč z vami tudi kakšen telefonski pogovor glede tega? Hvala in lp

Vprašanje: Pozdravljeni! 2x do 3x tedensko obiskujemo nono v domu za starejše občane. Ker nimam nobenega varstva, peljem otroke s sabo. Otroci so stari 8, 6, 2 let. Mama ima dobre in slabe dneve. Otroci jo imajo radi. Prihajajo tudi zelo slabi dnevi, ko otroci vidijo, da nona spi, je pozabljiva, jo moramo hraniti. Vidijo tudi mene, ko jokam, ker mi je hudo. Kako vse to vpliva na otroke? Lep pozdrav! Pika

Vprašanje: Lep pozdrav! Po 17 letih zakona, mi je žena povedala, da tako ne gre naprej in da se je pripravljena ločiti. To sem stežka sprejel. Povedala mi je, da jo pri določenih zadevah omejujem, da jo imam za nesposobno, čeprav mislim, da tu pretirava. Dogovorila sva se, da bova poizkusila to rešiti na miren način in mogoče najti rešitev. Po dveh mesecih se je zaljubila v novega partnerja in mi to tudi povedala. Povedala je tudi, da imata intimen odnos. Ko me je s tem seznanila, sem ji dejal, da sva sedaj lahko samo prijatelja in samo prijatelja. Po nekaj dnevih pa mi pove, da je ugotovila, kako veliko sem ji pomenil, da bo prekinila razmerje in bi bila rada zelo moja. Vendar del mene govori, da naj prekinem razmerje, del mene jo ima rad, vendar ji tega ne morem oprostiti in bo življenje z njo le životarjenje. Pred 9 leti je storila podobno zadevo (intimen odnos z drugim partnerjem), ker je mislila, da jo bom jaz zapustil. Hvala na odgovoru.

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 20 let in imam težave z srbečimi izpuščaji po rokah in obrazu. Diagnosticirana sem z atopičnim dermatitisom poleg tega se mi redno ponavljajo izbruhi furunklov. V otroštvu sem imela astmo. Bila sem na nekaj pregledih na dermatovenerološki kliniki. Testirali so me na najpogostejše alergene, reakcija se mi je pojavila le na brezo in lesko, kar pa se mi kaže izključno v obliki senenega nahoda v pomladnih mesecih kar nadzorujem z antihistaminiki in ne vpliva na izpuščaje povezane z dermatitisom. Predpisali so mi zdravljenje s kortikosteroidi, te sicer lajšajo stanje, pa vendar ne popolnoma in niso trajna rešitev. Menim da moje stanje izvira iz psihe. Nedavno sem naletela na članek o psihodermatologiji, kar se mi zdi smiselna rešitev zame. Poskušala sem poiskati kakšno kliniko, ki bi delovala na tem področju v Sloveniji, pa nisem našla. Obstaja kaj takega pri nas ali pa v bližnjih državah?

Vprašanje: zdravo mene pa zanima vse akrofobiji oz.strahu pred višino, in kako se jo odpravi?

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam težavo, kljub temu da je v mojem življenju trenutno vse super, (prvič je v mojem življenju vse tako, da bi res lahko bila srečna), se nenehno počutim žalostno. stalno povsod vidim težave, pričakujem negativne stvari. Predvsem v zvezi. Partnerja imam v življenju že kar nekaj let, problem je v tem, da mi je v preteklosti zatrjeval, da me ne želi imeti za njegovo življenjsko spremljevalko. Sedaj se je to spremenilo, sva srečna skupaj. Ne morem pa se prisiliti, da bi pozabila na preteklost in njegove besede v tistem času. Ne vem kaj je bil resničen razlog, ampak sama sedaj ves čas pričakujem, da bom dobila od njega spet nek negativen odziv, da si v bistvu ne želi biti z mano. Zaradi tega v vsaki njegovi besedi vidim povod do nekih negativnih dogodkov. In temu sledi vedno večja žalost. Nekako ne morem preboleti preteklosti, globoko v sebi mu zamerim tista leta. Tudi ko sva skupaj in vem da je vse v redu, vem da me ima rad, si včasih kar ne morem pomagati, ne morem se spraviti v dobro voljo, sem kar odsotna in slabe volje. Ne vem kako naj se spopadem s preteklostjo. Kako naj ustavim to neprestano pričakovanje, da bo šlo vse narobe? Hvala za odgovor!

Vprašanje: Pozdravljeni! Najprej bi vam opisala svoje težave, ki jih doživljam. Na kratko bom opisala svoj potek dogodkov, ker mislim, da so med seboj povezani, ampak nisem povsem prepričana. Pred 3 leti sem se odločila, da izgubim nekaj kilogramov. Sprva sem tehtala 70 kg in sem v roku pol leta shujšala na 53 kg...nekaj časa po tem, ko sem prenehala s hujšanjem in sem težo samo držala v ravnovesju so se začele pojavljati naslednje težave. Pojavila se je izguba zavesti, to sem doživela tako, da sem se začela potit, postala bleda, naenkrat se mi je stemnilo...v tem obdobju so se začeli tudi glavoboli, ki so včasih zelo močni in zaporedni. Ves čas pa imam tudi omotice, sploh pri vstajanju in v nenadnih gibih. Začelo se mi je dogajati tudi to, da se potim v zadnjico in stvar je zelo neprijetna, ker potenje pride skozi oblačila. Prav tako imam včasih težave z dihanjem in pospešenim utripom srca. Že tri leta hodim k svoji splošni zdravnici, katera mi je postavila diagnozo, da se moram več gibati in sem to upoštevala, ampak me je po vsakem gibalnem naporu prijela velika utrujenost, energija mi je upadla in pričela sem zehati in začutila vrtoglavice. Kri, ščitnica, krvni pritisk je po besedah zdravnice v redu. Imam pa nizko raven holesterola. Prav tako sem se po nasvetu zdravnice zredila za 5 kg, ker je sprva mislila, da je težava v teži in hrani. Pisala sem vam, ker več ne vem kaj naj naredim, težave so neprijetne in ne upam, si več iti do svoje zdravnice, ker ves čas ponavlja isto diagnozo, ki pa ne učinkuje. Včasih dobim občutek, da enostavno ne jemlje resno mojih težav. Prosim, če mi lahko kakorkoli svetujete v zvezi z mojimi težavami. Se opravičujem, če se vprašanje navezuje na kakšno drugo zdravstveno področje, ampak ob vsem tem, sem prišla do sklepa, da je najbrž vzrok v psihi, če moja zdravnica ne ugotovi z izvidi nič drugega. Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem.

Vprašanje: Lep pozdrav! Sicer ne vem kje naj bi začel, ampak bom kar takole. Star sem 18 let. Imam težave z hladnokrvnostjo oz. ne občutim nekega pretiranega strahu ali ga sploh ne, kjer bi me moralo biti zelo strah oz. bi moral občutiti adrenalin. Tudi pri ljubezni je čisto drugače, ne čutim (metuljčkov v trebuhu), kadar se spogledujem ali pogovarjam s kakšno punco, ki je še ne poznam in opazim neko medsebojno ujemanje al whatever je že. No te težave niso že od nekdaj ampak so se pojavile od maturantskega izleta Španije naprej, kjer kot veste so ob zvečerih žurke in se pije alkohol (teden dni). Alkohol je tukaj v takšnih količinah prvič nastopil in js sem se imel zelo lepo dan za dnem, za nič me ni skrbelo itd. Ampak to je pustilo name nekakšne posledice, ki pa sem jih že navedel. Zdaj res ne vem kaj naj, ker občuteke, ki sem jih imel pred tem, ki nisem nikdar zaužil alkohola so bili čisto drugačni. Res je da marsikje mogoče zdaj lažje skos pridem, ker ne postanem tako hitro paničen kot prej, nimam treme itd, ampak nek kanček strahu oz. adrenalina je potrebno imeti. Kaj predlagate, da lahko naredim sam ali pa je potrebna kakšna terapija? Za odgovor se vam že v naprej zahvaljujem.