Ključne besede: zadrževanje blata, izgube, separacijska tesnoba, retentivne težnje
Simptomi:
Deli telesa:
Opis: Pozdravljeni!
Moj sin bo naslednji teden star 5 let in še vedno se srečujemo s problemom kakanja na stranišče. Noče kakat na stranišče in zato zadržuje blato. Kaka pomalo v hlače, kar ne more več ... več
Vprašanje: Pozdravljeni!
Moj sin bo naslednji teden star 5 let in še vedno se srečujemo s problemom kakanja na stranišče. Noče kakat na stranišče in zato zadržuje blato. Kaka pomalo v hlače, kar ne more več zadržati. Zelo redko mi uspe, da ga prepričam, da kaka v stranišče. Takrat je zelo vesel in mi obljubi, da bo šel kakat vsak dan. Probala sem že vse mogoče metode, tudi sirup za Lactecon, ker se bojim da bo enkrat moral na klistiranje. V vrtec je začel hoditi lansko leto septembra in takrat mu je umrla tudi babica, ki ga je do takrat čuvala, bila sta zelo navezana. Morda pa je lahko tudi to vzrok za njegove težave, ker je drugače zelo živahen in družaben otrok. Če ga sprašujem zakaj noče kakat na stranišče mi odgovori, da ne ve.
Kaj mi svetujete, da še poskusim? Razmišljam ali bi mu pomagalo, da ga peljem k psihologu?
Lp, Darja
Odgovor: Spoštovani,
zelo verjetno je, da so težave vašega sina res povezane z izgubo babice in odhodom v vrtec, saj je oboje zanj zahtevna ločitvena situacija. Morda sin s tem, ko skuša za vsako ceno zadržati blato, skuša (ne da bi se tega zavedal) zadržati tisto, kar je izgubil . S smtrjo babice ni izgubbil le nje, temveč tdu varen odnos, v katerem se je zelo navezal, pa še sprememba je sledila z vključitvijo v vrstec. Morda je bilo teh psrememb zanj v tem trenutku čustveno preveč, čeprav so življenjska realnost. Lahko se poskusite z njim pogovarjati o njegovih občutkih, zlasti strahovih, tesnobah in žalovanju ob teh izgubah, ki so ob takih spremembah normalni in intenzivni. Če to ne bo v nekaj tednih prineslo izboljšanja, se obrnite na razvojnega psihologa, ki bo znal prepoznati vzrok za težave in vam svetovati, kako jih premostiti. V Ljubljani jih zagotovo najdete v Svetovalnem centru za otroke in mladostnike,pa tudi v določenih dispanzerjih za zdravstveno varstvo otrok, enako velja tudi za druge dele države. . Pomembno pa je, da se manj pozornosti namenjate simptomu stiske (zadrževanju blata) in več vzroku za simptom (čustvenemu ozadju). če se boste s simptomom neprestano ukvarjali, bo to postal vse večji, ne pa vse manjši problem, saj se bodo nanj navezale še nadaljnje čustvene stiske. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 04.08.2012
Ključne besede: meje, medosebni odnosi, repozicioniranje
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Spoštovani! Zelo cenim vaše odgovore in preberem vse, vendar podobnega primera nisem zasledila. Stara sem 50 let in sem se pred 2 letoma, končno ločila od moža. Skupaj sva živela 27 let, od tega je ... več
Vprašanje: Spoštovani! Zelo cenim vaše odgovore in preberem vse, vendar podobnega primera nisem zasledila. Stara sem 50 let in sem se pred 2 letoma, končno ločila od moža. Skupaj sva živela 27 let, od tega je po 15 letih nehal piti in v bistu so se takrat začeli problemi. Nisem se več mogla ukvarjati z njegovimi problemi, ampak sem bila prisiljena začeti s sabo. Imam dve hčerki 27 in 17 let.Mož nikoli ni "držal" z mano, tako tudi pri vzgoji otrok ne. Nikoli ni držal z mano, vse je delal kontra. Bil je zelo pasiven, vse je prepuščal meni. Hčeri sem vzgajala v bistvu sama, vendar sem v njunih očeh bila vedno jaz najbolj moteči človek, ker sem želela, da živita normalno in delavno,ter imata neki red. Ker sta imeli očetov vzgled, da se doma nič ne dela, so se hitro vsi trije obrnili proti meni. 24 ur sem jim bila gospodinja, čistilka.. poleg svoje službe seveda, nič ni šlo ne zlepa in ne zgrda in vsake toliko mi je počil film in sem se drla, kot nora...Ker sem se zavedala, velikih problemov v družini sem bivšemu možu predlagala, da greva na neko terapijo, oz vsi skupaj. On pa mi je vedno odgovoril, da on nima nobenih problemov, če jih imam jaz, pa je to moj problem. Sedem let sem obiskovala psihoterapevtsko skupino, ki mi je pomagala pridobiti samozavest in premagati strahove. Vsa leta mi ni dovolil, da grem delat vozniški izpit, po nekaj letih psihoterapije pa sem se opogumila in izpit naredila in se odselila. Hčeri sta ostali v hiši pri njem. Sami sta se tako odločili, jaz sem hotela, da bi vsaj mlajša hčerka šla z mano. Enkrat je rekla, ko sem izjavila, da bom šla na socialo po pomoč, da če bom kaj komplicirala in bo mogla na silo k meni, da mi bo požgala hišo. Pozneje je rekla, da se je hecala. Odšla sem samo s svojimi osebnimi stvarmi in starim avtom. Ne bom se tožila in prepirala, za nekaj, kar mi v bistvu pripada, ker nimam energije za to in nisem za materialne dobrine. Pomemben mi je samo mir. Vse bi bilo v redu, vendar me skrbita hčerki. Takrat, ko sem odhajala sem ju povabila zraven. Moram priznati, da me je pravzaprav sram, da sta taki,leni in odvisni od drugih, zahtevata samo denar in nič ne delata, mlajša je še vedno v 1. letniku, starejša dela preko študenta in je pustila že drugi faks. Ko pridem k njima, mi je grozno, ker živita v taki nesnagi, da mi je slabo. Mene za njiju ni, razen, ko sta v težavah, takrat pa se obrneta vedno name in jaz sem vedno na razpolago. Nikoli nisem svojima hčerkama želela nič slabega. Krivim sebe, da se je tako izteklo s hčerkama.Neizmerno ju imam rada, nekje čutim, da je pomembno, da začneta prevzemati odgovornost za sebe in svoja dejanja...vendar mene tako boli in ne vem, kako naj se jima pametno približam. Primer, starejši sem meseca maja rekla naj pokaže indeks, ker ji drugače ne bom več dajala denarja(od decembra ne hodi na faks) in se z mano ne pogovarja več, razen, ko ima probleme. Res ne vem več kako in kaj naj naredim. Najhujše je namreč čakati..Najlepša hvala, da sem se lahko izpovedala!In HVALA za odgovor.
Odgovor: Spoštovani,
spoštovanja vredno je, da ste začeli spreminjati svoje življenje, obenem pa ste se soočili z običajnimi težavami, ki tako spreminjanje spremljajo. Lahko jih razdelimo na notranje in zunanje. Notranji so naši strahovi in tesnobe, da nas okolica ne bo več marala, če bomo začeli postavljati bolj zdrave meje in zahteve (npr. zahtevati, da naši odrasli otroci ali tisti na pragu odraslosti prevzamejo odgovornost zase). Zunanje pa je seveda upiranje naše okolice, ko se začnemo spreminjati. Oboje je seveda tudi povezano. Jasno je, da otroci ne bodo z navdušenjem sprejeli tega, da mama, ki je prej vse naredila namesto njih, začne rušiti njihovo »udobje« in zahtevati, da začnejo skrbeti sami zase. Uporabili bodo vse mogoče pritiske – od aktivnega ugovarjanja in upora do čustvenih pritiskov in groženj z zapuščanje, vendar na srečo tudi ta faza mine, če vztrajamo na svojih (novih) mejah. Treba je tudi prenesti naš lastni strah, da nas otroci (ali drugi bližnji) nimajo več radi, kadar so jezni na nas in da nas bodo kar zapustili. Vsaka sprememba zahteva svoj čas in energijo od okolja, da se prilagodi nanjo. Če povzamem: če boste postavljali jasne meje in zahteve (seveda realne in ne take, ki bi izhajale iz vaših lastni preteklih čustvenih prikrajšanj), se bosta vaši hčerki nekaj časa precej jezili na vas in bosta to kazali na vse mogoče načine. Sčasoma se bo vaš medsebojni odnos spet uravnotežil v neki drugačni obliki, v kateri se boste vi verjetno bolje počutili, hčerki pa konec koncev tudi, saj jima bodo bolj jasne meje dajale večji občutek varnosti vašega odnosa. Če boste svoje meje in zahteve bolj jasno postavljaliin tudi vztrajali na njih, se ne bodo ponavljalo to, da vam bo počil film in da se boste jezili nanju zato, ker ste pravzaprav sami prevzemali vse, potem pa vam je bilo vsega preveč… Vztrajajte in pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 04.08.2012
Ključne besede: zaključevanje zveze
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljam vas.
Odločila sem se, da skupaj s triletno hčerkico
zapustim partnerja, njenega očeta. Skrivoma nama
iščem stanovanje. Skrivoma bom odpeljala najine
stvari. Strah me je namreč ... več
Vprašanje: Pozdravljam vas.
Odločila sem se, da skupaj s triletno hčerkico
zapustim partnerja, njenega očeta. Skrivoma nama
iščem stanovanje. Skrivoma bom odpeljala najine
stvari. Strah me je namreč odziva ob vedenju, da
odhajava. Kako naj hčerkici olajšam stisko, v kateri
se bo, predvidevam, znašla? Neskončno jo ljubim,
zato morava oditi. Partner je namreč je kolerik.
Zganja histerije. Za malenkosti. Čustveno naju
zanemarja in preplašeni sva, ko je doma .... kdaj
bo ponovno eksplodiral. Do pred pol leta je pil, kar
precej, ko sem bila noseča 3. mesece in 8.
mesecev, me je prevaral. Imel je afere s športnimi
stavami. Ne zmorem več, nekaj v meni se je
prelomilo. In res, pišem tudi zaradi sebe ... Malce
po malce se me loteva strah; ali bo hčerkica
srečna, denarne skrbi, kako naj okrevam po vseh
ponižanjih, kako opraviti z žalostjo, bom zmogla ...
? Pravijo, da je samohranilkam težje :) ...
Na pomoč ...
S prijaznimi pozdravi,
hvaležna mamica.
Odgovor: Spoštovani,
Razumem težo vaše odločitve, a osebno menim, da je bolje končati rušilno zvezo, v kateri nas je strah in izgubljamo samozaupanje ter poiskati novo pot naprej. Sprašujete se, ali bo hčerka srečna. Tega vam nihče ne more zagotoviti, skoraj zagotovo pa bo nesrečna, če bo še naprej živela v stalnem strahu pred ob očetovimi nasilnimi izbruhi in ob nesrečni materi. Zaključek nečesa je vedno tudi začetek nečesa novega. Vaša odločitev je sicer težka, a izhaja iz vašega samospoštovanja in skrbi za dobrobit hčerke, zato vam sčasoma kljub morebitnim težavam lahko prinese spremembe na bolje. Materialno verjetno res ne bo najlažje, a pred vami je izbira med skromnejšim življenjem in življenjem v strahu. Kaj vam e ljubše? Za okrevanje po ponižanjih bi vam bil morda dobrodošel pogovor pri psihologu ali psihoterapevtu, zato razmislite o tej vrsti podpore in pomoči. Če bi se odločili za tako pomoč, se lahko naročite na povezavi
psihoterapevt . Le pogumno in pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 10.06.2012
Ključne besede: zdravila, psihoterapija, samopomoč
Simptomi: Anksioznost
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni, na vas se obračam v upanju, da mi
boste lahko pomagali in dali kakšen nasvet.
Zadnje čase se mi dogaja, da imam v sebi strah, ki
se ga ne znam znebiti. To se mi dogaja tudi v ... več
Vprašanje: Pozdravljeni, na vas se obračam v upanju, da mi
boste lahko pomagali in dali kakšen nasvet.
Zadnje čase se mi dogaja, da imam v sebi strah, ki
se ga ne znam znebiti. To se mi dogaja tudi v
primeru, ko grem v trgovino, ali pa na druženje s
prijatelji. Takrat čutim hitro utripanje srca, začnem
se potiti, občutim tudi mrzlico, pritisk v prsih,
pojavljajo pa se tudi želodčne težave. Stara sem
23 let , sem oseba, ki jo stvari hitro spravijo iz
tira. Stres in vsakodnevne napore težko
prenašam, saj takrat ne morem jesti, hkrati pa
občutim iste simptome, ki sem jih prej navedla.
Pred kakšnim letom sem zaradi tega shujšala 13
kg . Na spletu sem zasledila, da bi bili omenjeni
simptomi lahko posledica anksiozne motnje.
Osebna zdravnica mi je predpisala tablete Xanax,
katerih pa nisem nikoli zaužila, ker bi se raje kot to
poslužila drugačne metode in se tako izognila
zdravilom, ki povzročajo odvisnost. Ali mi lahko
prosim svetujete kaj naj storim v dani situaciji, saj
si res želim, da bi rešila omenjene težave, zaradi
katerih sem zelo nesrečna. Ali bi po vašem mnenju
morala obiskati psihologa/psihiatra? Začela sem
tudi izvajati avtogeni trening. Najlepše se Vam že
vnaprej zahvaljujem za odgovor. Lep pozdrav
Odgovor: Spoštovani,
Zelo ustrezno ste ugotovili, da bi bilo vaše simptome najverjetneje mogoče pripisati anksiozni motnji, o njen si lahko več prebereta tudi na povezavah
anksiozna motnja ) in
panična motnja . Zdravila pri teh težavah sicer lahko zmanjšajo simptome, vzrokov za motnjo pa ne odpravijo, zato je najustreznejša pomoč psihoterapija, o kateri si lahko več preberete na povezavi
psihoterapija , na psihoterapevtsko obravnavo pa se lahko naročite na povezavi
psihoterapevt . Avtogeni trening je zelo ustrezna samopomoč pri zmanjševanju simptomov, drugi pa priporočajo tudi meditacijo ali jogo. A kot že rečeno, vzroke za to motnjo lahko raziščete in odpravite predvsem s pomočjo psihoterapije. Pazite nase
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 10.06.2012
Ključne besede: samomor, hospitalizacija, zdravljenje
Simptomi: Depresija
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni! Zanima me nekaj. Danes je moja mama naredila poskus samomora. Najedla se je tablet za spanje. K sreči smo jo še pravi čas našli. Zdaj je na intenzivni negi, njeno stanje je stabilno. ... več
Vprašanje: Pozdravljeni! Zanima me nekaj. Danes je moja mama naredila poskus samomora. Najedla se je tablet za spanje. K sreči smo jo še pravi čas našli. Zdaj je na intenzivni negi, njeno stanje je stabilno. Zdaj pa se na vas obračam z vprašanjem, kaj zdaj storiti naprej. V bolnišnici bo po dozi zdravil okrevala v parih dneh, kaj pa naj potem storimo glede nadaljnjega zdravljenja.Kakšne oblike pomoči obstajajo. Ai je res potrebna samo hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici? Smo namreč v veliki dilemi, ker vemo če bomo mamo stlačili v psihiatrično bolnišnico, ki je v našem domačem kraju bo jo to po mojem še bolj potrlo kljub vsej nudeni pomoči. Mama drugače ni kazala samomorilskih znakov. Z očetom sva v veliki dilemi. Naju zelo skrbi in bi ji rada pomagala, ampak se bojiva, da se nebova pravilno odločila.
Prosim vas za kak nasvet!
Hvala
Odgovor: Spoštovani,
Poskus samomora je vedno le končni rezultat dolgotrajne in do skrajnosti stopnjevane stiske, ki se običajno kaže kot depresivna motnja (o njej si lahko preberete več na povezavi
depresija ), včasih pa tudi kot druge psihične motnje. Hospitalizacija v psihiatrični bolnici je po poskusu samomora zelo priporočljiva iz več razlogov; da se pacient umiri in psihično stabilizira izven okolja, ki je sprožilo samomorilno dejanje, da se v bolnici spelje ustrezen diagnostičen postopek psihične motnje, ki stoji za tem dejanjem in da lahko v skupini sopacientov začne spoznavati, da je mogoče s pomočjo drugih ljudi začne iskati pot iz svojega začaranega kroga. V bolnici začne pacient prejemati tudi zdravila , običajno antidepresive, ki pa šele po mesecu in pol začnejo delovati s polno močjo in zmanjševati simptome psihične motnje. Seveda psihične motenje, ki je pripeljala do poskusa samomora, ni mogoče pozdraviti z nekajtedensko hospitalizacijo in jemanjem zdravil, ampak je po odpustu iz bolnice še nujno potrebno poiskati pomoč pri psihoterapevtu, ki bo pacientu pomagal poiskati in razreševati vzroke za prehude stiske, ki so ga pripeljale do poskusa samomora. Torej predlagam, da delujete pomirjujoče v odnosu z mamo in spodbujate njeno zaupanje v pomoč, ki jo lahko za svoje stiske dobi v bolnici. Po zaključenem bolnišničnem zdravljenju pa naj si poišče sebi ustreznega psihoterapevta. Več o psihoterapiji si lahko preberete na povezavi
psihoterapija . Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 22.05.2012
Ključne besede: samopodoba, razvojno analitična psihoterapija
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni!
Že nekaj časa imam zelo nizko samozavest in zdaj je
že tako nizka, da več ne najdem izhoda in načina kako
bi si jo dvignila. O sebi imam zelo slabo predstavo,
ljudje okrog mene ... več
Vprašanje: Pozdravljeni!
Že nekaj časa imam zelo nizko samozavest in zdaj je
že tako nizka, da več ne najdem izhoda in načina kako
bi si jo dvignila. O sebi imam zelo slabo predstavo,
ljudje okrog mene pa mi to slabo predstavo samo še
slabšajo. Stara sem 18 let, velika 162cm in težka
60kg. Na telesu se mi teh 60kg pozna – ne zelo
ampak dovolj. Na stegnih in zadnjici se opazi celulit,
na trebuhu se opazi nekaj maščobnih oblog. Potem pa
so še tukaj izjemno majhne dojke (ko ležim zravnana
na hrbtu se skoraj ne opazijo) in ki mi še toliko bolj
zbijajo samozavest. Majhne prsi niso v družini (ne pri
prababici, ne pri eni babici in ne pri drugi, ki je zaradi
raka na žalost izgubila dojko in ne pri mami, ki ima pri
160cm in 48kg prsi normalne velikosti). Zaradi
velikosti mojih dojk sem velikokrat deležna zbadanja.
Še posebej v šoli, ko je potrebno obleči uniformo (v
uniformi sem videti popolnoma ravna, brez prsi).
Takrat me sošolke napadejo s komentarji v smislu:
»kako si ravna, kje pa so tvoje prsi…« ipd. Vsak dan
pa takšne komentarje slišim tudi od svojega fanta, od
katerega bi pričakovala, de se po dveh in pol letih
sprijazni s tem kakšna sem. Ker pa to zanj ni dovolj,
mi še vsak dan nekajkrat omeni, da imam malo
debelejše noge, malo večjo zadnjico in moj trebuh
pokomentira: »čudno… tvoj trebuh je bolj mehak in
večji kot tvoje prsi« ter pogosto opiše kakšno punco,
ki slučajno gre mimo naju in ima velike prsi, lepe
noge, in lepo oblikovano zadnjico z besedami: »joj
kako je dobra«. Za razne anti-celulitne kreme in
losjone sem porabila že veliko denarja, prav tako sem
že veliko denarja pustila v kozmetičnih salonih, kjer z
raznimi masažami obljubljajo odpravo celulita. Pa je
po vsem tem še vedno isto kot je bilo na začetku.
Prosim, Vas, da mi svetujete, kako si naj dvignem
samozavest, da se bom počutila dobro v svoji koži?
Kako naj slabo predstavo o svojem telesu zamenjan z
dobro? Kako se naj sprejmem takšno kot sem? In
kako se naj preneham sekirati o svojem videzu, ki mi
trenutno pomeni zares veliko? Že vnaprej hvala za
Vaše odgovore.
Odgovor: Spoštovani,
pritožujete se nad svojo neustrezno samopodobo , zlasti nad telesnim njenim delom. Zapisali ste ključen stavek: »Vsak dan pa takšne komentarje slišim tudi od svojega fanta, od katerega bi pričakovala, de se po dveh in pol letih sprijazni s tem kakšna sem.« Dokler sami sebe ne boste sprejeli take,kakršni ste, boste sprejemanje iskali v drugih ljudeh, namesto tega pa boste ves čas v dvomih, v vsaki pripombi in komentarju boste, tako kot do zdaj slišali kritiko sebe. Odgovore na vaša vprašanja si lahko preberete v mojem članku z naslovom Okrepite si samopodobo!, objavljenem pred kratkim v Viziti. Članek si lahko preberete
TUKAJ . Neustrezno samopodobo oziroma samovrednotenje spreminjamo s pomočjo
psihoterapija , predvsem z razvojno analitično psihoterapijo, ki je sicer dolgotrajna, a pripelje do trajnih sprememb. Če bi se odločili za tako zdravljenje, se lahko
TUKAJ naročite k
psihoterapevtu . Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 04.08.2012
Vprašanje: Stara sem 43 let,poročrna mati dveh otrok.Enkrat sem vas že vprašala za mnenje in ste mi odgovorili.Sedaj pa imam še ogromno več problemov ,pri zdravnici sem dobila zdravila za živce ki pa imam občutek da mi kaj dosti ne pomagajo.Sedaj si bom verjetno morala poiskati strokovno pomoč.Sem zaposlena vendar v službi teško delam saj sem tako živčna in nezbrana da delam same napake.Kako aj se ppreživimo če ne bi hodila v službo jaz pa vendarle delam tako teško,pa ne da bi se mi ne ljubilo ampak ne morem ker sem preveč živčna.Kaj naj naredim da bodo moje misli bolj poztivne ne nagnjene k samomoru in da bi mi bilo lažje,da se ne bi z vsem tako obremenjevala ,da bi lažje delala.Hvala za odgovor.
Odgovor: Spoštovani,
Zdravila so pri anksioznih in depresivnih težavah le »bergla«, ki vam pomagajo prebroditi prvo krizo in zmanjšati simptome, vzrokov za težave pa ne odpravijo. Če pa vam zdravila ne omilijo simptomov do znosne mere, bi se bilo potrebno najprej ponovno pogovoriti z vašo zdravnico, da vam jim morda zamenja za ustreznejša, zlasti če se vam še vedno pojavljajo samomorilne misli.. Vendar pa nam zdravila ne morejo odvzeti tega, kar sicer čutimo in razmišljamo: negotovosti, zaskrbljenosti, odpora do dela in podobno. O teh težavah pa se lahko pogovorite s
psihoterapevtom , zato vam res priporočam, da poiščete to strokovno pomoč. Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 10.06.2012
Ključne besede: zasvojenost, psihoterapija
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni, sem fant srednjih in vse bolj opažam da postajam odvisen od seksa in pornografije, s tem tudi posledično od masturbiranja.Sem poročen in doma mi seksa ne primankuje, lahko bi rekel da ... več
Vprašanje: Pozdravljeni, sem fant srednjih in vse bolj opažam da postajam odvisen od seksa in pornografije, s tem tudi posledično od masturbiranja.Sem poročen in doma mi seksa ne primankuje, lahko bi rekel da ga je v izobilju vendar kljub temu veliko časa presedim pred računalnikom ob gledanju pornografije, prebiram porno revije, in veliko masturbiram. Pred časom je bilo to nekako vse v mejah normale, zdaj pa se vsak dan stopnjuje. Enostavno ne zdržim brez tega. Kaj mi svetujete, kakšno je vaše mnenje? Ali bi bil mogoč z vami tudi kakšen telefonski pogovor glede tega? Hvala in lp
Odgovor: Spoštovani,
Odvisnost od spolnosti je motnja, ki se zdravi s pomočjo psihoterapije, več o njej si lahko preberete na povezavi (
psihoterapija . Ker sami opažate, da se ta zasvojenost stopnjuje, vam predlagam, da poiščete strokovno pomoč. Na psihoterapevtsko obravnavo se lahko naročite na povezavi
psihoterapevt . Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 10.06.2012
Ključne besede: prezemanje skrbi za odrasle
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni!
2x do 3x tedensko obiskujemo nono v domu za starejše občane. Ker nimam nobenega varstva, peljem otroke s sabo. Otroci so stari 8, 6, 2 let. Mama ima dobre in slabe dneve. Otroci jo ... več
Vprašanje: Pozdravljeni!
2x do 3x tedensko obiskujemo nono v domu za starejše občane. Ker nimam nobenega varstva, peljem otroke s sabo. Otroci so stari 8, 6, 2 let. Mama ima dobre in slabe dneve. Otroci jo imajo radi. Prihajajo tudi zelo slabi dnevi, ko otroci vidijo, da nona spi, je pozabljiva, jo moramo hraniti. Vidijo
tudi mene, ko jokam, ker mi je hudo. Kako vse to vpliva na otroke?
Lep pozdrav!
Pika
Odgovor: Spoštovani,
Staranje in umiranje je del življenja. Če otrokom na zanje primeren način razložite, kaj se z nono dogaja in zakaj vam je hudo, bo to razumljivo in sprejemljivo tudi otrokom. Skrbi me le pogostost obiskov, saj to pomeni, da otroci skoraj polovico popoldnevov v tednu preživijo v skrbi za onemoglo nono, kar jim do neke mere omejuje možnosti sproščene in brezskrbne igre in drugih dejavnosti, ki pa jih otroci potrebujejo za svoj ustrezen razvoj. Tako pogosta skrb za ostarelo osebo je lahko zanje pretežko čustveno breme. Morda bi se le dalo le najti varstvo vsak za kakšen dan v tednu (kje pa je njihov oče?) ali pa morda vsaj nekoliko zmanjšate pogostost obiskov z otroci. Premislite in pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 10.06.2012
Ključne besede: partnerstvo, zakonska terapija
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Lep pozdrav! Po 17 letih zakona, mi je žena
povedala, da tako ne gre naprej in da se je
pripravljena ločiti. To sem stežka sprejel. Povedala
mi je, da jo pri določenih zadevah omejujem, da jo ... več
Vprašanje: Lep pozdrav! Po 17 letih zakona, mi je žena
povedala, da tako ne gre naprej in da se je
pripravljena ločiti. To sem stežka sprejel. Povedala
mi je, da jo pri določenih zadevah omejujem, da jo
imam za nesposobno, čeprav mislim, da tu
pretirava. Dogovorila sva se, da bova poizkusila to
rešiti na miren način in mogoče najti rešitev. Po
dveh mesecih se je zaljubila v novega partnerja in
mi to tudi povedala. Povedala je tudi, da imata
intimen odnos. Ko me je s tem seznanila, sem ji
dejal, da sva sedaj lahko samo prijatelja in samo
prijatelja. Po nekaj dnevih pa mi pove, da je
ugotovila, kako veliko sem ji pomenil, da bo
prekinila razmerje in bi bila rada zelo moja. Vendar
del mene govori, da naj prekinem razmerje, del
mene jo ima rad, vendar ji tega ne morem oprostiti
in bo življenje z njo le životarjenje. Pred 9 leti je
storila podobno zadevo (intimen odnos z drugim
partnerjem), ker je mislila, da jo bom jaz zapustil.
Hvala na odgovoru.
Odgovor: Spoštovani,
Ne veste, kako bi se odločili glede vašega partnerskega odnosa po ženini zavrnitvi in (ponovni ) prevari. Če sta oba zares pripravljena reševati medsebojne probleme, ki so se nabrali v vajinem zakonu, bi bil najbolj ustrezen naslov partnerski terapevt. O tej vrsti terapije si lahko več preberete na povezavi
zakonska terapija, naročite pa se lahko na povezavi
psihoterapevt . Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 10.06.2012
Ključne besede: psihosomatske bolezni
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni!
Stara sem 20 let in imam težave z srbečimi izpuščaji po rokah in obrazu. Diagnosticirana sem z atopičnim dermatitisom poleg tega se mi redno ponavljajo izbruhi furunklov. V otroštvu ... več
Vprašanje: Pozdravljeni!
Stara sem 20 let in imam težave z srbečimi izpuščaji po rokah in obrazu. Diagnosticirana sem z atopičnim dermatitisom poleg tega se mi redno ponavljajo izbruhi furunklov. V otroštvu sem imela astmo. Bila sem na nekaj pregledih na dermatovenerološki kliniki. Testirali so me na najpogostejše alergene, reakcija se mi je pojavila le na brezo in lesko, kar pa se mi kaže izključno v obliki senenega nahoda v pomladnih mesecih kar nadzorujem z antihistaminiki in ne vpliva na izpuščaje povezane z dermatitisom. Predpisali so mi zdravljenje s kortikosteroidi, te sicer lajšajo stanje, pa vendar ne popolnoma in niso trajna rešitev. Menim da moje stanje izvira iz psihe. Nedavno sem naletela na članek o psihodermatologiji, kar se mi zdi smiselna rešitev zame. Poskušala sem poiskati kakšno kliniko, ki bi delovala na tem področju v Sloveniji, pa nisem našla. Obstaja kaj takega pri nas ali pa v bližnjih državah?
Odgovor: Spoštovani,
Psihodermatologija je znanstvena disciplina, ki je klinično in raziskovalno usmerjena na biološke, psihološke, psihiatrične in socialne dejavnikov pri dermatoloških obolenjih. V tej stroki se interdisciplinarno povezujejo strokovnjaki za telesni in psihični del dermatoloških obolenj. Strokovnjak za psihični del težav pa je psihoterapevt. Ta obolenja sodijo med t.i. psihosomatske bolezni, torej tiste, v katerih nastanek je vpletena psiha, atopični dermatitis je ena od najbolj tipičnih. Več o psihosomatskih boleznih si lahko preberete na povezavi
psihosomatske motnje . Poleg lajšanja telesnih simptomov, je za zdravljenje teh bolezni torej ključna psihoterapevtsko zdravljenje , o njem si več lahko preberete na povezavi (
psihoterapija . Če boste vztrajali v psihoterapiji (proces lahko traja dolgo, tudi nekaj let), lahko dosežete znatne rezultate, saj so v številnih primerih dermatitis in podobne težave le telesno izražanje čustvenih stisk. Poiščite torej pomoč pri psihoterapevtu in pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 10.06.2012
Vprašanje: zdravo mene pa zanima vse akrofobiji oz.strahu pred višino, in kako se jo odpravi?
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 10.06.2012
Ključne besede: varna in ne-varni modeli navezanosti, zaupanje
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni!
Imam težavo, kljub temu da je v mojem življenju
trenutno vse super, (prvič je v mojem življenju
vse tako, da bi res lahko bila srečna), se nenehno
počutim žalostno. stalno povsod ... več
Vprašanje: Pozdravljeni!
Imam težavo, kljub temu da je v mojem življenju
trenutno vse super, (prvič je v mojem življenju
vse tako, da bi res lahko bila srečna), se nenehno
počutim žalostno. stalno povsod vidim težave,
pričakujem negativne stvari. Predvsem v zvezi.
Partnerja imam v življenju že kar nekaj let,
problem je v tem, da mi je v preteklosti zatrjeval,
da me ne želi imeti za njegovo življenjsko
spremljevalko. Sedaj se je to spremenilo, sva
srečna skupaj. Ne morem pa se prisiliti, da bi
pozabila na preteklost in njegove besede v tistem
času. Ne vem kaj je bil resničen razlog, ampak
sama sedaj ves čas pričakujem, da bom dobila od
njega spet nek negativen odziv, da si v bistvu ne
želi biti z mano. Zaradi tega v vsaki njegovi
besedi vidim povod do nekih negativnih
dogodkov. In temu sledi vedno večja žalost.
Nekako ne morem preboleti preteklosti, globoko v
sebi mu zamerim tista leta. Tudi ko sva skupaj in
vem da je vse v redu, vem da me ima rad, si
včasih kar ne morem pomagati, ne morem se
spraviti v dobro voljo, sem kar odsotna in slabe
volje. Ne vem kako naj se spopadem s
preteklostjo. Kako naj ustavim to neprestano
pričakovanje, da bo šlo vse narobe?
Hvala za odgovor!
Odgovor: Spoštovani,
Vaš partner vas je najprej zavrnil, kasneje pa se je navezal na vas. Vi pa ste še vedno nezaupljivi zaradi prvotne zavrnitve. Ključno je vaše vprašanje: »Ne vem kako naj se spopadem s preteklostjo.« zaupanje oziroma nezaupanje v drugega je tesno povezano z našim občutkom, kako varni so bližnji odnosi. Naša osebna preteklost, zgodovina odnosov v naši prvotni družini globoko v nas vtisne vzorce zaupanja ali nezaupanja v druge ljudi, pa tudi našega lastnega samozaupanja. Če smo v otroštvu in odraščanju doživljali čustvene zavrnitve, zapuščanja ali izgube, potem tudi v trenutnih odnosih nezavedno pričakujemo, da se nam bo ta izkušnja ponovila, saj smo globoko v sebi prepričani, da noben odnos ni dovolj varen, ker morda tudi sami nismo dovolj dobri, da bi nas drug človek imel rad. Zato nam vsaka zavrnitev prebudi negotovost, tesnobe in strahove, ki smo jih doživljali kot otroci. Še več, za partnerje celo izberemo ljudi, ki nam ponovijo prvotne boleče izkušnje zavračanja in se borimo zanje, tako kot smo se borili za tiste odrasle v našem otroštvu, ki so nam bili čustveno ali realno nedosegljivi. Morda se je na nek način s tem partnerjem ponovila tudi vaša pretekla izkušnja ne-varnega odnosa, zato navzlic trenutnim dobrim obetom ne morete pomiriti svojega strahu, ki je vcepljen globoko v vaše doživljanje odnosov.
Tudi tistim ljudem, ki so kot otroci doživljali dovolj varne in stabilne odnose, zavrnitev prav tako ni všeč, vendar ne zbudi trajnejše tesnobe in nezaupanja. Najprej pretehtajo, koliko časa in na kakšen način so se pripravljeni truditi za naklonjenost tistega, ki jih je zavrnil. Če se okoliščine spremenijo, ponovno premislijo, na osnovi česa tistemu človeku lahko zaupajo. Na podlagi ustreznih izkušenj lahko nato odpustijo napako in ne čutijo več tesnobe in negotovosti.
Tisti, ki so odraščali v premalo varnih odnosih pa ne zmorejo preko svojih skrbi in negotovosti. Zaradi tega lahko začnejo sčasoma partnerja bodisi nadzorovati ali pa mučiti z očitki ali ljubosumjem, kar na koncu lahko pripelje do tistega, česar se najbolj bojijo – da partnerja odženejo od sebe. O oblikah varne oziroma ne-varne navezanosti v otroštvu in odraslosti si lahko več preberete na povezavi
navezanost v otroštvu in
navezanost v odraslosti .
Če menite, da se boste lahko sčasoma, z več pozitivnimi izkušnjami, pomirili, se skušajte zavedati, da je vaše nezaupanje morda nerealno in ga ne prenašati na partnerja. Če pa so vaši občutki premočni, morda celo neobvladljivi in povod za konflikte ali pa se vaša tesnoba ne zmanjšuje, vam svetujem, da si poiščete pomoč pri psihoterapevtu razvojno analitične smeri, ki vam bom znal pomagati razumeti in preseči vaše strahove in nezaupanje v odnosu navezanosti na partnerja. Več o razvojno analitični psihoterapiji si lahko preberete na povezavi
razvojno analitična psihoterapija . K psihoterapevtu se lahko naročite na povezavi
psihoterapevt . Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 10.06.2012
Ključne besede: anksioznost, somatizacija
Simptomi: Anksioznost
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Pozdravljeni! Najprej bi vam opisala svoje težave,
ki jih doživljam. Na kratko bom opisala svoj potek
dogodkov, ker mislim, da so med seboj povezani,
ampak nisem povsem prepričana. Pred 3 leti ... več
Vprašanje: Pozdravljeni! Najprej bi vam opisala svoje težave,
ki jih doživljam. Na kratko bom opisala svoj potek
dogodkov, ker mislim, da so med seboj povezani,
ampak nisem povsem prepričana. Pred 3 leti sem
se odločila, da izgubim nekaj kilogramov. Sprva
sem tehtala 70 kg in sem v roku pol leta shujšala
na 53 kg...nekaj časa po tem, ko sem prenehala s
hujšanjem in sem težo samo držala v ravnovesju
so se začele pojavljati naslednje težave. Pojavila
se je izguba zavesti, to sem doživela tako, da sem
se začela potit, postala bleda, naenkrat se mi je
stemnilo...v tem obdobju so se začeli tudi
glavoboli, ki so včasih zelo močni in zaporedni. Ves
čas pa imam tudi omotice, sploh pri vstajanju in v
nenadnih gibih. Začelo se mi je dogajati tudi to, da
se potim v zadnjico in stvar je zelo neprijetna, ker
potenje pride skozi oblačila. Prav tako imam včasih
težave z dihanjem in pospešenim utripom srca. Že
tri leta hodim k svoji splošni zdravnici, katera mi je
postavila diagnozo, da se moram več gibati in sem
to upoštevala, ampak me je po vsakem gibalnem
naporu prijela velika utrujenost, energija mi je
upadla in pričela sem zehati in začutila vrtoglavice.
Kri, ščitnica, krvni pritisk je po besedah zdravnice v
redu. Imam pa nizko raven holesterola. Prav tako
sem se po nasvetu zdravnice zredila za 5 kg, ker
je sprva mislila, da je težava v teži in hrani. Pisala
sem vam, ker več ne vem kaj naj naredim, težave
so neprijetne in ne upam, si več iti do svoje
zdravnice, ker ves čas ponavlja isto diagnozo, ki
pa ne učinkuje. Včasih dobim občutek, da
enostavno ne jemlje resno mojih težav. Prosim, če
mi lahko kakorkoli svetujete v zvezi z mojimi
težavami. Se opravičujem, če se vprašanje
navezuje na kakšno drugo zdravstveno področje,
ampak ob vsem tem, sem prišla do sklepa, da je
najbrž vzrok v psihi, če moja zdravnica ne ugotovi
z izvidi nič drugega. Za odgovor se že vnaprej
zahvaljujem.
Odgovor: Spoštovani,
Če so preiskave izključile telesne vzroke za vaše težave, so te res lahko psihičnega izvora. Podobni simptomi, kot jih opisujete, so pogosti pri anksiozni motnji (več o tej motnji si lahko preberete na povezavi
anksiozna motnja ). Ob prebiranju vašega pisma sem si zastavila vprašanje, kaj vas je motiviralo za hujšanje (ki je vsekakor pomemben dosežek, zlasti če uspešno vzdržujete doseženo težo) oziroma kakšne spremembe ste pričakovali v vašem življenju od nove, vitkejše podobe. So se vaša pričakovanja uresničila ali ste morda ostali razočarani? So se morda v vašem življenju zgodile pomembne spremembe ali pa ste vpleteni dogajanja ali odnose, ki vas spravljajo v stisko? Morda pa sprememba teže in vaše težave sploh niso povezani, ampak gre le za časovno sovpadanje, saj veliko ljudi svoje različne čustvene stiske izraža skozi telesne težave (somatizacije, psihosomatske bolezni) . Predlagam vam, da se o težavah pogovorite s psihologom ali s psihoterapevtom, da raziščeta morebitne psihične vzroke za vaše težave in morda poiščeta pot iz njih. Če bi se izkazalo, d so v vašem življenju obremenilne okoliščine, vam svetujem vključitev v psihoterapevtsko obravnavo ( več o psihoterapiji si lahko preberete na povezavi
psihoterapija .Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 06.05.2012
Ključne besede: plitvejše čustvovanje
Simptomi:
Deli telesa: DUŠEVNOST
Opis: Lep pozdrav!
Sicer ne vem kje naj bi začel, ampak bom kar takole.
Star sem 18 let. Imam težave z hladnokrvnostjo oz. ne občutim nekega pretiranega strahu ali ga sploh ne, kjer bi me moralo biti ... več
Vprašanje: Lep pozdrav!
Sicer ne vem kje naj bi začel, ampak bom kar takole.
Star sem 18 let. Imam težave z hladnokrvnostjo oz. ne občutim nekega pretiranega strahu ali ga sploh ne, kjer bi me moralo biti zelo strah oz. bi moral občutiti adrenalin. Tudi pri ljubezni je čisto drugače, ne čutim (metuljčkov v trebuhu), kadar se spogledujem ali pogovarjam s kakšno punco, ki je še ne poznam in opazim neko medsebojno ujemanje al whatever je že.
No te težave niso že od nekdaj ampak so se pojavile od maturantskega izleta Španije naprej, kjer kot veste so ob zvečerih žurke in se pije alkohol (teden dni).
Alkohol je tukaj v takšnih količinah prvič nastopil in js sem se imel zelo lepo dan za dnem, za nič me ni skrbelo itd.
Ampak to je pustilo name nekakšne posledice, ki pa sem jih že navedel.
Zdaj res ne vem kaj naj, ker občuteke, ki sem jih imel pred tem, ki nisem nikdar zaužil alkohola so bili čisto drugačni.
Res je da marsikje mogoče zdaj lažje skos pridem, ker ne postanem tako hitro paničen kot prej, nimam treme itd, ampak nek kanček strahu oz. adrenalina je potrebno imeti.
Kaj predlagate, da lahko naredim sam ali pa je potrebna kakšna terapija?
Za odgovor se vam že v naprej zahvaljujem.
Odgovor: Spoštovani,
Občutljivost, vznemirjenje in čustvovanje so odvisni od posameznika in situacije, razlikujejo se lahko tudi med življenjskimi obdobji. Spremenjeno čustvovanje je lahko posledica našega odzivanja na zunanje dogajanje ali na dogajanje v nas samih. Podobno kot pretirana čustvovanje ali tesnobnost (panika, trema) lahko občutimo kot težavo tudi plitvejše čustvovanje. Kaj je povzročilo to spremembo, iz vašega pisma ni mogoče razbrati, a teden dni uživanja alkohola zagotovo ni vzrok za dolgotrajno spremembo.
Če je ta sprememba tako izrazita, da moti vaše funkcioniranje ali če bi se stopnjevala, se o njej pogovorite z zdravnikom oziroma s psihiatrom,saj bi ta sprememba lahko bila povezana z več različnimi vzroki . Pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih., 06.05.2012
kako shujšati??
Liberta: klarisajugovac, operacija nima nobene povezave ...Bolečine v srcu
Liberta: Popravek: zgoraj sem napisala do 10. leta, misl...APNEJA
benka.butkic: Jaz pa nimam vprašanja ampak ODGOVOR. Veliko...