Odgovor: Spoštovana, Res se pogosto sliši, da je vzrok za anoreksijo in bulimijo moda, vendar ta k pojavu te motnje prispeva le v manjši meri. V bistvu pomeni le področje, na katerem se ta motnja izraža. V njenej ozadju se skriva potreba po nadzoru nad lastnim življenjem. Če je otrok odraščal v odnosih, kjer ne more odločati o sebi, o svojih potrebah in željah oziroma so mu bile te pogosto vsiljevane s strani staršev (mi vemo, kaj je zate dobro!), s tem starši pogosto prestopajo, rušijo otrokove meje. Vsiljevanje, prestopanje mej je na primer že pretirano hranjenje dojenčka, morda tudi kot oblika pomirjanja jokajočega otroka. Ljudje, ki zbolijo za anoreksijo, so imeli najpogosteje kot dojenčki preveliko težo, kar kaže na to, da je mama določala, koliko je otrok lačen namesto njega. Zaradi nenehnega občutka, da ne more ustrezno braniti svojih meja, da ne more uveljavljati svojih realnih potreb, mlad človek vzpostavi nadzor nad edinim področjem, ki je pretežno nedostopno drugim – lastnim telesom. Pravimo, da meje povsem zapre – začne odklanjati hrano. Signal o potrebi ( lakota) se poveže z neugodjem in ga je treba zatreti ( signalov iz želodca ne sme prepoznati kot lakoto, ker bi zavohala hrano…).Občutek, da je nenehno »polnjen« s tem, kar mu vsiljujejo drugi, se odraža skozi moteno zaznavanje lastne telesne podobe. Tak mlad človek se v resnici vidi kot predebelega (»prepolnega«), zato odklanja tisto, ker je pod njegovim nadzorom – hrano. Pretiran nadzor nad mejami se torej odraža tam, kjer je družbeno sprejemljivo, kot modna »vitkost«. V bistvu pa odklanja pretirano nadzorovanje in skrb odraslih, prav tako pa odklanja sebe in/ali tudi svojo spolno vlogo (presuho telo nima sekundarnih spolnih znakov).. Anoreksija je torej povezana z zavračanjem (vdiranja), bulimija pa je povezana z mešanimi, nasprotujočimi si občutki, ravno tako pa je odraz nejasnega razmejevanja med telesnim in psihičnim. Tako, kot so pri anoreksičnih osebah meje toge, neprepustne (odklanjanje vnosa hrane), so pri bulimičnih nestabilne, se nenehno rušijo (prenajedanje zaradi čustvene lakote), čemur sledi zapiranje mej z zavračanjem (bruhanje). V otroštvu so bili deležni nekonsistentne ali neprave »ljubezni«, ki jo je bilo na eni strani premalo, kadar pa je bila, jim je istočasno povzročala (psihične ali telesne) bolečine. Bulimija je zato pogost simptom pri tistih, ki so kot otroci doživeli spolno zlorabo. Roditelj, ki spolno zlorablja, svoje ravnanje pogosto označuje kot ljubezen do otroka. »Ljubezen«, ki so jo dobivali, je bila zanje »neprebavljiva«, »strupena«. Na eni strani po njej hlepijo (se z njo prenajedajo), na drugi strani pa jo odklanjajo. Ker pa otroci potrebujejo ljubezen staršev, se ti mešani občutki lahko kažejo skozi bulimijo. Podobne mešane občutke lahko zasledimo pri tistih, ki so jim starši izmenično izkazovali naklonjenost, dokler so ji otroci ubogali, drugič pa so jih poniževali ali trdo kaznovali. Opozoriti pa je potrebno, da sta tako anoreksija kot bulimija zelo nevarni motnji, ki se lahko končata s smrtjo! Pazite nase,