Kaj je amalgam?

Amalgam je zmes približno 50 odstotkov tekočega živega srebra in 50 odstotkov finega prahu, ki ga sestavljajo različne kovine: srebro (20–33 odstotkov ), kositer (12–15 odstotkov), baker (3–13 odstotkov) in cink (1 odstotek). Tako zmes lahko dobro oblikujemo, sama se strdi po 30 minutah in se pri tem še nekoliko razteza. Te lastnosti, torej možnost dobre obdelave in nizki stroški, so tudi glavni razlog, da se je ta "nevarni odpadek" tako razširil. Amalgam, v primerjavi z zlatimi zalivkami, ni zlitina, ampak porozna zmes, iz katere živo srebro z lahkoto izhlapeva.

Strupene sestavine amalgama

Glede na sestavo so torej amalgamske zalivke že po naravi zdravju škodljive. Kako pride živo srebro iz zalivk v telo? Do vdora živega srebra v telo lahko pride na več načinov. Majhne delce amalgama iz zalivke, ki se raztapljajo v slini, pogoltnemo, nato pa se prek črevesja absorbirajo v kri in živce. Določen delež živega srebra izpari iz plomb in se z dihanjem absorbira v pljuča. Živo srebro vdre neposredno v zob in se preko zobnega živca vzdolž drugih živcev prenese v možgane in se tam uskladišči. Izločanje živega srebra iz zalivk močno spodbujajo galvanski tokovi v ustih, ki nastajajo ob prisotnosti različnih kovinskih zalivk (na primer zlato in amalgam, mostički in amalgam, kovinska proteza in amalgam). Obstaja torej verjetnost, da živo srebro začne uhajati iz amalgam zalivke in skozi čas domnevno zapusti zalivko ter v majhnih količinah prodre v telesne organe. Telo jih odlaga predvsem v živčnem tkivu, pa tudi v drugih tkivih in organih ter povzroča mnoge telesne, psihične težave in obolenja.

Znanstvene raziskave

Znanstveniki so raziskovali poškodbe ledvic in možganov umrlih in njihovo povezanost z vsebnostjo živega srebra v tkivu. Rezultat je nedvomno pokazal večjo poškodovanost organov pri višjih koncentracijah živega srebra v tkivu. Vsebnost  živega srebra v tkivu je bila odvisna od števila amalgamskih zalivk in je bila od tri- do devetkrat višja pri ljudeh, ki so imeli amalgam v zobeh, kot pri tistih brez amalgamskih zalivk. Celo Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že leta 1991 sporočila, da se največ živega srebra v telesu absorbira iz amalgamskih zalivk, veliko manj pa ga dobimo iz mesa, rib in morskih sadežev. Vzrok za toksičnost živega srebra je dejstvo, da se skladišči v žveplovih beljakovinskih spojinah, še posebej encimih, in jih s tem blokira. Tako je ovirano delovanje osrednjih funkcij v telesu. Živo srebro vpliva celo na transportne procese celičnih membran, kar lahko povzroči odmiranje celic. Druga posledica kopičenja živega srebra je tvorba prostih radikalov. Znanstveniki so z raziskavami ugotovili, da bakterije ob prisotnosti amalgamskih zalivk postanejo odporne proti živemu srebru, istočasno pa razvijejo tudi odpornost proti antibiotikom.

Živo srebro v amalgamu in avtoimunske bolezni

Živo srebro lahko vodi do nastanka avtoimunskih bolezni. Imunski sistem se redko loti samega živega srebra, ker je premajhno. Če pa se živo srebro poveže s sestavnimi deli celice (s proteini, z žveplenimi spojinami), ga telo zazna kot strup in začne napadati celo celico. To je začetek tako imenovanih avtoimunskih bolezni, pri katerih domnevajo, da telo pomotoma napada zdrave celice, v resnici pa imunski sistem ciljno uničuje celice, ki so zastrupljene z živim srebrom. Gre pravzaprav za smiselno reakcijo telesa, ki pa žal vodi do hudih zdravstvenih posledic. Največ škode povzroča kopičenje živega srebra v živčnih celicah.  Živo srebro preprečuje, da bi živec lahko absorbiral nujno potrebne hranilne snovi, ki mu omogočajo posredovanje ukazov. Živčni dražljaji postajajo počasnejši ali se celo popolnoma zaustavijo in živec odmre. Poskusi so pokazali, da lahko živo srebro uniči živčno ovojnico.

Zamenjava zalivk, da ali ne?

Prvi korak za prekinitev zastrupljevanja telesa je sanacija zob. Amalgamske zalivke se odstranijo in nadomestijo z drugim materialom. Pri samem menjavanju amalgamskih plomb za bele je potrebna previdnost, kajti ravno ob brušenju le-teh prijaha do zastupitve organizma z amalgamom in živim srebrom. Pri vrtanju zalivke se amalgam segreje in nastajajo plini, ki jih vdihavamo. Prah, ki se pri tem nabere, pogoltnemo, pri tem pa lahko pomagajo le najsodobnejši sesalni aparati. Naloga zobozdravnika je, da svojemu bolniku nudi čim boljšo zaščito pred dodatno zastrupitvijo. Na odstranitev zalivk se morate pripraviti že nekaj tednov ali mesecev prej, saj se bodo pri tem sprostile ogromne količine strupov. Uživati morate hrano, ki je bogata z vitamini in minerali, pred posegom in po njem pa morate jemati večjo količino zelenih sladkovodnih alg Chlorela vulgaris. Po odstranitvi amalgamskih zalivk lahko začnete odstranjevati živo srebro, ki se je uskladiščilo v telesu. Največ živega srebra se izloči prek jeter, ki skupaj z žolčem pride do črevesja in se z blatom izloči iz telesa. Med nosečnostjo odstranjevanje amalgamskih ni priporočljivo, saj lahko živo srebro preide z matere neposredno na zarodek in pri njem povzroči hude motnje.