- pravica do spoštovanja bolnikovega staža;

- pravica do vnaprej izražene volje;

- pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja;

- pravica do drugega mnenja;

- pravica do varstva zasebnosti in osebnih podatkov.

Če se vam zdi, da je osebje javnega ali zasebnega zdravstvenega zavoda kršilo te ali katero drugo pravico, ki jih imate kot bolnik, se lahko po informacije, svetovanje ali pomoč obrnete na varuhinjo bolnikovih pravic ali pa na katerega od zastopnikov pacientovih pravic, ki jih je ministrstvo za zdravje imenovalo za območje vsakega Zavoda za zdravstveno varstvo posebej.

Delo, ki ga opravljajo zastopniki bolnikovih pravic, je brezplačno in zaupno. Tudi postopek, ki ga sprožite pri varuhinji, je zaupen, neformalen in za stranke brezplačen. Varuhinja bo vaše pritožbe, ki jih lahko podate osebno v njeni pisarni, prek telefona ali pošte, pregledala, nato pa bo po svoji presoji javnim zdravstvenim zavodom ali koncesionarjem naslovila svoje predloge, mnenja, kritike ali priporočila, ki jih bodo obravnavali in nanje odgovorili.

''Na leto prejmem od 500 do 600 pritožb,'' pove varuhinja bolnikovih pravic, ki se od svoje funkcije počasi poslavlja, Magda Žezlina. ''Največkrat se ljudje pritožujejo zaradi slabe komunikacije z zdravniškim osebjem, ker imajo občutek, da jih zdravniško osebje obravnava vzvišeno in hladno, zaradi česar so seveda užaljeni. Name se obrnejo tudi, če jim prehitro prekinejo bolniški stalež, čeprav njihovo zdravljenje oziroma terapija še traja, zaradi težav pri financiranju fizioterapij ali zdraviliškega zdravljenja, ker imajo občutek, da jih zdravnik ali medicinska sestra ni razumel in jih je prehitro odslovil.''

Med težavami oziroma pomanjkljivostmi slovenskega zdravstvenega sistema varuhinja izpostavlja na trenutke še vedno nekoliko patriarhalen odnos nekaterih zdravnikov do bolnika, kar pomeni, da je zdravnik nekoliko vzvišen in včasih celo hladen, medtem ko ima bolnik občutek, da se mu mora popolnoma podrediti ter mu slepo zaupati. ''Kljub temu da so nekateri zdravniki zelo dobri specialisti in diagnostiki in da imajo široko znanje, pa včasih pozabijo, da bolniki potrebujejo tudi bolj človeški pristop, toplino in razumevanje. Marsikateri bolnik, ki tega ne dobi, je namreč užaljen in razburjen,'' razloži varuhinja. A v zadnjih nekaj desetletjih je ravno poudarjanje človekove osebnosti in njegovih pravic spodbudilo razmerje, ko bolnik ni več le podrejen objekt, temveč vse bolj tudi enakopraven subjekt v postopku zdravljenja. Seveda pa to ne pomeni, da postajata zdravnik in bolnik enakopravna, saj je bolnik zaradi svoje bolezni in pomoči, ki jo potrebuje, še vedno nekoliko podrejen in odvisen od zdravnika. Druga pomanjkljivost, ki jo izpostavlja Magda Žezlina, pa je pomanjkanje kadrov v nekaterih slovenskih bolnišnicah. ''Marsikje primanjkuje pediatrov, anestezistov, specializiranih onkoloških kirurgov, medicinskih sester,'' še pove sogovornica.

In čeprav je prav, da pacient pozna svoje pravice in se v primeru, da ima občutek, da so te njegove pravice kršene, obrne po pomoč, pa varuhinja opozarja, da bolniki ne smejo izgubljati zaupanja v vse zdravnike po vrsti in napak, ki jih naredi eden, posploševati na vse. Poleg tega se morajo zavedati, da vendarle nimajo le pravic, ampak imajo tudi dolžnosti. ''Bolnik mora vedeti, da je v prvi vrsti on tisti, ki je odgovoren za svoje zdravje. Šele potem pridejo na vrsto drugi – na primer zdravniško osebje,'' pove. Najdejo se namreč tudi takšni, ki živijo v katastrofalnih razmerah, ki ne skrbijo za svoje telo, se ne obremenjujejo z načeli zdravega življenja, se ne gibajo in se zatekajo k nezdravim razvadam, ko pa jih začne zdravje puščati na cedilu, zaženejo vik in krik. Za svoje zdravje smo v prvi vrsti odgovorni sami in zanj moramo skrbeti ves čas. Ne le takrat, ko pride do težav in zapletov.