Pred mladim Chrisom Sandsom je bila obetavna glasbena kariera. Kot član zasedbe Ebullient, ki je igrala nekoliko neobičajno indie glasbo, se je veselil novih albumov in koncertov, ki so jih načrtovali skupaj z drugimi člani skupine. Kar naenkrat pa mu je načrte prekrižala povsem nepričakovana nadloga – kolcanje. Sprva je kolcanje trajalo dva tedna in se samo od sebe ustavilo. A po štirih mesecih je Chris spet začel kolcati in takrat so se njegove zdravstvene težave šele dodobra začele. Nadležno kolcanje je namreč trajalo kar tri leta in ni uničilo le njegovih glasbenih sanj, temveč je načelo tudi njegovo zdravje.

Ker je mladenič neprestano kolcal, ni mogel več normalno jesti in je močno shujšal. Kolcal je tudi ponoči, zato neprespane noči sčasoma niso bile več nič neobičajnega. Zaradi nenehnega kolcanja in neprespanosti je moral opustiti glasbeno kariero, zdravstvena nadloga pa je vplivala tudi na fantovo vsakdanje življenje, kajti zaradi močnega kolcanja ni mogel več zbrano voziti avtomobila. In kar je bilo najhuje – hodil je od enega zdravnika do drugega, a nihče od njih pri najboljši volji in trudu ni vedel, kaj je narobe s Chrisom in kako bi mu pomagal. Mladenič se je poskušal kolcanja, ki je uničevalo njegovo življenje, rešiti tudi s pomočjo joge in hipnoze, a ko tudi to ni pomagalo, je svoj klic na pomoč objavil na eni od internetnih socialnih mrež. In prav razkritje na internetu mu je rešilo življenje.

Na Chrisovo veliko presenečenje se je namreč na njegov obupan klic na pomoč odzvala ena od japonskih televizijskih postaj, ki je mladeniču uredila pregled pri njihovem najboljšem specialistu za kolcanje. In prav polet v Tokio mu je rešil življenje, kajti tamkajšnji zdravnik je ugotovil, da kolcanje povzroča možganski tumor. Nujno je potreboval operacijo, sicer bi ga tumor stal življenja. Operirali so ga v eni od britanskih bolnišnic, in ko se je Chris po posegu zbudil iz anestezije, je presenečeno opazil, da je kolcanje prenehalo. So se pa pojavile nove težave – levo stran telesa je imel otrplo in imel je težave s koordinacijo. ''Ko sem se zbudil, sem se zlomil in razjokal, kajti enostavno nisem več zdržal vseh pritiskov. Za zlom je bila pravzaprav kriva pesem moje skupine, ki sem si jo zavrtel na mp3-predvajalniku,'' pripoveduje 26-letni Chris. ''Po posegu mi je sestra povedala, da leve roke verjetno nekaj časa ne bom mogel uporabljati. In ko mi je rekla, naj se poskušam s prsti dotakniti nosu, tega res nisem mogel narediti. Nisem imel občutka za moč ali koordinacijo v roki, zato sem se, namesto da bi se dotaknil nosu, z roko lopnil po obrazu.''

Kljub slabim napovedim zdravnikov, ki so mislili, da bo imel Chris hude težave s hojo in celo govorjenjem, pa mladenič zelo dobro okreva. Z govorjenjem in premikanjem pravzaprav nima težav, tudi levo roko lahko do neke mere že uporablja, a čisto pravega občutka v njej še vedno nima. ''Veliko napora je potrebnega, da z levo roko odprem vrata ali poberem kakšno stvar,'' razlaga Chris. ''Če na primer sežem v žep, ne morem na otip določiti, ali sem prijel denarnico ali mobitel, ker sta si po obliki podobna. V takem primeru moram uporabiti desno roko.'' In čeprav zdravniki pravijo, da bo potreboval še vsaj tri leta do popolnega okrevanja, Chris ne tarna in ne obupuje. Zaveda se, da mu je ravno operacija rešila življenje. In na nek ironičen način tudi kolcanje, ki mu je sprva življenje uničevalo, pozneje pa se je izkazalo, da ga je ravno to na nek način rešilo.