Pri 37 letih Michelle še vedno živi s starši. Pomaga jima pri plačevanju najemnine in pri gospodinjskih opravilih. Sodeluje tudi z lokalno cerkvijo – župniji pomaga pri vnašanju podatkov v računalnik. A včasih Michelle nikakor ne zmore nadzorovati čustev, zato nekontrolirano izbruhne. Občasno ima tudi težave pri komuniciranju, kajti premore le osnovne govorne sposobnosti. In dolga leta družina ni vedela, zakaj je Michelle tako drugačna od svojih vrstnikov. "Vedela sem, da nima cerebralne paralize,“ pripoveduje Michellina mati Carol. "In vedela sem, da nima Downovega sindroma. Na nikogar pa se nisem mogla obrniti.“ Tudi zdaj že odrasla Michelle se spominja svojega nič kaj prijetnega in lahkega otroštva: "Bilo mi je zelo težko. Nihče ni vedel resnice o mojih možganih.“

Skrivnost razkrita šele po 27 letih

Ko je Michelle pred desetimi leti spet prestala kup preiskav, je slikanje z magnetno resonanco, ki se uporablja za slikanje notranje zgradbe telesa, pokazalo, da mladi ženski manjka leva polovica možganov. "Njena poškodba nas je zelo presenetila,“ razlaga Michellin zdravnik dr. Jordan Grafman. "Leve polovice možganov praktično sploh ni. Ohranjene so sicer nekatere zelo globoke strukture, a kar 95 odstotkov površine možganske skorje manjka. Manjka pa tudi nekaj struktur, ki so globlje v možganih, na primer tiste, ki nadzorujejo gibanje, obnašanje, mišljenje.“ Zdravniki sumijo, da je za Michellino možgansko okvaro najverjetneje kriva kap, ki se je zgodila še med nosečnostjo, ko deklica še ni bila rojena. Njen organizem je manjko kompenziral tako, da je zdrava desna polovica možganov prevzela nekatere funkcije, ki jih sicer opravlja leva polovica. Takšna kompenzacija pa ima svoje posledice, razlaga dr. Grafman: "Možno je, da je desna hemisfera zato, ker je nase prevzela oziroma razvila nekatere govorne funkcije, opustila tiste, ki jih običajno nadzoruje ravno desna polovica naših možganov.“

Michelle nikoli ne bo povsem samostojna in neodvisna

Michelle se zaveda, da bo do konca svojega življenja potrebovala pomoč drugih. A se kljub temu trudi in poskuša živeti kar se da normalno življenje. Dr. Grafman pravi, da je v zadnjih desetih letih zelo napredovala: "Michelle ima precej normalne, a zgolj osnovne govorne sposobnosti. Sposobna je oblikovati stavke, razumeti navodila, v pogovoru je zmožna najti besede, ima pa nekaj težav s prostorsko predstavo.“ Michelle že ves čas ob strani stojita tudi starša, ki kljub vsemu ostajata pozitivna in verjameta, da njuno hčer čaka lepo življenje. Michellin oče Wally optimistično pravi: "Slabi dnevi so za nami, zdaj nas čakajo samo še dobri dnevi.“