1. Ker je na karate hodil vas sošolec, ste šli še vi ...

Ja, še isti dan sem šel na trening v domači brežiški karate klub. Do tistega trenutka se nisem nikoli zanimal zanj, nisem vedel, da obstaja klub (šele pred nekaj leti sem si ogledal prvi film Bruca Leeja, zato nisem bil eden tistih številnih, ki jih je navdušil ta filmski junak). Enostavno, tekmovalnost in kljubovalnost sta v meni sprožila trenutek odločitve ... Prvi trening in brošura, ki sem jo dobil ob vpisnem listu, na kateri je pisalo nekako takole: "MNOGI SO POSKUŠALI, REDKI SO VZTRAJALI, LE IZBRANCI SO PRIŠLI DO CILJA." Spomnim se še besed kot "PLEMENITA BORILNA VEŠČINA" in "DEŽELA VHAJAJOČEGA SONCA" To je bilo gorivo, ki me je gnalo vse do danes, čeprav so tovrstno prvinsko motivacijo s časom dopolnili še drugi vzgibi.

2. Zdaj ko tudi sami učite karate, kaj se vam zdi, prihajajo ljudje k vam zaradi želje po boljšem počutju ali se želijo naučiti samoobrambe? Gre pa verjetno za oboje ...

Poleg omenjenih odgovorov (Samoobramba in zdravje), bi lahko dodal še kakšnega. Recimo: radovednost, rekreacija, mnogi starši pripeljejo otroka na karate v upanju, da ga bomo naučili discipline, delovnih navad. Karate ima mnogo obrazov. Trening karateja pred nas postavlja številna vprašanja in nam hkrati ponuja odgovore, do katerih se dokopljemo z vtrajnim in predanim treningom. Gre za veščino, znanje, ali kot poimenujejo v angleškem jeziku umetnost bojevanja (martial art). Na japonskem bi rekli, BUDO ali pot bojevnika. Če bolje pomislim, ste s ponujenima odgovoroma zadeli bistvo ali bolje rečeno dva navidez nasprotujoča si pola. V japonski terminologiji obstajata dve obrazili (JITSU in DO), ki označujeta naravo borilne veščine. "Jitsu" ali veščina, ki je naravnana aplikativno, vojaško, uporabno (npr. JU-JITSU) in "do", ki pomeni pot (npr. KARATE-DO, kot se vedno zapiše v simbolni pisavi pismenk KANJI). V mislih imam pot samospoznanja. Vrhunec je osvojiti oba vrhova ali se jima vsaj najbolj približati – tehničnega in tistega, ki niti ni vrh, ampak bolj neskončna globina nerazumljivega in nikoli popolnoma razvozlanega – sebe. Od tod tudi rek – premagaj sebe in premagal boš vsakogar. Ta, druga dimenzija iskanja ravnotežja, ki se umika v ničnost zena, je pot v zdravje.

3. Komu svetujete učenje karateja in komu odsvetujete?

Karate svetujem vsakomur, ki ga "pokliče" in odsvetujem tistim, ki bi ga morebiti trenirali zaradi želje drugih ali celo v nasprotju z lastnimi preferencami.

4. Na kaj vse vpliva učenje karateja, v smislu dobrega počutja?

Trening karateja izboljša zavedanje sebe v času in prostoru. Če pa se lotim naštevanja, potem lahko rečem, da izboljša koordinacijo gibov, poveča gibljivost sklepov, poveča mišični tonus, popravi držo, dihanje, izgradi samozavest in izboljša samopodobo, obogati življenje z novo kulturno dimenzijo, nenazadnje opremi človeka s konkretnimi tehničnimi in taktičnimi znanji boja. Najpomembneje pa je, da se dotakne bistva človekove narave, ki ga civilizacija potiska pod izgovorom, da bo družbena regulativa poskrbela za odnose med ljudmi. Tako si lasti vse represivne zvode, ki naj bi uravnavali in poskrbeli za varnost posameznika v držbi. Ne bi rad širil paranoje in nezaupanja, ampak dejstvo je, da temu ni tako. Živimo v nasilnem svetu in na vsakem koraku smo izpostavljeni nevarnostim. Naša pravica in dolžnost je, da poskrbimo, da smo sposobni odvrniti napad. Tako kot znamo hoditi, plavati, voziti kolo, bi se bili dolžni usposobiti za odvrnitev napada in poskrbeti za samopomoč. Sicer smo kot torbica, ki jo pustimo, v po možnosti nezaklenjenem avtomobilu – lahka tarča. Ker pa v nas obstaja evolucijsko močno oblikovan čut oziroma preživetveni nagon (le, da je v izkrivljeni civilizaciji rahlo otopel), se pri treningu karateja odstirajo tančice tovrstne človekove narave. Tovrstna spoznanja delujejo osvobajajoče, terapevtsko.

5. Kako hitro se pokažejo pozitivni učinki vadbe?

Fizični učinek je zagotovljen po prvi vadbi. Ne glede na intenzivnost, boste pri karateju morali za vsak gib uporabiti celo telo. To je tudi največja "skrivnost" karateja. Lahko zatrdim, da je trening karateja najbolj celostna vadba, slogan mojega prijatelja Jerneja Severja pa je "MIND AND BODY MOVEMENT", ki pove še več. Sicer pa svetujem potrpljenje, saj gre za dolgo pot majhnih, a razveseljivih korakov. Slogan našega Karate Kluba Brežice je v japonščini "NINTAI RYO KU", kar bi pomenilo moč vztrajnosti, vendar nas je japonski mojster ob enem od obiskov Japonske opomnil:  "Vztrajnost je dobra, vendar ne pozabite na veselje!"

6. Kaj je vam prinesel karate?

Meni je karate do zdaj pomenil ogledalo, v katerem sem prepoznaval svoje napake. Kot tekmovalcu mi je ponudil številne priložnosti, da se lahko primerjam z drugimi. Prinesel mi je tudi hudo poškodbo glave s počenim lobanjskim dnom in izgubo spomina, a tudi naslov svetovnega prvaka v bojih do 78 kg leta 2005 v Glasgowu na Škotskem. Približal mi je Azijo ... nenazadnje je moja žena Tajka. Prinesel mi je upanje, da bom tudi svoja prihodnja življenjska obdobja preživel vitalno, polno in človeka dostojno. Prinesel mi je privilegij poučevanja otrok in odraslih. Karate je moja osebna gibalno mentalna higiena.

7. Ste tudi glasbenik, zdi se, da ste si izbrali dve področji, ki umirajata vaše srce, je tako?

Če sem glasbenik? Ne vem, če si ravno zaslužim tovrstni naziv. Sem neke vrste trubadur, potujoči pevec. Imam svoj album, skupino Vox Populi, ki me spremlja in mi pomaga v artikulaciji mojih glasbenih zamisli. Da. Skozi ti dve aktivnosti umirjam in burim svojega duha. Ne dam mu priložnosti, da počiva. Rad raziskujem in nerad se omejujem. Karate me je naučil, da je minimum forme v začetku potreben, da te utiri in odtisne na pot, potem pa si svoboden, dokler slediš srcu in zdravi pameti. Nobena pot ne gre naravnost. Vijugaš med abstrakcijo in resničnim. Moj karate postaja čedalje bolj brezobličen, manj pogojen s formo, vendar kljub temu ali morda ravno zato postajam boljši borec. Upam, da bom nekoč to svobodo in mojstrstvo dosegel tudi znotraj glasbe. Za karate lahko navedem, da sem mojster III. dan Shotokan., III. dan Gojyu ryu in II. dan Shito ryu, v glasbi pa še nosim barvaste osnovnošolske pasove, sem pa zato v družbi glasbenih mojstrov Enosa Kuglerja, Sebastjana Podlesnika, Dejana Jerončiča in Mihe Koretiča.

Peter Dirnbek je posnel novi videospot za svojo pesem Še predno, ki jo izvaja s svojo skupino Vox Populi. Izšel pa bo tudi njegov novi, drugi album.